Podedovano znamenje

Podedovano znamenje
Povest, ki je bila nagradena v literarnem kontestu Prosvete.

Adam Milkovič
Izdano: Prosveta 23/189, 191–195, 197–201, 203–206, 208–212, 214–218, 220–224; 1930
Viri: dLib 189, 191, 192, 193, 194, 195, 197, 198, 199, 200, 201, 203, 204, 205, 206, 208, 209, 210, 211, 212, 214, 215, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


StavkaUredi

Ko je kaplan Završnik končal s pridigo, je za hip ošinil sklonjene glave vernikov in sklenil roke. Ljudje, povečini delavci, delavke in obrtniki, so uprli oči v oltar in tla in po kratki molitvi zapustili mračni prostor.

Prod cerkvijo, ki je stala bogve po kakem naključju sredi fabriškim dimnikov, so polegale saje, kakor črna mana kulture in napredka. Po strehah delavskih domov, ki so bili stisnjeni ob sajasto opeko fabriškega zidovja, je raznašal mrzel veter papir, krpe, listje in druge odpadke. Skozi razbite lipe so gledali upadli obrazi otrok. Oh, ti otroci! S kakim veseljem so pričakovali svojo mater, da pride iz cerkve in jim da jesti. Svoje koščene roke so iztezali skozi razpoke gnilih sten in lovili krila mimo idočih žena. Kričali so, pritiskali nosova na šipo in vedno več se jih je prerivalo ob oknih in vodno glasnejši so postajali v svojem nestrpnem pričakovanju.

Pa se je kmalu pokadilo. Iz pločevinastih dimnikov, ki so jih bili potisnili skozi strešno lepenko, skozi gnile stene, ali pa skozi okna, se je veselo dvignilo in bežalo za vetrom, ki je kaj kmalu zavil vso borno naselbino v oblak dima in prahu.

Pred cerkvijo, malo na klancu, je stal črn, zaprt avtomobil tovarnarja Hribarja. Šofer se je nestrpno prestopal in puhal iz svoje pipe, ki jo je bil prinesel od nekje iz daljne Rusije.

Cerkev je bila prazna. V mračnem ozračju je plaval vonj kadila in se družil s mrliškim vonjem ugaslih sveč. Gorela je le večna luč in v njenem svitu je klečala pred razpetim Kristom mlada ženska. Njena obleka je pričala, da ni delavskega stanu; zakaj svile, baržuna in dragih kožuhovin tam ni in če je, je redka in le ta ponošena in zavržena od imovitih, gosposkih ljudi.

Vrata, ki vodijo v zakristijo, se komaj slišno odpro. Is mračnega kota pogleda dvoje temnih oči ... Kakor da ga je strah, zre plaho kaplan v klečečo Maro. Kaj ji je? Toliko časa ni še nikoli ostala v cerkvi. V teh mislih je stopil kaplan korak nazaj in spačil obraz. Mara je bila ta hip polotila roke na svoje prsi in dvignila h Kristu oči.

»Da bi videl mene,« je bolestno iztrgala, »im mi odpustil ... «

Pred cerkvijo je zatrobila hupa, Mara se zdrzne. Niti opazila ni bila, da je ostala v cerkvi čisto sama in to že gotovo dolgo; zakaj nikoli ja ni bil šofer na ta način vabil iz cerkve. Vstala je. Kaplan je odmaknil oči, skril za pod obraz v temno zakristijo in topo strmel predse. Mara si je tesneje ovila plašč, obstala s pogledom na prižnici in s neslišnimi koraki odhitela iz cerkve. Potem je stopila v avto, velela šoferju, da sede zadaj in sama pognala motor. Kaplan Završnik Je prisluhnil. Brnenje motorja, iz dalje hupanje — potem tišina. Skočil je vzdolž cerkva, avto je zavil po ozki cesti mimo delavskih domov in se izgubil …

Čisto na drugam koncu tovarniškega obzidja, je stala dvonadstropna vila velepodjetnika Edvarda Hribarja, ki vkljub temu, da se je bil dal pokristjaniti, ni mogel skriti svojega židovskega nosu. Podjetje mu jo uspevalo tako dobro, da je moral preteklo leto ponovno povečati obrat, najeti le sto delovnih moči in postaviti nov dimnik, ki je stara dva presegal za celih osem metrov. Pri vsem bogastvu pa je znal tudi razsipavati. Prirejal jo gostije, na katerih so se prav marljivo gostili njegovi znanci, tovarnarji in veletrgovci, ki so bili njegovi odjemalci in še drugi slični kapitalisti, ki so gostij najbolj vajeni — pa najmanj je potrebni.

Ko je ta dan Mara stopila v njegovo delovno sobo, je oče ravno zleknjen na divanu čital nek proletarski časopis.

»Ha, ha ... je puhnil dim v strop, »česa vsega se domisli današnje delavstvo! Evo! Huh, ta sodrga!«

Mara je približala oči listu, potom pa, kakor da jo to ne zanima, pogledala očeta.

»Ali že veš, papa?«

Tovarnar je raztegnil obraz. Kaj naj bi vedel? Zopet kaka prijetna novica?

»Hm,« se je nasmehnil, »vem veliko in več vem kakor ti, moja mala, a kaj ti je ravno sedajte padlo v glavo po menda res ne vem. Zopet kaj novega o Stojanu?«

Mara so boječe približa očetu. »Papa, stavka se obeta.«

»Kaj? Kaj praviš?» je planil z divana tovarnar. »Stavka? Kakšna stavka? Kje? Zopet pri meni?« Stisnil je pesti in skoraj sirovo ošinil Maro. »Kje si …«

»Slišala sem šušteti v cerkvi.«

»Kaj?« je divje razširil tovarnar oči, kakor da mu ne gre v glavo. »Kaj? Zopet? Kaj?«

»Papa!« ga je zaprosila Mara, »ne razburjaj se. Kaj se ti ne zdi, da so potrebni povišanja?«

»Kaj? Ti? Potrebni? Otrok! Ti imaš zaprte oči. To so hijene! Saj vem,» se je navidezno pomiril, »ti si edina moja hči in še ti,» se je prijel za glavo, »še ti, mesto da bi mi stala ob rami, čutiš že od nekdaj s temi zamazanci, s temi prokletniki. Uh!« Omahnil jo v naslonjač in bruhal: »Fuj! Fuj! Jaz jim pokažem! Samo naj poizkusijo! Dvakrat sem jim odpustl, danes me ne pregovorite več. Tudi ti ne več! Nikdo ne več! Nič več, nič več ... Pomočem jih na cesto, tja na cesto pa naj žrela nenasitna goltajo kamenje. Ha, ha …«

Isto popoldne, malo po drugi uri, je privozil k Hribarju njegov sosed, tovarnar Lesjak s svojim najstarejšim sinom Stojanom.

»Si čul? Škandal!«

»Da, svinjarija!« pritrdi tovarnar Hribar. »Kaj nameravaš ukreniti?«

Lesjak skomigne z rameni.

»Glavne krivice treba izprtiti,« meni Stojan, »preje ne bo miru.«

»Glavne krivce?« ponovi s smehljajem Hribar. »Vse! Vse izprti! Jih pometati na cesto in –« Tedaj je obmolknil. Tudi stari Lesjak je utihnil. Stojan se je nemirno prestopal in ko je stopila v sobo Mara, ji je rahlo stisnil roko.

»Ravno danes, kaj!«

»Da,« pritrdi Mara. »Danes zopet. Mislim, da je zadnji čas, da se stvar uredi. Bojim se hujševa.«

»Treba izprtja.« 

»Ali pa zvišati mezde,« meni Mara, »za kaj le v tem je možna mirna rešitev.«

Po kratkem razgovoru je stari Lesjak sedel v avto in ne da bi bila s Hribarjem sklenila kaj določene, zapeljal na cesto.

Ko so na večer tulile fabriške sirene, se je pričelo delavstvo zbirati pred razdrtimi domovi. Bili so med njimi starikavi obrazi mladih ljudi, mladeničev, žena in deklet, izsušena telesa starcev, moč in otrok in v vseh je ležal nek strah in vsi so bili skrivljeni in brez luči v očeh. Med njimi je šuštelo. Plaho so se ozirali k zakajenimi spomeniki njihovega trpljenja, ki so štrleli iz zemlje kakor grozeče pošasti v nastajajočo noč- Od nekje sta pribežali dve sovi in skrivnostno obletavali delavske domove … In med sestradanci so se prerivali otroci, jokali in s široko odprtimi očmi pričakovali nekaj velikega, nekaj strašnega, kar še ni bilo dano gledati ljudem na zemlji.

Ko je tovarnar Hribar pogledal skozi okno, je s strahom ugotovil, da se delavstvo trumoma bliža njegovi vili.

»Ugasnite luči! Zaklenite vrata!« je ukazal slugi Cahariji, potem pa trenotno omahnil na divan. Kaj naj stori? Postalo ga je namah groza. Nehote se je spomnil dogodkov iz ruske revolucije in pred njega se je ta hip razlila mlakuža krvi … Stresel se je. Kaj, ko bi …?

»Ne!« je skočil s sedeža in si dajal poguma, »tudi nocoj jim bo izpodletelo. Da, tudi nocoj! « Dvignil je pesti proti stropu in bruhal. »Bog! Ti krščanski Bog, kakšne ljudi si odrešil s svojo smrtjo? Ne veš? Ha, odrešil si zverine – bedak!«

Ta čas je bilo pred njegovo vilo zbrano že vse delavstvo. Koščene roke so se dvigale visoko, da je bilo videti daleč skozi mrak goro belih, k nebu stegnjenih pesti. In iz trum teh bednih se je dvigalo v noč.

»Kruha! Kruha hočemo!«

Otroci so prestrašeni jokali, se oklepali svojih očetov in prosili in fabriške sirene so tulile pošastno skozi noč.

»Kruha! Kruha hočemo,« se je zopet iztrgalo, da se je tresla zemlja pred obupnimi klici.

Tovarnar Hribar je stopil v jedilnico, svojega slugo Jeromena pa je postavil k zastrtemu oknu, da bi opazoval gibanje.

»Kako je?« ga vpraša po kratkem molku.

»Slabo, gospod,« odgovori Jeromen. »Pravijo, da ne gredo, če jim ne daste kruha.«

»In drugega nič?«

»Bomo videli,« je rekel Jeromen in nastavil uho na okno. »Vrtna vrata škripljejo,« je odskočil jip kasneje.

»Zaboga!« je odskočil tovarnar. »Pa ne, da …«

Zunaj se je ta čas prerival med stavkujočimi kaplan Završnik, ki je bil mimogrede opazil nevarno gibanje. Sklenil je, da skuša delavstvo pomiriti, da ne pride do kake nesreče. Preril se je do vrtnih vrat, stopil na cementni podstavek in prosil:

»Dragi, saj vem, da je pravica vaša, saj vem; ali prosim vas v imenu božjem, ne hudega! Ne hudega! Ne krvi, ljudje!«

»Kaj je novega?« vpraša tovarnar slugo.

»Kaplan,« odgovori Jeromen. »Kaplan je med njimi …«

»Kaj?« je izbulil tovarnar oči. »Tudi on? Tudi on je med njimi?«

»Tudi,« je hladno odvrnil sluga. »Mislim, da jih kroti.«

Tovarnar Hribar pošlje tedaj slugo k stavkujočim, naj poizve kaj pravzaprav hočejo. Jeromen gre. Boji se za svojo glavo, a vendar gre. Tovarnar čaka, čaka – nič. Jeromen se ne vrne. Kaj so ga ubili? Temne misli so šinile v njegovo glavo in zopet je zagledal kri pred svojimi očmi.

»Caharija!«

Vstopi drugi sluga.

»Pojdi in poglej, kje je in kaj dela Jeromen!«

Nerad, jako nerad gre Caharija – pa tudi on se ne vrne.

»Druga žrtev!« kriči tovarnar. »Caharija je že druga žrtev teh podivjanih ljudi. Kaj res ne pojde brez krvi?«

Jeromen je tisti čas sedel na stranišču, kadil cigareto in si mislil: »Tu je varneje, nego tam spodaj. In kaj naj bi jih vpraševal? Saj vemo vsi kaj hočejo. Tudi on sam ve, kaj hočejo. O prav dobro ve!« Ko je pogledal skozi okno, je opazil med stavkujočimi tudi slugo Caharijo. Tudi on se jim je pridružil. Mahaj je z rokami in pomagal tresti vrtna vrata. Ko je Jeromen to videl, je stopil pred gospodarja.

»Gospod,« se je priklonil, »Caharijo so zajeli stavkujoči.«

»Kaj? Zajeli?«

»Da.«

»In ti?«

»Mene niso zajeli.«

»In so ga že ubili?« strmi iz temnega kota tovarnar.

»Mislim, da še ne. Zaletava se še v vrata, gotovo pa ga mučijo gospod.«

»Himmelharrgott! In ti, kje si bil? Zakaj niso zajeli tebe?«

»Ker sem bil previdnejši, gospod,« je rekel Jeromen. Tovarnarju so se dvignili lasje. Na tak grozovit način še niso stavkali. Drugikrat so ostali doma in so spali; danes se trese ograja in kaj – ko bi …?

»ali vrata še dobro stoje?«

»Slabo, gospod.«

»Moj Bog!« Tovarnar se zgrabi za lase in hoče na hodnik, ko plane v sobo nezvesti sluga Caharija in globoko hrope: »Komaj sem jim pobegnil.«

»Kaj je?«

»Slabo, gospod. Strašno slabo,« sope Caharija. »Danes ne vem, kako se bo izteklo.«

Govori naprej! Kaj hočejo? Kaj je s kaplanom?« sili vanj tovarnar in ga stresa za prsi.

»Hudič vedi,« je rekel Caharija, pa je ta trenotek kaplan stopil v sobo.

»Ako nočete krvi,« je pričel kaplan že pri vratih, »uslišite jih. Vsaka beseda zaman.«

»Gospod kaplan!«

»Ni bila moja dolžnosti priti k vam, niti se vmešavati v opasno zadevo – ali, ko sem videl pretečo nevarnost, sem sklenil proti župnikovi volji, izpostaviti samega sebe, samo da se prepreči kako morebitno krvoprelitje; zakaj med nami rečeno, gospod Hribar, vedeti morate, da imajo tudi oni svojo pravico …«

»Saj ne morem,« je skočil v besedo tovarnar, »saj ne morem, dragi. Ni dolgo odkar sem povečal obrat, to stane denar, moj dragi!«

»Dobro,« je položil nanj kaplan svojo roko, »poglejte, gospod Hribar, skozi okno.«

Tovarnar Hribar se je obotavljal, potem pa le pogledal. Nikogar več ni bilo pred vrtnimi vrati.

»Tako? Saj ni nikogar več! Ha,« je rekel vesel, »saj so jo že vsi odkurili. Ha!«

»Da,« je povzel z nekim opreznejšim glasom kaplan. »Odšli so. Izpostavil sem sebe. Dal sem jim besedo, da jim nudim kot posredovalec svojo pomoč. Zavezali so se mi, da bodo mirovali dokler se ne povrnem. In sedaj odločite.«

»Ali, dragi!«

»Kar sem storil, sem storil iz ljubezni do vas kakor do njih in do pravice. Nsem se oziral ne na stan in ne na črno oblačilo, ki ga vidite v tem trenotku na meni. Gospod Hibar,« je položil nanj roko, »ni še prepozno, premislite se!«

Tovarnar mu stisne obe roki.

»Saj sem vam hvaležen, moj dragi, ali …«

»Ne oklevajte!«

»Težko je, kaj takega še ne pomnim. Moj Bog!« je sklenil roke, »in ali res ne mislijo odnegati!«

»Nikakor.«

»Nikakor?«

»Spoznal sem tako in tako vam povem.«

Tovarnar se je nemirno prestopil. Stopil je v kot in strmel v tla. Tedaj so se priprla vrata. Izza njih je pogledala Mara. Njene oči so se ujele s kaplanovimi. Zrla sta nekaj trenotkov drug v drugega, dokler ni Mara povesila svojih dolgih trepalnic in sklonil kaplan glave. Tovarnar se gledal še vedno v tla in se postavil pred steno. Kaj naj stori? Ali naj zviša? Kaj res ne bo preje miru? Že vtretrji počiva v tem letu delo! Vsakokrat dvanajst, celih dvanajst ur! Koliko tisočakov je šlo! Po teh mislih se je približal oknu. Od nekje daleč začuje jok otrok in po cestah begajo ljudje …

»Papa,« se je oklenila Mara očetove roke, »pa bi morda le poizkusil. Papa!«

Tovarnar je še enkrat pogledal skozi okno in mraz ga je spreletel po vsem životu.

»Naj bo!« se je obrnil z grozo v srcu. »Primaknil jim bom. Pol dinarja na uro. Da, pol dinarja na uro. Povejte jim tako,« je stopil h kaplanu, »samo, da bo mir. Da, pol dinarja …«

Preden je kaplan odšel, ga je tovarnar Hribar povabil na večerjo, na kar je le-ta radevolje pristal.

Še tisti večer so zatulili stroji in iz dimnikov seje zakadilo, črno in zamazano in polegalo na zemljo.

Skozi noč poje kladiva in sika kolesje. V razsvetljeni Hribarjevi vili sede pri obloženi mizi: tovarnar Hribar s svojo soprogo Vero, Mara, kaplan Završnik, odvetnik Rakuš, dalje Stojan Lesjak, ki je bil prišel povedat, da tudi v njihovi tovarni teče delo, ker je prišlo med njegovim očetom in delavstvom do sporazuma, in še nekaj drugih povabljenih gostov, Slugi Caharija in Jeromen, ki sta opravljala vsa hišna dela in ki so ju ob takih prilikah oblekli v obleke dostojnih strežarjev, sta marljivo vrpila svojo dolžnost. Tovarnar Hribar v svoji hiši namreč ni trpel služkinj in je pri neki priliki odkazal vsa hišla dela izključno moškim močem, za kar sta prišla v poštev Caharija in Jeromen.

Caharija in Jeromen nosita na mizo in sproti pokušata jedi na hodniku ali pred vrati … Caharija, ki so mu bili v vojni odbili desni uhelj, je na kuharjevo vprašanje koliko je v jedilnici glav, odgovoril tako, da je prištel poleg ostalih tudi svojo. In tako se je zgodilo, da je od vsake jedi z mirnim srcem odnašal po eno porcijo v stranišče in jo skril v malo omarico, ki je bila iz bogve kakih razlogov v njem. Jeromen, ki po pameti ni prav nič zaostajal za svojim drugom je, videč svojega prijatelja, stopil vsakokrat za njim in sproti pojedel, kar si je bil Caharija shranil. Tako je bil tudi on, sicer v skromnejši jedilnici, prisoten večerji in priča izvrstni spretnosti kuharjevi. Ko je Caharija opazil, da njegove porcije ginevajo, je postal previdnejši. Po večerji si je zaželela gospoda burgundca. Caharija nosi steklenico za steklenico in pazno računa. Izračuna tako, da odnese eno steklenico v stranišče. Jeromen stoji skrit za vrati in opazuje. Caharija napolni eno izmed praznih steklenic z vodo, jo postavi poleg polizanih krožnikov v omaro, drugi s pristnim burgundcem pa priveže za tanko vrvico in jo pusti v cev, ki pelje iz stranišča k zemlji.

»Naj bo kakor že,« pravi sam sebi, »zamašena je dobro in nič hudega ne more biti burgundcu.«

Iz tovarne se čuje sikanje strojev in udarci kladic, ki jih dvigajo sključeni in gost dim se vali iz votlih stebrov. Isti čas se preriva skozi noč veselo prepevanje iz Hribarjeve jedilnice. Žvenket čas, zdravice in sladak vonj parfumom se širi po hodnikih. Caharija pogleda skozi ključavnico. Tovarnar Hribar bobna s prsti po trebuhu in omamljen od opojne pijače kimaje na levo in desno prepeva neko nemško pesem. Stojan Lesjak sili v Maro, ki poje prav na uho in se guglje. Mara se mu odmika; zakaj od drugega konca mize strmi vanjo skoro nepremično kaplan. Odvetnik Rakuš naliva gospe Veri, ji nazdravlja in stiska k njej koleno. Drugi klonijo nad mizo, se krohočejo in vlivajo vase. Nekdo tolče po klavirju, po gladkem parketu plešeta dva para.

V kuhinji se leno prestopa kuhar, skriva steklenice v kotel in preklinja. Jeromen vleče v stranišču za vrvico, potem pa v dolgih požirkih izpije Cahariju namenjen burgundec. Nato naveže na vrvico steklenico iz omare, izpraznjeno pa postavi na njeno mesto.

Iz tovarne tuli, sika in ječi …

Polnoči. Kaplan se dvigne, se oprosti in se zahvali. Tovarnar Hribar se ziblje in mu stiska roke. Mara si zaželi nočne vožnje. Na tovarnarjev ukaz izvleče šofer avto iz lope. Mara skoči na volan.

»Izvolite, gospod Završnik!«

Kaplan je povesil oči in prisedel, Motor brni komaj slišno. Luč žarometa meče svoj beli sev po razdrtih delavskih domovih. Avto teče mimo njih in jih pušča tihe in neme za seboj. V nekaterih brli luč; mati, ki je bdela nad bolnim otrokom, vztrepeta in otrok zajoče.

Tam iz druge barake diha smrt. Na mrtvaškem odru leži človek, oče peterih otrok … kolo mu je bilo potrgalo roke … Otroci bde. Starejši topo bulijo predse, mlajši se razgovarjajo o tem in onem in ko zagledajo svetlo luč žarometa, planejo k oknu in se smejojo … Mari je tesno. Ona ve, kaj je v teh domovih. Njena roka rahlo potrepetava, cesta je razrita in barak brez konca in kraja. Marine oči streme v noč in časih le se stegne njena bela roka k hupi. Tu in tam se ozre v polzasenčeni obraz kraj sebe, kakor da hoče iz nje; kam? Zakaj te moram peljati pred cerkev, človek? Zakaj? Pred cerkev, tja pred cerkev – te tvoje temne oči …!

»Kako lepa je noč,« je rekel skoro plaho kaplan in pogledal vanjo,

»Temna je,« reče ona tiho.

»Kakor pot moje duše,« še tišje reče on.

Potem sta utihnila. Žaromet je osvetil cerkev in križ je zabestel v njegovem ostrem sevu. Kaplan Završnik je pogledal vanj in sklonil glavo, kakor da mu je hudo … Ustavila je in tudi sama izstopila. Kaplan je uprl oči v njene in se zgrabil z desnico za prsi. Tak je stal pred njo brez besede, dokler ni Mara lahko prijela njegovo na črnem oblačilu ležečo roko.

»Lahko noč,« je iztrgala, pogledala globoko v njegove oči in skočila v voz. Kaplan je uprl oči v njene in se zgrabil z desnico za prsi. Tak je stal pred njo brez besede, dokler ni Mara lahko prijela njegovo na črnem oblačilu ležečo roko.

»Lahko noč,« je iztrgala in pogledala globoko v njegove oči in skočila v voz. Kaplan je gledal za brnečim avtomobilom, se ozrl v silhueto križa na cerkvi in povesil glavo. V njegovo srce je legla nepoznana bolečina …

ZasledovanjeUredi

Ko je Mara privozila do vile, je Stojan Lesjak stal na pragu in se zazibal. Bil je to v glavo polizan človek tridesetih let. Nekoč je študiral pa se izgubil v slabi druščini in tako ostal pri očetu, mu tu in tam pomagal v pisarni, navadno pa se potikal po mestnih lokalih dvomljive vrednosti.

Ko mu je prisijala luč žarometa v obraz, ga je spačil in se znova zazibal.

»Mara!«

Hotel je prijeti njeno belo roko, a Mara ga je ošinila s prezirljivim pogledom in hotela stopiti po stopnicah.

»Mara!« ji zastavi Stojan pot, »dosti je. Nocoj, prav nocoj hočem vedeti, kaj in kako misliš …«

»Stojan!«

»«Lesjak se je zbal njenega pogleda, se priklonil in odstopil. Potem je odšel brez besede, le na ustih mu je ležalo kakor da hoče vsak čas bruhniti iz njega. »Prokleto!« je stisnil zobe, »te ženske ne razumem.« Pogreznjen sam vase je stopal po razriti cesti, da sam ni vedel kdaj in kako je zapustil za seboj vse nizke barake, raztegnjeno fabriško zidovje in prikolovratil po stranski poti v predmestje. V stranski ulici je obstal, si uravnaval kravato, se potegnil parkrat z dlanmi po obrazu in pogledil razmršene lase, ki so mu bili vso pot silili na čelo in oči. Potem je prisluhnil. Od nekje je bilo čuti petje in igranje klavirja. Zavil je malo na stran, se opotekel naprej in stopil v zakajeni prostor. Nekdo je tolkel po klavirju in kraj njega je star cigan držal gosli nad glavo, vlekel po njih z lokom in se smejal. Ob mizah so se pačile pocestnice, se krohotale in gladile izpite obraze moških. Smeh, hripavi glasovi, kletve in upitje; to je bilo veselje!

»Da tu,« se je opotekel Stojan Lesjak k mizi v kot, »tu bom natočil na njeno zdravje. He, Mara, ne ubežiš mi!« Zaril se je s prsti v razmršene lase in se zamislil. Poldrugo leto že hodi v Hribarjevo vilo! Vsi so mu naklonjeni, samo ona, samo Mara se dan za dnem bolj obrača od njega. »Čakaj,« je stisnil skozi zobe, »Stojan Lesjak, sin tovarnarja Lesjaka, ti zagode pesem, kakršne še ni čulo tvoje uho. Mara! Oh, Mara …« Tako je strgal iz sebe, vlival vase in vedno znova točil, bobnal nestrpno s prsti po mizi in se smejal.

»Čuj, gospod,« se priplazi k njemu mlada ženska polnih grudi, »ti imaš uro, koliko kaže?«

»Kaže?« je uprl vanjo Lesjak oči. »Čakaj.« Pritegnil je dekle k sebi v kot, se naslonil na njene napete prsi in jo ovil okoli pasu. Ona se je s hripavim glasom nasmejala in ga uščipnila na stegno. Potem ji je natočil.

»Pij!« jo je dregnil. »Pij na zdravje moje Mare – brrr …« se je udaril po ustih, »kako praviš, da ti je ime?«

»Pepina me kliči,« se je sklonila k njemu, »tako mi je ime. In tebi?«

»Meni? Veš, kdo sem jaz?« vstal je in se zagugal. »Jaz sem,« se je udaril po prsih, »jaz sem Lesjak, sin, najstarejši sin, nota bene, tovarnarja Lesjaka, ha!« Potem se je usedel in buljil v dekleta.

»In kako ti je ime, gospod Lesjak?«

»Molči in pojdi z menoj!« Vrgel je na mizo stotak, prižel njeno telo tesneje k sebi, in izgubila sta se v noč.

Oni pri klavirju je zamigal z uhljem, cigan je potegnil lok in ponočnjaki so zapeli in pocestnice so se naslonile nanje, prepevale ž njimi in puhale dim razposajeno zdaj temu, zdaj onemu v brk.

Ko je odbila dve polnoči, je obstal pred lokalom črn, zaprt avtomobil. Luč žarometa je ugasnila, iz voza je skočil sluga Caharija.

