Pod spovednim pečatom
| Pod spovednim pečatom Hans Kirchsteiger |
| |||||||||||||
ODLOMEK.
uredi»Povsem neprisiljeno, v prijazni zabavi, so posedali menihi po končani večernici. Rdečelični služabniki so prinesli mrzle kuretnine in divjačine na mizo in v velikih širokih vrčih so nosili pivo iz glasovite samostanske pivovarne. Samo nekaterim starin gospodom je bilo ljubše samostansko vino, katero so si točili iz fino obrušenih steklenic v kozarce.
Pater Oto je peljal svojega ljubega gosta k stranski mizi in marljiv služabnik je postavil kmalu poln vrč penastega piva ter ploščo s kruhom in z mrzlo pečenko pred nju. Hercog je odgovoril na vprašanje prijaznega patra, ali ima rajši vino ali pivo, da sta mu jed in pijača postranska stvar.
Kmalu sta bila oba duhovnika, eden v črni obleki svetega Benedikta, drugi v obnošeni hlapčevi suknji, tako poglobljena v pogovor, da sta oba pozabila na jed in pijačo.
Končno je našel Hercog pravega duhovnika, kateremu je smel odpreti svoje izmučeno srce. Česar mogla izsilit najokrutnejša škofova strogost, bi se bilo malone zgodilo pred sočutnim prijateljem. Toda pravočasno je prekinil Hercog, sicer bi bil povedal več, nego dovoli spovedni pečat. Mnogo sta si morala pripovedovati, kajti svetli solnčni žarki so romali medtem od ene svetniške podobe od druge ter so padali kakor namenoma na zlate črke napisa na orehovi podlagi.
Na zlati rek, ki je kazal Bog iz nebes s svetlimi prsti, je .pokazal sedaj tudi stari menih. »Le ostani pri nas, dokler hočeš; glej, to je eno najsvetejših pravil ustanovitelja našega reda, svetega Benedikta. Ravno s to zapovedjo smo dosegli nebeško pravico povsod, kamor smo le prišli.« In z bleščečimi očmi, v katerih je odseval sveti redovnišk duh, je gledal Hercoga, ki je polglasno čital rek: »Hospitem sicut Christum accipiatis.«
»Ti si nam pravi, od Boga poslani hospes ter najdeš v nas prave sinove svetega Benedikta.«
Krepak stisk roke, da so župnika zaboleli od škofa onečaščeni prsti, je potrdil te besede.
Sedaj sta prišlo še dva druga meniha radovedno k mali bratovski družbi. Pater Oto jima je na kratko povedal zgodovino trpljenja svojega nekdanjega gojenca. Tudi ona sta mu ljubeznivo .podala roki ter sta bila vesela, da ponudi bogati samostan revežu zavetišče. Samo eden je vzdihnil:
»Ako bi le ne bilo tega prokletega državnega zbora.«
»Državni zbor?« je mislil Hercog v čudu; »kaj pa ima državni zbor opraviti z ubogim župnikom.«
»Odkar sedi gospod prelat v državnem zboru in je tam ustanovil celo lastno politično stranko, centrum petih mož, ni več tak, kakršen je bil. Gospod ministrski predsednik mu je več nego sveti Benedikt.«
»Kaj ne bi bila za naš samostan posebna čast, ako bi postal naš prelat minister za bogočastje?«
»Čast že, seveda dvomljiva, ampak korist gotovo ne.«
»Kaj? Korist ne? Tedaj bi bili vendar rešeni davka za verski zaklad, ki naj ga vzame vrag.«
»Tem globokejši bi bil potem padec, ako pride v Avstriji druga vlada. Tedaj ne pade samo ministrski predsednik, temveč tudi red, čegar član je minister.«
»Prav zato moramo pač gledati, da dobimo vladno moč v roke in da ostanemo gospodarji v deželi.«
»In pri tem zgubimo ljubezen ljudstva in ako ljudstvo ne voli več po naši zapovedi, tedaj —«
»Ne govori, ne govori o ljudstvu. Dokler ostanemo mi, verni otroci cerkve, zvesti svoji dolžnosti kot voditelji ljudstva, je ljudstvo z nami.«
»Gotovo, dokler smo mu zvesti voditelji v nebesa. Ako pa opazi, da je državni zbor naše zemeljsko nebo, da zamenjavamo politiko in vero, bode zlomljena naša moč nad ubogim, zapeljanim ljudstvom.«
»To se ne zgodi nikoli, ako sledimo gospodu prelatu. Politike se ne more ločiti od vere. Kdor sledi našo politiko, služi tudi veri; sovražnik naše politike je tudi sovražnik cerve.«
»Ali naš sveti Benedikt nam ni predpisal v svojih pravilih ničesar o politiki; in on je vendar velik svetnik.«
»Ne govori mi o takih rečeh. Ako bi bil danes na svetu, tudi ne bi mogel postati svetnik, ako ne bi vol l gospoda prelata v državni zbor.«
»Torej je vajenec več nego mojster.«
Hercog se ni vmešaval v meniški prepir. Glad in želja sta se oglasila s svojimi pravicami. Ravnokar se je napil piva iz vrča ter je krepko vgriznil v beli samostanski kruh, ko se je približal s plesočimi koraki in s smehljajočim licem vitek mož. Zlat križ na svetli verižici je povedal grizočemu župniku, da je to gospod prelat in državnozborski poslanec. Z veselim smehom je gledal menihe in ubogega gosta, z lahkimi koraki h teč proti svojemu sedežu. Dva komornika, eden s pečeno mrzlo raco, drugi s steklenico črnega vina, sta prišla iz kuhinje ter sta h tela pred njim.
Hercog je takoj vstal s sedeža ter se je poklonil svojemu nekdanjemu učencu. Ali nerodno je bilo, da ni mogel govoriti. Usta so mu bila polna samostanskega kruha, ki je pregloboko zagrizel vanj. Tlačil je in požiral, a ni mogel pogoltniti grižljeja, kakor da mu ni bil privoščen.
Ko je prelat opazil, da se mu bliža tuji ubogi gost, se je smehljaje ustavil in malo da se ni nepristojno glasno nasmejal, ko je opazil njegovo zadrego. Zaradi njegovega večnega veselega smehljaja so mu rekli povsod med duhovništvom: »Smejoči prelat«, in to ime je popolnoma zaslužil. Takemu prelatu se je lahko smejat napram ubogemu župniku z dežele!«
V tem je pater Oto predstavil prelatu svojega starega prijatelja z besedami: »Obema nama dober znanec.«
Dvomljivo se smehljaje je gledal mladi prelat na svojega starega sobrata. Človek v tako slabi suknji vendar ne more biti njegov znanec. Medtem je Hercog pogoltnil suhi kruh ter je podal gospodu prelatu roko, katero je ta prijazno stresel. Tako čuden, neznan znanec je za šalo in šale so bile prelatu vedno všeč.«