Podkrajški Judež

Podkrajški Judež Neznan avtor

Izdano:	Slovenski gospodar 75/1-15; 1941
Viri:	dLib 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Ojstriško planino in Hom loči strašna soteska, ki je pol ure navzgor in navzdol ni mogoče prestopiti. Ljudje pravijo, da se je vrag nad nekim pastirjem s planine tako razjezil, da je na tem kraju zemljo raztrgal in skozi razpoko napeljal Bistriški graben, tako da sta ostali obe planini brez vode. Zaradi tega se imenuje ta soteska Hudičev graben. Bog ve koliko klafter globoko padajo skalnate strmine, na dnu nekje pa buči in šumi voda. Zgoraj steni nista nikjer dalj narazen, kakor toliko, da bi lahko kamen vrgel z ene na drugo stran. Na enem kraju pa — tam, kjer je na ojstriški strani peč, imenovana Prag, na homški strani pa tik na robu star macesen — je graben tako tesen, da bo z ene na drugo stran le kakih šest klafter. Globok je tu tako, da bi lahko dva podkrajška cerkvena stolpa enega na drugega postavil v sotesko, pa bi komaj zvezda prikukala iz brezna. Bil pa je Prag na ojstriški strani za kaki dve klaftri višji ko macesen na nasprotni strani. Temu kraju so ljudje rekli Pekel.

Od macesna se vije stezica navzgor po trati k studenčku, ki slovi daleč naokoli zaradi svoje mrzle, čiste vode, o kateri ljudje pravijo, da ima čudežno moč, in dalje po planini k pastirskim stanom, ki jih imajo tu vse premožnejši gruntarji iz doline.

Bilo je lepega jasnega poletnega dne. Pri studencu je sedelo veliko, postavno dekle, ki je bilo čedno po domače napravljeno. Stara je mogla biti kakih dvajset let. Bila je lepega obraza, cvetočih lic, oči pa so razodevale ponos in dekliško odločnost. To je bila Julka, hči podkrajškega župana Nadvornika. Davi je gnala kravo na očetovo planino, zdaj pa je počivala pri studencu. Zdaj pa zdaj je goltnila požirek hladne studenčnice, vmes pa je napeto gledala na drugo stran grabna, ker se ji je zdelo, da se tam nekaj godi.

Od Homa sem se je spet začul strel. To so lovci, je sklepala Julka. Spet je počil strel. Tedaj je skozi smrečje nekaj švignilo in spet izginilo. Na srnjaka so šli, si je mislila in je hotela počakati, da bi še več videla. Pa je res videla — še več, kakor si je želela ... Zopet sta počila dva strela. Kar nato še tretji — ta že bliže. Nekaj minut nato je nastal pod vrhom Homa krik in žvižg, s svojim, bistrimi očmi je dekle zagledal neko temno postavo, ki se je koleštrala po bregu dol, za njo se se prikazali drugi, ki so jeli venomer streljati in kričati. Zdaj ji je bilo jasno: lovci so zasačili divjega lovca in ga gonijo ter lovijo ... Divji lovec je napel vse sile, da bi jim ubežal. Bliskovito je drčal ob grmovju proti levi strani planine ali tu so bili pripravljeni že drugi lovci, ki so vpili in pokali vanj. Ali so resno merili nanj ali so ga samo strašili, tega dekle ni moglo presoditi. Hitela je na kraj ojstriškega brega in se tu sklonila med brinje; od tod je lahko pregledala ves homški breg in ji ni ušlo nič tega, kar se je na oni strani godilo. Nekaj časa ni videla divjega lovca. Kar iznenada se je nekaj niže spet prikazal. Bum, bum, bum so pokali za njim ... Za božjo voljo, zdaj je padel, vali se navzdol ko kamen, gotovo so ga zadeli. Ne! Že je pokonci in hiti na desno. V navpično peč hoče. Ali saj ni mogoče. Tu gor še mačka ne pride. Tudi lovci so se že prikazali zgoraj in streljajo dol. To je pravi čudež, da ga ne zadenejo. In kak je! Ves je črn, glavo pa ima belo, kakor da je z apnom polit ... Še enkrat skuša na levo predreti, pa se mora pred streli umakniti. Zdaj se je sklonil pod grm. Od leve prihaja pet, šest lovcev — bum, bum pokajo streli — ko divjo zver ga gonijo. Spet je vstal, proti Pragu leti, za njim je vrišč. Sveta Marija, ta človek ne pozna kraja in hiti v smrt.

Nehote je Nadvornikova Julka planila pokonci in je zavpila, kar je mogla: »Nazaj! Nazaj! Hudičev graben! Pekel!«

Nič ni čul. Obstal pa je in zagnal nekaj v Hudičev graben — bila je puška. In zdaj, zdaj — za božjo voljo, kaj misli? Menda vendar ne ... Sveta Pomagalka, zaletel se je na Prag ... Ježešmarija! -- Dekletu se je zavrtelo v glavi, nič več ni videla. S silo je odprla oči in pogledala dol. Ali jo moti pogled? Ali je mogoče? Ali se je zgodil čudež? Da, da, res je na tej strani pri macesnu. Preskočil je Pekel. Na oni strani vpitje, pokanje — divjaki! Tedaj je predrzni ubežnik izginil. Ali so ga zadeli ? Ali se je omotično zvrnil v prepad ? ... Dekle samo je obšla omotica, da se je sesedla za brinjevim grmom v mah.

Minulo je nekaj minut, tedaj je začula Julka šum. Sto korakov pod njo se je zganil grm, temna postava se je priplazila izza njega, šinila k sosednjemu urno ko mačka — bil je divji lovec. Zdaj je bil že čisto blizu, spoznala ga je. »Judež! Za božjo voljo! Ali si še živ?« je zaklicala.

Prestrašen se je umaknil za korak, naglo si je z roko zakril lice, koj nato pa jo je pogledal z divjim pogledom. Bil je krepak mladenič blizu tridesetih let, nekaj divje fantovskega je bilo na njem. Ali to divje v njem je zdajci omagalo. Začel se je po vsem telesu tresti, bilo je tudi zanj preveč, kar je to zadnjo uro doživel. Zrušil se je na kolena, iztegnil je roke proti dekletu in jo prosil:

»Julka, bodi usmiljena, ne izdaj me!«

»Kaj pa si storil?« ga je vprašala.

»Nič. — Srnjaka sem ukradel.«

»Kaj drugega ne?«

»Ne ... Da, obstrelil sem enega od teh ...«

»Da je umrl?«

»Ne, samo v desno nogo, nad koleno sem ga.«

»Kako pa to tako za gotovo veš?«

»Bom vendar vedel, če sem pa tja meril.«

Čez nekaj časa je rekla Julka:

»Ti — zdaj si bil tako blizu smrti ko še nikoli. Tu čez ne bi bil nihče šel skakat. Mene je groza, če pomislim na to.«

»Pa nočem dve, tri leta sedeti — meni bi bilo to najhujše, kar bi me moglo zadeti.«

»Bolj hudo bi še bilo, ko bi zdaj ležal spodaj na dnu Pekla. Ali nič nisi pomislil, da se boš ubil, če skočiš s Praga?«

»Ko bi ležal spodaj v grabnu, bi imel vsaj svoj mir. Takle človek, kakor sem jaz, je le na poti na svetu,« je odvrnil trmasto.

»Na dušo pa nič ne pomisliš,« ga je resno opomnila; »ko bi na dušo bil mislil, bi ne bil hodil v tako nevarnost.«

»Nas eden nima ne na tem ne na drugem svetu kaj pričakati.«

»Za božjo voljo, ne govori vendar tako! Pogubiti se ne smeš. Bilo bi škoda za tvojo dušo. Strašno bi se mi smilila.«

Zastrmel je vanjo, potem jo je spet poprosil:

»Ne izdaj me! Kajne, da me ne boš?«

»Ali so te lovci spoznali?« ga je vprašala.

»Ne. Pokril sem se z belim prtom. Ko sem skočil čez graben, mi je padel z glave.«

»Tebe je sam Bog rešil. Zato ne bom rekla ne besedice. Zaradi mene si lahko brez skrbi.«

»Bog ti povrni!«

»Ali poglej — saj si ranjen. Kri ti teče iz rokava.«

»To ni nič. Malo me je oplazilo. Oni lump je prvi streljal name. Potem sem v jezi tudi jaz poknil v njega, pa sem bolje zadel kakor on.«

»Rano si moraš obvezati.«

»S čim pa? Nimam nič pri sebi.«

Snela si je belo rutico, ki jo je imela okoli vratu, in mu jo je dala.

