Iz višine
na ravnine
bleda luna sije že, –
vé prijetne
mladoletne,
skerbno skerbno skrite se!
Luna seje,
pa ne greje,
tako tudi zvezdice;
njih stremeni
so strupeni
za deviške venčike.
Ljubeznjive,
vé ste krive,
ako ste zapeljane;
dur' zaprite,
ključe skrite,
tako ste zadelane!
Zapahnite
in zapnite
line, mreže, oknice,
da orliči,
nočni tiči,
ne vtepó se v spavnice.
Noč goljfiva,
zapeljiva,
deklicam neusmiljena,
ni prijazna,
je sovražna,
hudo hudo moč ima.
Kar vest brani,
dušo rani,
to naj vas bo strah in sram!
Bog prič'joči
v černi noči
vidi kakor bi b'lo dan.
Naj čuk poje
pesmi svoje,
ali žvižga, da bo sit;
vé molčite
in zaspíte,
se ne dajte premotit'!
Naj obeta
vam pol sveta,
naj pri Bogu se rotí;
to je zviti,
priloviti
zapeljivec brez vestí.
Oj, častite
in cenite
vence višje kot zlató.
Ker zgubljeni,
v tem življenji
nikdar več vam ne cveto.
Kdor ne uboga,
je brez Boga,
bo gotovo kaznovan.
Nič v naravi
ne ozdravi
mu skelečih dušnih ran.
Varhi božji
naj pri znožji
in pri zglavji čujejo;
ure kratke
sanje sladke
vedno dokazujejo.
Ko rudeča
in žareča
zarja hribe pozlatí,
naj vas tice
prepelice
milo petje izbudi!