»Stopite do zadnjih vrat,« mu je pošepetala iz avtomobila Mara, »in opazujete. Glejte dobro; mora biti tu.«

»Kakor ukažete,« je rekel Caharija in zazehal. Tako lepo je bil med potjo zadremal v vozu, sedaj pa naj stoji pri vratih in opazuje, kje je in kaj uganja njen dragi. Počasi je stopil na hodnik. Bila je v njem egiptovska tema. Obstal je in premislil. Čutil se je utrujenega in je sklenil, da za trenotek sede na prvo stopnico in si vso zadevo še enkrat natančno premisli. Ker je bila tema in se nikakor ni ničesar videlo, je Caharija zaprl oči.

V nestrpnem pričakovanju beže minute. Mara gleda skozi zasopljene šipe avtomobila, a Caharija se ne vrne. Mara, ki je že dolgo slutila za Stojanove poti, je ta večer sklenila, da dokaže enkrat za vselej njemu samemu in svojim staršem njegovo nepošteno ponašanje. Prejemala je bila že dalje časa pisma znank in neznank: Tu in tu je bil, s temi in temi ženskami; a Stojan se je znal vsem dokazom spretno izmikati, in tovarnar Hribar, kakor tudi njegova druga žena Vera sta bila gluha in slepa zase. In tako je prišlo, da je sklenila Mara prepričati se o govoricah na lastne oči. Neka groza jo je spreletavala v teh trenotkih in trepetala je. Iz zakajenega lokala so cepale ženske, moški, se pred vhodom opotekali, proklinjali in se smejali. Kaj ga ne bo? Mari je srce drhtelo. Zdaj pa zdaj so izstopil – pa ga ni bilo. Tudi Caharija se ni vrnil.

V lokalu so že ugasnila luči, ko je Mara stopila iz voza, se izmuznila skozi zadnja vrata na hodnik in prisluhnila. Tedaj se ji je zazdelo, kakor da čuje smrčanje in ko je stopila mimo stopnic, je iznenadena obstala, Caharija je bil zvit v klopčič in je sladko spal. Na njeno drezanje je neljubo godrnjal, ko hipoma vstane.

»Gospodična,« je rekel hitro, »gospoda Lesjaka nisem videl.«

Ko je bil Stojan malo preje s pocestnico zašel čisto na kraj predmestja, je začul od nekje znano hupo. Mahoma se je streznil. Težka slutnja mu je šinila v glavo in ko je zagledal v dalji luč in trenotek kasneje Hribarjev avtomobil, je šepnil Pepini.

»Počeni!« Skrila sta se za raztrgano barako, ki jo je že naslednji hip ošinila luč žarometa. Lesjak je opazil, da sedi za volanom ženska. Mara! mu je udarilo v uho. Kam pelje? In sedaj! Poldrugo je po polnoči! Že proč je! In — kaj ni sedel nekdo zadaj? Vznemiril se je. Tedaj se je zagrebla z ostudnimi rokami vanj Pepina.

»Kaj ti je?«

Stojan je topo uprl vanjo oči. Kaj dela?! ga je vprašal nekdo. Kam si zopet zašel?! Pocestnica je kraj tebe. Vlačuga, ki je morda pravkar prišla iz zapora — iz bolnice! Spreletelo ga je do mozga in vztrepetal je.

»Ljubček,« je zavila oči pocestnica, »kam si se zamislil? Kaj si pozabil? Sto dinarjev …«

Tedaj je Stojan Lesjak stopil korak nazaj in ji prisolil zaušnico

»Evo ti sto dinarjev. Marš, vlačuga!«

Kakor zver se je potuhnila blodnica. Srepo je uprla vanj oči, a Stojan ji je pljunil še v obraz in odšel. Urnih korakov je zavil pred Hribarjevo tovarno. Bila je vsa razsvetljena, delo je bilo v polnem obratu. Lesjak se je stisnil k obzidju in sklenil počakati, dokler se Mara ne vrne. Kam je šla? je znova vprašalo v njem. Pa ne, da išče njega?

»Ah,« mu je odleglo, »gotovo je odpeljala odvetnika Rakuša domov!« Ta slutnja se je v njem še podvojila; saj je bil vendar videl moško senco v avtomobilu. Stopil je na kraj ceste in prisluhnil. Zaman. V zvonikih je tolklo dve po polnoči, vse tiho, le iz tovarne se preriva skozi noč tuljenje strojev In udarci kladiv grme v temo. Stojan Lesjak krene proti Hribarjevi vili. Okna so še razsvetljena. Čuje se krohot, med katerim spozna Stojan — odvetnikov debeli glas ... On je še tu! S kom se je potem odpeljala? Srd ljubosumja se je zagrizel vanj in se globlje in globlje zajedal v njegovo srce. Stopil je v temni kot ograje. Tedaj je zagledal v dalji nekaj korakov pred seboj oprezno se premikajočo senco. Spreletela ga je groza. Senca je prihajala bliže, časih obetala in se zopet bližala. Kdo ga zasleduje? Mara? Ta hip je skočil izza ograje, razpel roke In kriknil. »Mara!«

Tišina. Tajinstvena senca obstane, potem pa se zopet plaho oddaljuje korak za korakom — In zbeži. Že hoče Lesjak skočiti za bežečo prikaznijo, ko ta hip ošine njegov obraz svetla luč avtomobila. Ona! Stojan spači od svetlobe ožarjen obraz in dvigne desnico. Nekaj metrov pred njim avto obstane, potem pa švigne mimo njega. Presenečam je strmel za njim in stisnil zobe. Nehote se je spomnil kaplana Završnika, njegovih pogledov pri večerji na Maro in sploh njenega ponašanja, odkar je prevzel po odstavljenju prejšnjega kaplana njegovo mesto Završnik. Nikoli ni bila Mara tako pogosto posečala cerkve kakor ravno sedaj.

»Pa ne, da je bil v avtomobilu kaplan?« je glasno vprašal v noč. »Bog!« Njegov obraz je bil ta trenotek zrcalo neutešenega dvoma, bil je bolestno divji in njegove oči so z blaznim srdom strmele v črn, svinčen pokrov neba nad seboj.

»Čakajta, nastavim vama past,« je rekel ko je hitel proti domu.

Naslednji dan prejme Mara razglednico sledeče vsebine:

Draga gospodična Mara!
Sporočam vam, da odpotujem službenim potom za nekaj dni v Zagreb. Več v pismu …
Vam vdani Stojan Lesjak

Mara čita, čita še enkrat, potem se zagleda skozi okno in premišljuje. Tako! Službenim potom! »Hm,« je rekla, »ko bi mu človek mogel verovati! A tako? Brrr …« Stresel jo je mraz. Stopila je k očetu, ki se je z nemirnimi koraki prestopal iz kota v kot.

»Nu? Jaz mislim,« je pogledal Maro, »da je pač že skrajen čas, da se stvar uredi. Govoril sem z njegovim očetom. Dva miljona nam izplača, dva miljona …«

»Vendar me ne prodajaš, papa?« je osupnila Mara.

»Tak, himmelherrgott,« se je udaril tovarnar po trebuhu, »ta stvar se vendar vleče že poldrugo leto. Treba vendar zaključiti! Hm, potem ti tudi ne bo vedno uhajal …«

»Da, treba zaključiti,« je puhnila Mara cigaretni dim proti stropu, »to traja že poldrugo leto, da.«

Po teh besedah se j e podala v svojo sobo in se naslonila na okno. Skoraj, da ni zajokala. S Stojanom jo hočejo poročiti! Na vsak način! S Stojanom! S človekom, ki je znan vsemu mestu kot lahkoživec, ki s svojim nočnim življenjem upropašča ugled vsej Lesjakovi družini! S človekom, za katerega morajo njegovi stari plačevati globe zaradi kaljenja miru, zaradi pretepov v kavarnah in beznicah!

»On da se bo kdaj izpreobrnil? Nikoli!« je rekla sama sebi. Sklenila je, da se mu bo odslej še bolj izmikala in naj govoriči njegov oče že toliko, da je njegov sin potreben ljubeče žene in trde Hribarjeve roke.

Iz Marinega okna se je videlo po polju in še dalje v gozdičevje, ki Je hranilo v sebi toliko tajnosti njene duše, ki jo Je Mara izplakala v pomladnih dneh v njem. Tam je govorila glasno. Izpovedala se je šumečim brezam in bornim cvetkam, ki jih je v svoji boli tolikokrat gladila.

Bila je jesen ta čas. Drevje je bilo golo. Mara si je ogrnila plašč in je odšla na polje. S sklonjeno glavo je stopala po cesti, se ustavila ob tej in oni ženici, ki je bila stopila na prag barake, in jo tolažila; saj je imela Mara čuteče srce, ki je ravno bednim skrivaj odpiralo svoje duri. Ko je šla mimo župnišča, je dvignila trepalnice in pogledala v okno. Kaplan Završnik je stal pri oknu s brevirjem v roki. Ko je zagledal Maro, je stopil za zaveso in s bolnim pogledom zrl preko odprte knjige.

Mara stopa po ozki stezi ob parobku gozdičevja. Odpadlo listje pošumeva pod njenimi skoro plahimi koraki. Časih obstane, se ozre, kakor da njene oči iščejo v boli nekoga — pa zopet povesi oči. V njeno dušo prodira dvoje temnih oči. »On, da on!« izrečejo tiho njene ustne, a tisti hip — Mara vztrepeta po životu in strah jo je. Pred njo je stopil Krist.

Ves krvav je bil je uprl vanjo svoje oči: »Ne trgaj meni posvečenih src!«

Mara se je zgrabila za prsti, »Kriste!«

Ni ga bilo več, le od nekje daleč ji je zvenelo: Ne trgaj meni posvečenih src!

Za goro je tonilo solnce. V mračnem gozdu je zaplahutala sova. Na parobku gozda, tam kjer se križajo poti, je stal križ s Kristom. Ko je prišla Mara do razpotja, je hipoma obstala. Pod križem je stal s sklonjeno glavo, obrnjen h Križanemu – kaplan Završnik. Roko je držal na svojih prsih; bil je kakor človek, ki se je skesan zatekel k Bogu v samoto, da se njemu samemu izpove za svoj greh.

S plahim korakom je stopala Mara bliže in bliže. Kaplan je čutil stopinje za seboj – šla je mimo njega, počasi in s sklonjeno glavo je šla in se ni ozrla. Med njima pa se je tisti čas vzpela srebrna steza dveh trpečih src, ki sta si molče izpovedali ljubezen …

Ko se je bil ta dan Stojan Lesjak uveril, da Mara ne dvomi o njegovi odsotnosti, je sklenil, da se na vsak način na lastne oči prepriča o njenem početju. V ta namen si je pri lasuljaru nabavil umetno brado, obrvi in slično, kar je pač potrebno, da človek spremeni začasno svoj obraz.

Ko je Mara na povratku iz gozda prišla preko polja, čez zeleniško progo, se je po cesti podila kopica otrok in razposajeno kričala.

»Oče! Oče! Ali imate suhe hruške v culi?«

Pred kapelico je stal berač, siv in raztrgan, kakršni so pač berači, in odganja s palico otroke. Ko so otroci zagledali Maro, so veselo pridrli k njej: »Gospodična, gospodična …«

Mara je odrla torbico. Tako je storila vsakokrat, kadar so jo obkolili ti revni otroci iz barak.

»Tu imate; vsak nekaj imate,« je rekla, »in domov pojdite. Pa pridni morate biti, nagajivci!«

Ko je šla mimo berača, je zopet obstala. Spustila je v starčev klobuk novec in odšla. Starec je s tresočimi rokami hlastnil po novcu, odmolil kratko molitvico in se na koncu — krepko pridušil. Ne dolgo za njo, je prišel po isti poti kaplan Završnik. Tudi on je položil v beračev klobuk novec, in berač je stisnil zobe. Na križišču cest, ki vodijo k župnišču, je Mara obstala. Delavci so ravno prihajali iz tovarne in kaplan Završnik se ni ustavil, ko je šel mimo nje. Le v oči ji je pogledal, se odkril in stopil, čeprav s težkim korakom svojo pot. Preden je zavil v stran, je obstal in se ozrl. Potem je sklonil glavo in stopil naprej.

Bila je že noč, ko se je Mara v svoji sobi vrgla na divan in s silo zadušila solze. Kaj ji je storiti? Kaj ni to blaznost? Ukrasti hoče srce, ki je posvečeno višjemu! Strupeno bodalo greha hoče zadreti vanj. Bodalo greha in bodalo ljubezni v srca, ki mu je ljubezen prepovedana, ki mu je greh. Ne sme ga oskruniti s svojo bolečino, ki jo je toliko v njej in ki, kakor v posmeh hoče najti uteho prav pri njemu, prav pri človeku, ki ne sme vedeti za njeno ljubezen. Hipoma se ji je zazdelo, da greši, da greši že s samim imenom njegovim, ki ga siloma ponavljajo njene ustne.

»Andrej!«

Blaznost! Je siknilo vanjo. Kaj kličeš človeka, ki ni in ne bo nikoli tvoj?! Preboli! Saj ni mogoče, da bi tvoja ljubezen kdaj v življenju dosegla cilj, odrešenje.

»Bog!« se je ta hip izvilo iz nje, »povej ali smem upati, da mi prepustiš kdaj človeka, ki so ga posvetili Tebi? Da ga daš meni, nizkotni ženski, ki si je drznila iztegniti roke po Tvoji lasti?«

Sklenila je prste proti nebu in strmela v temo. Pa je prišlo od nekje, grozno in strašno in je znova siknilo vanjo: Nikoli! Predaj se viharjem življenja, tvoje srce naj nosi skrito kar je grešnega pred Bogom in pred ljudmi!

Mara je skrila obraz v dlani. »Nikoli!«

Ta trenotek so se odprla vrata, nekdo je stopil v temno sobo in ostal. Mara se je zdrznila.

»Kdo je?«

»Hm.«

»Ah! Papa je!«

»Seveda je,« se je nasmejal tovarnar Hribar, »svojega očeta te pa menda ni strah?«

»Prav res, da sem se prestrašila, papa,« je privila Mara luč. »ah, tako si poreden!« Pogladila ga je in se nasmejala. Govorila sta o tem in onem – pa je tovarnar sredi smeha zresnil obraz in znova naskočil.

»Treba je resnega dela, Mara,« ji je nekako prisiljeno pogladil roko. »Resnega dela treba; naročila se mi večajo, sam ne morem vsega. Treba mi je pomoči, domače pomoči –«

Molk.

»Kako torej misliš? Si že zaključila?« jo je po nekaj trenotkih pogledal oče. Mara se je zazrla proti oknu. Dan za dnem je občutneje spoznavala, kako jo Vera, njena druga mati izpodriva in kako težko pričakuje oče, da z njeno pomočjo poveča obrat.

»Kako mislim?« je tjavenran ponovila Mara. »Mislim, da je dejanja vsakega človeka odločilna edino le njegova vest. Kako naj se vendar odločim za Stojana?«

»Ne razumem te, Mara.«

»Ne razumeš me? Kaj res nočeš uvideti, da je Stojan dan za dnem slabši? Tako ponašanje! Vse mesto ga pozna, vi pa imate zaprte oči.«

»Mara, ne govori tako,« zavrača tovarnar, »vse kar uganja, je posledica obupa. Svoje dni si ga bila privezala nase – sedaj ga odbijaš. Koga ne bi to bolelo? Kaj ne čutiš, da s svojim oklevanjem škoduješ meni, njemu in sploh ugledu naše hiše, zlasti pa še sebi.«

»Sebi ne,« odvrne Mara hladno.

»Tudi sebi in še najbolj sebi,« je bruhnilo iz očeta. »Povem ti, ako se ne vživiš kmalu v položaj, te kratkomalo prisilim v to. Uh, edina si mi in še ti mi kljubuješ. Da, da,« je stisnil glavo med dlani, »vse je na mojih ramah in jaz sem sam, jaz sem sam …«

V Mari se je boj podvojil. Kaj naj stori? Kaj Stojana res ne bo mogla nikoli ljubiti? Morda pa ga vendar vzljubi. Kaj ni vse hrepenenje po posvečenem človeku blaznost? Kaj ni to greh, ki ga narava lahko maščuje? Tako je premišljevala, potem pa se oklenila očetove desnice.

»Nočem te zavreči, papa. Skušala bom preboleti in stopiti na pot, na kateri me hočete videti.«

»Mara, že večkrat si mi tako dejala.«

»Papa, da že večkrat,« je priznala ona, »ker v meni še ni dopolnjeno … še nekaj dni, papa, samo še nekaj dni …«

»Čas beži, ti zavlačuješ,« je rekel tovarnar. »In po vrhu vsega, Stojan je vendar v trgovskih ozirih človek na mestu. Kje mu najdeš enakega? O, koliko bi mi pomagal! Na tuje ljudi se ne morem zanašati. In ali misliš, da milijoni dandanes kar tako frče v nastavljene ženske žepe? E,« je zategnil, »zgrabiti treba, ko je čas!«

»Po beznicah zahaja.«

»Brrr … Brrr …,« je otepal oče z rokama, »kaj bi take neumnosti! Malo veselja si pa na tvoje zavračanje že mora privoščiti. Šale in zabave sem tudi jaz ljubil. Ko se mu pa izpolni želja, to ti povem šele danes, dal mi je besedo – da se posveti samo tebi in delu.«

Isti čas je Stojan Lesjak v svoji sobi stisnil pesti.

»Prokleto,« je siknil skozi zobe, »danes šele so se mi odprle oči. Ti,« se je pogledal pobliže v zrcalo in si pogladil svojo razmršeno brado, »ti, Stojan Lesjak, ha, ha … – berač! Danes si ga videl; ha, ha … z brevirjem se je priplazil za njo, vrag črni! Čakaj!« Vrgel je raz obraz brado, raztrgal raz sebe beraško oblačilo in si podprl obraz s pestmi. »Tako, tako! V gozdu se torej shajata. Hm! In potem sta prišla drug za drugim, kakor da se ne poznata, in sta ha, ha … vrgla v moj klobuk, ona dinar, on pol dinarja. Ha, ha, ona dinar, on pol dinarja. Evo!« je vrgel priberačena novca na mizo »evo miloščine. Čakajta lisjaka!«

Ko je strmel v novca na mizi, je v njegovo okno nekdo vrgel pesek.

»Kaj je to?« Stojan skoči k stikalu in ugasne luč. »Kdo vraga sili v okno v tem času?« Približal se je in oprezno odprl okno. Med grmičevjem in listjem je zašumelo in utihnilo.

»Mara?«

Tišina. Iz tovarne rohnenje stroje in od nekje ropot koles. V Lesjaku je vstala slutnja. Da bi prišla sem? Ona? Počasi se je sklonil in polglasno jeknil:

»Irma?«

Zdrvel je po stopnicah. Nič. Z žepno svetiljko je preiskal vse – zaman. Stal je pred uganko, ki ji ni znal rešitve.

Kje je Mara?Uredi

Dnevi beže … Odvetnik Rakuš, hišni prijatelj in star znanec Hribarjeve druge soproge Vere, ravno hiti po ulici z malim zavojem, ko mu pomaha z roko iz bližnjega avtomobila sluga Caharija. Šofer na Caharijev ukaz avto zastavi.

»Gospod doktor,« skoči iz avtomobila Caharija, »ali ste kaj videli Jeromena?«

»Jeromena?« je ponovil tjavendan odvetnik, »kaj pa je?«

»O nič,« odvrne hladno Caharija, »vprašal sem kar tako. Hm, veste zgubil sem ga pravzaprav. Ali bi prisedli, gospod doktor?«

Odvetnik je vstopil. »Veste,« je kar po domače pričel Caharija sedeč na doktorjevi desnici, »nesreča se nam je pripetila.«

»Tako?«

»Da. Evo,« je stegnil k njemu sluga svoje bele roke, »moko sva stresla.«

»Hm,« se je z malo zanimanjem začudil odvetnik in pogledal nato na polno košaro jajc.

»Tudi zanimivo, kajne?« se je nasmejal Caharija.

»Kaj pa boste s toliko jajci?« je raztegnil obraz Rakuš.

»Uganite,« ga je prijateljsko udaril po kolenu Caharija.

Odvetnik je skomignil z rameni in odmaknil koleno.

»Hm, vi ne veste? Zaroka bo, zaroka! Ha!« je udaril on odvetnika po drugem kolenu. Odvetnik Rakuš ni niti opazil, da so mu ostali na kolenih polni odtisi Caharijevih rok in je pred Hribarjevo vilo urno izstopil.

»Kaj?« je ponavljal sam sebi in hitel po stopnicah. »Zaroka? Mara?«

Gospoda Hribarja ravno ni bilo doma, pa je odvetnik Rakuš zato njegovi soprogi veri temeljiteje izprašal vest.

»Kako si spala, dušica?«

»Hvala. Osnaži si kolena.«

»Ah! Kdo bi si mislil! Torej praviš, da me Caharija ni nalagal?!«

»Želim, da si točen.«

»Taka novica!«

»Čas je že,« meni gospa Vera. »Stvar se že kar predolgo vleče. Ne vem, Mara mi je že od prvega dne tako tuja. Kar sem skozi leto dni govorila ž njo, bi vse lahko povedala v eni uri.«

»Oh!«

»Bodi tečen! In kje si hodil cele štiri dni?«

»Dragica!«

»Zopet izgubil pravdo?« Slonela je na divanu.

»Zopet,« je pritrdil on. »A kaj to! Tega sem se že skoro navadil, a – najemnik mi je zopet povišal stanarino!«

»Tako?« Gospa Vera se je vznemirila. Vedela je kam merijo njegove besede. Zopet mu mora priskočiti na pomoč z denarjem. »Ti se na večer gotovo vrneš?« Nastavila mu je do ramen golo laket.

»Sigurno. Na zaroki vendar moram biti! Hm!« Gladil ji je laket in jo poljuboval.

»Težko sem te že pričakovala,« mu je nastavila še drugo roko in odvetnik je nadaljeval započeto delo. Prsi gospe Vere so se dotaknile njegovih lic. Ona sama ga je gladila po laseh in mu razburjala kri. Tesneje in tesneje sta se privijala, ko ta hip zapoje v predsobi zvonec.

»On!« Gospa Vera skoči k oknu, odvetnik si uravna razmršene lase. Čujejo se koraki.

»Ha, ha, ha …« ploskne Vera, »gospod doktor, vi nikakor niste dober prerok.«

Vstopi tovarnar Hribar.

»Kako, da ne,« se sili odvetnik v zadregi. »ah zdravstvuj!« se obrne k Hribarju in mu prijateljsko ponuja svojo desnico.

»Sklenjeno,« udari tovarnar Rakuša po rami. »Vendar smo zadevo spravili z mrtve točke. Danes večer, kajne, saj utegneš …«

Posedli so. Tako in tako so govorili, se smejali in ugibali o tem in onem. Ta čas so Jeromen, Caharija in kuhar delali v kuhinji s tako požrtvovalnostjo, da se je tuintam stresla malone vsa hiša. In ko je gospa Vera prestopila kuhinjski prag, je z začudenjem obstala. Jeromen in Caharija sta se obmetavala s testom, ki je bilo pripravljeno za pecivo. Kuhar je mehke bombe sproti pobiral in kej je bil nepristranski, je zalagal ž njimi pravično oba sovražnika in nekrvavi boj se je nadaljeval …

»Tako?«

Jeromen, ki je stal pri vratih se je zdrznil ni se obrnil. Njegov obraz je bil poln testa. Ko še ni prišel k sebi, mu je priletela v tilnik zadnja kepa testa in tako se je gospe Veri nehote priklonil.

»Oprostite, milostiva, sa-a-aj to je sa-samo danes, ko …«

V tem je Caharija zlezel po štedilnik in skušal nehati z dihanjem. Gospa je ukazala napraviti novo testo. Potem se je obrnila in nič se ni mogla hudovati. »Tako veselje!« je rekla sama sebi. »Saj to je samo danes, ko je zaroka! Ha!«

Ta dan Mare vse popoldne ni bilo iz njene sobe. Slonela je ob mali mizici in vrtala vase. On! Stojan! Prodali so mu jo, za denar so mu jo prodali; oče jo je prodal, ko je vendar tako verovala v njegovo ljubezen! Kakor potepuhi so se ji znova in znova približevale temne misli in trkale na duri njenega srca, za katerimi je stal skrit črno oblečen človek s sklenjenimi rokami …

»Andrej!«

V mraku je Mara neslišno odprla vrata in odhitela po stopnicah. Zunaj je naletaval sneg. Mara si je tesneje ovila plašč in krenila oprezno na cesto. Nihče je ni bil opazil. Šele ko je odvetnik Rakuš odhajal k večerji in hotel Mari že v naprej čestitati, so zaman trkali na njena vrata. Kje je? Presenečeni so obstali pred zagonetko. Sicer so bili že nekaj dni opazovali na Mari vidne izpremembe, katerim pa vkljub vsemu niso pripisovali preveč pozornosti; saj so bili uverjeni, da se sčasoma le uživi v položaj in postane zopet tista, vedno se smejoča Mara, kot je bila – nekdaj … In ko so ta večer vstopili, so opazili na njeni mizici – majhne kapljice … Solze. Nastala je neljuba tišina. Besede so sproti zastajale v grlih. Ko so se znašli, so vprašali služinčad. Zaman – nihče ni vesel ničesar o njej. Kam je odšla? In sedaj na večer! Na večer, ko se ima vršiti zaroka, ko so povabljeni številni gostje, ugledni znanci tovarnarja Hribarja, gospe Vere, Lesjaka in drugi! Tak škandal! Ugibali so o tem in onem, dokler ni bilo sklenjeno, da pošljejo Caharijo in Jeromena k njenim znankam; zakaj tam jo prav gotovo dobe.

»Kakor ukažete,« je rekel Caharija, ki je ves čas verno poslušal vse tovarnarjeve nasvete. Odšla sta. Tovarnarja Hribarja, še bolj po gospo Vero, je Marina odsotnost spreletela do mozga. Pa ne, da se jim vsi načrti izjalove? Tovarnar Hribar je sklenil, da se odpelje k Lesjakovim in tam takole od daleč poizve, če je bila Mara ta večer kaj tam. Ta misel je njegovo razburjenje nekoliko umirila; saj je bil poleg vsega skoro uverjen, da Maro najde tam. Tudi gospa Vera je bila istih misli. Ko pa je tovarnar Hribar prišel k Lesjaku, je nemalo osupnil – tudi tam je ni bilo … Tudi Stojana ni bilo … Ah! mu je šinila odrešilna misel v glavo, gotovo sta skupno odšla na sprehod. – Toda v takem vremenu!? Morda pa ju je zadržala kaka druga pot?

»Kam je odšel Stojan?«

»Kako,« se je obrnil stari Lesjak, »kaj ga ni? Stojan. Hm, saj ni dolgo, ko sem ga videl.« Stopil je po stopnicah pa se kmalu vrnil. »V mesto se je moral odpeljati, tudi avta ni. Saj veš,« se je prisiljeno nasmejal, »danes vse govori v njem.«

V tem času sta Caharija in Jeromen sedela v mestni slaščičarni. Caharija je jedel torte, Jeromen kadil in ogledoval ženske modne časopise.

»Kaj misliš, kje je bila Mara?« vpraša Caharija.

Jeromen skomigne z rameni in obrne list. Caharija utakne roke v žep, prekriža noge in udobno naslonjen ogleduje brhke prodajalke, ki so se kar drenjale za dolgim, z najokusnejšimi slaščicami obloženim pultom. Jeromen odloži časopis. Pregledal je bil novoletno modo in brhke punčare, kakor jih je on imenoval in je zabobnal s prsti po mizi.

»Črno kavo, prosim!«

»Halo!« se je vzdramil Caharija, »meni tudi. Hm!«

Pol ure kasneje sta hitela proti domu. Po cestah so stale mlakuže. Kdo neki bi brodil po njih! Caharija se spomni avtotaksijev. Sedla sta v prvega in kakor bi trenil, sta bila pred Hribarjevo vilo.