»Na, obveži se!«

»Nak, škoda take čedne rute!«

»Pa bo vendar bolj škoda, če izkrvaviš. Sleci jopič pa pokaži!«

Okleval je pa ubogal. Srajca je bila vsa okrvavela. Ko si je zavihal s krvjo napojeni rokav, se je prikazala precejšnja odrtina, tako da se je dekle streslo. Vendar je rekla:

»Le pusti me! Bom že jaz.«

Zložila je rutico in ga obvezala, kolikor je s tresočimi se prsti skrbno in rahlo mogla. Vsa divja trma njegova se je ob tem raztajala. Skoraj nežno je dejal:

»Tako, kakor ti, ni bil še nihče dober z menoj. Zdaj vem, da so tudi dobri ljudje na svetu. Bog ti povrni!«

»Ali ti je še kaj treba?« ga je vprašala.

»Ne, nič več. Le žejen sem tako neznansko. Tamle je tista dobra voda ... Potem moram pa naglo od tod. Moram še daleč, da se lahko izgovorim, če bi bilo treba.«

Urno je skočil k studencu, se ulegel in pil kakor žival. Potem je še enkrat pomahal z roko in zavil po bregu navzgor. Strmina mu je šla tako izpod nog, kakor da hodi po mehki ravnini. Čez četrt ure je bil na vrhu. Tam ga je Julka videla, ko je pri križu obstal, razširil roke in jih sklenil, potem pa izginil, kakor da se je vdrl v zemljo. Čeprav jo je bilo skoraj groza pred tem človekom, se ni mogla ubraniti sočutja z njim.

Bil je od vseh zavržen in že od rojstva preklet. Njegov oče, Reberški Martin, je pred dvajsetimi leti zažgal, tako da je ves Podkraj pogorel. Sedeti bi bil moral sedem let, pa je že po petih letih umrl v kaznilnici. Od očeta so vaščani prenesli svojo mržnjo na sina. Tonč, kakor mu je bilo ime, je s sedmimi leti, ko mu je mati umrla, prišel k nekemu čevljarju v Javorce za rejenca. Tisti čevljar ga je redil več s palico kakor s kruhom. Zaradi tega in ker so mu ljudje prideli ime »požigalčev Tonč«, je postal zakrknjen in namrzen. Kjer je mogel komu naskrivaj kaj na škodo napraviti, je to storil. V šoli je prekosil vse druge otroke, ker je bil nadarjen in ker se je za čuda rad učil. Delati ni hotel; zato jih je od svojega krušnega očeta dan na dan dobil. Zrastel je in ko mu le bilo šestnajst let, je čevljarju ušel. Pri sestri svoje rajne matere, pri Zaplotnikov Jerulji, dobrodušni ženkici v petdesetih letih, ki je imela v Kotu napol podrto bajto, je našel zavetje.

Jerulja je bila čudna ženica. Pobirala je jajca in jih nosila v mesto prodajat. Ko bi ji ljudje ne bili to in ono še tako dali, bi ne bila mogla živeti, kajti jajca je dajala v mestu skoraj za isti denar, kolikor je sama dala zanje. Vsak teden je šla dvakrat v mesto. Doma ji ni bilo obstanka. Vedno je morala biti na poti. Če jajc ni bilo, je romala in oblezla vse znane in neznane romarske cerkve blizu in daleč. Upala je celo, da bo še v Lurd kdaj prišla, ji bo že Marija kako za pot poslala, kadar ji bo prav. Razen na romanja je bila ženkica udarjena tudi še na rože. V njeni zlibrani bajtici so bili na vseh okencih, na vseh mizah in klopeh lončki in piskri z vsajenimi ali namočenimi rožami. Kadar je prišla mimo kake hiše, kjer so imeli na oknih ali na vrtu rože, je tako dolgo prosila in moledovala, da so ji utrgali kak šopek. Na svojih potih jih ni nosila samo v obeh rokah, zataknila si jih je tudi za ušesa in ovenčala koš z njimi.

Ko je sprejela sestrinega sina Tonča pod streho, je bila nekaj časa bolj pri domu. Z materinsko ljubeznijo se ga je oklenila, pa mu ni bila kos, ker mu je vse prav dala. Tako se je zgodilo, da je Tonč ni spoštoval, imel jo je za norčka in zdelo se mu je, da drugače biti ne more in ne sme, kakor da je lepo z njim in da stori zanj, kar more. Ženkica se je tudi kmalu naveličala in je začela spet po stari navadi potovati in romati s košem in palico.

Na svojo nesrečo je Tonč, še preden je izpolnil dvajset let, zašel v pest potepuhu, o katerem nihče ni prav vedel, s čim se preživlja in kaj počne, sam pa se je hvalil, da je coprnik. S tem se je potepal po hribih, zbiral z njim koreninice in rože, o katerih je »coprnik« dejal, da imajo »vražjo moč«, in se vdajal divjemu lovu. Zraven tega mu je po krčmah skrivaj stregel pri njegovih coprnijah. Od tega potepuha se je dal tudi na razne hudobije nahujskati. Če mu je kdo zabrusil v obraz: »požigalčev Tonč«, ni rekel ne besede, ponoči pa se mu je maščeval: ali mu je spustil živino iz hleva, ali mu je napeljal vodo na polje, ali mu je na prazen mlin vodo spustil, ali kaj podobnega. Pri tem je bil tako zvit, da mu nihče ni mogel dokazati, da bi bil on to in to storil. Le nekajkrat je moral za kak dan v luknjo; to ga je le še bolj razkačilo, da je vaščane še bolj mrzel.

Na poseben način pa je svoj dosedanji priimek izgubil in prišel do novega. V podkrajški fari so nekaj let sem že večkrat igrali pasijon. Predlanskim pa so tik pred uprizoritvijo, ko so bila že vsa vabila natisnjena in razposlana ter je bilo že pol vstopnic prodanih, prišli v hudo zadrego, ker je igralec, ki bi naj bil Judeža igral, dva dni pred igro zbolel. Bilo je treba drugega »Judeža« po- iskati. Gospod kaplan so tedaj svetovali, naj bi Rebernikov Tonč bil za Judeža, že po postavi, po hudem pogledu in po laseh, ki malo na rdečkasto cikajo, bi bil primeren za to vlogo. Sprva so igralci nasprotovali; ko pa so jim gospod dopovedali, da ta vloga pač ni častna so se vdali. Tonč se je najprej tudi branil, potem pa se je vloge v enem dnevu naučil in je tako dobro igral, da so se gledalci kar čudili. Že kar po tej prvi predstavi je bil sklep ta, da naj Tonč tudi v prihodnje igra Judeža. Odsihmal se ga je prijelo ime »Judež« in še v sosednjih farah so mu rekali tako.

Najprej se je na tihem veselil novega priimka. Sčasoma pa je bolj in bolj občutil, da ga ljudje ne imenujejo zaradi dobre igre pri pasijonu tako, temveč iz zaničevanja. Če se je zgodila kaka hudobija v fari, so ljudje dejali: »To je gotovo spet Judež skuhal!« Vsega je bil »Judež« kriv. To ga je še bolj zakrknilo in mu zagrenilo dušo. Sovražil je vse, svoje Judeževe vloge pa le ni pustil, priljubila se mu je in leto nato jo je spet igral.

Julko je Tončeva igra obakrat pretresla. Ko ga je danes srečala po tej njegovi obupni borbi za življenje, se ni mogla iznebiti misli: »Škoda za tega človeka s tako močjo in tako korajžo in takim talentom!« Najsi ga je morala še tako zaničevati, vedno silneje je bilo v njej sočutje.

Davno že je bil Judež za goro, Julka pa je še sedela pri studencu in se vdajala svojim mislim. Tedajci sta prišla dva moška, po lovsko opravljena, ostro sta pogledala dekle in starejši od njiju je rekel osorno:

»Dečla, resnico povej in ne napleti se nama!«

Julka je od jeze zardela.

»Jaz se z vama sploh nimam kaj meniti,« je odgovorila odločno.

