Podgorska svetnica
| ← Ptička | Podgorska svetnica (Poezije) Dragotin Kette |
Take so → |
| |||||||||
Ko približa se mrak, zapusti beli dvor
in gre k Matere božje kapelici gor
gozdarjeva hčerka Marica.
Pred kamenim deva oltarjem kleči ...
Raz obokani strop pa svetilka visi,
vsa v rožah je lurška Devica.
Pa podgorska že mamka zanetila je,
aj večernica zvezda zasvetila je,
aj že vetrc zavel od zapada.
Ko še rožica moli, devojka tam,
pridrevé, pridrevé Mariji pred hram
lovski psi kakor blisk iznenada.
Kako je njen pógled boječ in plah!
Njene grudi prebele pa zožil je strah,
in kako pač dekle trepetá mi!
Glej, tu se prikaže iz temnih vej,
jo pogleda začuden in stopi naprej
mlad lovec, da, s puško na rami!
»Nič psov se, prelepa devojka, ne boj,
in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj,
do cesarske, do belega doma?
Gotovo si lepa gozdarjeva hči,
o kteri vse ljudstvo okrog govori,
da večer vsak h kapelici roma?«
Ni vedela ona, ni kaj, ni kako,
in molče mu podala je belo rokó
in besedo poslušala sladko.
A ko se na cesti tam ločil je,
oj to se iepo priporočil je
in obljubil ji priti črez kratko.
»»Lepa hčerka mojà, prej vesela tako,
zakaj si, zakaj si začela tako
povešati lice otožno?
In zakaj tak zamišljena, hčerka, sediš,
si li bolna? Morebiti si česa želiš,
ali morda tak moliš pobožno?««
»Saj nisem ne bolna, prav nič se ne boj,
in tudi molila še nisem nocoj!«
Očetu je hčerka dejala;
»In tudi ničesar srce ne želi.«
Ah, to si lagala, gozdarjeva hči,
ko to si očetu dejala!
»»No, če bleda bi nunica rada bilà
in k častitim Klarisinjam rada bi šla,
ne bo se ti nikdar branilo.««
Tako je gozdar lepi hčerki dejal,
a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal,
kaj srce je mladenki težilo ...
In prešel je dan in pretekla je noč,
minil eden teden, o dva sta že proč,
pa na cesti — poglej — na cesarski
pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva
ko ptiča brza nad poljanami dva
letita proti hiši gozdarski.
»Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov!
A jaz sem pripeljal se danes na lov
na srnico s puškico tenko.«
»»Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par««
»O saj meni ni take srnice mar,
vašo hčerko mi dajte za ženko!«
»»Mojo hčerko bi radi za svojo ženó? Prav lepo!
Jaz nimam prav nič zoper to,
ali ona je živa svetnica!
In prej ko ne pojde v kak tih samostan,
in prej ko ne boste prosili zaman,
no, vendar mogoče . . . Marica!
Poslušaj me, ljubljena hčerka mojà:
da bila bi ženka mu, lepa gospa,
ta lepi mladenič te snubi!
Iz srca bi rad bil zakonski tvoj mož,
a kaj, ko ga menda hotela ne boš ...««
»A kaj da ne, očka moj ljubi ? ...«
In pohitel je lovec k nevesti vesel
in za belo ročico je ljubo prijel
in poljubil na lica razvneta.
Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan:
»»Ho, hčerka, od kdaj pa je to — samostan?
No, to ste, no to ste dekleta.««