»Potrpite in pa počakajte,« je velel Jeromen šoferju, potem pa hitro skočil za Caharijem, ki je bil že na stopnicah.

»Sta jo našla?« jima je ves began zastavil tovarnar Hribar pot.

»Nisva, gospod.«

»Kaj? Nikjer je ni?«

»Nikjer je ni. Tudi v slaščičarni je ni,« odvrne hladno Caharija. Tovarnar Hribar je poparjen odšel v sobo in bruhar:

»Nikjer je ni! Taka sramota! Povabil sem vsemogoče znance, še dobri dve uri … Uh, še dobri dve uri – pa je še ni. In njega tudi ni! Uh!«

Caharija, ki je stal pred vrati, je skomignil z rameni in odšel v kuhinjo: »Če ni – pa ni.«

Izpred vile se je začulo hupanje.

»Gospod doktor,« se je zdrznil Jeromen, »spodaj vas čaka avtomobil. Naročila sva vam ga, ker je slaba pot.«

Ko se je odvetnik Rakuš odpeljal k večerji, je v svoje presenečenje opazil hiteti od župnišča sem v kožuhovinast plašč ovito žensko. Mara? Iz župnišča prihaja? Nehote se je domislil kaplana Završnika; zakaj opazil je bil, da med njima ni samo navadnih pogledov, ampak da je v njiju očeh nekaj globljega, nekaj skrivnostnega … Ukazal je šoferju voziti počasi in tako, da bi luč žarometa padala čim dalje časa v bližajočo se žensko. Še hip –. Odvetnik je z nemirno kretnjo obrisal zasoplo šipo in iznenaden spoznal v tujki – Maro. Ni se ji izdal. Med potjo je premišljeval. Kje je bila? Zakaj je tako skrivala obraz, ko se je bil peljal mimo nje? Zakaj je zbežala stran?

Ne dolgo nato, je srečal v mestu Lesjakov avtomobil. Uganka se je še povečala. Kraj Stojana je sedela v črn plašč zavita dama in se tesno stikala k njemu. Kdo je ta ženska?

Pismo s črnim robomUredi

Štirinajst dni po zaroki se je pri dopoldanskem izprehodu pripetil Stojanu Lesjaku neljub dogodek. Sprehajal se je po drevoredu in se ravno ozrl po Mari, ki bi morala biti že pred nekaj časa na dogovorjenem mestu, ko se mu prismeje naproti – Pepina. Stojan je nemirno puhnil cigaretni dim proti nebu in se napravil za smehljal pocestnice nevednega. Obrnil se je stran.

»Klanjam se,« je zagostolela ona s hripavim glasom in ga prijateljsko potegnila za rokav. »Kdo bi si mislil, da vas še kdaj srečam, gospod.«

Lesjak ni našel odgovora. Zagledal se je v komolec, na katerem so ždeli zabrekli prsti pocestnice, potem pa premeril dekleta od nog do glave. Na nogavicah in po ramenih so se ji trdovratno držali odpadki sena in slame in njena obleka je bila vsa povaljana.

»Kje ste prenočevali?« je rekel končno tjavendan.

Njene bujne prsi so se zazibale in Pepina se je prisrčno nasmejala. »Kako ste radovedni!« je rekla in si popravila krivec, ki ji je uhajal na oči. »A vi,« se ognila vprašanju, »koga pričakujete?«

»Stražnika.«

»Tako?« se je iznenadila ona.

»Da, tako.«

»Nu, ravno prav,« se je znašla Pepina. »Želela bi vedeti vaše ime. Dolgujete mi še sto dinarjev, gospod. In klofuto ste mi dali …«

»Molči,« ji je zabrusil v obraz Lesjak in hotel oditi, da bi ga Mara ne videla v taki druščini. »Klofute so danes najmanj po sto dinarjev,« je rekel nazaj, »torej je stvar v redu.«

»Sto dinarjev,« je stopila ona brezobzirno za njim in ga znova potegnila za rokav. Lesjaku je zalila obraz kri. Mimoidoči ljudje so postajali in prisluškovali z druge strani ceste. Da bi se otresel vsiljivke, je segel v žep in ji pomolil nekaj desetakov.

»Sto dinarjev hočem!« je udarila ona z nogo ob tla. »Sto dinarjev hočem! Sicer vas izdam; saj sem več kakor vi mislite. Huh, in klofuto ste mi dali!« da bi se prikupila ljudem, se je hotela jokati, pa se ni mogla. Lesjak je vrgel vanjo še dva desetaka, se obrnil in skoroda osupnil. Nekaj korakov pred seboj je zagledal Caharijo, ko si je veselo smehljaje popravil čepico. Poznaj je Caharija malone vse mestne pohajačice in seveda Pepino tudi, da Pepino še prav posebno – pa se je zato silno razveselil nepričakovanega srečanja. Še preden je pozdravil Lesjaka, je dregnil dekleta.

»Kaj pa ti?«

»Glej, ga glej!« Pepina šteje desetake.

»Bedak! Kdaj me ne vidiš?« reče Lesjak. »Kje je Mara?«

»Tako in tako,« je rekel Caharija hladno, »slabosti so jo obšle, gospod. Namesto nje sem prišel jaz, da vam sporočim, da je ne bo.«

»Tako?«

»Tako, gospod,« pritrdi s sunkom glave Caharija in spet dregne Pepino, ki se ji račun nikakor ne strinja.

Še preden si je prijateljico dobro ogledal, je bil Lesjak že odhitel proti mestu. In ko se je Pepina ozrla in stlačila denar v žep, je izza ovinka ujela samo še čevelj njegove desne noge. Obrnila se je in odhitela v drugo stran. Tako je naenkrat ostal Caharija sredi ceste sam. ozrl se je na levo in desno, hitro premislil položaj, potem pa urno skočil za Pepino.

»Tak počakaj nu, punčara!« jo je pokaral za vogalom razdrte hiše. »Kaj pa sta imela?«

»Odkod pa ti?« se je napravila ona nevedno in ga pritegnila k sebi, da se je moral z desnico prijeti za njene prsi – , da ni padel.

Dogovorila sta se in zavila k 'Pečeni gosi'. Spotoma je Caharija premišljeval. Torej on je bedak! Lesjak mu je vpričo Pepine rekel, da je bedak. Vpričo ljudi mu je rekel! Kaj ni to sramota? Kaj ni ta sramota vredna maščevanja? Caharija Lesjaku ni bil naklonjen že iz prvega početka; bil mu je odvraten, ako ne celo oduren človek.

»Grdavš črn!« je rekel in Pepina se je nasmejala z gromkim smehom. Potem je spotoma pobiral z njenih ramen ostanke sena in slame ter jih spravljal v žep.

»Čemu opravljaš to?«

»Korpus delicti,« je rekel Caharija. »Magari pokažem. V tem človeku je skrit hudič.«

Še preden sta zavila k 'Pečeni gosi', sta za bližnjim vogalom na splošno presenečenje zopet trčila v Lesjaka.

»Dober dan,« je rekel Caharija in se oklenil Pepinine roke. Lesjak je hitel mimo z mrkim obrazom, a ko se je ozrl, je Caharija udaril po dekletovi zadnjici. »Korpus delicti!!« je pogledal Lesjaku prav v oči, Pepina pa se je nasmejala z globokim glasom.

Ko je Stojan Lesjak dospel k Hribarjevim, je Mara ležala v postelji. Ob njej je presedel vse dopoldne, ostal na Hribarjevo željo tam tudi na kosilu in celo sam stregel bolni Mari. Kadar je dvignila roko izpod odeje, se je rahlo sklonil k njej in jo poljuboval. Mara mu je ni odtegovala. Silila se je, da bi občutila ugodje. Le kadar ga je pogledala v obraz, jo je nekaj streslo. Njegove poteze so pričale, da je preživel že davno vse, kar bi moral na njeni strani šele načeti. Lesjak je skušal ustreči vsakemu njenemu pogledu. Čutil jih je in jih razumel. Skrbel je zanjo bolj kakor bi si kdajkoli Mara predstavljala. Gladil jo je po laseh, dihal vanje in ob njeni toploti rahlo podrhtaval. Videl je njene zaprte oči, in kri je valovila v njem.

»Mara, moja Mara …!« Zajedel se je vanjo, njena bolezen je šla mimo njegove strasti in še pomislil ni, da leži pred njim Mara – bolna … Ovil jo je okrog pasu, grebel po odeji in jecljal kakor otrok: »Mara, ti Mara moja, ti moja …«

»Stojan!« je vztrepetala ona, ko je začutila ob vročem telesu njegovo hladno roko.

»Mara ti moja, ti moja …!«   »Stojan!« Njene tanke roke so skušale braniti njeno telo, a strast je bila močnejša, in Lesjakove oči so strmele vanjo neizprosno in njegove roke so pohotno trgale odejo s postelje bolne Mare …

»Moj Bog! Stojan! Stojan!«

»Mara, ti moja Mara!«

V tem trenotku je nekdo odprl vrata in pomolil radovedni obraz – bil je Caharijev. Lesjak je odskočil. Njegov obraz je bil divji, in sam pa je bil kakor zver, ki jo je pravkar nekdo iznenadil pred naskokom na onemoglo žrtev.

»Kaj hočeš?« se je zadrl vanj.

Caharija se je priklonil: »Oprostite, mislil sem, da me nekdo kliče.«

»Bedak prokleti!« je zaškripal z zobmi Lesjak in mu zaloputnil vrata pred nosom. Potem se je vrgel na posteljo in skril obraz v dlani. Tako je sedel sključen, dokler se v njem ni umirilo. Mara je zatisnila oči in se ni prebudila do večera.

V mraku je Lesjak odšel. Obljubil je, da se vrne še ta večer. Ko je prišel domov, je na mizi sobe našel zavojček in poleg njega pismo s črnim robom. Izpočetka je malo osupnil, potem pa ne da bi pismo odprl, ugibal. Belo pismo s črnim robom! Kdo naj bi mu ga poslal? Ker je bil naslov na oboju napisal s pisalnim strojem, tudi iz pisave ni mogel tako izreči prave sumnje. Kdo pa je pismo odprl, se je skoro prestrašil. Irma! Čital je:

Dragi!
Preboleti ne morem. Rešitev je edino v tem samokresu. Pridi in ubij me še telesno, ko si mi umoril dušo …
Tvoja nesrečna Irma.

»Samokres?« je ponovil Lesjak in roka mu je podrhtevala. Zasadil je prste v zavojček in pred njegove oči je v naslednjem hipu zazijala črna cev browninga, kalibra osmih milimetrov. Strmel je vanj, potem se je z bolestnim izrazom nasmehnil in stopil k oknu. »Irma! Da, Irma! Sirota se ne more uživeti v položaj. In zdaj hoče umreti! Umreti hoče! Hm!« Zamislil se je. Dolgo je stal kakor pred ogledalom svoje preteklosti. Pred njim so vstajali lepi spomini prvega srečanja z njo.

Ko se je bil pred leti peljal skozi hribovsko ves, je Irma stala na šolskem pragu. Njene sinje oči so ga pozdravile z neko otožnostjo in na njena zapuščena ustna se je razlil bolesten smehljaj. Krog nje so se igrali otroci in mu z rokami mahali v pozdrav. O, kolikokrat je Irma od tistega dne ihtela ob njem!

»Proč!« se je zganil ob tem spominu Lesjak. »Proč vi spomini! Končano je!« Odganjal jih je in bal se jih je; zakaj bili so kakor črvi, ki so oživeli in vrtali v njegovo srce močneje in močneje. Pa jih ni odgnal. Kakor polnočne sence so vstajali pred njim spomini, da kakor tajinstvene sence so bili, ki so bežale druga za drugo mimo njega, se mu režale v obraz in sikale vanj: »Proklet! Proklet!«

Uboga Irma! Da, davno je že. Kadar je imela dan prost, je hodila ure in ure daleč po gozdovih, po blatnih cestah in izmučena do zemlje prišla v mesto — učiteljica Irma.

Ko sta bila skupaj, jo je Lesjak ljubil; ko je odšla, je v vrvežu pozabil nanjo. Na svoj dom je ni nikoli peljal. Kako? Kako naj bi peljal siromašno učiteljico pred očeta velepodjetnika? Vedel je prav dobro, da oče ne bi nikoli privolil v njuno združitev, pa jo je zato s silo zatajil v sebi in prišteval k ženskam, ki se jih je otresal po ulicah, beznicah, plesih in varejitejih. Nikoli ni bil globlje pogledal v njeno dušo, nikoli hotel videti resnice njenih oči, ki so iz samote tolikokrat gledale v mračno daljo proti mestu in iskale v duši njega, ki je oni dan privozil mimo in zasadil v njeno srce lažnive besede uresničenja njenih mladostnih idealov.

Stojan Lesjak stopi od okna, si uravna lase in se sili požvižgavati. Potem obstane, obrača pismo in premišljuje. Kaj naj stori? Kako naj jo potolaži? Nehote se je zbal nečesa, zbal se je hipoma kakor dete temne sence. Vanj so se zajedle temne slutnje, zajedle so se kakor v človeka, ki se zboji samega sebe, ko za hip pogleda vase, svojo vest in spozna, da je s svojo strastjo oskrunil — otroka. Zabolelo ga je. V njem je vstalo silno in obtožujoče, dokler se ni opotekel k steni in se zgrabil za prsa.

»Irma!«

Kakor da jo prosi odpuščanja, je bolestno ponavljal: »Irma! Irma!« Ta hip so se pred njega prerili ljudje in z mrkim pogledom kazali vanj: Morilec! Oskrunil si že toliko nedolžnih — kdo jim bo vrnil to najsvetejše? Kdo? In sedaj boš moral za kazen živeti z ženo, ki te ne ljubi; s ženo, ki so ji raztrgali srce in tako prodali tebi ... Lesjak je vztrepetal. Stegnil je roke in strmel vanje. Zazdele so se mu strašne. V njih je zagledal tanke ročice mladih življenj, kako so se sklepale in bledi, napol otroški obrazi so strmeli proseče vanj: Nikari! Nikari! In potem so stopala mimo njega mlada dekleta. Njih glave so bile sklonjene in vsaka izmed njih je imela razdvojeno srce in v njem sramoten napis: Oskrunjena, oskrunjena … Take so stopale mimo njega. Šle so — le Irma je obstala, mlada učiteljica Irma. Razpela je pred njim roke in v njenih očeh je ugasnila luč ... Tedaj so prignali predenj žensko, ki ga je ošinila s strupenim pogledom. Mara! Lesjak je vztrepetal. Ta bo tvoja žena! so ukazali.

»Bog!«

Nikoli ga ni klical, ta hip pa je dvignil oči v strop. Strmel je vanj. Prodali mu bodo telo, srce pa bo ostalo hladno, ne bo ga ljubilo, kot ga ne ljubi danes — in to bo njegova šena?!

Pred njim je sijala črna cev Irminega samokresa. Bulil je vanjo s topim pogledom. Že je iztegnila ena izmed rok po samokresu, ko ga je zamrazilo po vsem životu — občutil je hladnoto železa — in zbal se je. Omahnil je na stol in sklonjen nad mizo težko hropel. Potem je prijel pero in napisal na njeno pismo:

Irma! Ne kloni pod udarci! Pričakuj me, čim se izboljša vreme.
Stojan.

V tem času se je tovarnar Hribar nemirno prestopal in pogledal na uro. Devet! Kaj se ne namerava vrniti? Kaj ga je zadržalo? Družba? Zopet družba? Stopil je k Mari.

»Ali si ga zopet kaj užalila?«

»Nisem, papa.«

»Ali je tudi tebi obljubil, da se vrne?«

»Da,« je s tihim glasom gladno pritrdila Mara. »Pozno je,« je dodala. »Ako pride, reci mu, da spim. Bolje mi je tako.« Obrnila se je k steni in s silo zatisnila oči. Hribar je stopil na hodnik in ne preglasno pozval Caharijo. Naj se odpelje k Lesjaku, mu je rekel, in naj sporoči, da Mari ni dobro.

»Gospod,« je zaprosil, »ali bi ne mogel iti Jeromen? Mene gospod Lesjak ne vidi rad v svoji bližini.«

»Pokliči šoferja in pojdi!« je kratko razsodil tovarnar, ki tokrat za Caharijeva pogajanja ni bil razpoložen. Caharija si je nataknil klobuk in počasi stopical po stopnicah. Ko sta zapeljala na cesto, se je šofer obrnil: »Kam?«

»Desno, potem levo in nato naravnost, samo naravnost. Počasi vozite, človek! Zakaj ste tako hitro zasukali voz? Veste, moji živci niso sposobni v taki naglici loviti ravnovesja!« Tako. Šofer je nekaj zamrmral, zaklel po rusko in madjarsko, potem pa vozil kakor mu je bilo ukazano. Kako je lepo! Caharija zazeha in se udobno nasloni med blazine. Tudi zavije se. Mraz je; od nekje piha in Caharija zleze z znožje, se stisne k prednji steni in utihne. Motor brni enakomerno in komajčutno pozibava voz. V takem stanju bi zaspali angeli! In še, ako je gorko! Tako lepo gorko, kot je Cahariji v odeji! Šofer vozi, vozi desno, vozi levo, potem naravnost, samo naravnost in čaka na Caharijevo povelje. Ko je prevozil mesto, se je napol ozrl.

»Kam?«

»Caharija! Vraga!« Avto je obstal — Caharije ni več. Sedeži so prazni, nikjer ga ni. Kje je? Kdaj je skočil iz voza? Šofer je položil na čelo prst. »Zato je pretkanec rekel, naj vozim počasi!« Zaškripal je z zobmi. To mu je napravil danes že vdrugič! Ko se je zadnjič peljal ž njim k gospe Petranovi, mu je tudi pobegnil in bil preje doma nego on z avtomobilom. O, ta Caharija! Šofer je zmajal z glavo, obrnil voz in zdirjal proti domu. Sklenil je, da avtomobila ne ustavi, tudi če spotoma dohiti Caharijo. Kazen mora biti! In ko je vozil v bližini Hribarjeve vile, je res opazil človeka, ki se je ta hip urnih korakov zmuznil skozi vrata. Šofer je močno pritisnil na hupo in se nasmejal.

»Ha! Danes sva prišla pa oba naenkrat domov!«

»Kaj sva že doma?« se je prebudil Caharija in prestrašen skočil iz odeje. »Zaboga! Vozite nazaj! Vozite – čakajte, da se spomnim! Aha, vozite k Lesjaku!«

Ko sta v divjem diru privozila do Lesjakove vile, je skočil Caharija iz voza in zdrvel do vrat. Tam je hipoma obstal in se zamislil. Potem je zdirjal nazaj k šoferju.

»Khm,« je zakašljal, »ves sem iz sebe; ali veste vi, po čemu greva pravzaprav? Ne morem se spomniti.«

Šofer je skomignil z rameni, Caharija pa je obstal kraj voza in se poglobil v bližnjo preteklost. Nato je poskočil, kakor bi mu dal zlatnik.

»Že vem!« je rekel in odhitel nazaj do vrat. Ko je pozvonil, je pritekla po stopnicah sobarica, srčkano dekletce.

»Bebica,« jo je zgrabil Caharija za roko, »kaj sem hotel reči – aha! Ali je gospod Lesjak doma?«

»Kdo ste, prosim?«

»Jaz?«

»Da.«

»Kaj me ne poznaš?«

»Ah, pardon!« je odskočil, »vi ste šele pred kratkim nastopili službo?«

»Da, danes.«

»A tako! Hm! Seveda. Saj res,« jo je pogledal malo pobliže. »Zamenjal seem vas. Veste v temi ne vidim dobro. Hm, torej, danes ste vstopili?«

»Da.«

»Hm,» Caharija se je zamislil. Kako bi le pričel? Nastal je trenoten molk, ki ga je prekinila sobarica.

»Kako naj rečem, gospod,« je pogledala proti avtomobilu, »kdo ga želi videti?«

»Kdo? Želi ga videti tovarnar Hribar, tovarnar Hribar,« je ponovil odločeno Caharija in se priklonil. »Da, sporočite gospodu, da ga želi videti tovarnar Hribar.«

»Tako? Pardon!« je zardela sobarica. »Izvolite naprej, gospod Hribar.« Odprla je vrata na stežaj in se ponižno naklonila.

»Hvala, hvala,« se je branil Caharija in stisnil ljubkemu dekletcu toplo ročico.

»Potem bi pa prosila trenotek potrpljenja,« se je sladko razlilo po njenem obrazu. Sramežljivo je povesila oči in zdrčala po stopnicah. Caharija si je pomel roke, posvetil z žepno svetiljko sobarici pod vihrajoče krilce in si popravil klobuk.

Dve minuti kasneje je stopil pred Caharijo sam stari Lesjak.

»A vi ste!« se je začudil, »sobarica je dejala, da me želi videti tovarnar Hribar.«

»Popolnoma pravilno, popolnoma pravilno,« je hitel Caharija, »samo ne vas, ampak gospoda sina; gospodični Mari namreč ni več dobro.«

»Kako?«

»Slabše ji je.«

»Kaj Stojana ni tam?«

»Ne.«

»Ne?« se je razburil Lesjak. »Saj je vendar že pred skoraj pol ure odšel od doma!« Potem je brez oklevanja prisedel v avto in šofer je zapeljal proti Hribarjevi vili. V starem Lesjaku je kljuvalo. Stojan se še vedno noče spametovati! Noče uvideti, da bi postal zajedno z Maro in Hribarjevo drugo ženo, edini dedič tolikega bogastva. Kako lepo bi bil preskrbljen! Le kaj ga je zopet prijelo? Izgubil se bo. Še globlje bo padel. Kdo naj bi ga izpametoval, ako ne Mara in trdna Hribarjeva roka … Tako je premišljeval in v njegovo razorano čelo se je zarezala nova guba. Avto je krenil na dvorišče. Caharija, ki je prvi stekel po stopnicah, je na hodniku presenečen obstal. Pred njim je stopil iz sobe – Stojan Lesjak … Oba sta obstala. Še preden je Caharija zbral misli, je prisopihal po stopnicah tudi stari Lesjak. Tudi ta je obstal. V mučnem položaju je rekel Caharija; »Čudno, vi ste tu, a mene so poslali po vas.«

»Ti si največji bedak,« je bruhnilo iz mladega Lesjaka. »Kupil ti bom krono in vladarsko žezlo.«

Ta večer sta kovala Jeromen in Caharija med pomivanjem kuhinjske posode – zaroto …

Motor utihneUredi

Mara Je kmalu okrevala. Lesjak je opuščal ponočno življenje po barih in dvomljivih lokalih in se v večji meri posvečal delu. Tudi k Mari je zahajal pogosteje. Pri vsem pa je čakal z nekim strahom ugodnega vremena, ko bo mogel in moral z avtomobilom na deželo — k Irmi. Sklenil je, da jo na ta ali oni način pomiri in skusi uživeti v položaj, iz katerega on ne more več, nikakor ne več. Maro je ljubil bolj in bolj, a tudi Irme ni mogel vreči iz sebe. Od časa do časa se je celo vtihotapilo vanj, da bi pobegnil za vedno od doma, se zatekel k Irmi, jo prosil odpuščanja in ... V tej misli pa mu je hipoma zmanjkalo poti. Kaj naj bi tam? Tam v hribovski vasi! Da bi postal puščavnik? On — puščavnik? Da bi se odpovedal svetu, da bi se odpovedal denarju? Vsemu? — Zaradi siromašne ženske?

»Ne,« je vedno sklenil. »To bi bile misli idealista, ki se je rodil tisoč let pred Kristom. Ne, Stojan Lesjak tega ne bo storil, ne bo storil iz enostavnega, ker se je rodil malo pozneje.«

Zgodilo se je, da je v duhu zagledal Maro, videl je njeno neoskrunjeno telo, ki mu ga vedno tako spretno izmiče. »Mara!« Zaškripal je z zobmi in se zagrebel s prsti v njeno sliko. Prižel jo je k sebi, se vrgel na divan, in njegove oči so se pohotno izbulile ... Ko se je pomiril, je zagledal samega sebe, kako se izprehaja po pokojnega Hribarja tovarni kot njen lastnik. Da, on Stojan Lesjak, puha iz havanke dim, ogleduje nanovo nabavljene rohneče stroje, se razgovarja z ljubkimi tipkaricami in se posmehuje stoterim ukrivljenim hrbtenicam delavstva, ki se tako vestno preteguje v njegovi tovarni, v tovarni Stojana Lesjaka … a!

Tako in drugače je premišljeval, ugibal to in ono, si nažgal smotko in pogledal skozi okno.

»Hm, koga vidim!« se je nasmejal. »Ha, kaplana; tega Bogu nezvestega pastirja. Čakaj!«

Še preden je prišel kaplan Završnik mimo hiše, je Lesjak stopil na cesto.

»Oho!« se je začudil. »Kdo bi si mislil, gospod Završnik, da trčiva še kedaj skupaj.«

»Zima, mraz,« se je nerad ustavil kaplan, ki je opazil zlobo v Lesjakovih očeh.

»Da, da, takole v poletnem ali jesenskem času so vse lepši izleti; takole tjale proti polju – ali ne?«

Kaplan je prikimal.

»In še,« je dodal porogljivo Lesjak, »če je takole kak košček krilca ob človeku, he, he …«

»Tako, tako,« je rekel kaplan in se prestopil, kakor da hoče oditi. »Malo hodim v svet in še takrat kadar grem, mi je težko.«

»Razvedrila bi vam privoščil,« je uganil Lesjak, »povabim vas, nota bene, vas prvega k pojedini …«

»K pojedini? Hvala,« je rekel kaplan.

»Kaj vam ni ničesar znanega?«

»Ne razumem vas, gospod Lesjak.«

»A! Oženil se bom,« se je zasmejal Lesjak in mu puhnil dim prav v obraz.

»Tako?« je hladno odvrnil in se prestopil kaplan? »Zbogom!«

Odšel je. V njegovih temnih očeh je zagorelo, v njegovih prsih se je nekaj odprlo in zaječalo: »Mara, uboga Mara!«

Lesjak je gledal za kaplanom in se nasmejal:

»On pol dinarja, ona dinar! Ona kratko krilo, on brevir, ha, ha, ha …«

Ko se še ni dobro prestopil je opazil pismonošo. Med drugimi, je v svoje presenečenje odprl tudi pismo sledeče vsebine:

Gospod Stojan Lesjak!
Znano mi je vse vaše zadržanje po mestnih drevoredih v nočnem času z zloglasnimi ženskami. Ako hočete, da tega ne izdam gotovim ljudem – ko odločujejo o vaši usodi – pošljite do dvanajstega tega meseca, do osme ure zvečer – sto dinarjev pod predpražnik Hribarjeve vile. Ako tega ne storite, izdam. Priče privedem naknadno.
Vas pozdravlja Vsevedež

»Tako!« je stisnil Stojan Lesjak pesti, »sedaj se bo pričelo ovaduštvo. Sedaj, ko je mir potreben v najvišji meri!« Obračal je pismo na levo in desno. Do dvajsetega! Torej do danes večer! Kdo je ta človek? Pepina? Slava? Valerija? »Vraga,« je zagodrnjal, »kdo bi se spomnil vseh beračic, ko jim človek niti imena ne ve.« Sto dinarjev! To ni nič! Ko bi ga le mogel zasačiti! Si je mislil Lesjak. Dal bi petsto dinarjev; da, petsto in še več bi dal. Taka sramota! Anonimna pisma! In to njemu, Stojanu Lesjaku!