»Pa midva s teboj,« jo je zavrnil lovec; »povej, ali si videla onega lumpa, ki je tu spodaj čez graben skočil? Da, videla si ga in si z njim govorila.«

»In kaj bi bilo, če bi bila res z njim govorila?«

»Tedaj nama moraš povedati, kdo je bil.«

»Jaz nisem vajina špijonka. Jaz ga vama ne bom izdala.«

»Ta lump je divji lovec. To je nevaren človek.«

»Mene to nič ne briga.«

»Vsak poštenjak je dolžen pomagati, da pride zločinec pravici v roke.«

»O kakem zločinu ne vem jaz nič.«

»Obstrelil je lovca.«

»Vi ste tudi nanj streljali, pa ne le enkrat, gotovo dvajsetkrat. Na srečo nič ne zadenete. Kakor zajca ste ga podili. Sram vas bodi!«

»A tako! Ti si z njim spletena.«

»Jaz se z divjimi lovci ne spletam. Ali če vas gre dvanajst nad enega in ga v smrt gonite, to je sramota. S takimi ljudmi jaz sploh ne govorim.«

»Se ti bo jezik že še razvezal. Če ne poveš, kdo je bil, te damo žandarjem, da te zaprejo.«

»Glejte, da vas ne zaprejo,« je vzkipelo dekle. »Moj oče so podkrajški župan, če jim povem, kako ste se me lotili, si lahko kaj učakate.«

»A tako, tvoj oče je župan?« je dejal lovec zdaj bolj mirno. »Torej župan, uradna oseba bi rekel. Tedaj si še bolj dolžna, da nam pomagaš, ko iščemo lumpa.«

»Jaz nisem nič dolžna, da bi vam bila za žandarja. Od mene ne izveste nič.«

»Viš, saj vse skrivanje nič ne pomaga,« je spregovoril drugi lovec. »Mi ga že poznamo. Mrkačev Luka je. Postava je njegova in obleka tudi. Ali še tajiš?«

»Če ga poznate, kaj pa še hočete?« je dejala porogljivo. »Potem vam moje pričevanje ni potrebno pa me pustite na miru!«

S temi besedami jim je ponosno obrnila hrbet in je odšla proti pastirskim stanom. Lovca sta se spogledala. Jezno je zagondral starejši:

»Vsi držijo vkup. Ves Podkraj je gnezdo divjih lovcev.«

2.

Bilo je štirinajst dni pozneje, neke nedelje popoldan. V gostilni pri Repniku v Podkraju je sedelo kakih petnajst moških okoli čudnega človečeta. Bil je to moški med štiridesetimi in petdesetimi leti, čokate postave, z veliko glavo in drobnimi, ostrimi očmi. Ljudje so mu rekali: Migec, ker je migal zdaj z uhlji, zdaj s prsti, zdaj z nosom, miren še v spanju ni znal biti. S pravim imenom se je pisal Jaka Hudopisk. Pravega dela ta človek ni imel. Nabiral je smolo, kuhal razne »čudodelne« masti, prodajal je zdravilne rože in koreninice, zraven pa barantal z divjimi lovci in jim spravljal njih plen v denar. Zaslužil pa je tudi s svojimi coprnijami in spretnostmi, ki jih je radovednim ljudem kazal. Tudi danes je »copral«.

»Vsak en dinar mi dajte pa vam povem vse karte po vrsti, ne da bi katero pogledal,« je dejal s svojim hretljivim glasom, pri tem pa mešal karte.

Od vseh strani so prileteli dinarji. Migec jih je spravil, karte še enkrat premešal in si jih položil na svojo štirioglato glavo pa jel eno za drugo snemati in, ne da bi jih kaj pogledal, je vsako prav pogodil. Pri stranski mizi pa, precej daleč od te družbe, je slonel Judež pred kozarčkom žganja, kakor da je z vsem svetom skregan in kakor da se za nikogar ne meni. V resnici pa je dajal »coprniku« z nogami, z rokami in s pipico v ustih skrivna znamenja, po katerih je »Migec« lahko uganil, katero karto si je na glavi vzdignil.

»A, to ni nič, saj to smo že tolikokrat videli, da nam ni kaj novega,« se je obregnil eden od gledalcev. »Na, tu imaš dvodinarski denar, udari ga skozi mizo, če moreš!«

Coprnik se je s kazalcem potrkal po glavi — zabobnelo je kakor iz prazne skrinje — in se je zarežal:

»Hehehehe, moj kralj škorpijon je velik gospod. Za ušiva dva dinarja ti ne bo copral.«

»Na, kovača! Udari ga skozi mizo!«

»Hehehehe, za deset dinarjev se moj kralj škorpijon ne da priklicati. Jaz sem mislil, da ste gruntarski pobje in ne bajtarji. Ali pa morda gruntarski tudi že samo dinarje preštevate?«

»Hudirja!« se je zadri Nadvornikov Peter, županov sin, postaven, prevzeten fant. »Tu imaš!«

Zagnal je dvajsetak po mizi.

»Hehehehe — ta prav poje — na tako cingljanje se bo kralj Škorpijon zbudil, da.«

Coprnik je urno povil kozarec s papirjem, ga poveznil na dvajsetak, po bliskovito, je zamahnil in velel: »Hokus pokus okulorum — reks eks!«, udaril z desnico po papirju — tenko je zacingljalo — v tem hipu pa je že potegnil kozarec z dvajsetakom izpod mize. Pomuzal se je in vtaknil denar v žep, gledalci pa so zijali vanj z odprtimi usti.

»Hoho, zdaj bi mi pa radi tudi videli tistega tvojega kralja Škorpijona, ki take čudeže dela,« se je zadri županov sin.

»Hehehehe, seveda ga boste videli, seveda — ne le enega, štiri kralje boste videli. Na, potegni!«

Coprnik mu je ponudil kup kart. Res je potegnil Peter karovega kralja, sosed je potegnil srčnega, tretji križevega in četrti pikovega. Začudeno so se fantje spogledali. »Migec« jim je pobral vse štiri kralje in jih je pomešal med druge karte, pri tem pa se je zadri tja na Judeža:

»He, ti tam, ne dremlji! Oči odpri, štirje kralji ti lezejo za uhlje.«

Vtem je zagnal vse karte Judežu v glavo. Ta se je naglo obrnil in je stegnil desnico z razprtimi prsti, kakor da se brani. Pa glej! Na koncu njegovih prstov so obvisele štiri karte: karov kralj, srčni kralj, križev kralj in pikov kralj. Nekaj sekund so karte tako obstale in vsak jih je lahko videl, potem so popadale ena za drugo na tla. Gledalci so se zakrohotali in zaploskali, Judež pa je pobral karte po tleh in jih je nevoljno in godrnjaje zagnal spet nazaj na mizo.

»Tvoji kralji so vsi iz papirja,« se je oglasil Laznikov hlapec. »Pokaži nam kakega živega!«

»To je nevarna reč, to je greh,« je hretil Migec. »Če vzameš ti na svojo vest, pa bi. Kaj plačaš?«

»Kovača.«

»Kaj kovača! Pet jih mora biti. Za manj ne grem poskušat.«

Fantje so denar kmalu zvrgli. Coprnik je spet štirim ponudil karte in res so spet potegnili same kralje. Coprnik je začel skrivnostno po zraku mahedrati, večkrat je pihnil skozi rokav, potem je vzel škatlo iz žepa, vtaknil je one štiri karte s kralji v njo, jo zaprl in jo prevezal. Nato je pomahljal: »Hokus pokus okulorum« in podal škatlo županovemu Petru, češ naj jo odpre. Ta jo je odvezal in odprl — in glej, štiri žive miši so skočile iz nje ...

Nastal je vrišč, coprnik pa je komandiral: »Okulorum, reks eks! Miška, miška, marš, miš!« Takoj so poskakale miši, ki so letale po mizi, nazaj v škatlo. Vse je tiščalo glave vkup, zraven pa se niso mogli nasmejati, ko je coprnik škatlo spet skrbno prevezaval. Ko je bila križem počez zvezana, jo je dal Laznikovemu hlapcu. Ta jo je odprl, toda v njej so bile spet prejšnje štiri karte s kralji, o miših ni bilo ne duha ne sluha.

Zdaj so se gledalci resno spogledali. Hip nato pa so se začeli dajati in kregati, eni so rekli, da za vso coprnijo ni nič drugega ko nenavadna spretnost, drugi pa so dejali, da je to res coprnija in da ima pri tem sam peklenšček kremplje zraven.

Migec pa je migljal z uhlji, z nosom, tresel je glavo in se režal, da ga je bilo kar groza pogledati.

»Hehehehe,« se je hihital, »moj kralj Škorpijon ve vse in zna vse.«

»Ti,« se je oglasil Praparjev Nace, bradat bajtar, »če tvoj coprski kralj res vse ve, ti bo tudi povedal, kdo je bil tisti, ki je Hudičev graben preskočil.«

Judež je napel ušesa.

»To so prazni marnji! — Kdor bi tega preskočil, ta bi moral samega živega vraga jahati. — To so čenče! — Tega ne preskoči živa duša. — Kdo pa je videl? Nihče!« tako so se dajali križem za mizo.

»Rogačnik, saj ga poznate jagra, pravi, da je res,« je rekel Pušnik.

