Pod večer
| Pod večer Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Ležal je pod smrekami na parobku gozda, od koder se je razgrinjal pogled daleč v deželo. Na desno same gore s skalnatimi, raztrganimi bregovi, ki so molče in hladno strmeli v nebo; na levo pa odprt svet, mali, nizki, valoviti hribi, pokriti z zelenimi gozdovi, z lazi, poljem in belimi vasmi; in dalje v ravnici široka polja, srebrne vode in bela pota, ki so vsa tekla v mesto, ki je že nejasno, kakor pisan madež ležalo na obzorju.
Včeraj je bil tam. Videl je Agnezo in vse popoldne sta se šetala v starem mestnem parku.
Šel je od doma v gozd, da bi mu ne bilo treba toliko razmišljati, ali niti sam ni vedel, kdaj je prišel sem na ta kraj, od koder se je tako krasno videlo na vse strani in tudi v mesto. Lepo se je ležalo tu, visoko v gori, na kraju gozda in lahko in nemoteno so prihajale sanje.
O Agnezi, o Agnezi je sanjaril. Samo o njej. Hitro so se vračale misli k njej, ako tudi jih je pošiljal drugam.
Včeraj sta šetala skupaj tam daleč doli v starem mestnem parku. Skoro sama sta hodila po senčnatih potih. In niti jedenkrat je ni poljubil.
Zdaj ga je srce bolelo, ko se je spomnil, da bi jo bil lahko poljubil, a je ni. Saj je bila njegova zaročenka in ne bila bi se branila, da jo je poljubil prav na njena mala, rdeča usta in na oči, na lica, na čelo; da jo je objel okrog pasu in na lahko pritegnil k sebi. Ali vsaj njeno roko, ki je bila tako lepa, kakor pesem, bi imel lahko v svoji roki; poljubljal bi jo, gledal in dragal, to njeno milo, lepo roko.
Sama sta šetala v starem parku, ali vse, karkoli sta govorila, je bilo trdo in hladno, tuje. S hrepenečo dušo je bil prišel k njej, ali kakor jo je ugledal, se mu je zakrknilo srce.
Nikoli še ni bil srečen pri njej, nikdar še mu ni bilo lepo in toplo v njeni bližini. Vselej se je mučil, mučil...
— Agneza! — Zaklical jo je z drhtajočim glasom in roke so se nehote stegnile proti nji, hrepeneče in polne ljubezni.
Ona ga je pogledala in roke so mu omahnile.
Ne, da bi ne bila prijazna ž njim. Vedno je govorila: — Ti, Ferdo, veš? — Kako misliš, Ferdo? — In lepo se je čulo njegovo ime iz njenih ust.
Ali če ji je pogledal v obraz, v oči, ni bila to Agneza, njegova Agneza. Tuja se mu je zdela in neizmerno daleč od njega in njegovih želja.
Koliko je hrepenel po njej, koliko je hrepenel, da jo poljubi, da se dotakne njene lepe roke, ki jo je toliko ljubil. In če jo je poljubil, če je držal to belo, krasno, poetično roko v svoji, bi se bil razjokal. Ni bilo to, o čemer je sanjaril. Samo njen glas se mu je lagal, rahlo in zapeljivo: — Ljubim te, ljubim te! —
A ni bilo res, ni ga ljubila. Čutil je to, globoko in grenko. In vedno je razmišljal o tem, po dnevu, v noči. In dokazoval si je, da je njegov strah prazna senca. Zakaj bi se bila potem zaročila ž njim? Ni bil bogat, ni bil lep in njegova služba ni bila sijajna. S čim bi ji imponiral tak oskrbnik male grajščine v gorah? In zakaj bi se mu lagala? Kadarkoli jo je vprašal: — Agneza, reci mi po resnici, ali me ljubiš? — mu je odgovorila vselej jasno in brez obotavljanja: — Razume se, da te ljubim! —
Ali to je bila laž, ni ga ljubila. Včeraj, ko sta se sprehajala v starem mestnem parku, je občutil to, kakor še nikoli. Globoka, hladna senca je vladala pod starim, košatim drevjem. Njemu je srce kipelo od ljubezni, hrepenenja in gorja. Šla je tu poleg njega, govorila je, smejala se je, v njenem glasu je včasih sladko in mamljivo zazvenelo: — Ferdo! Ferdo! — Ali kakor je vzdignil oči, je izginila ona Agneza, ki ga je ljubila in hladna, tuja gospodična je stopala ž njim, v katero je bil zaljubljen, neumno in brez upa. In moral si je ponavljati v mislih zopet in zopet, da bi ne pozabil: — To je moja zaročenka, to je moja zaročenka! —
Nekaj je hodilo med njima, nekaj tujega, nekaka tajna, mrzla in dušeča. Odkar jo je poznal, je bilo to med njima in vedel je: nikoli ne bo izginilo. In nikoli ne bo vedel, kaj je, kakor zdaj ne ve. Za par mesecev pride Agneza k njemu v gore, njegova bo, ali ono tuje, ono mrzlo bo ostalo med njima in kadarkoli se bo zagledal v njene oči in v njen obraz, kadarkol bo dragal njeno roko, ki je lepa, kakor pesem, vselej bo vpraševal: — Zakaj me ne ljubiš? — Kričal bo, prosil in zaklinjal, ali odgovora ne bo in vedno, vedno ga bo peklo v duši: — Saj me ne ljubi! In zakaj ne?! Zakaj ne?! —
Solnce je zahajalo in višnjeve sence so legale po dolinah in hribih na levi. Samo na desni so se še svetili gorski vrhovi v poslednjih žarkih. Mesto na obzorju, ki je kakor pisan madež ležalo v daljini, je utonilo v mrak. V gozdu je zašumelo in hladen veter je zavel po bregovih.