»Ujamem ga,« je stisnil iz sebe, »moram ga ujeti! Hudobni jeziki poderejo gore in …« mrmral je sam vase in kri mu je silila v obraz. »Pa ne, da bi mi izpodkopali načrt! Huh, smejali bi se mi vsi! Vsi in še kaplan, da kapljan še najbolj. Ta prokleti kaplan, ki mi še sedaj hoče odtujiti njeno srce. Bog!«

Proti večeru je zamišljen prišel k Hribarjevim. Pismo je skril v hlačni žep; zakaj zdelo se mu je tam najbolj varno. Ko je prestopil prag vrtnih vrat, je stisnil med prsti stotak in ugibal, kako bi ga spustil pod predpražnik. Bila je tema. Neslišno je stopil do glavnih vrat, si otrkal čevlje, si uravnal hlače – in stotak je bil pod predpražnikom.

Mara je bila ta večer izredno dobro razpoložena, še velo smejala se je. Tako lepoo se je smejala, da se je Lesjak nehote čutil majhnega pred njo in da je v njem celo vstala slutnja – kaj, ako je Maro o vsem tem že znano!? Morda so jo hudobni ljudje že obvestili o čem? Morda celo o dogodku pred tremi dnevi, ko je v hotelu plačal prenočišče dvema – ? Morda ve samo za eno? Samo za Suzano, ki ji je tisto jutro vpričo njega stražnik napovedal aretacijo?! Tako je premišljeval, dvomil vsak hip in bil nič kaj zgovoren. Ko je tako venomer ugibal in bil zatopljen v nenavadno ponašanje svoje zaročenke, je spregledal čas. Ko je pogledal na uro, so bili kazalci že prekoračili osmo številko. Ne bo ga ujel! Prepozno! Izgubljeno!

V času, ko je odhajal, je skrivaj pogledal pod predpražnik – nič. Stotak je izginil. Zahrbtnež se je bil v resnici priplazil in se zadovoljil, je odleglo Lesjaku. Samo da ni hujšega! je rekel in se v sumnji , da nesramni iztirjevalec ždi za kakim zidom, previdno oziral. Spotoma je premišljeval. Znova in znova mu je udarjal v uho Marin smeh. Še Caharije in Jeromena se je spomnil. Kako zelo sta bila prijazna ta večer, ko sta se ga vendar drugače izogibala.

Ko še ni prehodil pol pota, začuje od nekje hupanje Hribarjeva avtomobila. Komaj da se je ozrl, in že je izza vogala posvetila vanj luč žarometa. Lesjak opazi, da sedi za volanom Mara in malo osupne. Kam se pelje? ga je spreletelo. In sedaj na noč! Ko ga je Mara opazila, je obstala in pritisnila na hupo. Potem je odprla vrata.

»Prosim,« se je nasmejala, »slaba je pot.«

Lesjak vstopi in brez besede prisede. Pognala je sunkoma avto.

»Komaj, da še gazi,« je rekla.

Lesjaku je zastal glas v grlu. Rad bi odgovoril pa ni bilo besede. Rad bi jo vprašal kam namerava – pa ni mogel. Težje in težje mu je postajalo. Komaj je čakal, da izstopi. Mara je opazila njegovo zadrego in se je nasmejala.

»Kako trese.«

»Trese,« je pritrdil Lesjak. »Pa saj bomo kmalu na cilju.« Pogledal je skozi steklo. »Kaka tema!« se je začudil po nepotrebnem, potem pa se sunkoma obrnil: »Mara!«

Mara se nasmeje in pritisne na hupo.

»Kako, da si se spomnila mene?«

»Saj sem te vendar videla,« reče ona kakor da ne razume.

»Kam pelješ?«

Še preden je dobil odgovor, je osupnil. Luč žarometa je osvetila kaplana Završnika, ki se je vračal domov. Utihnila sta. Mara je vozila počasneje. V trenotnu, ko ju je srečal kaplan, je pritisnila na hupo. Trikrat je pritisnila, čeprav Lesjak ni opazil nikogar pred vozom. Težka misel je legla vanj. Čemu je zahupala, ko je peljala mimo kaplana. In trikrat! Tajno znamenje?

»Kam peljem, vprašaš?« je rekla po dolgem premoru. »Kako si dovtipen!« Potem je obrnila volan in že sta bila pred Stojanovim domom.

»Evo, na cilju sva; sedaj veš kam sem bila namenjena?«

»Klicali so te, Caharija je tekel za teboj, zaman –. Nu, ujela sem te šele jaz.« Odprla je vrata. Lesjak se ni mogel dvigniti.

»Mara!« se je oklenil njene roke, »težko je nocoj v meni, zle slutnje silijo vame.«

Mara si je pomela roke.

»Mraz je,« je nestrpno pogledala proti odprtim vratom. Lesjak se je dvignil in izstopil. Mara mu je podala roko.

»Na svidenje. Kdaj prideš? Tako? Lahko noč!« Obrnila se je, Lesjak je stal na pločniku. Kako rad bi se peljal z njo nazaj! Kaj ji je! In –. Streslo ga je. Spomnil se je kaplana. V tišini je čil brnenje vračajočega se avtomobila. Prisluhne. Računa njegovo pot. Po preteku pol minute motor utihne. Začuje se zamolkel udarec, zdi se kakor da je nekdo zaprl za seboj vrata avtomobila. Potem motor zopet prične delovati.

»On!« je bruhnilo iz Lesjaka. »Vstopil je. Kaplan je vstopil!« že je hotel zdrveti za avtomobilom pa se je isti hip premislil. Ne! To bi bilo ponižanje. Kaj bi si vendar mislili ljudje? On, Stojan Lesjak – on, da teka za Hribarjevim avtomobilom! Omahnil je na železno ograjo in se zaprl vase. Iz dalje je bilo tišje in tišje čuti brnenje motorja, dokler ni polagoma utihnilo. Kaj naj stori? Obupaval je bolj in bolj. Mara ga ne bo nikoli ljubila, nikoli.

»Ha,« se je nasmehnil, »sijajnega tekmeca imam. Siromak!« zgrabil je hladno železje ograje in kakor pobesnel od ljubosumnja bruhnil: »Bodi trden kot to železo, te zdrobil, hinavec! S temi rokami te zdrobim …« Tedaj je hipoma ostal. Začutil je v sebi ponos. Kaj počenja? In zakaj? Mar more priseči, da obstoja med kaplanom in Maro kaj več nego prijateljstvo? Morda pa ju sumi po nedolžnem? V njem se je poleglo in sram ga je bilo. Zgodi se, da tudi v najbolj zakrknjeno srce seže nevidna roka in ga omehča, da se čudi človek samemu sebi, da postane za trenotek kakor otrok mehak in občutljiv.

»Mara!« Stojanove ustne so bolestno zatrepetale. »Ti moja Mara, ti ki bdiš v meni vse noči …« Mahoma je obstal. Kaj govori? V njegovem srcu se je zgenilo: Kaj lažeš?! Kakor od nekje daleč je začul stopinje in potem je vstala pred njim, sklonjena k zemlji Irma, mlada učiteljica Irma. Prišča je od nekje daleč, v njenih očeh je že pojemala luč in bele roke so držale pred seboj njeno izkrvavljeno srce.

»Irma!« Iztrgalo se je iz njega s silo in zbežalo kakor obstreljena ptica skozi noč. In potem je stopila predenj zopet Mara, njeno vitko telo se je sklonilo prav pred njega in v njenih očeh je bila strast. Lesjak je dvignil glavo. Razdvojen ni vedel ne kod ne kam. V njegovem srcu je bil nemir.

Nebo se je zjasnilo, odgrnilo je zastor in milijon luči je zagorelo nad njim. Lesjak je stal sredi pločnika, proklel življenje, svet in vse in kakor brez uma odhitel po cesti proti mestu.

»Tako ali tako,« je mrmral vase, »ako zaigram, naj zaigram.«

Že med potjo jih je srečal, svoje znance. Kako so se razveselili! Pričeli so na spodnjem koncu mesta. Izvrsten lov! Kar cepale so jim v naročje. Elza, Suzana, Cita in nazadnje še Olga, ta Olga! Štiri! Eva v enem, druga v drugem lokalu in na križiščih so stale, v mračnih kotih in se prestopale.

Akademik Kuzmanovič je požvižgaval šoferju in vse je zlezlo z glasnim grohotom v taksi. Če ni bilo prostora, so jim sedla dekleta v naročja, še topleje je bilo. Lesjak je pozabil na kaplana, pozabil na Maro, Irmo in še na vsevedeža je pozabil in sploh na vse, kar bi mu utegnilo kaziti razpoloženje.

Po polnoči so se znašli v malem trgu dokaj daleč na deželi. Razposajena Olga predlaga počitek. Soglasno sprejeto. Vprašajo po prenočiščih, tako in tako povedo, da so prišli iz Zagreba, bratje in sestre, možje in žene in da žele prenočiti. Urejeno. Krasne sobe; parket, elektrika, svileni lestenci, vse kakor v mestu. Šofer je prešteval denar in prenočeval z avtomobilom na dvorišču, lope ni bilo nobene.

Iz oken prvega nadstropja žari rdečkasta luč. Smeh, hihitanje in cvilenje se preriva skozi noč. Po hodnikih tekajo pocestnice v spodnjih oblekah in do jutra je vse urejeno, vse izmenjano; zakaj poredni 'Zagrebčani' so si tekom noči svoje žene izmenjavali …

Ko je stopil Stojan Lesjak zjutraj iz sobe, je hipoma prebledel. – Pred njim je stal odvetnik Rakuš z aktovko pod pazduho …

»Zaboga, kaj pa vi tu?« je iztrgal Lesjak in potisnil razmršeno Suzano nazaj v sobo.

»Oho! Oho! Glej jih, glej Zagrebčane!« je strmel Rakuš. »Kaj pa vendar vi tu?«

»Smola,« je rekel Lesjak in pristopil. »Molčite o vsem! In kako to, da …«

Doktor Rakuš mu je povedal tako in drugače in dodal: »Opravke imam tu na sodniji. Da, razprava. Kdo bi si mislil! Himmellherrgot, vso noč nisem mogel spati. Hm!« Ko sta se tako razgovarjala, so prilezle iz sob vse širi blodnice in se čudile.

»In, kaka dekleta imate!« je kimal odvetnik, »nu, bebice, le bliže, le bliže!« Pričel jih je gladiti in ko ga je črna Cita poprosila za cigareto, jo je doktor povabil v svojo sobo.

»Kar vzemi, bebica, kar vzemi!« Odložil je aktovko na hodniku, pogladil dekleta po prsih in zaprl za seboj vrata.

Med tem je ugibal Lesjak; kaj če ga izda? Pa ne da je Rakuš tisti Vsevedež! Roj misli je divjal v njem, druga je pobijala drugo, dokler ni kanilo vanj. On je! Da, prav on je tisti Vsevedež! Nocoj mi je sledil, da me izda Mari! Da me ugonobi moralno kot je ugonobljen on denarno; saj je ves v dolgovih, pred tremi dnevi so mu postavili opravo na ulico, ker ni plačal stanarine. Sedaj ima vse skup shranjeno v neki baraki in sedaj misli, da bo iz mene izmolzel takole počasi stotake, morda tisočake – zmožen je vsega ta pretkanec in kadar človeku trda prede, se zaletava tudi v najtrša vrata, da se osvobodi. Ta hip se je Lesjak spomnil odvetnikove aktovke. Skočil je na hodnik, izvlekel iz svojega žepa anonimno pismo in primerjal pisavo. V glavo mu je silila kri. Pisava je slična! »Ne!« je prepričeval samega sebe, »saj ni mogoče! On? Odvetnik Rakuš, zaradi sto dinarjev? Ne, prenevarna je pot, da bi se človek za tako vsoto podal do tega zgrešenega cilja. Morda pa vendar!« je sililo vanj. Zaprl je aktovko in stopil v pritličje. Morda pa vendar! je znova hotelo vanj. Morda je to šele pričetek! Morda danes niti razprave nima je prišel sem res samo kot ogleduh? Stopil je vznemirjen zopet v svojo sobo. Spotoma sreča Cito, ki je menda pravkar prišča iz odvetnikove sobe; zakaj aktovka stoji še vedno na istem mestu. Cita si popravlja lase, si popravlja nogavico in tlači za njo desetak. Lesjak išče Suzano. Nikjer je ni. Mine pol ure – Suzana se prismeje na hodnik. Tudi ona si uravnava razmršene lase in gladi obleko, ki jo je odvetnik Rakuš menda napojil s parfumom. Po zajtrku pride iz sobe še on sam. tudi on se češe; razmršen je in po obrazu ima rdeče lise. Iznenaden se spomni razprave. Pogleda na uro – zamujeno! Trenotek kasneje odhiti z aktovko, bebice mu mahajo in poskakujejo. Šoferju je dolgčas in pritiska na hupo.

Stojan Lesjak stisne glavo med dlani in premišljuje. Kaj če ga Rakuš izda Mari? Hribarju? Kaka sramota! Še ni prišel do dna, ko se zasopljen vrne odvetnik.

»Preloženo! Prepozno!«

Tako je rekel in je sopihal napol v jezi, napol v neki hudomušnosti, ki je bila vedno v njegovih očeh. Lesjak mu ni odgovoril. V njem se je sumnja še povečala. Tu ni vse v redu! Izgubljen je!

Dva dni po tem dogodku, je prejel Lesjak novo pismo.

Spoštovani gospod Lesjak!
Denar hvaležno sprejel. Doznal sem zopet veliko novico. Poizvedovanje pa človeka stane denar; zato in edino s tega razloga vas prosim, da me do nadaljnega podprete z dvesto dinarji, katere blagovolite položiti pod isti predpražnik, do iste ure dne 23. t. m. Prosim pa, da denarja ne položite tik pred določeno uro kakor zadnjič, nota bene! – ampak preje!
V slučaju, da moji zahtevi ne ustrežete, ne odgovarjam za posledice.
Vas pozdravlja
Vsevedež

»Tako!« je siknil Lesjak. »To naj bi bil torej šele pričetek! Šele overtura k nadaljnemu izvajanju te blagoglasne opere! In, nota bene!« Pogledal je v pismo. »Nota bene, hm, to je sicer precej izrabljen latinski izraz, a kdo naj bi ga bolje razumel kakor oni, ki se je latinščine učil! Pocestnice se je niso učile, učili pa so se je odvetniki!«

Da, odvetnik in med njimi tudi ta prokleti zalezovalec, izgubljeni gospod doktor Rakuš. Zahrbtnež! Čakaj, jaz ti zagodem! Ne boš si nabral tisočakov, ne!

Tako je sklenil Lesjak, premetaval pismo po mizi in delal račune brez krčmarja. »To je drugo pismo in že je hudič povišal tarifo za sto dinarjev. Tretje pismo me bo torej stalo štiristo, štiristo dinarjev! Ne, Stojan Lesjak ne bo plačeval. Ne, ne bom plačeval. Ne, jaz ne bom krmil nezmožnih odvetnikov. Ha, naj se hudič prime svojega posla in naj mene pusti v miru. Seveda, razpravo je imel – pa jo je zakasnil; zaradi cip jo je zakasnil! Prokleto ščene, čakaj jaz ti zapojem v drugem tonu!« Bled kakor stena je stisnil pesti, poveznil na glavo klobuk in odhitel po stopnicah. Minuto kasneje je v divjem diru vozil z avtomobilom naravnost v pisarno odvetnika Rakuša. Spotoma je sklenil, da se najpreje natančneje uveri o tisti preloženi razpravi.

»Tako? Kam je odšel?« je malo osupnil, ko je vstopil.

»Na sodišče,« se je dvignila izživela tipkarica izza polomljenega Remingtona. »Kaj pa želite gospod?«

»Zadnjič, nu pred dvema dnevoma,« je pričel Lesjak, »je bila preložena razprava …«

»Afera Trebušak kontra Hren? Od 21. t. m.?« je skočila tipkarica k stari omari.

»Da, da …« je tvegal Lesjak.

»Aha!« Tipkarica je izvlekla mapo z omenjenimi akti in Lesjak je z nekim strahom pogledal v popisani papir. Zagledal je znano ime dotičnega trga, kjer bi se imela razprava vršiti in je pripoznal, da ga Rakuš ni nalagal. Kaj je sedaj na stvari? Odvetnik je govoril resnico! Razprava je bila v resnici preložena. Brez odgovora je sedel v avto in zdrvel po ulici. Vozil je tjavendan, globoko sklonjen čez volan in nemo strmel predse. Nahajal se je pred novo uganko. Je-li njegova sumnja bila zadostno utemeljena? Kdo naj mu torej pisari ta pisma? Sklenil je, da skuša zahrbtneža za vsako ceno ujeti. Nastavi mu denar, postavi stražo, ali pa sam nastopi opazovanje.

»Ne, danes mi ne ubeži! Ne! Stvar se mora razčistiti!«

Ko je popoldne prestopil prag Hribarjeve vile, je s fakirsko spretnostjo spustil pod predpražnik sva stotaka. Tako, ali – ali!

Ko se je priklonil in poljubil Mari roko, je opazil, da so njene oči kalne. Spomnil se je njegove vožnje oni večer, in nehote je stopil predenj kaplan Završnik.

»Čemu si obstala med potjo?«

»Obstala?« je ponovila Mara in čudna luč je zagorela v njenih očeh.

Lesjaku je bilo žal vprašanja. Postalo ga je sram in čutil se je ponižanjega žw ob sami misli, da bi vzbudil v Mari slutnje svojega ljubosumlja.

»Da, da,« je hitel popravljati, »iz vaje si prišla, v zamet si zapeljala, ha!«

Mara je molčala.

»Ti si užaljena?«

Iz kuhinje sta gledala Caharija in Jeromen. Kuhinjska vrata sta imela odprta in sta v trenotku, ko ju je iz hodnika ošinilo strogo Lesjakovo oko, za hip obstala s posodo in brisačami v rokah. Caharija, ki je kakor ponavadi stal razkoračen, se je priklonil in tudi Jeromen je kazal izredno zadovoljno lice. In ko sta Lesjak in Mara odšla v sobo, je Caharija pošepetal Jeromenu.

»Slabe volje je; danes morava biti previdnejša!«

Iz sobe je čuti hahlanje gospe Vere, odvetnika Rakuša bas in mladih zaročencev hihitanje. Caharija stopi oprezno iz kuhinje in prisluhne. Nek nemir je v njem in njegova kolena malce potrepetavajo. Jeromen gleda Caharijo s plašnimi očmi in pridržuje sapo. Nekaj se pripravlja; zakaj Caharija že v naslednjem hipu skoči korak nazaj. Jeromen se prestraši in se usede v lonec vode. Kljub temu, da začuti nenavadno hladnoto okoli svoje zadnjice, ne črhne besede; kajti Caharijev obraz je strog in na njegovih ustih leži kazalec desnice v znak opreznosti. Še trenotek – Caharija skoči k predpražniku, pograbi stotaka in švigne v kuhinjo. Jeromen se trese od mraza in vprašujoče buli v Caharijo.

Caharija pokima, zgrabi krožnik in ga drgne z brisačo …

Bila sta Jeromen in Caharija premetena ptiča. Ker sta o prostem času vedno čitala časopise in romane, je bil ta njun korak takorekoč le posnetek, odnosno uresničenje sličnih trikov, ki so jih opisovali pisatelji v romanih. Poizkusila sta – ali, ali. Sijajno! Caharija že dolgo ni imel toliko denarja odveč. Tako bodo tudi bebice vesele! Seveda, Jeromenu mora tudi nekaj dati. O tudi njemu, saj mu je vendar pomagal sestavljati pisma! Tako je premišljeval Caharija in se skupno z Jeromenom radoval. Pogovarjala sta se o tem in onem, in ravno delala nove načrte, ko začuje Caharija, da je nekdo stopil iz sobe na hodnik. Priprla sta neopaženo vrata. Zunaj je stal Lesjak in se oziral po okolici tako pazljivo, da je Caharija nehote stegnil za njegovim hrbtom roko in napravil iz svoje dlani in okornih prstov veliko figo. Po kratki minuti je Lesjak odšel nazaj v sobo. Tako je hodil večkrat, a se je vedno vračal z nejevoljnih, upadlim obrazom. Proti večeru pa je srečal na hodniku Caharijo.

»Caharija,« mu je rekel z nekim tajinstvenim glasom. »Ti si pameten človek …«

»Sem,« je pritrdil Caharija.

»Hočeš mi pomagati?«

»Zakaj ne, gospod. Za denar se napravi vse,« je pristopil bliže Caharija.

»Tu imaš dvajset dinarjev,« mu jih je potlačil Lesjak v žep. »Popazi malo, kdo se približa vhodu.«

»Samo to?« se je začudil Caharija.

»Kadar opaziš koga, da se sumljivo ponaša, ali celo postaja ob vhodu, me takoj obvesti!«

»Gospod,« je vprašal Caharija, »ali velja to za moškega ali žensko?«

»Tako ali tako,« je rekel Lesjak, »vseeno je. Pazi dobro!«

»Pazil bom dobro,« je prikimal Caharija in se postavil na kraj vhoda. Ko pa je Lesjak odšel nazaj v sobo, je tudi Caharija odšel v kuhinjo.

Prišla je ura. Kuhar Elija je ravno obračal raztelesenega piščanca ko pripre Caharija sobna vrata.

»Kdo je?« se vznemiri Lesjak, ko stopi na hodnik.

»Črna senca se plazi onstran meje, gospod,« pove Caharija s tihim glasom.

»Senca?«

»Kakor, da se plazi nekdo po vseh štirih,« strmi plašno vanj Caharija.

Opazovala sta. Vse tiho. Sneg naletava močneje, beli kosmiči se vrte v pijanem plesu – sence ni.

»Gospod – videl sem jo,« trdi Caharija. Komaj je to bleknil, se je onstran grmičevja res nekaj premaknilo. Lesjaku je šinila v lice kri. Skočil je v kot. Kaj storiti?

»Si močan?« vpraša Caharijo.

»Za naju oba!« pritrdi Caharija.

»Si upaš naskočiti?«

»Da.«

»Naskoči,« se odloči Lesjak. »Zgrabi in potlači v sneg! Poglej, kdo je! Potem mu zamaši usta in …« Ko še ni izgovoril, je bil Caharija že planil po stopnicah, zamižal in se zagnal kakor zver v grmičevje. V temu zgrabi – a takoj zopet izpusti. Začutil je med prsti nekaj mokrega kakor dlaka je bilo. Prestrašen je zbežal, za njim pa se je nekaj zagnalo in zalajalo.

»Ni človek, gospod,« prisopiha k Lesjaku, »kosmato je in laja kakor pes.« Potem je zbežal v kuhinjo in zapahnil vrata. Iznenaden je trenotek kasneje opazil Lesjak, da sta stotaka izpod predpražnika že izginila. Bil je bled kakor stena in ni znal več pametno misliti. Sklenil je zato, da vsako nadaljne pismo izroči kratkomalo policiji in naj ona ukrene vse potrebno, da doseže to, kar je njemu že vdrugič izpodletelo.

Ko je zopet stopil v sobo, je Mara kadila cigareto ter mu s prezirljivim pogledom puhnila dim v obraz. Odvetnik Rakuš se je ravno poslavljal od gospe Vere, dočim je tovarnar Hribar čital pravkar došli časopis in si nažigal havano. Marin pogled je Lesjaka skoroda prestrašil. Pa ne, da je odvetnik Rakuš v njegovi odsotnosti izdal dogodek prošle noči?

K IrmiUredi

Po treh tednih se je vreme toliko izboljšalo, da je Lesjakov Fiat še dokaj hitro lahko gazil kopneči sneg. V Stojanu je drhtelo. Kako ga sprejme? Jo bo li mogel utolažiti? Njena pisma so dan za dnem obupnejša. Take zapreke! Preveč je čuteča. Spomnil se je njenih oči, tistih rjavomodrih oči! Da, že v njih je kakor v zrcalu odsev njene mehke, premehke duše. Tiste oči, kakor da jih je dala narava samo njej, samo učiteljici Irmi. Kako so časih gledale vanj! Koliko upanja in vere je vilo v njih – danes pa ji mora povedati, povedati ji mora kar sirota še ne ve – on Stojan Lesjak se poroči v kratkem z drugo, z Maro, z njeno največjo sovražnico. Tako je mislil sklonjen nad volanom in ugibal, kako naj ji reče, kako naj jo od sebe odtuji, da ji olajša bol in sebi izgladi pot do cilja. Avto zapušča za seboj vasi, gazi sneg, gazi klance in drvi; drvi …

Isti čas obrača Irma orumenelo pismo, pismo Stojana Lesjaka in ogleduje velo cvetko, katero ji je nekoč s toliko ljubeznijo poslal v njem. Potem se spomni Iva, tistega zagorelega mornariškega častnika, ki ji je toliko dvoril odkar jo je spoznal nekoč na Bledu. Koliko pisem ji je pisal! Koliko daril ji je poslal, ona pa je vse zavračala, vse je sproti zamorila, ker je v tistem času že nosila v sebi kal Lesjakove ljubezni.

V sobi leži težak vzduh. Trideset jih sedi pred njo; sami rdeči okrogli obrazki! Šepetajo in strme v učiteljico Irmo. Irma se ozira skozi okno. Sneg kopni, brstje odganja in v njenih očeh se zasveti … Obrne se k tabli, piše in skriva – da ne vidijo radovedne oči malčkov – obriše solzo, ki je pribežala v njene oči. Obriše prvo, obriše drugo – pa privre še tretja in še več – Irma piše in ne ve kaj piše, po roki ji kapljajo solze, Irma omahne k mizi in zajoče. Otroci prisluhnejo. Eden se zadaj zasmeje. Irma se opoteče iz sobe, se nasloni na hodniku ob zid in joče. V njeni duši znova vstanejo spomini in temne sence bodočnosti silijo vanjo. Silneje in silneje se zajedajo kakor v človeka, ki so ga po nedolžnem obsodili in prestrašen pred prihodnostjo strmi, nad razsodbo in samim seboj. Pred njo stopajo mrki obrazi in se studom obračajo od nje. Oskrunjena! Oskrunjena! Nekdo jo pahne med vlačuge, med pocestnice in ji zapre vrata, ki vodijo v življenje neoskrunjenih in neomadeževanih.

Enajst. Še pet kilometrov! Lesjak vozi sklonjen; težje in težje je v njem. Že hoče obrniti sredi ceste da se vrne — pa požene še bolj, še in še; zakaj od nekje daleč gleda vanj dvoje rjavomodrih oči, dvoje vlažnih oči, zapuščene učiteljice Irme. V duhu gleda njeno telo kako se privija k njemu, kako se dvigajo njene prsi in žejno iščejo njene ustne njegovih.

Pred šolo se igrajo otroci. Irma stoji na pragu in zaprta vase gleda poganjajoče brstje. V dalji začuje hupanje. Prestraši se. Še nekaj trenotkov in izza ovinka pridrvi avto. Iz njega skoči — Lesjak. Otroci obstanejo, Irma steče k njemu.

»Stojan!«

Vse popoldne jo je tolažil. Obljubljal ji je ljubezen, denar ji je ponujal in vse — Irma se ni umirila. Zaman, ni ji hotelo v glavo. Lesjak, drugače tak osvajatelj ženskih src, tu ni našel ne besede, da bi žensko, ki jo je bil navezal nase — odbil.

V mraku se je v mali sobici na podstrešju prižgala luč. Irma je zagrnila okno s temno zaveso in se opotekla k Stojanu.