»Bababa,« je ugovarjal Rotovnik. »Kdo bi pa jagrom kaj verjel? Bilo jih je deset ali še več, pa enega samega niso mogli uloviti, zato so si take storije izmislili.«

»Hudičevega grabna še gams ne preskoči, kaj šele človek.«

»Zakaj ne, hehe,« je zahretil Migec. »Če si denem v levi čevelj tri praprotna semena, v desnega pa malo kačje masti, ti brez skrbi skočim čez.«

»Te pač vrag zanese čez, drugače to ne gre.«

»Pustite vraga, ta ima bolj pametnega opravila dosti, ne bo norcev čez graben nosil.«

»Pobje, pobje, ne brijte si norcev in ne smejte se takim rečem,« se je oglasil Žagarjev Gustelj, suh, bledoličen mož. »V planini se marsikaj zgodi, da bi se človeku še sanjalo ne. Kar sem jaz na Volinjeku že videl, tega ne povem živi duši ne. Gor me pa tudi nihče ne spravi več.«

»Hahaha, ti si čisto tak kakor moja sestra, ta tudi noče povedati, kaj je v planini videla,« se je zasmejal županov Peter.

»Kajne, tvoja sestra Julka je bila tam blizu nekje ko je tisti človek čez Hudičev graben skočil? Kaj pa pravi?« je spraševal Praparjev Nace.

»Iz Julke še s kleščami ne spraviš kaj.«

»Julka je pametno dekle in si ne da kake neumne storije natvesti,« je posegel zopet Rotovnik v besede. »Saj so vse le jagrske čenče in še toliko ni resnice, kolikor je črnega za nohtom.«

»Pač, pač, zgodilo se je nekaj,« je pripovedoval Peter: »tega Julka ne taji, da je nekaj videla. Le povedat noče, kaj, in imena noče nobenega izdati.«

»Saj je morala na sodnijo, ali ne?« je vpraša Pušnikov.

»Da. Oče so šli z njo. Na sodniji pa še toliko niso spravili iz nje kakor doma. Rekla je le, da če je kaj videla, ne briga to nikogar nič. Jagrom pa je še posebej posvetila, da so bili raje tiho.«

»Prav je naredila! Julka je dekle od fare!« so odobravali fantje in možje.

»Kaj pa oče rečejo na to?«

»Oče? Hahaha! Kregajo se. Da Julka nobenega Podkrajčana ne izda, to jim je po volji. Ali da njim tudi nič ne pove, to jih jezi.«

Judež je pazljivo poslušal, da bi mu nobena beseda ne ušla. Tako dobro se mu je zdelo, da ga županova hči ni izdala, čeprav je imela take sitnosti zaradi tega, da mu je postalo toplo pri srcu in si je želel le to, da bi tudi on mogel zanjo kaj storiti; za to dekle bi storil vse, tudi najhujše.

»Hej, Migec, če že vse veš, povej nam, kdo je bil tisti, ki je čez Hudičev graben skočil!« se je zadri Praparjev Nace z drugega konca mize. »Pa saj ti ne veš nič.«

»Meni je treba le v moj salamonski špegelj pogledati, pa vem vse, kar je bilo in kar še bo, hehehe,« se je hahljal coprnik.

Vtem je privlekel štirioglato, črno obrobljeno ogledalce iz žepa, nataknil si ga je na konec nosa, poškilil z levim očesom skozi okno, z desnim v ogledalce, zraven pa skrivnostno zamrmral:

»Špektrum, tatum, nebulorum!«

Vsi so gledali pazljivo nanj. Tedaj je vzkliknil:

»Ah, zdaj ga vidim! ... Rdeč je v lice, zgornjo ustno ima presekano, levi uhelj ima skažen ...«

»Hoho, saj to je Mrkačev Luka,« so se oglašali okoli njega.

»Kako mu je ime, tega ne vem, hehehe, jaz ga samo vidim ... Zdaj pa ga bom pricopral, da ga boste vsi videli ... Alo, pridi!«

Komaj je utihnil, že so se duri odprle in v hišo je stopil — Mrkačev Luka, čokat fant z zalitimi lici, s preklano zgornjo ustno in skaženim uhljem. Vse je utihnilo, vsi so uprli oči v prišleca. Ta se je najprej zavzel, ko je videl vse poglede vase uprte, potem pa se je zadri:

»Kaj pa zijate v me kakor teleta v nove duri?«

Ker je veljal Luka za jezoritneža in pretepača, mu ni nobeden nič odgovoril. Migcu pa se je obraz hudobno nakremžil. Skrivaj je pomignil Judežu, nakar se je ta bliže presedel, da bi mogel coprniku, če bi bilo treba, na pomoč. Molk je Mrkačevega še bolj razkuril:

»V delu ste me imeli, to vidim. Zdaj pa hočem vedeti, kaj ste govorili.«

»Nič hudega,« se je oglasil Žagarjev Gustelj. »Pravijo, da si po Ojstriški planini jagal in da so te jagri zasledili, potem si jim pa ušel in čez Hudičev graben skočil.«

»To se je vrag zlagal. Jaz sem bil tisti dan na Tolstem vrhu pri Ocvirku. Saj sem se na sodniji izpričal,« se je drl Luka ves rdeč. »Oni lažnivki, tisti Julki, pa bom posvetil. Ona je spletla vse marnje, da sem moral na sodnijo.«

»Pusti ti mojo sestro! Ona ni rekla ne o tebi nič in ne o kom drugem,« je vzrojil Nadvornikov Peter.

»Ti in tvoja sestra! Tvoja sestra je jezičljiva čenča in lažnivka.«

»Kaj si rekel?« je zavpil županov sin in je planil proti Mrkačevemu.

Sprijela sta se in zaletela po sobi, mize so padale, kozarci in krožniki so se drobili. Migec se je tresel od smeha. Kmalu pa je bilo videti, da bo Luka spravil Petra pod se. Tedaj se je Judež počasi vzdignil, nato pa je naglo zgrabil Mrkačevega za pas in za vrat ter ga odtrgal od županovega. Toda zdaj sta oba planila na Judeža:

»Prekleti smrkovec požgani, ne vtikaj se v najin račun!« je zapiskal Luka.

Ali že mu je Judež zasolil eno za uho. Vtem pa je že tudi njega županov sunil med rebra in se zadri nad njim:

»Mrha Judeževa, ali misliš, da na tvojo pomoč čakam? Jaz bom sam opravil.«

Že je Judež v drugo vzdignil roko, da bi udaril še Petra, toda naglo jo je pobesil, zaškripal je z zobmi in je obstal s stisnjenimi pestmi. V hišo je planil krčmar s tremi hlapci in je napravil pretepu konec. Judež ni pogledal nikogar, ni rekel besede, mrko je strmel predse in je odšel. Strahovito je kuhalo v njem. Ko bi mu bil kdo drugi kaj takega rekel, kakor mu je zabrusil Nadvornikov Peter, bi se mu bil kruto maščeval. Ali Peter je bil Julkin brat. Do Julke pa je čutil nocoj toliko hvaležnosti, da je s silo zadušil jezo na Petra. Tudi naslednje dni je mislil mnogo več na Julko kakor na sramoto, ki mu jo je storil Peter, njen brat, in si je želel, da bi jo srečal.

Četrtek nato jo je vendar pričakal. Videl jo je, ko je šla spet v planino, in je sklenil, da jo počaka na poti, ko se bo vrnila. Dolgo je ni bilo, prišla je šele pozno popoldne. Stopil je prednjo, kakor da je pravkar prišel po opravkih tod, in ji je dejal na moč prijazno:

»Dober dan, Julka!«

Ona je malo prebledela in je odgovorila hladno:

»Bog daj!«

»Julka, nekaj bi ti rad povedal,« je ponižno poprosil. »Ti si bila tako dobra z menoj. Bodi lepo zahvaljena, da me nisi izdala!«

»Ali misliš, da imam Judeževo navado?« mu je odgovorila prevzetno.

Klecnil je, kakor da ga je kdo udaril. Segel je potem v žep in potegnil iz njega čedno opran in zložen bel robec ter ga ji pomolil:

»Julka, na, na, tu imaš ...« je jecljal, »tu imaš ... Prav mi je prišel... Bodi lepo zahvaljena!«

Prvi trenutek je bilo videti, da bo vzela robec. Toda naglo je umaknila roko:

»Kar obdrži ga! Nočem ... Imam še drugih.«

Zopet ga je streslo in kri mu je udarila v lice.