Začudil se je, da prihaja mrak, ko je vendar že opoldne odšel iz doma. Vzdignil se je in bilo mu je, kakor da je omoten od vseh teh mislij; oči so ga skelele in v srcu ga je peklo in žgalo.
S hitrimi koraki je odšel. Skušal je misliti na navadne reči ali ni mogel. Vse, vse je bežalo ž njim, vsa grenkoba in vse bolečine.
Bilo je že skoro temno, ko je stopal skozi vas. Na koncu vasi se je gibalo nekaj svetlega nad potom v Šolskem vrtu.
— Dober večer, Anica! — je pozdravil učiteljevo hčer.
— Dober večer, gospod oskrbnik! —
Nagnila se je preko ograje in mu podala roko.
— Kako lep večer je nocoj, — je dejala, ko se je zopet vzravnala. — Tema je že, a gore so še vedno rdeče in nebo še ni zbledelo. Kje ste bili? —
— V gozdu sem bil vse popoldne. —
— Mislila sem na vas. Zdeli ste se mi žalostni, ko ste šli opoldne po potu mimo. Stala sem pred hišo ali niste me videli. —
Molčala sta oba in gledala h goram.
— Zakaj ste bili tako zamišljeni? — je vprašala, ali njen obraz je še vedno gledal proč v daljavo.
Njemu se je srce stisnilo in neizrečeno tužno mu je postalo v duši. Naslonil je glavo k ograji in zastokal.
— Kaj vam je, oh! — je zašepetala gori.
Vzdigni je obraz k njej in jo videl nad seboj, kako se je nagnila k njemu in stegnila desnico proti njegovemu obrazu. Dve vroči solzi ste pali na njegovo lice.
— Anica! —
Pritisnil je njeno roko na svoje oči.
— Žalosten sem, Anica, tako žalosten! —
Podala mu je še drugo roko doli in zaihtela: — Nikar! Nikar! —
Njene uboge roke so trepetale na njegovem obrazu in on jih je zopet in zopet pritiskal na svoje oči: — Žalosten sem, nesrečen sem. Oh, Anica! —
— Vse vem! Oh! —
— Kako?! —
— Tudi meni je enako! Ona vas ne ljubi! —
Začuden ji je pogledal v obraz: — Kako veste? —
Nasmehnila se je za hip: —Vse vem! Žalostna sva oba ali ni nama pomoči. —
Odtegnila mu je roke ali on jih je še za hip zadržal, da jih poljubi. — Anica, tako ste dobri! —
Vzravnala se je. — Ah! Oba sva žalostna in nesrečna! — je rekla v temo, obrnjena proč h goram.
Še enkrat se je nagnila k njemu: — Ali vam je laglje? —
— Laglje mi je. —
— Če nas kdo ljubi, kdorkoli, nam je laglje. Hladi, kakor balzam. —
Molčala sta in gledala v nebo, kjer so se zazibale prve blede zvezde.
— Drugi teden odpotujem k teti; daleč, na Dunaj. —
— Ostanete tam? —
— Za vedno. —
In še je vprašal, rahlo in kakor, da prosi:
—Zakaj odpotujete? —
— Ker vas ljubim, — je dejala glasno in odšla proti hiši.
Ostal je pri ograji in se ozrl proti dolini, kjer je ležalo mesto. Ljubezen mu je zaplala v srcu: — Oh, ti Agneza! —
Kako je dejala Anica? Hladi, kakor balzam! In ponavljal si je njene besede, hladeče zdravilo: — Ker vas ljubim! —
Slišal je, kako se nekdo pri učiteljevih poslavlja in ko je prišel čez vrt na cesto, ga je pozdravil: — Vi ste Mozetič?! —
Skupaj sta odšla po poti. Mozetič je bil grajščinski gozdar in še ni bil dolgo v teh krajih. Začel je govoriti o Anici.
— Zanimiva deklica je to. Človek bi ne verjel, da se more tu v tem oddaljenem, samotnem kraju razviti tako bitje. —
Glas mu je nehote malo trepetal, ko je govoril o njej.
Potem sta molčala vso pot. In že pred grajščino je Mozetič dejal:
— Gospod oskrbnik, zdi se mi, da vas Anica ljubi. —
— Ne, motite se! —
— O da, ona vas ljubi, jaz to vem. —
Postal je pred njim, kakor da mu hoče še nekaj reči, a molčal je.
— Lahko noč! —
Ali že, ko je odšel, se je zopet vrnil in mu dejal: — Drugi teden odpotuje. Zaradi vas odpotuje, — ker vas ljubi. —
Obrnil se je in hitro izginil v temi. Nad oskrbnika pa je zopet prišla otožnost. In srce ga je iznova zabolelo.
Toliko žalosti je v človeških srcih in toliko brezvspešnega hrepenenja po sreči.
— Agneza, ti daleč v dolini, kjer je že noč, ali se me spominjaš, ali me ljubiš?! —
Vpraševal je molčečo temo naokrog, ki se je vedno bolj zgoščala, ki je postajala vedno bolj brezglasna in mrtva.
Za par dni pojde zopet v dolino. In poljubi jo vroče na njena rdeča usta, položi roko okrog njenih ram in jo pritisne k sebi. Da bo izginilo ono mrzlo in tuje med njima.
Oh, Agneza!
Pozno v noč je mislil na njo, ko je spalo vse naokrog, strme gore, črno, nočno nebo, hribje in vasi po njih in široka ravnina pod njimi. Tudi Agneza je spala v mestu in sanjala o lepih rečeh, o neznani, skrivnostni sreči in o mnogem drugem; ali o njem, ki je tam v gorah mislil na njo, ni sanjala.