»Stojan!«

Lesjak je sedel na njeni postelji. Stisnil je glavo med pesti in čakal trenotka, ko bi mogel oditi. Postalo ga je strah. Irma stopi prav k njemu, mu dviga glavo in hoče gledati v njegove oči. Lesjak jih poveša in se obrača proč. Sunkoma se dvigne in hoče iz sobe.

»Evo me,« plane Irma k vratom in se z razpetimi rokami vrže k Lesjaku. »Nikamor ne pojdeš brez mene!«

»Irma!« Lesjak se hoče izviti. »Ne sili me vendar v stvari, ki so neizvedljive. Irma! Irma!«

»Nikamor!« Njene oči se zasvetijo. V nji se prižge ogenj sovraštva; zakaj Irma občuti ta hip zavest, da stoji pred njo človek, ki je bil vedel vnaprej, da je ne vzame v zakon, človek, ki je vreden prokletstva, ne ljubezni.

»Irma, ne uganjaj vendar …«

»Ti! Ti! Oropal si me najsvetejšega,« bruhne iz nje. »Oropal si me in sedaj bežiš pred menoj siroto, kakor – oh, kakor pred navadno vlačugo. Ti!« Zbrala je zadnje moči in skočila k njemu: »Kaj res hočeš videti kri? Kri? Stojan!«

Lesjak je osupnil. Takega nastopa ni bil pričakoval. Zdelo se mu je, da jo zapušča razum. Najraje bi pobegnil. Kako žal mu je bilo, da je prišel! Koliko laže bi se vse prebolelo! Sedaj pa je rano še zvečal, še poglobil! Spreletelo ga je.

Irma je stala v kotu z iztegnjenimi rokami in topo bulila vanj. Njene oči so postajale od trenotka do trenotka groznejše, bile so oči blaznega človeka in Lesjak, ponosni vodja ponočnih razgrajačev, se je ta hip opotekel k blaznim očem od njega onečaščene ženske in padel pred njo na kolena …

»Irma! Irma!« Hropel je in mrzla pot je legla na njegovo telo; zakaj opazil je, da sije iz njenih toplih oči blaznost. Oklenil se jo je in občutil toploto njenega telesa, ki je rahlo podrhtavalo.

»Saj si moj, saj si moj, hi, hi, hi … saj si moj,« se je nasmejala. Njene oči so bile steklene in strašne in njen glas je bil glas blaznega človeka. V zvoniku tolče ura. Njene roke grebejo po njegovih laseh. Ona sama se smehlja z obiti glasom in pači obraz. Lesjaku trga ovratnik, mu slači jopič in se blazno krohoče. Lesjak skuša ubežati – vrata so zaklenjena. Omahne na posteljo, Irma skoči v kot in strmi vanj. Povrača se ji zavest. Tišina. Gori za vasjo zapojo fantje veselo pese v tiho noč.

 Ob reki obali val šumi,
V glasovih žalih več ga ni;
Na vrtu roži dan bledi
In slavec toži – več ga ni …

Ta trenotek si prikrije Irma obraz z dlanmi, se vrže k Lesjaku in ga gladi: »Ti moj, ti moj …« in krčevito zaihti …

»Irma!« jo je privil k sebi Lesjak. Začutil je, da jo ljubi. Njegove roke jo prižemajo k sebi. Kaj mu je storiti? Pred njim leži ženska, ki ga ljubi, ki blazni ko jo zapušča – tam je bogastvo in Mara, ženska, ki mu prezirljivo puha dim v obraz.

»Prokletstvo!« je zaječal v njene grudi, dvignil glavo in priprl oči. V svitu pojemajoče petrolejke je opazil njena bela meča. Krilo ji je bilo zlezlo nad koleno, v Lesjaku je vrela kri. Irma se je umirila. Pozno je. V zvoniku tolče, enajstkrat udari skozi noč. Irma hrope. Njegove roke se pohotno iztezajo po njenem telesu. Pogleda bliže, v njenih očeh so še neposušene solze, a to ga ne moti. Kolikokrat so se k njemu že iztezale proseče roke nedolžnih, koliko solznih oči ga je že prosilo usmiljenja, toda Lesjak ni nikoli popustil; zakaj kri je bila vedno močnejša od njega samega, bil ji je podložnik, bil je suženj svoje krvi.

Irma se zgane in dvigne pogled.

»Irma!«

»Stojan!«

»Kaj mi še moreš –«

»Stojan!«

»Kaj mi še moreš odpustiti?«

»Stojan!« je zagorelo v njej, »pa ne, da si …«

»Povej Irma!« se je zagrebel on v njene prsi.

»Stojan, moj zlati!« Ovila ga je v neizmerni boli. »Pa ne, da si me zopet vzljubil? Stojan!«

»In mi odpuščaš?«

»Dragi,« ga je tesneje privila ona, »kaj bi mi mogel storiti, da bi ti ne odpustila?«

Močneje in močneje je rastlo v njem, on pa je postajal slabejši od trenotka do trenotka. Govoril ji je laži, ji obetal zakon, vse in poljuboval njene priprte oči.

V zvoniku tolče dve po polnoči. Irma se bori, brani se pa ga zopet privija nase. Lesjak ji šepeta, prisega – Irma mu veruje. Izmučena omahne, si prikrije obraz z rokami in ne ve kako, ne kaj …

Tri po polnoči. Luč ugaša, Irma utrujena hrope. Njene ustne so zakopane v njegovih laseh, njen topli dih jih greje. Lesjak bdi. Premišljuje. Kaj ji je govoril? Da jo vzame v zakon?! Strese ga. Oprezno, da je ne prebudi, se odmiče od nje. Časih za trenotek obstane. Kaj ji je storil? Poloteva se ga kes. V kalnem svitu umirajoče se luči se približa očmi bledemu obrazu. Njene oči so zaprte. Na dnu leži dvoje solz, iz njenega obraza odseva neka blaženost, neko zadoščenje utolažene duše. Njeno telo je rahlo podrhtavalo in časih je v sanjah komaj slišno zašepetala: »Stojan, moj Stojan …« Kakor da bi ga ranil z nožem, tako ga je hipoma presunilo. Nikoli še ni občutil ob njej bolesti, sedaj pa ga je ranilo in mu siloma skalilo srčni mir. Bedel je, da sirota zopet upa vanj, da je, kakor vedno, tudi sedaj verovala njegovi besedi. Postalo ga je stid, stid samega sebe, da se je krčevito zagrebel, si odrgnil kožo z nohti do krvi in globoko v duši proklinjal pot, ki ga je nekdaj vodila v ta kraj. Njegov pogled je bil divji, lasje razmršeni, srajca raztrgana. Tak je klečal na postelji, kakor še nikoli v življenju, skesan in osramočen. Kakor morilec je bil, ki se je zbal zaprtih oči nedolžnega otroka, v katerem je umoril telo in dušo.

»Irma!« je iztrgal šepetaje, »kaj sem storil! Odpusti mi, Irma – zopet sem te nalagal, lagala ti je moja kri, moja kri, Irma! In ti nesrečni otrok, ki sem te edinega v svojem življenju ljubil, ti si zopet verovala vanjo. Uboga Irma, kaj boš, ko se prebudiš in me ne bo več kraj tebe?«

Irma se ni ganila. Na njenih ustnih je ležal rahel smehljaj kakor na ustih človeka, ki se je prebudil sredi noči iz nečesa groznega, pa se ozre in ves blažen spozna, da so bile vse le sanje, sanje. Irma je sanjala, Bog ve, kaj je sanjala, a bdela ni, in jo bilo sladko in srečno v njej.

Dolgo je Lesjak okleval. Premišljeval je to in ono; potem se je odločil. Zbeži. Da, zbežati mora; saj ga je pred Irmo strah, pred to siromašno učiteljico Irmo ga je strah. Kaj če se njene oči odpro? Kaj naj ji reče? Da je lažnivec? Da ji odpre srce, da zagleda nov madež na njem? Kaj naj razpne pred njo roke in naj ji reče: Nalagal se te, zopet se te nalagal – evo me, pljuni vame! Ne! Takih trenotkov je Lesjaka groza, zbežati mora, zbežati še preden se odpro njene oči. Ljudje se prebude! Beži! Lesjak se dviga. Nepremično strmi v njene oči, tipaje okoli sebe, se plazi s postelje, išče ključ. Skrila ga je pod vzglavje, uboga Irma! Njene oči so zaprte – Lesjak zbeži … Razmršen, z raztrgano srajco brez ovratnika skoči v avto in zdrvi … Noč je še temna. Lesjak strmi v snop žarometa, roke mu trepečejo, njegovo srce je plaho, kakor otroka, ki beži prestrašen od nečesa groznega in si ne upa krikniti. Avto požira kilometer za kilometrom. Štiri po polnoči. Dani se. Lesjak se zgane. Avto obstane. Kje je? Zgrešil je pot! Kaj sedaj? Mraz ga stresa. Skozi gozd tuli vihar, veje škripaje ječe v jutranji somrak. Lesjak strmi – kam? Nazaj? Skoči v voz. Sklene, da vozi do prvega razpotja. Tam morda opazi kažipot, ki bi mu pokazal smer. Vozi. V hišah in kočah se vžigajo luči.

»Kam pelje pot?«

»Kaj pravijo? Aha, pot! Zgrešili ste, zgrešili, gospod.«

»Nazaj, nazaj …« Očanec si je pomel roke in se vrnil v hišo.

Kaj storiti? Da se vrne nazaj? Mimo Irme? Pogleda na uro. Pozno je; vendar – Irma gotovo še spi. Vozil bo brez luči in brez motorja skozi vas. Ne bo ga zaslutila. Kakor blisk se bo zagnal. Tako sklene, obrne voz in drvi, drvi, da ga ne doide dan …

Ko je privozil v bližino vasi, je zagnal motor, da je dal iz sebe vse, potem ugasnil luči in zdrvel mimo nesrečne hiše. Kakor da se mu je odvalil kamen od srca, nihče ga ni bil opazil. Pognal je zopet motor in drvel s silovito brzino, kakor da drvi pred smrtjo, pred pogubo.

»Kakor je, tako je,« si je dajal poguma, »zaradi ene ženske pač ni, da bi se človek odpovedal svetu in vsemu. Tudi Mara …« V tem hipu ga je stisnilo grlu. Bliskovito je potegnil za zavore, odskočil in okamenel. Pred voz je planila temna senca in se vrgla na tla. Še dva, tri metre in – Bog ve, kaj bi se zgodilo. Skočil je z voza, se klonil k neznanki in prebledel.

»Irma!«

Ogovarjal jo je, se opravičeval in jo tolažil, a Irma mu ni odgovorila. Srepo je uprla vanj oči, odločno vstopila v avto in prekrižala noge.

»Vozi!« je ukazala. Kakor otrok je Lesjak s tresočo roko obračal volan, še ozreti si ni upal. Irma je molčala vso pot, kovala je načrte. Preden sta privozila v mesto se je Lesjak zdrznil.

»Kam se pelješ, Irma?«

»Z vami,« je odvrnila ona hladno z nekim prezirljivim nasmehom.

»Tako?« se je iznenadil Lesjak nenavadnega odgovora. »Vendar,« je rekel in vozil počasneje, »domov te vendar ne morem pripeljati!«

»Domov? K vam? Ha!« nasmejala se je skoro glasno. Lesjaku je odleglo. Začutil je, da je vstal v Irmi ponos in sovraštvo do njega. Bil je vesel tega spoznanja; saj je videl edino v tem svojo rešitev.

»Kam pa naj torej zapeljem, madame?« se je pošalil, da bi v še večji meri vzbudil sovraštvo v njej.

Irma se je prezirljivo nasmejala. Po nekaj trenotnih je ukazala, da avto ustavi. Stavila mu je pogoje. Kupiti ji mora vse, kar bo zahtevala in voziti mora tja, kamor bo ukazala ona. Tri dni! Potem je prost, prost za vedno. Biti pa sme v teh treh dneh samo šofer in nič drugega. Niti za trenotek se ne sme izdati! Lesjak je premišljeval. Tri dni! Šofer! In potem je prost, prost za vedno! Kako blažilno so izvenele v njegovem srcu te besede!

»Misliš resno?«

– – –

»Irma!«

»Vozi!«

»In potem?«

»Se mi imaš pobrati izpred oči. Iztisnila sem iz njih zadnjo solzo; žele si solnca, resnice in vsega onega, kar nisem nikdar našla pri človeku, ki sem ga ljubila.«

Lesjak ni ugovarjal, niti ni dal odgovora; zakaj zbal se je že naslednji hip, da v Irmi zopet vstane kar je s tolikim veseljem videl že zamorjeno, in da znova upade v njej ponos. Zagnal je motor in zdrvel v mesto.

Ko sta to popoldne zapustila mesto in odpeljala na pot, za katero se je odločila Irma – ni bilo o njiju nobenega sledu več …

V tem času se je stari Lesjak prestopal po svoji pisarni. Stiskal je pesti in si grizel ustnice. Pošiljal je služkinjo na vse strani, a ona se je vedno znova vračala z isto zmrdanim obrazom – ni avtomobila, ni sina.

Ko ga je obiskal tovarnar Hribar, mu je stari Lesjak skušal sinovo odsotnost prikriti.

»Gotovo se mu je pripetila kaka nesreča,« je tarnal, »proti Zagrebu so ceste v sila slabem stanju.«

Sedela sta v naslonjačih do mraka, se razgovarjala o tem in onem, ko potrka na vrata Caharija.

»Tole pismo mi je izročila gospodična Mara.«

Tovarnar Hribar odpre omot in čita.

Cenjena gospodična Mara!
Sporočam Vam, da me je Vaš zaročenec Stojan Lesjak odpeljal na Sušak. Vozi dobro in je sijajno razpoložen,
Irma

»Prokleto!« plane tovarnar kvišku, »evo, čitaj!« Stari Lesjak je prečital in se sesedel. Irma! Zopet Irma! Že davno mi je obljubil, da se ne bo več shajal z njo, s to revno prikaznijo – in sedaj zopet! Nastal je mučen molk.

»Kaj je z Maro?« vpraša tovarnar Caharijo.

»Nič, gospod,« odvrne Caharija.

»Kaj dela?«

»Poje.«

»In je pismo prečitala?«

»Menda že, ko pa poje,« pravi Caharija.

»Sporoči, da se kmalu vrnem.«

Ko sta ostala tovarnarja sama, nista dolgo spregovorila. Hribar se je nestrpno prestopal iz kota v kot.

»Čudno,« je prekinil molk stari Lesjak, »kaj ga je zmotilo. Mesto v Zagreb, se mi odpelje na Sušak! Mislim, da mi je napravil to zadnjikrat.«

»Stvar se mora urediti čimpreje,« meni tovarnar Hribar. »Čim dalje bomo odlašali, tem slabše bo. Treba zaključiti!«

Lesjak je stiskal glavo med dlanmi in kimal. Dogovorila sta se in določila dan poroke.

»Da, takole sredi marca,« je pritrdil Lesjak.

»Da.«

Ko je Hribar prišel domov, ni mara kazala nikake potrtosti.

»Papa, ušel mi je,« se je nasmejala.

»Zdi se mi, da je pisala to pismo zla roka,« je skušal speljati on vso stvar na drug tir. »Stojan je vendar že drugi dan v Zagrebu. Ljudje so, nu saj veš, kakšni so! Huh!«

Mara se je zavrtela na peti. Tako je hotela pokazati še zadnjikrat očetu, da ne čuti do Stojana ničesar, kar bi kot tako moralo, odnosno moglo vplivati nanjo. Še nasmejala se je, potem pa odšla iz sobe. Da bi se stvar ne zavlekla in morda kvarno učinkovala nadaljnjemu razvoju, sklene tovarnar da pošlje na Sušak Caharijo ali Jeromena, ali pa oba. Izroči jim pismo, katero naj skušata oddati Lesjaku, ako se v resnici nahaja tam.

Bilo je že pozno zvečer, ko ju pokliče v svojo sobo. Ko jima izroči pismo, jima reče:

»Sušak ni veliko mesto, Lesjakov Fiat poznata, gospoda Stojana tudi – vajina naloga je, da ga skušata čimpreje izslediti. Razumeta?«

»Popolnoma,« pritrdita oba.

Že naslednje jutro odpelje šofer dvojico elegantno oblečenih gospodov na postajo. Caharija ni hotel izstopiti preje, dokler šofer ni odprl vrat avtomobila.

V vlaku se vozijo različni ljudje. Caharija in Jeromen sta zato že takoj pri vstopu skušala izslediti sebi primerno družbo, da bi jima bila krajša pot. Sedla sta v coupe drugega razreda, dala postreščku, ki jima je nosil aktovko, nekaj drobiža in veselo pričela pogovor.

Nasproti njiju je sedela črnolasa dama, ki je od časa do časa radovedno ošinila svoja sopotnika in kazala dobro voljo. Iz vsega njenega ponašanja je bilo videti, da njiju razgovor pazno posluša; zakaj tuintam se celo nasmeje, pogleda skozi okno, če treba zazeha in se udobno naslanja zdaj na levo in zdaj na desno kakor pač zahteva brzina vlaka po vijugasti progi.

Caharija mežika.

»Avto moraš dati v popravilo,« meni Jeromen.

»To je stara škatla,« pripomni Caharija hladno kakor da ga tak pogovor ne zanima.

»Hm!«

Caharija si nažge smotko. »Da svoje dni je bil, nu, še dokaj udoben je bil, a poglej ga danes – po treh mesecih,« postaja Caharija ognjevitejši. »Bog in vsi svetniki, ne vozil bi se ž njim niti v petkilometerskem tempu, da nimam tako spretnega šoferja.«

Pet minut kasneje Cahrarija hipoma vstane.

»Dovolite, madame, moje ime: Caharija Parman, tovarnar, hm.«

»Meri Kavsova,« mu seže prijazno ona v roko.

»Jeromen Pagolli,« se prikloni še Jeromen.

Odslej je bil krajši čas. Gospodična Meri, kakor jo je Caharija že takoj iz početka nazival, je postajala zgovornejša od trenotka do trenotka. Smejala se je prav sladko in še s rokami tuintam dregnila Caharijo, ako je povedal kaj duhovitega. Sploh je užival Caharija pri njej več simpatij kakor Jeromen Pagolli, ki je kmalu uvidel, da je v coupeju le coklja. Vstal je, se oprostil in stopil na hodnik. Ko so se vozili skozi predore, je stopil pred vrata in si nažgal cigareto. Kmalu bi omahnil –. Zagledal je Caharijo, kako je neusmiljeno lizal damo po obrazu …

»Saj sem vedel,« je žalostno rekel sam sebi in pričel ogledovati sosednje coupeje. Kakor nalašč! V drugem coupeju sedi plavolaso dekle. Jeromen se priklonil in vstopi. Prične razgovor in se nasmeje.

»Tu v sosednje coupeju sedi moj kompanjon tovarnar Parman iz Novega Sada …«

»Tako?« Kakor bi jo namazal z medom, se je obliznila in ko ji je padlo nekaj na tla, je Jeromen pomotoma zgrabil čevelj njene desne noge. Pa ni bila nič užaljena. Obratno, obrnila je pogovor na svojo preteklost, kar je Jeromena vsekakor precej zanimalo. Namignila mu je, da je bila pred nekaj leti v Budapešti, pa da ji tam ni prijalo, ker je v bližini bila vojašnica in so vojaki tako čudni ljudje itd.

Ko je šel čez nekaj časa Caharija mimo coupeja, je opazil Jeromena, kako je stiskal k sebi plavolaso deklino.

Na Sušaku sta se oba para združila. V bližnji restavraciji so se okrepčali. Caharija je stopil mimogrede na stranišče in prešel denar. Preračunal je natančno, koliko sme zapraviti, koliko mora prihraniti za povratek in koliko mora vrniti gospodarju. Na potu se človek onesnaži, treba se je bilo očistiti. Najamejo si sobi, dve sobi in se glasno krohotaje podajo v prvo nadstropje. Caharija opazi, da je izgubil Hribarjevo pismo. Spomni se naročila, da mora takoj ob prihodu brzojaviti gospodarju, kaj je novega in kako se razvija vsa zadeva. Napiše blanket: Novega nič, zadeva se razvija ugodno – Caharija, Jeromen.

Pošlje mladega postopača na poštni urad in mu izroči poleg blanketa desetdinarski bankovec.

Ko so se zadostno očistili in odpočili, je odšla vsa četvorica na sprehod. Kako je bilo lepo! Jeromen do tega dne še ni bil videl večje vode od Blejskega jezera. In ladje! Kako zanimivo! In še v taki družbi! Pod pazduho sta ju držali, ju gladili kar vpričo ljudi in se smejali tako razposajeno, da je še Jeromena in Caharijo silil smeh. Niti spomnila se nista Lesjaka. Kdo bi si neki nalagal skrbi na letovišču! In kdo naj bi imel čas stikati za njim; pa saj je bolje, da drug drugega ne srečajo. Tako se je od časa do časa zamislil vestni Jeromen, dočim Caharija na take stvari sploh ni imel časa misliti. Črnolasa Meri ga zna tako spretno zabavati, da je v resnici vesel srečanja z njo. Skrbi ni imel in je zato prav pazljivo sledil njenim besedam, časih skrivaj poljubil njeno ogorelo roko, ali pa jo vščipnil. V hotelu Caharija ni plačeval sproti. Sobi je pač najel za nedoločen čas in hrano in postrežbo vse za štiri ljudi in vse za nedoločen čas; saj človek ne ve, kako in kaj pride. Noč so prespali mirno, oziroma razsajali niso. Spala pa Caharija in Jeromen nista mnogo. Kdo bi neki spal! Nasprotno, noč ju je le poživela in čutila sta se izredno mladeniška, zlasti še po zelo papricirani večerji, ki so jo pripravili po Jeromenovem naročilu nalašč za došlo četvorico. Proti jutru sta se slučajno srečala na hodniku.

»Kako misliš?« vpraša Jeromen.

»Povem ti, da nič ne mislim.«

»Imaš za povratek še dosti denarja?«

»Za povratek? Sedaj bi že še bilo, ko že nisem tu poravnal računa,« pritrdi nekam zamišljeno Caharija in se nemirno prestopi, zakaj stati bos na kamenitem hodniku ni ugodneje.

»Kaj bo,« se izvije Jeromenu, »kje bi le bil Lesjak?«

Caharija požre slino in skomigne z rameni.

»Ali tvoja spi? To sta pravi cipi,« meni Jeromen.

»Nocojšnje noči ne pozabim.«

Ko sta stala tako v spodnjih oblekah na hodniku in ju je medla luč obsevala kakor dvoje prikazni, pride po istem hodniku iz zadnje sobe – Stojan Lesjak. Tudi on je v spodnjih hlačah. Mirno hoče mimo razgovarjajoče se dvojice, ko se mu Caharija prikloni.

»Dobro jutro!«

»Ho! Hu!« ostrmi Lesjak. »Zaboga, kaj pa vidva tu?«

»Na letovišču sva, gospod,« reče Caharija.

»In vi?« vpraša Jeromen.

»Tudi,« se nasmeje Lesjak, a že v naslednjem hipu zresni obraz: »Kdo vaju je poslal semkaj?«

Jeromen in Caharija sta mu razložila vse. Lesjak se je prestrašil. Da je bila Irma oddala kako pismo, tega ni vedel. Potem mu Jeromen in Caharija povesta, da se Mara prav nič ne jezi, da je ves večer pela, ko je doznala, da je on odšel na Sušak, da je slabe volje le tovarnar Hribar, da je dal Cahariji pismo zanj in da ga je Caharija izgubil. Caharija mu je tudi povedal, da imata v sobi vsak po eno cipo, da sta to zelo živahni bebici, da pa je njemu zmanjkalo denarja.

»In kaj nameravata ukreniti?«

Oba skomigneta z rameni.

»Kje ste izgubili pismo?«

»Kdo bi vedel!«

»In ne veste, kaj hoče?«

Caharija pove, da ni nič posebnega. Tovarnar Hribar jima je le pri odhodu zabičal, da ne smeta Mari povedati, ako najdeta Lesjaka v resnici na Sušaku. Povesta naj to le njemu samemu, da bo že on sam napravil obračun z njim.

»Tako?« Lesjaka je streslo.

»Da,« pritrdita oba, »in vsako novico morava sproti brzojaviti.«

»Brzojaviti? In kaj nameravata?«

»Brez strahu,« ga prijateljsko potreplja po rami Caharija. »Poravnajte tu najin račun, jaz pa brzojavim – novega nič. Tako, ali tako.«

»In potem?«

»Ako nama pomorete takole še s par stotaki,« meni Caharija, »sporočim, da sem vas na primer srečal na poti v Zagreb, ker da sem tu doznal, da ste odšli v Zagreb po službenih opravkih kakor je že omenil menda vaš oče. Ako hočete, da sem vas našel vsega povezanega. Imeli ste nesrečo, avto je pokvarjen, brzojava tam v bližini ni bilo in … veste, jaz sem mnenja, da moramo v stiski pomagati drug drugemu.«

»Caharija!« Lesjak se je razveselil. Povabil je oba v svojo sobo in jima odštel denar. Tam so tudi napravili natančen načrt. Caharija in Jeromen odideta v Zagreb. Tam vprašata pri tvrdki Kastner Oeller v Lesjakovem imenu, kar pač treba opraviti in se vrneta nazaj. Zmanjka jima denarja in se odpravita peš. Spotoma najdeta Lesjaka vsega potolčenega, ker se je bil baš na povratku ponesrečil. Na bližnjem brzojavnem uradu oddasta brzojavko in tako spravita vso kočljivo zadevo na drugo pot.

Še tisto jutro odda Caharija na poštnem uradu brzojavko:

Sled naju vodi v Zagreb.
Caharija, Jeromen.

Tako in edino tako je bilo dano Cahariji in Jeromenu kakor tudi Lesjaku, da se stvar zavleče še za nekaj dni brez nevarnosti.

Jeromen in Caharija povabita svoji spremljevalki v kolodvorsko restavracijo. Sedli so tako, da ni nikakor bilo mogoče opaziti odhoda kakega vlaka. Oba sta namreč spoznala, da se ju bosta težje odkrižala kakor sta ju bila privezala nase. Ob točno določeni uri, se Caharija oprosti za trenotek. Kmalu za njim se dvigne še Jeromen.

»Trenotek, prosim,« se je prijazno nagnil k ljubkima spremljevalkama, ki sta ravno z veliko slastjo obirali še neplačanega piščanca. »Menda se nam je izgubil,« je še dostavil, potem pa ponosno stopil proti izhodu. Z elegantno kretnjo, kakor se pač tovarnarjem spodobi, si je spotoma nažigal smotko in počasi prestopil prag. Potem se je ozrl, stekel kakor so ga nesle noge in skočil na ravno odhajajoči vlak …

Ko je po dolgem iskanju našel v coupeju Caharijo, je ta že dvoril priletni ženski.

»Uh!« je vesel plosknil Caharija in segel Jeromenu v roke, »kdo bi si mislil, da vas gospod doktor še kdaj vidim!«

Jeromen se je kaj kmalu znašel v položaju. Ko je opazil, da govori Caharija z zdravniško spretnostjo o nekih zdravilih – ki jih je bil menda nekoč nosil bolni Mari iz lekarne in si zapomnil njihovo ime – in da se skuša celo v latinskih izrazih, je tudi on pričel nazivati Caharijo z mikavnim imenom doktor. Prav to pa bi postalo kmalu usodno za nadaljni razvoj. Caharija se je bil dami namreč predstavil kot bančni ravnatelj, pa je dama zato začudeno pogledala iznajdljivega Jeromena.