Tedaj ga je vprašala:

»Ali te roka še boli?«

»A! Se je že davno zacelilo.«

»Poslušaj: srečo imaš, pa ne podajaj se več v tako nevarnost!« ga je svarila. »Drugič bi ti Bog morda ne pomagal več. Pomisli, da imaš dušo! To bi bilo strašno, še bi se na duši in na telesu pogubil. Tako ne moreš več živeti.«

Ko uboga verna duša je stal pred njo, ona pa se je naglo obrnila in je odšla, ne da bi mu rekla še kako besedo. Z gorečimi očmi je gledal za njo, dokler jo je še mogel nagledati. Nikoli še se mu ni videla tako lepa kakor danes. Bila pa je čisto Nadvornikova: ponosna kakor njen oče in njen brat — ne, še bolj ponosna, še mnogo bolj ponosna. Zakaj ni vzela robca? Da, studi se ji. Noče se ga več dotakniti, ker ga je imel Judež v rokah. — Ko z nožem ga je rezalo v srce ... Ljudje so eden kakor drugi, vsi so enaki. Vse mrzi. Ne, tega dekleta ne more mrzeti. To dekle je dobro. Temu dekletu bi se smilil, če bi se pogubil ... Počasi je šel po bregu dol proti domu. V duši pa mu je bil vihar.

3.

Prvo nedeljo v avgustu so igrali zopet Pasijon. Igra je ljudi pretresla, čeprav so jo že poznali in videli. Posebno prevzela jih je zopet Judeževa igra. Ko je Judež spoznal, kaj je storil, in je v svojem obupu tožil in klel nad svojo usodo, je ostalo redkokatero oko suho. Julka ga je gledala in poslušala ter se ni mogla ubraniti solz. Vedno in vedno ji je šumela v ušesih nesrečneževa tožba: »Na vsem svetu nikogar, nikogar ni, da mene, nesrečnika, rešil bi.« Da, ni bilo dvoma, ta človek je igral samega sebe, svoje življenje ... Ko bi mu človek le mogel pomagati! Toda kdor se sam noče rešiti, temu ni mogoče pomagati.

Tudi Judež je bil ta dan in vse naslednje nemiren. Njegovemu bistremu očesu ni ušlo, da se je Julka pri njegovi igri jokala. To sočutje mu je delo dobro, najraje bi bil zavriskal ob mislih na njene solze. Z nepremagljivo silo ga je vleklo k dekletu. Ko bi se le en sam krat mogel z nje pogovoriti in se ji izpovedati! Premišljal je sem in tja in je zopet ujel priložnost, ko je šla k živini na planino. Ko je proti koncu tedna nesla težek koš v hrib, je pohitel za njo in ji zaklical:

»Julka — počakaj malo — pusti me, da ti nesem koš! Samo do kraj lesa!«

Ustrašila se je, ko je spoznala njegov glas, se naglo zasukala, naslonila koš na rob poti in ga zavrnila:

»Ne, koša ne dam nikomur. Malo počila si bom, pa tebe ni treba zraven.«

»Saj imam jaz tudi pravico tu počivati!« je vzrojil.

Nekaj časa sta molčala, potem je dejal on prijazno:

»Ti si pri pasijonu bila. Kako pa se ti je zdelo?«

»Tako pa tako,« je odgovorila. »Ti si me s svojo igro prestrašil.«

»Zakaj?«

»Kakor si ti igral, to ni več igra, to je resnica.«

»Ali to ni prav?«

»Ne! Ti nisi Judeža, ti si sebe igral. Ti si z Bogom in z ljudmi skregan.«

Kri mu je udarila v bledo lice. Trmasto ji je odgovoril:

»Ne morem za to. Mene so ljudje takega napravili.«

»To je seveda najlaže, da krivdo na druge vališ,« mu je rekla zaničljivo.

»Ti! Ko bi bila ti v moji koži ...! Jaz nisem imel nikoli kaj prida na svetu. Nimam doma in nikogar na svetu, ki bi mi dobro hotel.«

»A tako? In tvoja teta? Kaj pa ti ta drugega hoče kakor dobro?«

»Moj Bog, teta! Da, ta je dobra. Ko bi le tako otročja in neumna ne bila! Sicer pa je nikoli ni doma. Zaradi nje bi lahko od lakote poginil in se sedemkrat na dan pogubil.«

»Ali te ni sram, da kaj takega rečeš? Ta revica naj bi zate delala, namesto da bi ti za oba pridelal!«

Zardel je ko kuhan rak.

»Saj ne pravim, da bi morala zame delati,« se je branil. »Saj ji dam večkrat kak denar in ne zahtevam od nje ničesar za to. Jem navadno tudi kje drugje. Pa pri domu bi naj več bila, da bi jaz ne bil zmeraj sam.«

»Meni se zdi, da nisi dosti sam in da imaš tovarišije že, le prave ne.«

»Pa poišči mi boljšo, če jo najdeš! Vsa fara me mrzi živa duša mi ne zaupa, vsega najhujšega me dolžijo, nihče mi ne privošči prijazne besede; če se pridružim katerim od tistih, ki so v veljavi, me gledajo ko garjevo ovco, da se rajši sam po pasje izgubim, še poštenega imena mi ne dajo. Sam vrag bi se takega življenja naveličal.«

»Judež, pusti vraga na miru!«

»Viš, še ti nočeš za moje pošteno ime vedeti — sram te je, da bi ga izgovorila.«

»Pošteno ime si je treba zaslužiti, potem ti ga bo tudi vsak dal.«

»Ali sem tak hudobnež, da ne zaslužim poštenega imena?«

»Res ti delajo ljudje krivico, to kar rada priznani. Ali ti Si sam tudi kriv.«

»Zakaj?«

»Ko zmeraj komu kaj na mrz narediš.«

»Komu sem kaj naredil?«

»Enega ti bom kar povedala: Gorniku, temu revnemu bajtljarju, si ponoči vodo na njivo napeljal.«

»Kdo mi more dokazati?«

»Če si pošten, ne boš tajil.«

»Tebi bom resnico povedali da, res sem to storil Gornik pa mi je hudobno besedo v obraz zagnal.«

»Človek, kakor si ti, mora hudo z dobrim vračati.

Postati moraš priljuden, lotiti se moraš rednega dela — pa te ljudje ne bodo več po strani gledali.«

»Saj ne pomaga, če se še tako slinim okoli ljudi.«

»Sliniti se ti ni treba okoli nikogar. Prav delaj pa te bodo ljudje spoštovali.«

»Kdo bo mene spoštoval?«

»Jaz te bom. Jaz te bom spoštovala, če boš pravi človek.«

»Ti? Ti? Ti? ... Povej mi, povej, kaj naj storim, da ti bo prav!«

»Slabo tovarišijo pusti! Tisti Migec ni kaj prida prijatelj zate.«

»Saj si nisva prijatelja. Garati moram zanj, plačuje me pa slabo.«

»Dobro, pusti ga in se ga izogni! Glavna reč je, da se lotiš poštenega dela. Ne potikaj se po planini, pusti divjo jago, saj ti ne nese in te le na slab glas spravlja. Pridno delaj, varčen bodi pa živi, kakor je za kristjana! ... Boš videl, če boš tak, te bodo ljudje kmalu drugače gledali.«

S pobešeno glavo je stal pred njo in ni odvrnil ne besede.

»Bodi, kakor je prav! Drugega ti ne manjka,« ga je opomnila.

Tedaj je dvignil glavo, črne oči so se mu zasvetile, dejal je goreče in odločno:

»Da, da, bom — tebi na ljubo, Julka, bom.«

Julka je od jeze zardela in ga je zavrnila:

»Meni na ljubo ni treba — nočem. Meni je vseeno, kak si. Bogu na ljubo se poboljšaj in sebi na ljubo — saj bo le tebi v korist.«

Ogenj v očeh mu je ugasnil, žalostno jo je gledal.

»Pa če te ubogam, ali me boš potem v časti imela? Ali boš?«

»Bom! Če boš vreden, te bom spoštovala in v časti imela.«

»Ali me boš potem tudi s pravim imenom klicala?«

»Seveda. Tudi druge bom odvadila, da te ne bodo več za Judeža klicali.«

»Mar so mi drugi! ... Pa to bom storil, kar ti praviš. Bom!«

»Obečati je lahko, držati pa težko.«

»Kar resno obljubim, to tudi držim.«

»Dobro, bom videla, če si mož. Pa zapomni si: dokler se ne spreobrneš, ne bom več spregovorila s teboj — ti me tudi ne smeš nagovoriti.«

Naglo si je oprtala koš in je odšla navzgor, ne da bi se kaj ozrla.