»To je vaš kolega?«

»Da,« je slabo uganil Jeromen, »poznava se že dokaj let.«

»Nagajivec!« popravlja pretkani Caharija, »vedno mi hoče naprtiti doktorja na rame, čeprav ve, da bančni ravnatelji navadno žive tudi brez tega priveska.« Sunil je Jeromena v nogo, in Jeromen je z neko bolečino – Caharija ga je bil menda sunil v kurje oko – nadaljeval: »Mnenja sem, da naziv doktor ni žaljivka, pa ga zato rad privešam tudi tistim, ki ga niso potrebni, a bi ga mogoče vseeno radi nosili na svojih plečih.«

Stvar je bila urejena. V Bakru na postaji se je Jeromen sklonil skozi okno. Ko je stopil pred vlak sam postajenačelnik, mu je Jeromen prijateljsko pomahal z roko.

»Poglej,« je rekel nato Cahariji, »kako se je zredil.«

»Vi gospoda poznate?«

»Huh, kako bi ga ne!« sta pihnila oba hkrati.

»Njega sem instruiral v sedmi šoli, suh je bil kakor arnik,« je dodal Caharija.

Tako je šlo naprej. Dama je pričela govoriti o svojem ločenem možu, sodnem svetniku; povedala je, da ima sedaj v Zagrebu na Jelačićevem trgu stanovanje, in da ji je dolgčas, je pristavila. Cahariji in Jeromenu je to popolnoma zadostovalo. Postala sta še zgovornejša in kar ni šlo enemu, je nadaljeval drugi in tako sta smela v Zagrebu sesti poleg ločenke v avtotaksi, ki je radostno zabrnel proti Jelačićevem trgu … Tako sta si prihranila denar; zakaj najemati sobe v mestu kot je Zagreb ni šala.

V tem času je vozil Lesjak ob morju Irmo in njemu tujega spremljevalca. Z neko bolestno radostjo je obračal volan in postajalo mu je lažje, ko je čudil za seboj Irmin smehljaj. Njen spremljevalec je bil mornariški častnik Ivo Milutinovič, tisti častnik, ki je spoznal nekoč Irmo na Bledu, ki ji je tolikokrat pisaril in pošiljal darila, katera pa mu je Irma vedno vračala, ker je takrat čutila v sebi že kal Stojanove ljubezni in je ostala za vse drugo hladna. Kako neizrečeno vesel je bil, ko je ta dan zagledal ob morju njo, učiteljico Irmo, o kateri je sanjal toliko noči na odprtem morju. Irma pa mu ni izdala bolesti, ki jo je privedla na Sušak. Zaželela si je bila le morja, solnca in je s prihranki najela šoferja in voz, tako je rekla, tajnost pa je skrila vase, da mu jo izda takrat, ko pride čas …

Lesjak je dano besedo častno držal v vseh ozirih. Niti z enim samim gibom ni pokazal svoje notranjosti; bil je uslužen kot šoferji biti pač morajo. Vedno je skočil prvi iz voza, odprl vrata in se priklonil. Tako ji je služil po svoje in si gladil pot, da odvrne od sebe siromašno žensko, ki ga ljubi. Za tako delo je bilo vsekakor treba moči, premagovanja in samozatajevanja. In Lesjak se je ob vsakem njunem nasmehu vzradostil. Kakor kamenje je padalo od njega; zakaj videl je, da se je vžigal v njenih očeh nov plamen upanja v novo življenje. Videl je, dar je vedno želel, da bi namreč Irma našla uteho za bol, ki jo ji je prizadejal on, ki še ni vedel, da je v njej toliko ljubezni do njega.

Irma stoji na pomolu. Ob njej stoji Ivo, mladi v obraz zagoreli častnik. Morje lahno pošumeva in luči se lesketajo iz pristana v njem. Lesjak stoji ob svojem vozu kraj ceste in gleda. Od časa do časa ga zaskeli, da bi se pognal k njej in se vrgel pred njo; pa zopet leže vanj sladko in tolažeče: pusti jo! Ona je srečna, zopet je srečna kakor bi s teboj ne bila nikdar …

Na nebu se vžigajo luči. Ivo dvigne Irmino desnico in si jo položi na svoje prsi.

»Irma!« Koliko ljubezni je bilo v tej besedi! Irma je uprla oči v hladno valovje in iz njenih oči je kanila v morje naskrivaj drobna solza. Pa se ne da vsega skriti!

»Irma!« Ivo, mornar, že pol moža je bil, ki se ni bal viharjev, se ni bal smrti, je ta trenotek vztrepetal. Ko je zagledal njene solzne oči, je naslonil glavo k Irmi in se pridušeno zajokal kakor otrok ... In Lesjak je moral gledati, kako se je ta hip združilo pred njim dvoje silhuet v tesen objem. V njem je vstalo s silo in ga hotelo vreči k njima.

»Irma!« Samo to je rekel, sklonil glavo in je trpel. Potem se je obrnil proč; zakaj postajalo mu je hujše in hujše. Bilo je to kakor kazen, ki jo je moral prestati z muko za storjeni greh. Ona je srečna! se je tolažil in spet mu je bilo laže.

Ko sta prišla k avtomobilu, je ležal na njenih ustnih blažen smehljaj. Ivo jo je držal za desnico in v njegovih očeh je gorela luč.

»Vozite do trga!« je velel šoferju.

Ta večer sta se zaročila ... Lesjak je moral sedeti v kotu, z njim je skušala koketirati domača služkinja.

Preden se je Irma naslednje jutro odpeljala, jo je Ivo spričo matere in očeta privil k sebi in od žalosti ni mogel govoriti. »Moja zlata Irma!« Samo to je iztrgal iz sebe, in Irma mu je pri slovesu dovolila, da jo je prvič v življenju poljubil ... Lesjak se je bil obrnil v stran, potem zagnal sunkoma motor in zdirjal …

Vso pot nista spregovorila. Lesjak je vozil kolikor se je pač dalo po slabih cestah. Proti poldnevu, ko sta se že bližala mestu, je Lesjak iz dalje opazil v nebo štrleče dimnike Hribarjeve tovarne — tedaj ga je stresel mraz.

»Tako,« je rekla Irma, ko sta privozila v mesto. »Sedaj ste prosti.« Izstopila je, vrgla uničujoč pogled v začudeni Lesjakov obraz in poklicala bližnjega taksija. Lesjak je stal pred svojim avtomobilom.

»Izvolite naprej!« mu je rekla. »Hvala!« Potem je stopila v taksi in se odpeljala.

»Tako,« je zamrmral Lesjak, »tak je torej konec. Ha!«

Skočil je v voz in zdirjal. Spotoma zagleda hiteti po cesti Jeromena in Caharijo. Že je bil skoroda pozabil na načrt. Spreletelo ga je.

»Zaboga, kako je?«

Jeromen in Caharija zlezeta v voz. »Vse v redu,« pravi Caharija. »Brzojavil sem iz Zagreba, da ste bili tam, brzojavil sem iz Brežic, da ste se ponesrečili. Prosim, obvežite si glavo. Ponesrečenca se spozna po belih cunjah, gospod!«

Zapeljali so v stran. Lisjak je tvegal in si obvezal glavo in roko. Jeromen In Caharija sta si bila že preje oblatila hlače; zakaj, če človek hodi peš, ne more priti čist domov. Caharija, ki je znal za silo voditi volan, se je usedel spredaj. Lisjaka pa so naložili zadaj in mu dodali kot strežaja Jeromena.

Izteklo se je vse dobro. Lisjak je podaril Cahariji še tristo dinarjev za nasvet, Jeromenu pa dvesto za oskrbo in postrežbo v vozu. Lesjak je legel v posteljo. Naslednji dan so pripeljali k njemu Maro. Ko je zagledala Lesjaka vsega povezanega, se je proti svoji volji trenotno skesala, da je kdaj verovala v ono pismo, ki ga je prejela tisti dan, ko je bil Stojan odpotoval v Zagreb. Jeromen in Caharija pa sta tako živo naslikala vse Lesjakovo trpljenje, da je sam tovarnar Hribar začutil v sebi iskro sočustvovanja in je pripeljal k bolnikovi postelji še soprogo Vero, ki je ta dan prvič prestopila prag te hiše.

Pa je bilo kmalu boljše. Že drugi dan se je Lesjak sam odpeljal k zdravniku — prijatelju Bercetu. Ta mu je nalepil nekaj obliža na razne strani glave in tak se je Lesjak ob povratku oglasil v Hribarjevi pisarni.

»Tako, tako,« je kimal tovarnar, »izvolite sesti. Veste,« je nadaljeval, »do petnajstega marca ni več daleč in svetoval bi vam, da skušate čimpreje preboleti vse notranje in zunanje poškodbe.«

Lesjak se je tem besedam kajpak začudil. Notranje poškodbe! Kaj naj to pomeni? Ko se je ozrl, je skoro prebledel. Na stolu je opazil črn klobuk. Znan se mu je zdel; to je vendar kaplana Završnika klobuk! Sedel je na stol poleg njega, odgovarjal tjavendan na tovarnarjeva vprašanja in premišljeval. Časih so ga je polotil dvom: je, ali ni? In kaj naj bi tu kaplanov klobuk? Še nikoli ni bil videl kaplana v Hribarjevi pisarni. Počasi ga je dvignil. Hipoma se mu je zazdelo, da je v klobuku še toplota in ko je sklonil glavo — je pod klobukom ležal brevir ...

Kaplanova izpovedUredi

Ko je privozil Lesjak k Hribarjevi vili, da obišče Maro, Mare ni bilo doma. Gospa Vera, ki se je ravno zabavala z odvetnikom Rakušem, mu je v zmedenih besedah pojasnila, da je menda odšla v mesto. Caharija, ki je stal ob Lesjakovem prihodu sredi kuhinje, je stopil na prag, pobral predpražni in tokel ž njim ob bližnji kol. Med delom je pogledoval po vremenu in časih zazehal. Preden je Lesjak odšel, je na pragu obstal. Tu ni nekaj v redu! si je mislil. Petnajsti marec! — In preboleti treba notranje poškodbe! Pa ne, da ga je Caharija izdal? In, kje je Mara? V ta ugibanja so silile težke slutnje.

»Caharija!« je rekel, ko je bil ta stopil mimo njega.

»Dober dan, dober dan, gospod! Ali vam je že kaj odleglo, ha!?« je skrivaj s kazalcem parkrat sunil proti njegovi glavi.

»Kam je odšla Mara?«

»Ko bi vedeli, kake sitnosti sem imel!« je rekel s tajinstvenim glasom. »Po vsej sili so hoteli spraviti iz mene, da sem vas našel v Zagrebu tam gori v bordelu. Trdil sem, da ni res, da jaz sploh ne hodim po bordelih, da za ženske sploh ne maram in če bi tudi maral, da jih ne morem rabiti – pa so, hudič, tako odločeno so trdili, da sem jim priznal, da sem bil res tam, ker je bilo pri dotični tvrdki še zaprto in pa, ker mi je Jeromen še preje ušel tja gori.«

»Zaboga!« je stopil Lesjak korak nazaj, »in kaj mislijo sedaj?«

»Hudič ve,« je rekel Caharija, »najbrže, da ste bili tudi vi tam gori, hm.«

»Mara tudi?«

»Nič se ne bojte! To misli damo gospod, gospa pa odvetnik Rakuš, ki me je z vsemi paragrafi strašil, da je bilo tako in da je treba govoriti resnico.«

»Zaboga!«

»Pa še, hm, gospod me je strašil, da me takoj odpusti iz službe, če ne priznam; seveda sem raje priznal.«

»Da sem bil tudi jaz tam?« ga je zgrabil Stojan za rame.

»Ne, ne, ne … saj nisem tega priznal,« se je branil Caharija. »Le hoteli so, da priznam. Veste, jaz pa sem končno kar umolknil, nič nisem hotel reči, ne tako ne tako – le z glavo sem pokimal, mislil sem si pa še vedno svoje.«

Lesjak je že hotel skočiti v avto, da se odpelje k Hribarju v pisarno, ko mu Caharija še pošepeta:

»Rane na vaši glavi pa pravijo, da so od šampanjskih steklenic, hm, gospa Vera trdi, da je ona čisto podobna koncu steklenice, ha, to so norci! Ha, ha!«

Brez besede se je zagnal Lesjak v avto, obrnil in odpeljal preko dvorišča na cesto. Zapeljal je tako divje, da je manjkalo komaj pol metra in bi bil zavozil v kaplana Završnika, ki je s sklonjeno glavo šel mimo Hribarjeve vile in čital brevir.

»Hudič črni,« se je iztrgalo iz Lesjaka, »sedaj gre nazaj!« Zdirjal je mimo njega in ga oškropil z blatom.

Se ni privozil okoli obzidja, ko sreča Hribarjev Chevrolet. Obstala sta. Lesjak je stopil iz voza, prijel njeno desnico in jo poljubil.

»Odkod, Mara?«

»Si bil zopet v bitki,« se je nasmejala ona. »Ves si znova zakrpan.« Obstala je z očmi na njegovi glavi in hitro preštela nove obliže. »Šest! Šest resnic, ha! Vsekakor si utrjen.«

Lesjaka je presunilo Najraje bi si bil potrgal obliž raz las, pa se je isti hip premislil. Vztrajati mora pri svoji nesreči!

»Mara!« Oklenil se je njene desnice. »Bodi vsaj ti milostnejša z menoj!«

»Zvečer te pričakujem,« je popustila ona zavoro in pognala motor. »Vem veliko novico!«

Lesjak ji je pomahal v slovo in skočil v svoj avto. Zdirjal je. Spotoma se je domislil. Kaj je še čas? V mesto zapelje — v uredništvo popoldne izhajajočega lista! Tam ima znance. Opiše jim svojo nezgodo pri Brežicah in zvečer bo tovarnar Hribar oddahnil: »Evo!« bo pritisnil prst na novico, »saj nismo mislili prav!« Vesel te misli je Lesjak še bolj pognal motor in ravno še zadnji čas prisopihal v uredništva. Kako radi so sprejeli to novico! Ravno je sijala pred njimi še neizpolnjena kolona in evo, pride človek, ki ti sam pove in še veselje kaže, ko bodo objavili njegovo skoro nerodno nesrečo!

Nekako ob istem času je prišlo v župnišču med kaplanom Završnikom in njegovim predstojnikom župnikom Petrovčičem do razburljive scene.

»Evo,« je trdo porinil župnik pred kaplana pismo. »To je še drugo pismo. Ljudje se pritožujejo, da se vozite v Hribarjevem avtomobilu. Hm, človek, to res ne gre! I evo,« vrže pred kaplana še drugo pismo, »prečitajte!«

Kaplan čita.

»To je laž! To je podla laž!«

»Ne trdim, da je vse resnica,« je povzel župnik s posmehom, »ali, da radi zahajate takole čez polje k Jančevemu gozdu, to menda veste? A?«

»To vem,« je hladno odvrnil kaplan, »vendar, da hodim zato, da se shajam tam z gospodično Maro, to je podlo obrekovanje. Da, nekoč sva se srečala.«

»Aha! Aha!« je siknil župnik potem pa skozi nos zategnil: »Lepa novica. Ha! Prikladen kraj za shajanje. A?«

»Sreča lahko vsakdo vsakogar,« je rekel kaplan, »tudi vi jo lahko srečate, bivšo kuharico Poldo, da njo ali pa, hm, še osla lahko srečate in mnenja sem, da vam ne bi mogel nihče očitati, da se shajate z oslom, zlasti še, ako bi ga prignala kuharica.«

»Kaj!« je zatulil župnik s tenorskim glasom.

»Povedal sem,« je ostro uprl vanj kaplan oči, »in ne bom ponavljal.«

»Mislim, da vas nisem razumel.«

»Vseeno mi je.«

»Tako, ali tako,« je znova pričel otepati z rokami župnik. »Tega mora biti konec. Nekaj časa sem molčal, danes ne morem in ne bom več. Takih pritožb nisem vajen in jih ne bom trpel … Spravite se z Bogom. Izpovedovati meni se ni potrebno. Poleg vsega vam še povem, da mi vaše pridige zadnji čas ne ugajajo. Govorite le o ljubezni do bližnjega, dočim pozabljate poudarjati ljubezen vernikov do cerkva in naš še posebej, ki pač zaslužimo največ ljubezni in podpore.«

»To sem poudarjal tudi izven cerkve,« je dvoumno odvrnil kaplan.

»Da, tam …« je uganil župnik in pokazal proti Jančevemu gozdu.

Po kratkem odgovoru je kaplan zaloputnil vrata in se zaprl v svojo sobo. Zastrmel se je v življenje, ki ga je bolj in bolj vabilo v svet, ven, ven … Prikril si je oči, segel z roko v skriven kot omare in dvignil v sklenjenih rokah Marino sliko.

»Mara! Nikoli ti nisem niti z eno besedo priprl duri svojega srca, nikoli se te ni dotaknila moja roka in vendar je za ljubezen, ki jo moram skrivati pred teboj in ljudmi, legel name črn madež.« Kakor da govori ž njo, tako mu je postajalo ob vsaki besedi lažje. Kadar je srce prepolno bolečine, se odpre samo od sebe in te ne vpraša kdo si in kaj si; zakaj srce je samo svoje, človek mora po njegovi poti in ne ono po poti človeka.

Ko je malo nato stopil v cerkev, je opazil v svitu večne luči klečati pred oltarjem Maro. Zatopljena je strmela v tla in kaplanu se je zdelo, da ga ni opazila; zakaj, ko je stopil mimo nje, je ostalo njeno telo mirno in trepalnice njenih oči se niso zganile. Po prstih je stopil is cerkve in obstal na pragu. Malo za njim je prišla Mara. Na pragu je za hip obstala tik ob njem in s bolestnim izrazom pogledala vanj. Tisti trenotek je kaplan stegnil roke.

»Mara!« Še globlje je pogledala v njegovi oči, potem se zastrmela v tla in s hitrimi koraki odšla. Za ovinkom je stekla in izginila v temi. Kaplan je še dolgo stal pred cerkvijo in strmel v noč.

Ko je prišla Mara domov, Lesjaka še ni bilo in je tako niti pogrešili niso. Ko je malo nato izstopila iz svoje sobe, ji je vesel pritekel nasproti tovarnar Hribar.

»Evo,« je pokazal časopis in sunil s prstom vanj. »Čitaj prosim!«

Še preden je Mara utegnila prečitati, je stopil čez prag sam Stojan Lesjak. Tovarnar je stopil predenj in ga kakor še nikoli – objel.

»Ste čitali?«

»Da,« se je namuznil Lesjak, potem pa malomarno zamahnil z roko, »Točnosti v uredništvih pač ne poznajo,« je rekel. »Stopil bom jutri osebno tja, da popravijo nekatera nesoglasja, ki so se urinila v poročilo. Hm!«

Ko so posedli, je tovarnar Hribar nekako slovesno razgrnil časopis in si nažgal havanko.

»Poslušajte torej!« Popravil si je očala in pričel: »Čudežno ušel smrti ... Ko se je vračal g. Stojan Lesjak, sin znanega tovarnarja Lesjaka iz Zagreba na svojem avtomobilu tvrdke Fiat proti domu, ga je doletela težka nesreča, ki bi mu kmalu ugrabila njegovo življenje. Z brzino šestdesetih kilometrov je osem kilometrov pred Brežicami na spolzki cesti zavozil v obcestni jarek. Le prisotnosti duha in spretni roki g. Lesjaka je zahvaliti, da ni prišlo do usodelpolne nesreče. Z bliskovito naglico je g. Lesjak zadnji hip obrnil volan, pritegnil zavore in tako zmanjšal brzino voza vsaj v toliko, da se le-ta ni prevrnil in pokopal pod seboj svojo žrtev. G. Lesjak je le zletel v velikem loku iz vozila in obležal z malimi poškodbami v obcestnem jarku. Po preteku treh ur je peljal mimo nek voznik. Avto je vzbudil v njem pozornost in ko je ustavil konje, je v svoje presenečenje opazil ponesrečenca vsega v krvi. Na srečo sta isti čas prišla po cesti tudi uslužbenca tovarnarja Hribarja,« tovarnar je zakašljal potem pa nadaljeval, »uslužbenca tovarnarja Hribarja, ki sta nudila ponesrečencu prav samaritansko pomoč. G. Lesjak je sedaj še izven nevarnosti. Zadnji čas pa bi že bil, da banovinske uprave posvečajo več pažnje slabim cestam, ki dnevno ogrožajo življenja davkoplačevalcev.«

»Ha!«

Odvetnik Rakuš je stopil k Lesjaku in mu stisnil desnico. »Ubežati v takem položaju smrti, se pravi, imeti za varuha Bogu najbolj priljubljenega angela.«

Ni treba omenjati, da je bilo ta večer razpoloženje nenavadno veselo. Celo Mara je govorila preko svoje navade; da se ne pozabi gospe Vere, ki je s svojim tenorskim glasom popolnoma udušila hahljanje soproga in odvetnika Rakuša govoričenje. Lesjak pa je celo namignil na kaplana Završnika. Z neko ironijo v očeh je priznal, da mu je ta človek zelo prikupljiv in da je zato njegova želja, da bi ju z Maro prav on zvezal pred oltarjem.

»Da, o! Ha! Ali ne?«

Pogledal je Maro, ki se je po teh besedah od srca nasmejala, sicer pa ni pokazala nikake zadrega in je celo na ponovno vprašanje popolnoma mirno pritrdila temu naklepu. Caharija je ta večer ukradel samo eno buteljko vina in še to je našel po preteku nekaj minut prazno in na glavo postavljeno.

Naslednje jutro ga je poslala Mara, kakor že večkrat, k siromašnim v barake; naložita je nahrbtnik s jestvinami in ga skrivaj potisnila Cahariji. Ko se je vrnil, je prinesel pisma malih otrok, ki so se blagi gospodični s solzami v očeh zahvaljevali za dobre kolače in beli kruh …

Kratek stikUredi

Dnevi beže. Tovarnar Hribar sloni ob blagajni, držeč v roki notarsko overovljeno pismo starega Lesjaka, v katerem je izjavil, da mu izplača poldrugi milijon in sicer po preteku enega leta. V slučaju pa, da bi se iz tega ali onega vzroka zakon med Maro in Stojanom ločil, Edvard Hribar nima več pravice zahtevati omenjene vsote. Rok traja od dneva poroke. Obenem je moral tovarnar Hribar napraviti oporoko, v kateri pripada po njegovi smrti ves premoženje Mari in Stojanu odnosno njegovi drugi soprogi Veri.

»Dobro,« zaklene tesno tovarnar Hribar blagajno, »stvar je končno urejena.« Stopil je k oknu in se zamislil. Poldrugi milijon! Da, par novih strojev! Par novih strojev, nekaj delavnih moči bodo nadomestovali. Da, stroj. Stroj je poslušen, skromen. Ljudje so sami svoji, nikoli jim ni dosti. »Čakajte, čez nekaj let pomečem vso to golazen ven, ven na cesto. Potom naj stavka, naj le stavka, ha! Jaz vam zagodem!«

Po teh lepih mislih se je potrepljal po trebuhu in ukazal Jeromenu, naj prinese burgundca. In ko se je pokrepčal, je stopil v delavnico. Vrtel je v ustih sladko-dišečo havano in z blagim pogledom med delavstvom otipaval stroje. »Tako, tako,« je govoril glasno, »stroji, da stroji!« Prezirljivo je ošinil s pogledom sklonjene hrbtenice stoterih delavcev in delavk ter se znova nasmejal.

»Siromaki! Hvalite Boga, da je že kaj prostora med stroji za vas. Kaj bo, ko ga zmanjka?! Ha, na cesti boste stali, na cesti, in boste gledali kako lepo vse teče, vse teče brez vaših rok, brez vaših nenasitnih želodcev, ha, ha, ha … Kaj zijate? Ha, čakajte, ljubčki, vse šele pride!«

Na pragu se odkrije inženir Pogačnik.

»Pet prstov mu je odtrgalo, gospod Hribar.«

»Pet?«

»Da, vseh pet.«

»In?«

»Odpeljali so ga domov.«

»Prav, prav,« pritrdi tovarnar. »Ljudi brez prstov ne potrebujemo. Zaboga, človek ki ne zna ravnati s stroji, naj prime za kako drugo delo in naj se ne drenja tam, kamor ne spada.«

Potem je stopil naprej. Po tleh so luže krvi, tovarnar se jih ne ogiba. Hladno stopa vanje, da se poznajo odtisi njegovih stopal kamorkoli stopi njegova noga. Ko je prišel v tretji oddelek, se je delavstvo gnetlo v malem klopčiču kraj velikega stroja.

»Tako?« je zarjul tovarnar. »Tako se dela?«

Klopčič se je razvil, le na sredi je nekdo nepremično obležal. Hribar je pristopil.

»Nu, kaj pa je tebi, siromak?«

Oni na tleh je prebledel še bolj in se zvil.

»Pa ne, da imaš porodne krče?« se je nasmejal tovarnar in puhnil vanj dim.

»Slabosti so ga obšle, gospod,« se je zdrznil star mož med delavci.

»Slabosti? Hm, jaz ne poznam slabosti,« je se je delal nevednega tovarnar in z zlobnimi očmi izzivalno bulil v delavca. »Če tu zanj ni, ga odnesite ven. Ven na zrak!« je ukazal hip kasneje in ogenj srda se je vžgal v njegovih očeh. »Naj ostane doma! Doma! Takih ljudi ne potrebujemo! Kam vendar pridemo, če se lepega dne polasti vseh slabost? Hm, eden vtika roko med kolesje, drugega obide slabost, ha, slabost!«

Zavrtel je smotko in gledal za uslužbenci, ki so nesli oslabelega – na zrak. Potem je poklical delovodjo.

»Tega mladeniča črtajte in nadomestite. Naj prejme plačilo do ure – ko so ga obšle slabosti. Kar je slabega, moramo izmesti,« je rekel nato inženirju. »rabimo zdrave, močne ljudi, take ljudi, ki znajo s stoji ravnati in ki jih ne obhajajo slabosti.«

Tako je tovarnar Hribar v svoji tovarni večkrat čistil. Skušal je s čim manjšimi močmi opravljati čim večje delo. Jasno je, da je s tem brezposelnost le pospeševal, uničeval pa duševno in telesno vse zaposlene; vsled česar pač ni čudno, da so bile ravno pri njemu in njegovemu sosedu Lesjaku stavke tako pogoste.

Delavstvo pač hoče za svoje žulje tudi plačilo in kdaj naj jim ga da, ako ne tisti zaradi katerih so jih dobili? Za pošteno delo, pošteno plačilo! Tega zlatega reka narave pa tovarnar Hribar ni nikoli poznal. O, kolikokrat je Mara prosila, naj primakne delavstvu k plači! Zaman. Ostal je trd do skrajnosti, šele strah pred lastno krvjo je iztiril iz njega borno drobtino, ki je še to vrgel kakor psom in ne ljudem, iz katerih žuljev so rasli v njegovem žepu tisočaki. Toda, kakor je bilo njegovo srce skrbno zaklenjeno, pa je imela Mara za sirote vedno odprte duri. Obiskovala je bolne po razdrtih barakah, jim pošiljala jedila in denar. In koliko je bilo hvaležnosti v teh siromašnih srcih! Kako radi so jo imeli! Bila je Mara plemenita ženska. To svojo plemenitost ji je zapustila njena prva mati, ki je prerano legla v grob. Komaj da so jo še spominja. Suha, majhna ženska je bila, njena mati. Mari je dajala denar, da ga razdeli revnim in Mara ga je delila deci, ki jo je vedno čakala pri odprtih oknih, kadar je zaslutila, da pride mimo njihovih domov. Ž njeno materjo je leglo v grob vse, vse … oče ji je že zgodaj skušal usiliti mladega Lesjaka – pa je prišlo šele sedaj, po težkih bojih v njenem neoskrunjenem srcu … udala se je pač očetovemu pritisku in zaprla bolečino vase, da jo morda pokaže nekoč človeku, ki jo je rodil in prižgal v njenem srcu večno luč nesebične ljubezni.

Pa kaj bi obujali nelepe spomine! Kocka je padla – pri Hribarjevih pripravljalo z mrzlično naglico; zakaj komaj tri tedne je do srede marca …

Neko popoldne je bilo. Stojan pride k Mari, zatopljena je in solze so v njenih očeh.

»Mara!«

»Ti si!« se bolestno nasmeje ona. »Niti čutila nisem tvojega koraka.«

»Zakaj solze v tvojih očeh?« jo objame Lesjak, potem pa iznenaden odskoči. Na mizi leži belo pismo. Lesjak ga zgrabi in čita:

»Draga odpusti mi, grešil sem pred Bogom in Teboj …«

»Kdo je to pisal?« se je vznemiril Lesjak. Pismo je bilo brez podpisa in pisava potvorjena.

»Mara, kdo ti je to pisal?« je ponavljal in jasneje in jasneje se je razblinjala pred njegovimi očmi megla, dokler ni stopil predenj črno oblečen človek z brevirjem v roki …

»Priznaj!« je ukazujoč pogledal v njene oči in črv ljubosumja se je zagrizel v njegovo srce.

»Stojan!« tako plaha je bila ta beseda in njen pogled je bil tako bolesten, da je hipoma prodrl v njegovo srce.

»Mara!« privil jo je k sebi. »Priznaj to ti je pisal on, on … vidim ga …« Stegnil je roke proti kotu in njegove oči so se divje zaiskrile. »Vidim ga tam stoji ves črn … O Mara, to je on …«

Za hip se je Mara dvignila z nekim ponosom.

»Da, to je on.«

Lesjak je omahnil in nerazumljivo mrmral. V Mari so vstali spomini pretekle noči. Bila je sama doma. V mraku je stal pod njenim oknom kaplan in strmel v tla. Mara je odprla okno. Po nekaj trenotkih je stal kaplan v njeni sobi, Mara je zaklenila za njim vrata in se vrgla k njemu. Potem sta se poljubila, nič sramu ni bilo med njima, zdelo se je kakor da mora tako biti, da je že dolgo tako in da ni sile, ki bi ju razdružila. Tesneje in tesneje ga je privajala k sebi in ko je odbila ena po polnoči, je odpel reko dvorišča, ona pa je z grozo pogledala za njim. Pozno drugi dan se je zbudila. Vrtala je vase. Kaj se je zgodilo? Ničesar se ni mogla domisliti. Zjutraj pa je bil skrivaj potrkal na njena vrata Caharija in ji izročil zlato obrobljeno pismo. Hipoma je vstalo v njej, grozno in bolestno je stalo – greh! Kaj, če nastopijo posledice? Sramota! Kaj porečejo ljudje? Oče! Stojan! Zgrudila se je in grebla po odeji …

Ti spomini so bili strašni, kakor svinčeno nebo so bili, ki si svojo temino grozi človeku. Pa je Mara v tem trenotku zaprla vase vso skrivnost in dvignila oči.

»Ti si ljubosumen?« se je prisiljeno nagnila k njemu.

»Mara, kaj je grešil?«

»Ničesar, Stojan. Ničesar ni grešil, kaj naj bi grešil?« se je skušala nasmejati Mara.

»Mara!«

»Stojan, kaj vendar misliš!«

»Izpovej se mi, odpustim ti vse. Povej! Evo ti besede, bodi odkrita, niti v mislih te ne bom žalil. Povej! Nikomur ne rečem žal besede, nikomur, samo odkrij mi tajno, da ne blodim v najhujšemu; zakaj grozno je človeku, ki tava v negotovosti.«

»Besedo daš?« je poglobila ona vanj pogled.

»Dam. Povej,« je silil in trepetal v najhujšem kakor otrok.

»Poljubil mi je roko,« je povesila ona oči.

»Roko?«

»Roko.«

»Ha, ha,« se od srca nasmeje Lesjak, »in to smatra on za greh? Mara!«

»Da, ti ne bi smatral. Ti nikoli in pri nobeni nisi smatral – on pa je duhovnik.«

»Dobro. In kako je prišlo do tega?« je sedel Lesjak kraj nje in se potolažen poigraval z njenimi kodri. Mara mu je razložila tedaj vse potankosti in pristavila:

»Hm, stegnila sem roko, hotela sem zapreti vrata avtomobila za njim, ko je bil izstopil, pa je siromak menil, da sem jo ponudila njemu. Tudi sem, ha, ha, tedaj opazila, da kot duhovnik ni vajen takih poklonov; zakaj najpreje sem začutila njegov nos, hi, hi,« vesela se je zagugala na divanu in Lesjak je ves blažen zaradi njene odkritosrčnosti dodal:

»Slutil sem že davno, da lazi za teboj – in tudi videl sem, da lastne oči sem videl, pa sem prav zato sklenil, da, nu, saj veš – poročiti naju mora on. Da, prav on. Mislim, da bo s takim uspehom bila zadovoljen, ha, ha, ha …«

Ker sta bila tovarnar Hribar in gospa Vera odpotovala prejšnji dan v Zagreb in se z večernim vlakom nista vrnila, je sklenil Lesjak, da ostane proti svoji navadi malo dalje v Marini sobi. In ker je bilo tako, da sta se tudi Jeromen in Caharija poslužila prilike in izrabila prostost. Že nekaj dni sta opazovala mikaven lepek na bližnjem brzojavnem drogu, kjer so pekovski pomočniki vabili vse žalostne, da se razvesele na njihovi maškeradi.

In sta se Caharija in Jeromen po večerji postavila pred vrata Marine sobe in čakala morebitnega povelja. Opravljena sta bila kakor se spodobi človeku preden odide v posteljo, le da je Jeromen držal hlače z roko, dočim je bil Caharija zavit v odejo iznad katere mu je štrlel trdi ovratnik tovarnarja Hribarja, ki je proti njegovi volji zlezel iznad rdeče rute, ki si jo je Caharija ovil vsled prehlada. Jeromen je trepetal od mraza.

»Te zebe?« je vprašal Caharija.

»Saj ne bo nič,« je zatrdil Jeromen, ko sta bila že pol ure stala na hladnem hodniku. Končno se opogumita. Caharija potrka, v sobi nekaj zamolklo zaropota.

»S postelje je padla, stavim glavo,« pošepeta Jeromen Cahariji.

Že po preteku petih minut se oglasi Mara.

»Kdo je?«

»Jaz,« rečeta oba.

»Kaj hočeta?«

»Ali smeva kaj postreči, preden odideva k počitku?« se tesneje ovije v odejo Caharija.

»Nič.«

»Lahko noč,« se priklonita oba in zazehata. Potem urno skočita preko praga. Za vogalom si slačita delovne hlače in jih z odejo vret zakopljeta v sneg. Jeromenu so tovarnarjeve hlače malce široke, pa si jih zato zapne na drugi gumb, namenjen naramnicam.

»Kako prideva domov,« se sredi pota oprezno ozre Jeromen.

»Imam ključ,« odvrne Caharija.

Z roko v roki stopata žvižgaje po cesti, se ozirata za vsako žensko in cingljata z drobižem. Preden prideta v mesto, se Jeromen za trenotek oprosti.

»Takoj pridem.«

Caharija čaka. Mraz je. Gleda v podstrešno okno razpadajoče hiše, kamor je bil odšel Jeromen. Dolgo ga ni nazaj. Slednjič le pride. Caharija ga je komaj spoznal. Imel je dolgo suknjo in bele rokavice.

»Te je zeblo?« ga je vprašal Caharija, ko je stopical ob njem.

»Na, dam ti eno rokavico,« reče dobri Jeromen. »Obleci kamor gre, drugo roko vtakni v žep. Suknje ti ne morem dati.«

»Še spoznal te nisem,« si natiče Caharija rokavico. »Do kedaj pa ti je posodil suknjo?«

»Je v bolnici. Še tri dni ostane tam, pravi Zofija.«

Caharija obstane. V njegovo glavo kane važna misel; zakaj kazalec desnice vrta v njegovo čelo.

»Veš kaj, kaj ko bi se tudi mi dva maskirala? A? Ali misliš, da se kmalu vrneta iz Zagreba? Pomisli, ti ženska, jaz tvoj mož! Pa mi daš suknjo. Prav toliko te je, kakor gospe Vere! A? Hočeš?«

Jeromen ni odgovoril. Caharija ga je potegnil za rokav in odhitela sta proti domu.

V Marinem oknu je bila že tema. Po prstih sta stopicala do vrat in prisluhnila.

»On je še tu!« nastavi Jeromen uho na vrata. »Ali je kratek stik?«

»Ne poiskušaj!« ga svari Caharija. »Svečo bova prižgala.«

Po nekaj trenotkih se v sobi gospe Vere neslišno odpro vrata. Jeromen drži v rokah svečo in njegove oči se čudno svetijo.

»Kaj meniš, kaj je Mari?«

»Nič,« odgovori hladno Caharija in brska po tovarnarjevih predalih, da bi našel kaj primernega za sebe. »Nič ji ni, nič,« ponavlja, »le podjetnejša je postala. Aha! Glej! Kaj meniš?« Dvige rdečo samoveznico. »Ali bi mi pristojala?«

»Poiskusi,« reče Jeromen in s silo vleče Verine nogavice na noge.

»Dobro! Ha?« se postavi Caharija predenj. »In klobuk?«

»V omari so. Vzemi onega modrega, snemi trak in rože, lepši bo.«

»Aha!«

»Tako,« se dvigne Jeromen in stiska steznik, pod katerega je bil nabasal malo preveč cunj.

Cahariji se klobuk izredno poda. Vesel je.

»Kdo bi si mislil!« reče. »Ko sem bil star osem let, sem se zadnjikrat našemil. Bil sem dimnikar. Mati me je namazala s sajami, oče z globinom, šlape sem ukradel stari materi, verigo pa pri sosedu.« Po teh besedah potegne preko svojih še tovarnarjeve hlače in zbaše vanje izposojeno suknje.

Tako. Jeromen in Caharija stopata po ulici. Obraz je bilo tudi treba skriti. Prevezala sta si oči z nogavicami gospe Vere; zakaj take nogavice so prozorne in človek se brez skrbi ogleduje okrog sebe. Spotoma skleneta, da stopita za vsak slučaj na postajo k enajstemu vlaku, Zagrebčanu. Mask je bilo tisti čas po ulicah dosti in tako nista vzbujala posebne pozornosti. Tu in tam sta obstala, z visokim glasom spregovorila s kako masko par besedi in zopet nadaljevala pot. Jeromen je držal Caharijo pod pazduho in mu vzbujal s svojo novo vnanjostjo različne lepe in nelepe misli.

Na kolodvoru. Ljudje prihajajo iz pravkar došlega vlaka. Jeromen in Caharija stojita na peronu. Caharija si nažiga havano, ki jo je našel v gospodarjevem žepu in se skozi nogavico ravnodušno ozira po potnikih. Jeromen ne sme kaditi, rad bi, pa je ženska, ženske ne kade.

»Hvala Bogu!« se oddahne Caharija, »nikogar ni. Z roko v roki stopita kot zadnja proti izhodu. Nedaleč od njiju je hahlja nekdo z debelim glasom in Cahariji pade smodka iz ust. Prestrašil se je. Tudi Jeromen postane plah. Kaj ni ta glas sličen glasu gospodah Hribarja? Prisluhne. Zopet! Med drugimi tudi enak glas. Tako se smeje gospa Vera! Ko se ozreta se jima zavrti. Za njima stoji tovarnar Hribar in se z gospo Vero prisrčno smeje.

»Kaj nima ta maska,« reče gospa Vera, »ravno take obleke kot jaz doma?«

»Tudi on, ho! Tudi on je čisto meni podoben,« prizna tovarnar. »Huh, kakor da vidim sebe. Hlače, ovratniki, jopič, Bog in bogme, vse isto! Ha!« Po teh besedah sname klobuk in se maskama radostno nakloni. Caharija, ki se je bil med tem opogumil, je segel v žep in prosil prijaznega gospoda, da mu prižge ugaslo havano.

»Havane so sladke, kajne?«

Caharija drži ogorek v plamenu in si misli: Sladke, še posebno sladke so; zlasti, če jih človeku ni treba kupiti! Potem se je priklonil, puhnil dim naravnost tovarnarju v obraz in že sta se izgubila v množici ljudi, ki se je zbrala okoli njiju. Še preden se je tovarnar nasmejal, sta se že peljala v taksiju proti domu. Po nekaj minutah sta pridrvela po stopnicah.

»Kdo je,« se oglasi Mara, potem pa veselo odskoči: »Papa! Mama!« Ta hip je skozi okno njene sobe nekdo skočil in stekel proti Lesjakovi vili.

Zavrtela je v vratih ključ.

»Papa! Mama!«

»Ni papa, ni mama—« je trdil Caharija in hitro pojasnil vse. Potem sta zdrvela v sobo in se po nekaj trenutkih slekla. V nočni obleki sta begala po sobi in urejevala z bliskovito naglico po predalih in omarah. Kmalu je bilo vse v redu. Po nekaj minutah sta v svoji sobi legla v posteljo in takoj zasmrčala. Tudi Mara se je skrila pod odejo in v hiši je zavladala polnočna tišina.

»Kaj misliš, kaj bo?« pogleda izpod odeje Caharija. Jeromen se spomni, da ima na desni nogi še nogavico gospe Vere. Hip nato se spomni Caharija, da je pozabil obrniti klobuk, ki ga je bil preje narobe nataknil na glavo; tudi se ne more spomniti natančno, ali je obesil v omaro pravo ali od Jeromna izposojeno suknjo. Vstane, da pogleda pod posteljo. Presenečen opazi zmoto.

»Treba zamenjati,« reče, »ali greš ti?«

Jeromen smrči močneje.

»Jerome! Daj nogavico, nesem nazaj.«

Jeromen ne smrči več in slači nogavico.

»Ali greš ti?«

»Jaz ne.«

»Pazi torej,« mu zaluči Caharija, »grem jaz.«

»Čakaj,« se spomni Jeromen, »nesi še podveze.«

Caharija pograbi vse in steče po stopnicah. Če je človek bos, lahko tiho teče in Caharija je brezskrbno skakal is kota v kot, dokler ni ves srečen zopet skočil v svojo posteljo, in zasmrčal je še preden je legel.

Ko sta tovarnar Hribar in gospa Vera po dolgom trkanju prebudila Maro, je v zvoniku udarilo dve po polnoči. Prinesla sta Mari briljantno zaponko in ko se je Mara radovala nad njeno lepoto, je gospa Vera opazila v postelji pri vzglavju moški ovratnik in dvoje manšetnih gumbov. Neopaženo je namignila soprogu. Tovarnar Hribar se je nasmejal.

»Pač velika ljubezen, da si pričela spati z njegovim ovratnikom, Mara.« »Skromna si,« se je nasmejala gospa Vera, Mara pa je zardela.

To noč proti tretji uri se je Mari zazdelo, da je nekdo vrgel pesek v njeno okno. Ko je s strahom približala obraz je opazila nepremično črno senco in dvoje razpeti rok, ki sta se dvigali proti njenemu oknu …

Potem je prikazen izginila, pred Marine oči pa se je razlil rdeč madež krvi …

Rože za MaroUredi

Prišel je čas. Koliko dela! Seveda, pred poroko je povsod nekoliko več dela in skrbi, a toliko kot pri Hribarjevih menda nikjer, sta menila Jeromen in Caharija, ki vsled zaposlenosti še ponoči nista mogla spati. In šivilje! Kar tri so se gnetle! Ker so delale tudi one pozno v noč, sta morala Jeromen in Caharija spati na eni postelji. Nič prijetno jima ni bilo, le Caharija se je večkrat spomnil debele šivilje Ane, ki jo smrčala poleg njune sobe.

Ponoči jo je nekoč celo na hodniku srečal; menda sta šla oba isto pot.

»Ne moreš spati, kajne?« ji se zastavil on pot in si pripravil odejo, ki jo bil potegnil s spečega Jeromna. Šivilja Ana menda ni bila razpoložena za nočni razgovor in tudi zeblo jo je, ko sta stala bosa na hodniku, pa je že hotela oditi, ko se prikaže Jeromen v spalni opremi.

»Zakaj si mi vzel odejo?«

»Ali te je zeblo?«

Ko jo Jeromen opazil Ano, je stopil nazaj v sobo. Ana je pričela zehati, Caharija ji je vtaknil prst v usta. Kako se je prestrašila! Glasno je zagrgrala in potem še enkrat tako, da se je Jeromen dvignil in pogledal na hodnik. Tudi Fani in Veronika sta prišli pogledat in tako je na hodniku kmalu nastal direndaj; zakaj Caharija in Jeromen sta postajala od trenotka do trenotka bojevitejša in sta hotela celo v njihovo sobo, kjer so bile postelje še tople in je dišalo po parfumu, s katerim si je Veronika vsako noč napojila srajco ... Ko je zjutraj sobarica, ki so jo bili najeli za te dni, prišla budit šivilje, so te že stale na hodniku, dočim sta Jeromen in Caharija udobno smrčala vsak na svoji postelji v njihovi sobi.

Lesjak se je zadnje dni še posebno pogosto vozil k Hribarjevim. Z Maro sta se često odpeljala v mesto in ko mu je Mara nekoč med potjo omenila, da čuti posledice onega večera, se je Stojan silno razveselil. Sedaj prične novo življenje! Mara, njegova Mara postane mati! V duhu je zagledal otroka, zalega fantiča, kako steguje k njemu drobne ročice in se mu blaženo smehlja. Lesjak je srečen. Bolj in bolj veruje v Marino ljubezen, in črv ljubosumnja je prenehal svoje uničevalno delo v njegovem srcu. Spomini preteklosti so minevali in se razblinjali v meglo pozabljanja. Le nekoč ga je presunilo. Ravno sta vozila z Maro po mestu, ko opazi Lesjak na cesti Irmo. Mara, ki je do nedavnega poznala Irmo le po sliki, se je zatajila in Lesjak ni občutil ta hip vidne zadrege. Zapeljal je prav mimo nje, pritisnil na hupo in se ji, ko se je ozrla, z nekim daljnim odsevom preživete bolečine nasmehnil. Ko ga je Irma opazila, je pogledala v stran in obstala pred bližnjo izložbo.

»Kdo je ta gospodična?« je kakor tjavendan vprašala Mara in se ozrla.

»To? Hm,« je obrnil Lesjak volan, da bi zavozil na nasprotno stran ceste. »To je neka bivša tipkarica; pri nas je bila dobra dva meseca, drugega o njej ne vem …«

Potem se je mirno ozrl v stran in nekajkrat po nepotrebnem zahupal. Ta trenotek je začutil, da je še ni pozabil, čeprav si je to vedno prizadeval. Čutil je, kakor da mu je srce za hip obstalo in zaklicalo: Irma!

Spotoma sta srečala tudi odvetnika Rakuša, ki je razkoračen pred sodnijskim poslopjem trojici deželanov nekaj dopovedoval in mahal z rokami. Mara pritisne na hupo.

»Neverjetno,« je odmajeval z glavo ko mu je Mara ponudila desnico. »Ti ljudje mislijo, da je odvetnik ne vem kaj, da ima odvetnik moč prepričati sodišče o neresničnosti nekega čisto jasno dokazanega dejanja.«

Ko je na povabilo prisedel, je nadaljeval: »Da, zaradi otroka gre. Zadavila je otroka svojega otroka; izrekal sem jo, da je dobila komaj leto dni pa …«

»To je vendar mila kazen.«

»Seveda. A oni bi radi nič. Hoteli so, da dokažem, da sploh ni tistega otroka rodila, hm, ona pa je sama priznala, da je bila devet mesecev v blagoslovljenem stanju. Hudiča, kam pa naj bi šel otrok? Norci!«

»Smešno,« je pritrdil Lesjak in se vznemiril. V daljavi nekaj metrov je zopet zagledal Irmo. V svojo presenečenje je opazil poleg nje mornariškega častnika Ivo Milutinoviča, prav tistega zagorelega fanta, ki ga je moral tisti dan voziti ž njo na Sušaku. Ko ga je Irma opozorila na Lesjaka se je Ivo prezirljivo nasmehnil, dočim so ostale Irmine oči mirne in so gledale nekam daleč, daleč ... morda nazaj v bolestno preteklost ... Lesjaku je vzkipela kri. Že je hotel ustaviti motor in pritegniti zavore, ko se Mara nasmeje.

»Glej, sedaj se sprehaja z mornariškim častnikom – vaša bivša tipkarica …« Zadnje besede je tako zategnila, da je v Stojanu vstal sum. Pogledal je Maro, ona pa mu je pošepetala. »Čemu ne govoriš resnice Stojan?«

Ko sta privozila domov, je Jeromen vesel pritekel Lesjaku nasproti.

»Gospoda in gospe pa ni doma. Caharija se pretepa s šiviljami. Sobarico je podrl kuhar. Padla je v lonec vroče vode na zadnjico, rdeča je in peče jo.« Medtem je spustil neopaženo in sila spretno v Lesjakov žep pismo in ko je tlačil malo kasneje Stojan vanj rokavice, je začuden potegnil iz žepa bel ovoj. Ko ga je natančneje pogledal, je opazil da je pisava slična oni – anonimnih pisem … Stopil je v stran in presenečen čital:

Gospod Lesjak!
Gotovo se čudite! Oprostite, da sem vam izročil pismo kar med potjo! Rabim namreč denar. Štiristo dinarjev rabim, blagovolite to vzeti na znanje in omenjeno vsoto čimpreje položiti na staro mesto – pod predpražnik.
Na svidenje! Vam udani
Vsevedež

Bled kakor stena je Lesjak stisnil pesti. Caharija in Jeromen sta ga opazovala skozi okno stranišča. Kako dolg je postal Lesjakov obraz! Nič ni bil več podoben obrazu onega Lesjaka, ki se je bil šele pred nekaj minutami pripeljal ves razigran na Hribarjevo dvorišče.

»Kako misliš?« je rekel oprezno Jeromen.

»Mislim, da bova zvečer lahko prinesla Ani, kar sva ji zapravila.«

»Čevlje?«

»Da,« pritrdi Caharija. »Veš bolje je tako sicer naju bo opravljala, dolg jezik ima.«

Jeromen je še enkrat z obupanim obrazom pogledal v stranišče kamor sta bila na vrvici spustila šivilje Ane čevlje, da bi jih skrila — pa se je napravilo tako, da se je vrvica čez nekaj časa pretrgala in so čevlji zdrknili zaradi privlačnosti zemlje in pritiska nanje po cevi naprej v gnojno jamo.

»Ni jih,« reče Jeromen.

»Ne, ne,« vzdihne Caharija.

Potem sta šla drug za drugim v kuhinjo. Zamišljena sta bila. Bo, ali ne bo? Čevlje je treba do večera priskrbeti!

»Brez čevljev ne more domov,« skomigne Caharija, ko čisti zajemalko z brisačo.

»Seveda ne more.« Jeromen je zamišljen in strah ga je. Kaj, ko bi ga bil kdo opazil, ko je vtaknil pismo v Lesjakov žep!

Isti čas je Lesjak neusmiljeno preklinjal odvetnika Rakuša. Kdo naj bi mu drugi stlačil pismo v žep kakor on, ki je sedel poleg njega v avtomobilu?! Kdo? V trgovini? Saj je bil komaj v dveh, ljudi je bilo res precej, a kdo naj bi si drznil kaj takega in to vpričo ljudi?

»Rakuš! Da, ta prokleti revež! Čakaj ptič, do danes nisem vedel, de si tak zahrbtnež! In izkoriščevalec! Ne, ne, ne boš si nabral tisočakov, ne, ne boš!« Zamislil se je. Če se prikaže tu sedaj, si je mislil, potem je dokaz tu. Danes ga mora ujeti, mora ga osramotiti! Sklenil je, da izda vse Mari, pa se je že naslednji hip premislil in ni kazal pri njej nikake izpremembe. Kako uro kasneje je stopil v kuhinjo.

»Caharija! Jeromen!«

»Tukaj,« rečeta oba.

»Zopet rabim vajino pomoč.« Potem jima je povedat kako in kaj in je pristavil: »Če opazita prihajati odvetnika Rakuša, sporočita meni. Razumeta?«

»Popolnoma.«

»Tu imaš pismo in tu štiristo dinarjev,« je rekel Cahariji, »Odnesi vse skupaj pod predpražnik in pazi, da te kdo ne vidi. Evo, tu imata vsak še, čakajta,« odštel jima je še nekaj desetakov in končal: »Tako. Sta zadovoljna?«

»Popolnoma.«

»Pojdita.«

»Kam naj jih dam?« je vprašal Caharija.

»Ven, pod predpražnik.«

»Pod predpražnik?« sta se spogledala oba.

»Da, da.«

»Pismo tudi?«

»Seveda. Le hitro, le hitro …« ju je rinil Lesjak iz kuhinje. Caharija je dolgo okleval. Gotovo je nekaj premišljeval. Potem je le stopil in se zmuznil skozi vrata. Lesjak je stopil k Mari, da ne bi ta čas morda krenila na hodnik. Ko Je Caharija dognal, da je hodnik prazen, je predpražnik dvignil, položil pod njega pismo, denar pa spretno vtaknil v žep.

»Tako,« je rekel, »Ana dobi čevlje.«

Lesjak je bil tokrat številke bankovcev natančno izpisal, ker je skušal morda prav na ta način sramotno in zadostno razkrinkati podlega zahrbtneža tudi gospe Veri, ki je sicer kazala toliko gostoljubnosti naprem temu človeku. Caharija je stal nekaj časa na pragu, in Lesjak, ki je tuintam pogledal na hodnik, ga je tiho vzpodbudil:

»Le dobro pazi!«

»Dobro pazim.«

Lesjak si je pomel roke in stopil v sobo. Na hodniku je mraz in Caharija odide v kuhinjo. Deset minut kasneje stopi v sobo odvetnik Rakuš. Lesjak ga je sprejel izredno hladno in le malo je manjkalo, da ga ni napadel. Šele počasi se je umiril. Namignil je tuintam na anonimna pisma, a odvetnik ni kazal nobenih vidnih znamenj zadrege. Ko je malo nato srečal Lesjak na hodniku čuječega Caharijo, ga je nelepo pogledal.

»Kaj delaš tu?«

»Pazim, gospod.«

»Sedaj?« se je razburil Lesjak, »kje si bil preje?«

Caharija ne ve odgovora.

»Bedak! Odvetnik je vendar že tu. Zakaj nisi pazil? Tako! Poglej pod predpražnik, ako je vse tako, kot si položil.«

Caharija se izkaže poslušnim in skoči k predpražniku z izredno naglico.

»Ni več tako,« reče in se prestraši, »pismo je, denarja ni.«

»Tako!« Lesjak se je obrnil in z mrkim obrazom odšel. Zatajil se je in z veselim obrazom vstopil v sobo. Ne dolgo nato je stopil v kuhinjo odvetnik Rakuš in namignil Cahariji.

»Prinesi dve buteljki in kaj prigrizka!« Potisnil mu je v roko stodinarski bankovec in Caharija ga je med potjo zamenjal za enega izmed onih, ki bi morali pod predpražnik. Ko se je povrnil, odvetnika ni bilo v sobi in Caharija je položil bankovec na mizo.