On je stal kakor vkopan in je gledal za njo. Jej, je ta dečla rezka in ponosna! Pa ga vendar neka nepremagljiva sila vleče k nji. Ko bi mu bil kdo drug tako vest spraševal, kakor mu jo je ona, bi bil vsakemu posvetil, da bi se mu ne bilo ljubilo več. Kako, da se je temu dekletu vdal? Ali je kaj upal od nje? Ti ljubi Bog, lahko bi ga bila napravila za najsrečnejšega človeka na svetu. Ne, ne, ne, saj je nora ta misel ... Hahaha, da bi ga županova vzela! Prej bi prišel Lucifer v nebesa, kakor da bi ga Nadvorska vzela. Da mu je le mogla priti taka nora misel! ... Če bi bil tudi cel svetnik, saj bi ga ne marala. Saj mu je danes dovolj jasno zabrusila, naj si nikar kaj česa ne misli, da bi njej na ljubo kaj storil. Tega mu pa le ne more braniti, da jo ima rad, čisto tiho na dnu srca rad, ne da bi njej ali komur koli kdaj kaj o tem črhnil. Že ta tiha, skrita misel nanjo je lepa. Več ne upa, nikoli, nikoli, nikoli ne — še misliti ne sme na kaj več. Že to je dobrota, da ga ne prezira, kakor ga prezirajo drugi ljudje, da govori z njim kakor s človekom, da se briga zanj, da bi ga rada videla dobrega, poštenega, spoštovanega. In če bo, kakor je prav, ga bo spoštovala in imela v časti ... To! Pred njo veljati za poštenega človeka, to je sreča, vredna vsake žrtve. Otožnega srca, pa vendar z nekim blaženim upanjem v novo življenje je šel po poti navzdol.

Julka pa je medtem dober streljaj više spet počivala. Danes je bil koš kar čudno težek.

Pa težje še so bile misli, ki so ji stiskale srce. Zdaj ji je bilo žal, da je bila nasproti Judežu tako odurna in neusmiljena. Toda s takimi zakrknjenimi ljudmi je prav, če je človek strog in neusmiljen. Zakrknjen bi rekla, prav za prav niti ni ne tako, saj voljo ima dobro. Pa najsi je tak ali tak, usmiljenja je vreden. Nihče ni prijazen z njim, vsaj ona bi mu bila morala privoščiti lepo besedo. Ali zakaj ravno ona? Ali jo kaj briga? In vendar ga gleda noč in dan, vedno ji je pred očmi: njegov bledi obraz, njegov žalostni pogled. — Smili se ji. Smili? Ali se ji samo smili? Ali kaj več? Ne, ne, nič več, noče več! Če se ji posreči, da ga spravi na pravo pot, potem je dosegla, kar je želela, dobro delo je storila. Potem se ne bo več zmenila zanj. — Skoraj jezno si je naravnala pasove na rameni in vzdignila koš ter se zagnala v hrib, kakor da hoče svojim mislim zbežati.

4.

Nadvorska domačija je stala na hribčku nad podkrajško farno cerkvijo. To je bil mogočen dom, mogočen pa je bil tudi njegov gospodar. Nadvornik je bil plečat mož, ki kljub svojim petinpetdesetim letom še ni imel nobenega sivega lasu na glavi. Njegov nastop, njegov pogled, njegova beseda: vse je pričalo, da je vajen zapovedovati in vladati. Res je bil vladar ne le na svojem domu, temveč tudi v občini. Bil je župan in njegova je morala obveljati, najsi se je ves svet na glavo postavil.

Čisto druga kakor on je bila njegova žena. Bila je majhne postave, pridna ko mravlja, zraven pa tiha ko miš.

Otroci so bili bolj očetu podobni. Vsi so bili postavni in kakor oče samozavestni — ljudje so rekli, da so prevzetni —, bili so trdne volje in se niso dali nikomur razen očetu. Razen Petra, ki je bil najstarejši, sta bila še Pavlej in Julka doma, starejša hči Zefka pa je bila že oženjena. Od vseh otrok je bila edina Julka nekoliko materi podobna. Imela je sicer svoj ponos in svojo trmo po očetu, bila pa je prav kakor mati rahlega srca in sočutna in siromaki je niso mogli prehvaliti zaradi njene dobrotljivosti. Z moškimi ni marala prijateljstva in doslej je še vsakemu, ki je prišel po njej vprašati, pokazala figo. Nobeden se ji še ni zapisal v srce, kvečjemu na Judeža ji je včasih ušla misel, pa proti taki misli se je uprla z vsem svojim ponosom. Ni si hotela priznati, da bi čutila kaj več do njega kakor sočutje in usmiljenje. Pa vendar so ji misli vedno spet uhajale k temu čudnemu človeku.

Nekega lepega dne v oktobru je gnala Julka, ker je moral pastir z drugimi na žago, domačo živino na spodnji travnik. S seboj si je vzela šivanje, ker je bil travnik proti cesti zagrajen in živina ni imela kam uhajati. Pa ji šivanje nič kaj ni šlo od rok. Ozirala se je po jesenskih travnikih in prisluškovala petju in pokanju pastirjev naokoli. Zasanjala je ob pogledu na bližnje hribe, tedajci pa jo je predramilo zategnjeno žensko petje, za leso pa je bilo videti, kakor da se ziblje po poti živ snop rož. Kdo bi mogel to drug biti kakor Zakotnikova Jerulja, Judeževa teta in skrbnica! Ker je bila Julka Jeruljina velika dobrotnica, se je ženkica skobacala skozi leso in je prikrevsala k dekletu. Že od daleč je pozdravila:

»Dober dan, Julka, Bog ga daj in Devica Marija!«

»Bog daj, Jerulja!« je odzdravila Julka.

Jerulja je bila drobna, majhna ženica in je tako veselo in otroško gledala v svet, da je moralo vsakemu na smeh uiti, če jo je videl. Pa če je bila še taka kakor danes in tolikokrat! Na hrbtu je imela svoj večni koš, vse okoli roba in še za ušesi in na prsih pa rože, rože, same rože, Bog bi jim vedel za imena, nabrala jih je ob cestah in po tratah, na oknih in vrtih. Zaradi tolikih rož je bila videti vsa nedelna in praznična, čeprav je bila ubogo oblečena.

»Julka, ali imajo mati kaj jajc na prodaj?« je vprašala, ko je prišla bliže, s košem pa se naslonila na kol, ki je tičal tam v tleh.

»Nimajo. Naše kure že štirinajst dni ne nesejo,« je odgovorila Julka. »Mati bi jih sami kupili.«

»Nekaj jih imam. Zakaj bi jih v mesto nosila, če bi jih tvoja mati radi? Dam jih po petdeset par, kakor sem jih sama kupila.«

»O ti neumna Jerulja, ti! Od česa boš pa živela, če ne boš nič zaslužila? Od dela samega ne boš sita.«

»Jaz se zmeraj, kadar sem lačna, do sitega najem. Ali ne veš, kako v svetem pismu piše? Poglejte lilije na polju; ne sejejo in ne žanjejo in vendar jim da naš nebeški Oče jesti in piti.«

»Čisto tako že ne stoji v svetem pismu,« se je Julka nasmehnila; »ti pa torej misliš, da si lilija na polju nebeškega Očeta.«

»Bog varuj!« se je Jerulja prestrašila. »Tako nisem mislila. Ne, ne, jaz sem le plevel, kopriva, trpotek, rman. Pa Bog le gleda tudi name ... Čakaj, dala ti bom jajca pa mi jih ne bo treba čez hrib nositi.«

»Če jajc ne boš imela, ti vendar ni treba v mesto.«

»V mesto grem le mimogrede. Moram na božjo pot k Mariji v Trnje. Mariji se moram zahvaliti.«

»Kaj, ob takem času greš k Mariji v Trnje? Saj je strašno daleč tja.«

»Tako strašno daleč tudi ni. V Lurd je desetkrat tako daleč ... Jaz pa moram v Trnje, moram se Mariji zahvaliti — zaradi poba, veš, zaradi Tonča.«

»Kaj, zaradi Judeža?«

»Nikar mu, Julka, ne rekaj tako! Nima rad, če mu kdo tako reče.«

»Saj ne čuje.«

»O človeku je zmeraj treba tako govoriti, kakor da te čuje. Potem se nikoli ni treba bati, da bi koga obrekovala in opravljala.«

»No! ... Pa povej, zakaj moraš v Trnje? Zakaj se moraš zahvaliti?«

»Zaradi poba, saj sem ti rekla. Veš, čisto spremenil se je. Za angelsko nedeljo je šel k spovedi, v soboto na večer je bil, dolgo ga ni bilo od spovednice. Odtistegamal pa je ves drug. Nikoli mi ne reče hude besede, dober je in se mi za vsako reč zahvali. Vsak večer moli z menoj rožni venec, zjutraj pa sam moli. V cerkev gre vsake nedeljo in navadno dvakrat: k prvi maši in k večernicam.«