»Trgovina je zaprta. Nimam butelj, nimam prigrizka. Bog pomagaj. Tu je sto dinarjev gospoda odvetnika Rakuša.«

Lesjak je hitro pogledal številko bankovca in skoraj prebledel. To je vendar številka enega izmed onih bankovcev!

»Kaj je s teboj, Stojan?« se je prestrašila Mara.

»Vse ti povem,« je tlačil vase Lesjak, »sedaj ne morem, ne smem.«

Ko se je Rakuš povrnil, je vtaknil na mizi ležeči bankovec v listnico in se nasmejal stotaku.

»Pa ostani še nekaj časa pri meni.«

»Saj ni dolgo časa tam,« je zamrmral v dlani Lesjak. Odvetnik ga ni razumel in se zasmejal z debelim glasom …

Po njegovem odhodu in po prihodu tovarnarja Hribarja in gospe Vere je nastalo v jedilnici mučno razpoloženje. Na mizi ja ležalo anonimno pismo in vloga odvetnika Rakuša je postala z dokazom usodnega bankovca jasna in s silo sprejeta celo v mislih gospe Vere, ki je odvetnika do zadnjega skušala zagovarjati.

»Tudi meni ta človek ni všeč,« meni tovarnar, »in priznati moram, da sploh ne vem, čemu tako pogosto zahaja k nam.«

»Kaj takega,« se še vedno čudi Mara.

»Ne morem verovati,« odkima gospa Vera.

»Ni mi do denarja, kakor njemu, ki je ves v dolgih,« reče Lesjak, »ali gre zato, da se človek spozna še o pravem času. Ako se ga vse izogiblje, moram to postati zato njegova žrtev prav jaz? To je bil šele uvod. Počasi bi mi ta prokleti Vsevedež začel namigavati s smrtjo in bi zahteval tisočake. Ha! Človek, ki se potaplja, zgrabi vse, kar doseže.«

»Vendar,« meni gospa Vera, »o tem je treba molčati.«

»Zahvalim se mu za njegove nadaljnje obiske,« zaključi tovarnar, »ne tratimo časa!«

»Tako, tako,« se je vzradostila gospa Vera in obrnila pogovor drugam; da bi nečedno odkritje omilila. Bil je ta večer predzadnji večer velikega dogodka, predvečer dneva, ko stopita Mara in Stojan pred oltar. Pa so govorili še pozno v noč, dokler ni Mara proti drugi uri odpeljala Lesjaka na njegov dom.

Zadnji dan. Na Marino željo ustavi tovarnar za 24 ur vse delo v tovarni brez odbitkov na plači uslužbenih. Mara sama je iz svojega denarja darovala vsaki družini po en stotak. Caharija jih je v resnici brez odbitkov razdelil med siromašne, ki jim je dar plemenite ženske ostal neizbrisen v njihovih srcih. Uborne cvetke, ki so jih vzgojile matere in dekleta na oknih barak, so prinašali otroci Mari in se ji zahvaljevali. Mali Francek ji je še voščil.

Da bi bili srečni
Tudi jaz želim ubog,
Da ne poznali bi gorja,
Solza, trpljenja,
Ki dal ga toliko je v naša srca Bog.

Sam je zložil to kitico.

Potem ji je dal s tresočo roko šopek belih rož in Mara je nad njimi objela dečka in zajokala. Potem se je vzravnala in se zasmejala. Francek je bil vesel, zakaj, toliko denarja že dolgo ni imel. Potem so prišli še drugi. Plahi so in bosi, njih bledi obrazi so srečni in srečna je Mara, ker vidi srelo v teh nedolžnih očeh. Vedno je ljubila uboge.

V mraku so se njene oči znova skalile. Skozi solze je pogledala proti cerkvi. On, ki jo ljubi s svojo prepovedano ljubeznijo, on jo bo moral poročiti z drugim, z Lesjakom, s človekom, ki še vedno ni prodrl v njeno srce, ž njim, ki ne sluti, da je v njenem srcu skrita tolika tajna … pa saj mora tako biti – Mara čuti v sebi novo življenje, postala bo mati – kocka je padla, pomoči ni več … Mara mora pred oltar, da zakrije greh materinstva, da ne bodo pljuvali nekoč nanjo, v žensko, ki je ono noč v prepovedani ljubezni priklenila nase človeka – duhovnika.

Tako. Iz dalje stopa noč. V cerkvi plapolajo sveče – njih mrliški vonj se druži z vonjem cvetja. Petorica zaprtih avtomobilov brni pred cerkvijo, ki je odeta v zelenje. Sam kaplan je bil z delavskimi otroki pripenjal rože in ob vsaki obstal, gledal vanjo in hudo mu je bilo. In, ko je bilo vse okrašeno, je stopil v mračni kot in molil, da bi mogel preboleti bolečino in da bi mu bil odpuščen greh, ki se je bil zajedel v njegovo srce.

V cerkvi zašušti. Čez prag stopi Mara. Njena glava je povešena kakor glava človeka, ki ga vodijo pred sodnike. Na njeni levici stopa ponosno vzravnan Stojan Lesjak, na njegovem obrazu leži smehljaj.

Pred oltarjem. Kaplan Završnik opravlja obred. Lesjak gleda v njegov obraz, čaka, da se ujamejo njune oči in je vsak hip pripravljen za nasmeh. Sladko mu je pri srcu. Kaplanove roke trepečejo. Mara stmi v tla, kakor kip bolečina stoji; boji se pogledati v kaplanove oči, ki postajajo steklene; njegov obraz je bled.

S tihim glasom trga:

»Ali mu hočete biti zvesta in pravična žena kakor Eva, naša prva mati Adamu, potem recite – da.«

»Da,« je komaj slišno iztrgala Mara.

Kaplan je dvignil oči, klecnil na kolena in se zgrudil …

Ko so ga dvignili, je rekel Lesjak samemu sebi: »Posledica uspeha, ha!«

Soba št. 4Uredi

Ko je brstje pričelo odganjati mlado zelenje, sta odšla tovarnar Hribar in njegova soproga na pomladansko letovišče v morju. Začasno je prevzel posle Lesjak, ki je o vseh važnejših vprašanjih sproti obvešča svojega tasta. Odvetnik Rakuš ni več zahajal k Hribarjevim; zakaj tovarnar mu je brez navedbe vzroka pismeno prepovedal vstop. Tako sta Mara in Lesjak mirno preživljala prve tedne njunega zakona. Lesjak se je posvetil delu. Ošabno in samozavestno je nadzoroval obrat in se ponašal napram uslužbenim časih skrajno sirovo.

»Strah mora biti,« je zavračal Maro, ki ga je tu in tam prosila, naj bo milostnejši. »Strah mora biti,« je ponavljal on, »in kdo jim ga da, ako ne mi, ki jih preživljamo?«

In ko je prišel tovarnar s soprogo po enomesečnem oddihu domov, je moral Lesjaka pohvaliti.

»Tako, tako! Gobo je treba izžeti dokler je še kaj v nji!«

Tako sta tovarnar Hribar in Lesjak odslej še pogosteje nadzorovala obrat in prisilila delavstvo, daje dalo iz sebe še zadnje moči. Z zadovoljstvom je ugotovil tovarnar, da se je produkcija v zadnjem času zvišala za celih 20 %. In ker je podjetje tako dobro uspevalo, so se tudi tovarnarjevi vili pogosteje vršile gostije, na katerih je bilo opažati čimdalje več uglednih meščanov in tovarnarjevih odjemalcev, ki jih je znal z židovsko spretnostjo prikleniti nase. In poleg vsega je bilo še opažati, da je postala gospa Vera ljubeznivejša do Mare, kateri se je od dneva do dneva očitneje kazalo njeno bližnje materinstvo. Da, življenje bi potekali čisto mirno, ko bi ne prišel kakor strela v čredo potuhnjenih volkov dogodek v sobi št. 4.

Hribar, ki je bil nekaj dni odsoten, je prinesel s seboj zanj komaj verjetno novico – da je bila preteklo noč njegova žena Vera prenočila z odvetnikom Rakušem v nekem hotelu. Kakor besen je tekal ves tisti dan po sobah, pisarni in delavnicah. Zaman je skušal Lesjak izvabiti iz njega, kaj ga teži. Tudi Mara in posebno še gospa Vera, kateri seveda ni ničesar izdal, sta prejemali le kratke sirove odgovore.

Vsi so bili pač prepričani, da je tovarnarja razpalila kaka trgovska zadeva in so stvar prepustili toku časa, ki bo prav gotovo izpremenilo njegovo razpoloženje.

Tovarnar je bil s silo pridržal to strašno vest v sebi in sklenil odslej svojo mlado ženo skrivaj nadzorovati. In po nekaj dneh je kazal zopet svoj zadovoljni obraz in radostno zabobnal po mizi.

»Še enkrat bom poizkusil,« je rekel. »Zadnjič mi je izpodletelo. Trideset tisočakov mi je izpodletelo! Treba znova naskočiti!«

»Ti nameravaš zopet odpotovati?« se je skušala užalostiti gospa Vera.

»E, moram,« skomigne on in jedva zadržuje, da ne bruhne iz njega. »Tri dni! Da, tri dni; človek se zamudi tu in tam …«

Naslednji dan se je odpeljal. Pred odhodom ga je gospa Vera spremila do vrat in je kazala izredno žalosten obraz.

Odkar je bil odvetnik Rakuš prenehal zahajati k Hribarjevim, ga je Vera še bolj vzljubila. O Lesjakovem odkritju mu ni nikoli omenil in tako je odvetnik zaman ugibal, kaj naj bi bil pravi vzrok tovarnarjevi izpremembi. Šele, ko mu je Vera namignila, da je najbrže postal na stara leta ljubosumen, se je v njem utrdila slutnja, ki ga je bila časih tuintam spreletela.

Na večer, ko je bil tovarnar Hribar odpotoval, se je odpeljala gospa Vera z doma, češ, da je povabljena k svoji prijateljici Elzi na njeno godovanje. Malo kasneje sta sedela z odvetnikom Rakušom v hotelu Belewue. Naročila sta si tudi prenočišče in takole po deseti uri odšla v stranske sobe. Ker sta bila po večerji popila dve buteljki, je to povzročilo v mladi ženi nenavadno razpoloženje.

Tovarnar Hribar, ki si je bil tekom dneva najel avtotaksi in se ves dan vozil po mestu, je na večer brezupno taval po ulicah. Ali je ne dobi? Kje je? Morda pa so ga prevarili?! Postajal je v temnejših ulicah in se domislil: postreščka pošlje s pismom k odvetniku in se tako vsaj o njemu uveri, jeli doma ali ne. Napiše listič, podpiše ime svoje žene in ga odda postreščku z naročilom, da ga izroči odvetniku.

»Ako gospoda ni doma,« je rekel, »prinesite pismo nazaj.«

Po preteku pol ure se postrešček vrne.

»Gospoda ni doma.«

Tovarnar je odhitel po ulici in ponavljal: »Gospoda ni doma. Seveda, danes ga ni doma. Ni ga doma.«

Bilo je že pol desetih, ko sreča znanca.

»Zgrešili ste soprogo? Aha!«

»Hudič vedi,« se je v zadregi oziral tovarnar.

»Hm, stopite v hotel Belewue,« se je nasmehnil znanec, »samo da ne boste razočarani. Zbogom!« Potem je odšel. Kakor da ga je usekal gad, je odhitel tovarnar po drevoredu. Časih je za hip obstal in prisluhnil. V njem je delovala kri s podvojeno silo in njegovo srce je bolestno kriknilo: Tvoja žena je vlačuga!

Spreletelo ga je. Zazdelo se mu je, da je nekaj zašuštelo. Potem je odhitel naprej in v skeleči ljubosumnosti prihropel pred hotel. Obstal je. Kaj naj stori? Morda pa ga je znanec samo podražil? Vendar, to je že drugi slučaj! Nekaj resnice vseeno mora biti! A kako naj se prepriča? Da enostavno vstopi? Ne. Premislil se je. Stopil je v temen kot in si grizel ustne.

»Ta prokleti lisjak! Zato je zahajal tako pogosto – k meni! K meni je zahajal! Pes!«

Zbal se je najhujšega. In ko je tako nekaj časa stal skrit za debelim kostanjem, je hipoma vztrepetal. Iz odprtega okna v prvem nadstropju je začul polglasno hihitanje. Ona? Zadržal je sapo. Ko se je hihitanje ponovilo, je brez oklevanja zdrvel po stopnicah. Potem je obstal in posluškoval zdaj pred temi, zdaj pred drugimi vrati. Soba št. 4.

»Tu sta!« Že je stisnil pesti, da plane v sobo, ko se mahoma premisli. Prisluhne. Začuje se tiho šepetanje, potem stokanje … tedaj ga je premagalo. Stopil je korak nazaj, se zagnal z vso težo v vrata in že naslednji hip stal v sobi. Vera, ki je v prvem trenotku domnevala, da se je primeril roparski napad, je glasno kriknila, potem se oklenila odvetnika, ki je ležal poleg nje, potem pa prebledela kakor stena.

»Tako?« se je bolestno nasmehnil tovarnar Hribar. Odvetnik Rakuš si je skušal zakriti obraz z odejo, ko je tisti hip pristopil tovarnar z žepno svetilko.

»Se vam blešči?« je rekel. »Oprostita,« se je premagal z neverjetno močjo, »mnogo zabave!« S temi besedami je odšel.

Gospa Vera se ni več vrnila k Hribarju. Tovarnar je zahteval ločitev zakona in jo tudi dosegel. Od tega časa je izginila za nezvesto ženo vsaka sled. Tudi odvetnik Rakuš je izginil iz mesta.

Minilo je dokaj časa, preden je tovarnar Hribar prebolel to nesrečo. Mnogo tolažbe sta mu nudila Lesjak zlasti pa še Mara, na katero je polagal odslej tovarnar vso ljubezen.

SamomorUredi

Jesen. Med dežjem padajo na zemljo saje. V Hribarjevi vili se pripravljajo na izreden dogodek.

»Koliko dela,« tarna Caharija. »In vse to zaradi otroka. Zaradi otroka, ki ga še na svetu ni! Kaj šele bo?«

»Če sploh kaj bo iz tega,« dvomi Jeromen, »stvar se že predolgo vleče. Moja mati je spravila po dva in enkrat tri otroke na svet. Mara pa …«

Tako sta menila, ko sta urejevala posebno sobo za Maro, ki ji je bila namenjena za prve dni. Lesjak je prinašal med tem domov potrebne in nepotrebne reči in jih z veseljem razkazoval Mari, ki je z nekim strahom ogledovala vse priprave.

Zadnje dni je Chevrolet stalno čakal na dvorišču. Caharija je moral tudi ponoči spati oblečen, da bi v slučaju nujne potrebe ne zakasnil. Vse to Cahariji ni bilo ljubo. V obleki spati in čevljih!

»In ko bi še kaj bilo!« je premišljeval neko noč. »Tako pa človek že en teden sanja v čevljih, sanja v obleki, sanja v klobuku, pa bo moral prav gotovo še en teden, če sploh kaj bo!«

Preštel je na prstih dni in natančno izračunal, kdaj bo moral po zdravnika.

»Evo,« je stegnil še zadnji prst, »ravno še teden dni. Huh!« Slekel se je sredi noči in sladko zaspal. Pa se oglasi pred vrati glas.

»Caharija! Caharija!«

Caharija pa je molčal, kakor da spi, medtem pa se je oblačil. Po nekaj minutah je stopil pred vrata.

»Bo?«

»Hitro, človek. Seveda bo!«

»Zagotovo?« si je mel Caharija oči.

In je proti jutru naznanil zdravnik:

»Fant je, zdrav fant.«

Stojan in tovarnar Hribar, ki sta vso noč prebedela v skrbeh, sta vzradoščena pritekla k onemogli Mari in jo z ljubeznijo in sočutjem gladila po potnih laseh. Potem sta gledala malega otročička, ki je v mehki posteljici sladko spal in obema je bilo sladko pri srcu.

V veselje, ki se je tisti dan razlilo v Hribarjevo vilo je kanila le ena, izpočetka majhna kapljica žalosti, ki pa je kmalu, kakor razjaren hudournih razdrla v Lesjaku vse, kar je bil zgradil. Na novorojenčku so opazili majhno, rdečkasto znamenje za desnim ušeskom, o katerem je zdravnik trdil, da je podedovano, kar pa da se lahko pojavlja tudi v presledkih posameznih rodov.

Ko je bila Mara sama, so njene oči osteklenele. Topo je strmela predse. Znamenje je podedovano! Groza jo je spreletela.

»Bog, zakaj si me izdal!«

V duhu je zagledala kaplana Završnika, počasi se je obrnil in za njegovim desnim ušesom je bila rdeča lisa … Spomnila se je usodne noči, se zarila pod odejo in težko hropela.

»Kaj če Stojan …?«

Tisti trenutek je Lesjak vstopil. Njegov obraz je bil posinel in čudna luč je gorela v njegovih očeh. V Mari je vstala slutnja: On sumi … Lesjak je stopil mimo nje k otroku, ga dvignil in pogledal rdečoliso.

Potem je sirovo položil otroka nazaj in se obrnil k Mari.

»Mara!« Njegove oči so se bolj in bolj iskrile. »Mara,« stopil je korak naprej in se zagrebel z rokami v prsi. »Otrok ni …«

»Stojan!«

Lesjak stoji pred njeno posteljo s rokami na prsih in strmi v tla. Prod njega stopi črno oblečen človek z brevirjem v roki in se pred njim obrne — za desnim ušesom ima rdečo listo ... Kakor besen se zažene Lesjak iz sobe, se nasloni na hodniku ob zid in tuli, tuli kakor žival.

Tisto jutro je bil tovarnar Hribar zaradi nujnih poslov v mestu, pa ni niti slutil, kaj se godi doma. Lesjak je ves divji ukal po sobah, pribežal od časa do časa k Mari, obstal ob postelji, pa zopet tulil:

»Otrok ni moj, otrok ni moj …«

Potem je omahnil na stol, podprl glavo s pestmi in bulil predse. Pred njim je ležal jutranji časopis. Kakor da je nevidna sila hotela še bolj raztrgati njegovo srce, je opazil pred seboj okrašene črke:

Irma Milutinovič – Ivo Milutinovič, poročena.

Pred njegovimi očmi se je zavrtelo in proti popoldnevu je odhitel brez pokrivala po blatni cesti. Služinčad je plaho gledala za njim in ni vedela kaj je na stvari. Tako tudi tovarnar Hribar ob svojem povratku iz mesta ni zvedel drugega kakor to, da je odšel Lesjak od doma čez polje proti gozdu.

Strašni so bili trenotki, ko je morala Mara oslabela čakati svoje usode priklenjena na bolniško postelj. Z ljubeznijo je privijala k sebi ihtečega otroka in bolestno ječala: »Ti otrok moj, ti si nedolžen. Na tvojo mater pa je padel črn madež kot kazen za storjeni greh.«

Potem se je zagrebla v otroka in ga krčevito privila k sebi: »In vendar, ti otročiček, si moj in jaz, ki sem tvoja mati, te bom branila z vsebi močmi, če te bodo kdaj v sovraštvu preganjale in se maščevale njegove roke …«

Odbito od solz je dete zaspalo in sladak smehljaj je ležal na njegovih ustecih.

Ker se Lesjak ni povrnil do večera je ukazal tovarnar Hribar Cahariji in Jeromenu naj ga poiščeta. Sam je sedel v avto in ukazal zapeljati k staršem svojega zeta.

»Vrag vedi,« se je nemirno prestopal, ko je prišel k staremu Lesjaku, »kaj je prišlo med njima. Pridem domov, ona v solzah, njega nikjer …«

»Tako, tako,« je tarnal stari Lesjak, »še tega je treba. Prepira! In naj dozna svet! Nu, lepe slike bodo imeli o nas. Huh!«

»Mislil sem, da je tu.«

»Tu ga ni bilo.«

»Pa ne, da bi bil izrabil priliko – Mara v postelji, on v staro družbo?«

»Jaz,« je dejal stari Lesjak, »sem siv, evo polovico las je pobelil prav on. Ta zadnje dni življenja si ne bom več prizadeval in vodil nad njim nadzorstvo. Poglej,« je položil predenj kup računov, »vse je na meni. Na otroke se ne morem zanašati.«

In isti čas je bledil Lesjak po temnem gozdu. V desnici je držal nabit samokres in je taval, kakor da bi iskal primernega prostora, kjer bi nemoteno končal s samim seboj. V njegovi duši so vstajali daljni spomini.

»Irma!« Tiho se je splazil skozi gozd ta bolestni klic; na odpadlo listje je kapljal dež, tisti drobni jesenski dež in v dalji se je nebo zasvetilo v krvavem sevu.

»Irma, moja zlata Irma!« je zopet zaječal, se plazil med grmičevjem, trgal raz sebe obleko, potem pa se vrgel na tla in krčevito zajokal v nočno tišino. Zakaj jo je pahnil od sebe! Polotil se ga je kes. Koliko gorja ji je prizadejal! Koliko solza so pretočile njene oči! On pa se je prodal ženski, ki ga ni nikoli ljubila, ženski, ki … tedaj se mu je zarežal v obraz črno oblečen človek, se pred njim počasi obrnil in s tankim kazalcem desnice kazal rdečo listo: »Otrok je moj!«

»Bog!« Lesjak je planik kvišku. »Hotel si, evo ti krvi … Ha, ha!«

Ta hip se je zabliskalo, se zakadilo – iz Lesjakovih prsi je bruhnila kri … Opotekel se je že, kakor da hoče domov, potem se je zgrudil, hropel in grebel po zemlji …

Dež se je ulil močneje in dvoje močnih ptic je zbežalo skozi noč …

Po treh mesecih, bil je snežen dan, je stala pred Lesjakovo gomilo v črn plašč zavita dama. V rokah je držala šopek rdečih rož — bila je učiteljica Irma.

S tresočo roko je pogladila rdeče rože in jih položila na beli sneg, ki je pokrival Lesjakovo gomilo.

»Naj bodo na tebi,« je rekla, »naj bodo, čeprav vem, da me nisi ljubil nikoli, Stojan, nikoli …«

Čas beži. Vzrok nagle Stojanove smrti ostane nepojasnjen. Tovarnar Hribar, katerega je dogodek poleg njegovih staršev še najbolj iznenadil z ozirom na denarne zadeve, premišljuje le še, kako bi plačal stroje, ki si jih je bil nabavil malo preje na račun Lesjaka.

Imel je trenotno ves denar v blagu, pa je zato tem vestneje iztirjal še neporavnane dolgove svojih odjemalcev.

V teku nekaj mesecev je res zbral čedno vsoto enega milijona in tako so pričeli v njegove delavnice montirati nove stroje. S kakim zadovoljstvom jih je otipaval! Pet strojev! Sto delavnih moči bo lahko odslovil! Sto! Koliko prihrankov se mu obeta! Ko je delavstvo v prostem časa opazovalo montiranje, se jim je tovarnar smejal.

»Vidite, ljudje, kmalu ne bo več prostora v mojih delavnicah za vas, he, he! Stroji, stroji …!« jih je otipaval. »Jedo ne, kadar delajo in se eno dobro lastnost imajo, nu, uganite ljudje.«

Vsi so molčali.

»Vi ne veste?« se je namuznil tovarnar Hribar. »Ha, nikoli ne stavkajo! He!«

Tri dni in prvi stroj je stekel. Kako lepo je brnel. Z izredno slastjo je vrtal tovarnar smotko in poslušal sladko pesem, naj se mu je zdelo, da njegovi stroji ne rohne, oni pojejo, pojejo ... Potem je pogledal bliže. Sklonil se je prav do vzvodov, he … Smrten strah spreleti vse. Tovarnar zatuli in omahne. Stroj mu je zdrobil roko, zmečkal mu jo je do komolca in obrizgal z njegovo krvjo stene in delavstvo, ki je ponesrečenca potegnilo od stroja. Ko so ga položili v stran, je tulil s strašnim glasom, se valjal po tleh, dokler se ni onesvestil. Odpeljali so ga z rešilnim vozom v bolnico. V delavnici so ostale mlakuže krvi, raztrgani deli obleke in kosi mesa, ki mu ga je bil stroj posnel s kosti. Da ni bilo delavstva v neposredni bližini, bi ga bilo kolesje zmlelo kakor drobnega črva.

Ko so pripeljali Maro k njemu v bolnico, se še vedno ni predramil.

Zdravniki skomigajo z rameni. Težka skrb je v njih. Stroj je bil zaradi megle nekoliko prevlečem z rjo – nastopilo je zastrupljanje krvi. Da bi mu podaljšali življenje, so mu ubrizgavali injekcije; zakaj odstranitev zgornjega dela roke bi bila brezuspešna, ker se je zastrupljenje že pojavilo v glavnih žilah dovodnicah in bi operacija bolnikov odpor le še oslabela.

Mara se onesvesti. Odnesejo jo na hodnik. Ko se predrami, je oče že mrtev …

Končano je. Kakor da se maščuje narava, ki je močnejša od človeka, kakor da sodi ona sama, da pokaže svojo jezo nad brezvestneži tudi drugim, ki so bogati po imetju, a revni in neusmiljeni v svojih srcih do trpečih, da jim pokaže svojo moč in maščevanje za njihov zločin.

Pogreb je bil veličasten. Vozovi cvetja, kolone avtomobilov, zadaj, čisto na koncu pa slabo oblečeno delavstvo z bornim cvetjem, ki je s svojo polnoštevilno udeležbo pokazalo, da je siromašno le na zunaj, a plemenito in bogato v svojih prstih, v svojih srcih.

Mara, kot edini dedič vsega Hribarjevega premoženja, je odslej vodila posle sama. Najela si je pač nekaj strokovnjakov, v ostalem pa je pokazala izredno spretnost v vodstvu samem.

Po nekaj mesecih je pričel kaplan Završnik očitneje zahajati v Hribarjevo vilo. Nekega dne je dvignila Mara otroka k njemu.

»Otrok je tvoj!«

»Mara!«

Pa je obrnila otroka in za desnim ušesom je bila majhna lisa – podedovano znamenje.

»Otrok!« s kako ljubeznijo ga je privil k sebi. »Otrok, ti moj otrok …!« Potem je stopila Mara tik njega in kaplanove oči so se zaiskrile: »Mara, ti moja Mara!«

Objel je oba, v sobo je lezel mrak.

Po nekaj tednih se je kaplan zaprl v župnišču v svojo sobico in stopil pred Krista.

»Bog! Učil sem vedno: kar se zgodi, je tvoja volja – oprosti mi, danes te zapuščam, naj se izpolni ta tvoja zadnja volja.«

Po teh besedah je z nekim studom vrgel raz sebe črno obleko, se napravil v športno obleko in potrkal na župnikova vrata.

»Tako,« je rekel in položil pred župnika brevir in obleko, »ne odhajam daleč; mogoče se še kdaj vidimo. Zbogom!«

Še preden se je znašel župnik v položaju je Završnik že skočil v spodaj stoječi avtomobil, ki je z glasnim hupanjem odpeljal izpred župnišča.

. . .

Ko sta se poročila z Maro, ni bilo več tistih razdrtih barak. Mara je postavila delavstvu visoko in dolgo hišo in tam so si vsi trpeči uredili svoja domovanja. Tudi jim je Mara izdatno povišala plačo in tako srečna izpolnila prisego, ki jo je tako dolgo nosila v svoji duši: Pomagaj bednim in jih ljubi kot ljubiš samega sebe!