»Ja Jerulja, če pa greš zdaj zdoma in ga samega pustiš, ti bo na molitev spet pozabil.«

»Ne, ne, obljubil mi je, da molitve ne bo pustil, in če on kaj obljubi, to tudi res drži. Dober, dober pob je.«

»Ko bi bila jaz kakor ti, jaz bi romanje vendarle pustila in bi ostala doma. Če bo ta — ta — ta tvoj pob tako čisto sam doma, se bo vsega naveličal. Mlad človek ne sme biti sam.«

»Saj mu ne more biti dolgčas. Saj ima vsak dan delo in dela ko črna živina. Najprej ga nobeden ni hotel vzeti, ker je vsak mislil, da ne zna delati. Kar pa je pri Končniku tako dobro opravil, se kar tepejo zanj. Tako močen ni v celi fari nihče, kakor je Tonč, zna pa tudi vse, kar v roko prime, četudi se ni učil. Na moji bajti je bila streha že čisto drobna pa jo je popravil, da je ko nova. Za vsako delo je ročen; zato bi ga vsi gospodarji radi. Pa bo uri Stanetu ostal, Stane dobro plača.«

»Koliko pa mu da?«

»Dvajset dinarjev na dan pa hrano.«

»No, Bog ve koliko to ni.«

»O, pač, pač, to je cel kup denarja vsako soboto. Ob nedeljah pa tudi še zasluži. Saj veš, da je pri Hrastu kegljišče najel. Keglje postavlja pa nabere dosti dinarjev.«

»Kaj pa počne z denarjem?«

»Tega ti ne vem povedati. Zapravi ga gotovo ne; saj ne zajde v nobeno gostilno več. Kaj ga je meni že zdajal! Zadnjič mi je dal petdeset dinarjev, včeraj pa sto dinarjev za na pot.«

»Potlej pa pojdeš z vlakom, da boš prej spet doma.«

»O ti ljuba Devica Marija — z vlakom! Kam pa misliš, Julka? Kako romanje pa bi bilo, če bi se z vlakom vozila!«

»Glavna reč je vendar molitev, ne pa dolgo rajšanje.«

»Zdaj pa ne vem, kodi ga je s teboj, Julka. Ali si čisto pozabila, kaj v katekizmu stoji in kaj so gospod pri krščanskem nauku povedali? Da je življenje eno samo popotovanje in romanje.«

»I seveda, proti nebesom, ne pa iz enega kraja v drugega.«

»Če grem k Devici Mariji, je to pač pot, ki v nebesa drži.«

»Devico Marijo imaš v domači cerkvi tudi. Ti bi se morala bolj doma držati, Jerulja. Tvoj — oni — pob pa ti je denar gotovo zato dal, da bi se z vlakom peljala in prej ko slej vrnil.«

»Ti ljuba Devica Marija! Saj moram na toliko krajev, kamor vlak ne najde. Najprej moram v Trnje, potem k Svetemu Križu, potlej bi rada čez planino k Mariji Udarjeni in, ko bi mogla, še na Brezje, na Brezje, Julka.«

»Ja Jerulja, ali boš kar dve škofiji obredla! Potem te prej ko čez pol leta ne bo domu.«

»Ne, ne, o svetem Andreju, mislim, bom že spet doma, ali vsaj za sveto Barbaro.«

»In ves ta dolgi čas naj bo oni — tvoj pob sam v bajti?«

»Kaj teh šest, sedem tedenčkov, saj to ni dolgo! Saj letos še nikjer nisem bila. Samo pri Križu enkrat in pri Mariji v Puščavi ter pri Božjem grobu in vigredi na Brezjah.«

»Jerulja, Jerulja, kaj pa uganjaš? Jaz bi rekla, da Marija nima posebnega veselja s tvojim rajžanjem.«

»O pač, pač! Obečala sem ji, da jo bom še pred zimo v vseh teh cerkvah obiskala, in če bi me ne bilo, bi mi zamerila.«

»Zamerila ti bo, se meni zdi, če boš bajto in poba zmeraj sama puščala. Kdo pa ga pere in šiva?«

Zdaj pa je bila ženkica v zadregi. Pa kmalu se je spet zbrala in rekla:

»Vso zimo bom doma in ga bom prala in šivala. Pozimi ne pojdem nikamor — samo enkrat v Puščavo in enkrat k Mariji na jezeru in enkrat v Maribor k frančiškanom.«

»Jerulja, Jerulja,« je dejala Julka napol za šalo napol za res, »meni se zdi, da se boš morala v vicah naučiti, kako mora človek pri kraju biti, prej te sveti Peter ne bo pustil v nebesa.«

»Sveta Devica Marija!« se je ženkica prestrašila, »tako nikar ne govori, Julka! ... Saj v nebesih ni treba pri kraju biti. Nebesa so velika, da se lahko vse leto po njih sprehajaš, preden vse konce obhodiš ... Zdaj pa moram iti. Mudi se mi, da ne bo prehitro noč ... Na, tu imaš jajca za mater!«

»Jajca vzemi s seboj in jih prodaj v mestu! Pa ne daj jih prepoceni! Pet dinarjev za štiri lahko zahtevaš. To je po pet kron eno.«

»Marija, kaj pa misliš! To bi bil vnebovpijoč greh!«

»Ti si čisto neumna. Kaj boš pa počela, če zboliš in ne boš mogla zaslužiti, prihranjenega pa ne boš nič imela ?«

»Zbolela ne bom, dokler bom migati mogla. Zato pa ne ostanem pri kraju in hodim pridno po božjih potih okoli.«

»Potlej misliš še smrti uiti? In misliš, da bo smrt tudi pozabila nate?«

»Ne, ne, ko bom stara, bom že tudi umrla. Pa umrla bom pri Devici Mariji na Brezjah ali v Lurdu.«

»Kaj, v Lurd tudi še misliš?«

»Zakaj pa ne? Več ko desetkrat toliko, kolikor na Brezje, ne bo. Toliko pa že še zmorem. Potem, če je Bogu prav, naj me pa pokliče! Dolgo bolehati me ne bo pustil, to sem si že izgovorila.«

»Hahaha ... ko bi si človek tako reč mogel izgovoriti! Kaj bo pa z bajto, če te smrt kje v Lurdu ali na Brezjah pobere?«

»Bajto bom tisti cerkvi zapisala, kjer me bo smrt našla; zato pa mi morajo na grob polno lepih rož nasaditi.«

»Ali se ti meša, Jerulja? Saj imaš svojega sorodnika, ki je revež, onega — onega — Judeža ... Kam pa naj se ta obrne, če ne bo imel več domače strehe?«

»Pob dosti zasluži. Z denarjem pa si lahko vse kupi.«

»Ničesar si s tistimi ubogimi dinarji ne more kupiti; ti pa imaš take misli o denarju kakor kak majhen otrok, ki kovača od dinarja ne loči ... Bajto moraš njemu zapisati, to si mu dolžna storiti.«

»Moj Bog, potem ne bo rož na mojem grobu.«

»Čemu ti bodo rože na grobu? Dosti bolje je, če kakemu človeku dobro storiš, da ti bo vse življenje hvaležen in bo še kak očenaš pomolil zate.«

»Da, da — da, da ... Dokler sem še mlada, se ne mudi ... Seveda bom bajto njemu zapisala, če mu bo treba. Saj nimam drugega svojega in dober, priden pob je.«

»Le ne odlašaj preveč! Naj ti učitelj napiše testament — moj oče ti ga tudi napišejo.«

»Da, da, ko bom v letih. Poprej moram še v Trnju Devico Marijo vprašati ... Zdaj moram pa iti. Zbogom, Julka, srečno! Mudi se mi, mudi.«

Vzdignila je koš in je naglo odšvedrala.

Bilo je nekaj dni pozneje — Julka je bila spet pri živini na paši — iznenada je prišel Judež in je obstal na poti blizu dekleta. Polglasno jo je poklical:

»Julka, malo stopi sem, bodi tako dobra! Ne bom ti dolgo v nadlego.«

Julka je oklevala; počasi se je približala lesi in je vprašala hladno:

»Kaj bi rad?«

»Nekaj bi te rad prosil. Ono bart si mi rekla, da sem napravil Gorniku veliko škodo, ko sem mu vodo na polje napeljal. Več ko osem sto dinarjev ne bo škode. Toliko sem zdaj spravil vkup. Ali jih smem tebi dati, da jih ti Gorniku v roke spraviš?«

Za trenutek so dekletu oči od veselja zasijale, potem pa je odgovorila zbadljivo:

»Ti si mi pravi! Rad bi, da bi mene obdolžili.«

»Tebe nihče ne bo dolžil. Še na misel ne bo prišlo komu, da bi bila ti kaj takega storila.«

»Pa to bi si mogli misliti, da sem v prijateljstvu s tistim, ki je ono hudobijo napravil.«

Zardel je do ušes in je stisnil zobe, da so zaškrtali.

»Daj denar gospodu kaplanu,« je svetovala, »pa gospoda prosi, naj uredijo! Gospod to najlaže naredijo.«

»Da, da, prav imaš, Julka, kaplan bodo najbolje naredili. Meni to še na misel ni prišlo.«

Čakal je, da bi še kaj rekla. Ko pa je trdovratno molčala, je stopil od lese nazaj na pot in se namenil dalje. Tedaj je rekla:

»Ti — ti — ti — počakaj še malo, naj ti še nekaj povem! Ljudje vejo dosti dobrega o tebi; pravijo, da si postal čisto drug človek. Če boš ostal trden, boš še učakal, da te bodo v časti imeli in spoštovali ... Zdaj pa pojdi!«

»Zahvalim se ti, Julka!« je odgovoril toplo. »Srečno!«

Potem je odšel z naglimi koraki. Čeprav ga je dekle tako na kratko odpravilo in se očitno izognilo, da bi ga z imenom poklicalo, je vendar občutil v srcu srečo, kakršne že od Bog ve kdaj ni občutil.

5.

Prav nič zadovoljen pa ni bil z Judežem — coprnik Migec. Ko se ga je Judež jel izogibati, je sprva mislil, da so ga pač kake muhe prijele. Toda kmalu je moral spoznati, da se ga je fant hotel rešiti in da je hotel začeti pošteno, delavno življenje. To ga je ujezilo in vznemirilo. Saj mu je bil Judež tak pomagač, da je bil težko brez njega. Kadar mu je bilo treba kož, je zagnal Judeža na lov; tudi večji del njegovih coprnij je bil tak, da mu brez Judeževe pomoči niso šle. Zato se je na vse kriplje trudil, da bi ga odvrnil od poštenega življenja in pridobil zopet zase. Ko zlepa ni uspel, je začel s hudim; grozil mu je, da ga bo zaradi ene ali druge lumparije naznanil. Judež pa je besedo obrnil; saj je vedel tudi on za marsikako hudobijo, ki bi bila Migca spravila za kako leto na varno. Zdaj ga je coprnik jel na limanice vabiti; obljubil mu je, da mu bo dajal na mesec tisoč dinarjev, če bo zanj delal. Pa tudi te ponudbe Judeža niso premotile. Nekega dne, ko je Judež proti večeru ravno prišel domov in se lotil popravila pri oknih, je prišel spet coprnik in je na harmonike zaigral poskočno arijo. Judež se ni zmenil zanj; ko pa Migec le ni nehal, je revknil:

»Kaj pa hočeš?«

»Za ovset ti orglam, hihihi,« se je zarežal Migec.

»Pusti me s svojimi neumnimi norci! Jaz se ne ženim.«

»Kako da ne? Saj boš vzel najlepšo in najbogatejše v vsej fari?«

»Koga?«

»Koga neki? Nadvorsko Julko, seveda, hehehe.«

»Ti —! Prekleti jezik, nikar ne uganjaj norcev, ti rečem.«

»Ali ne boš Julke vzel?«

»Še v spanju nisem mislil na ženitev, z Julko pa še najmanj. Tako zmešan še nisem.«

»Noč in dan misliš nanjo.«

»Kaj? Kdo to pravi?«

»Meni moj salamonski špegelj.«

»Beži, beži! Poznam vse tvoje goljufije in tvoj salabolski špegelj.«

»Ti me še malo ne poznaš! Jaz imam v oblasti take reči, da se ti še sanja ne.«

Oči so se mu zableščale kakor mački, uhlji so mu zamigali, zasukal je glavo sem in tja, da je čudno zašklepetala. Potem je zopet nastavil harmonike na usta in zaigral zapeljivo ljubavno vižo.

»Nehaj!« se je zadri Judež jezno.

»Ali je ne maraš, Julke, ha? Seveda jo imaš rad. Lezeš za njo in snudiš okoli nje. Pa to ti vse vkup ne bo pomagalo. Pravim ti, ne bo ti ratalo, če ti ne pomagam.«

»Vohun prekleti —!«

»Aha, torej priznaš! Meni nisi nič novega priznal. Nas eden se naredi nevidnega; jaz sem povsod in nisem nikjer, vse vidim, vse vem.«

»Ti si sam živi hudobec!«

»Oho! Nikar ne ozmerjaj svojega najboljšega prijatelja! Nihče ti ne more pomagati kakor le jaz ... Ti si zaljubljen v Nadvorsko. Jaz ti jo skomandiram. Vem za pravo pot. Oblast in moč sta mi dana. Le mene se moraš spet držati kakor nekoč. Reci da in čez pol leta boš njen mož.«

Zdaj pa je prekipela jeza v Judežu. Planil je k Migcu, ga lopnil po rami in zarjul nad njim:

»Če se mi takoj ne izgubiš, te zaženem po bregu dol, da boš v grabnu lahko pobiral svoje kosti. Izgubi se! Ne maram te več videti, ti — ti goljuf, lump hudobni!«

Migec se je potuhnil in jel prestrašeno stokati:

»Ne udari me ... nikar ... ne stori mi kaj ... saj grem.«

Urno se je pobral in jo ucvrl po globači dol. Komaj pa je bil na varnem, je siknil sovražno:

»Počak me, pobič, tega ti ne bom odpustil! Tako ti bom zagodel, da boš še rad prišel do mene in me še prosil. Pa mi boš drago plačal!«

Spodaj na travniku se je ustavil in je nalašč zaigral poredno pesem na svoje harmonike.

Naslednje tri tedne se Migec ni prikazal. Lazil je po sosednjih dolinah in je prodajal lahkovernim ljudem svoje »čudežne« maže in koreninice. Šele sredi novembra se je spet prikazal v Podkraju, prevohal je vas, da bi mu ne ušli kaki babji marnji, nekega večera pa je kakor slučajno primahal iz lesa proti Nadvorniku. Nadvorski Peter je pod lesom grabil listje, ko je iznenada stopil iz grmovja Migec.

»O, Jaka! Od kod pa ti?« ga je Peter nagovoril.

»V Podhovskem lesu sem bil,« je odgovoril Migec. »Toštino seme sem šel nabirat.«

»Čemu pa ti bo?«

»Kdor zna, se s tem lahko nevidnega naredi.«

»Ti gotovo znaš. Na, kar poskusi zdajle pa izgini!«

»To ni kar tako. Najprej ga je treba v pasji masti opeči, potem pa na mesecu posušiti, kadar je o polnem. Ko se bo tvoja sestra ženila, takrat ti bom to coprnijo pokazal, če me boste povabili.«

»Tedaj? Haha! Dotlej bom moral pa dolgo čakati.«

»Saj se ženi — ljudje pravijo, da bo Jurača vzela.«

»Juraču je figo pokazala. Julka je izbirčna. Ta bo moral že vseh deset čednosti imeti, kogar bo ona hotela.«

Tedaj se je jel coprnik na vso moč režati: »Hehehe-hehehe-hehehe-hehehe.« Kar tresel se je in migal z vsemi udi. Zmeraj znova ga je posilil smeh: »Hehehe-hehehe ...«

»Kaj pa ti je? Ali te meša?« je dejal Peter nevoljno.

»Smejati se moram, ko misliš, da čaka Julka na takega z desetimi čednostmi — hehehehe. Ne, ne! Tako izbirčna Julka ni. Saj že ima ljubčka — pa ta ni ne gruntarski ne bajtarski, še hlapec ni, cel beraček je, beraček.«

»Za Julko lezejo mnogi, gruntarski in beraški; pa Julka jim kaže fige, velikim in malim.«

»Oha — v tega ljubčka pa je vsa zatelebana; smoli se okoli njega, po cele ure presedi z njim, denar mu daje in jezik si brusi za njega.«

»Migec, glej, kaj jezikaš! Moje sestre ne boš obrekoval.«

»Saj je ne obrekujem. Povem pač to, kar vem ... Če ne verjameš, pokukaj v moj salamonski špegelj! Tu notri ju vidiš, kako se ljubita.«

Pomolil mu je steklo pred nos, pa ga naglo spet umaknil češ:

»Hihihi, saj nič ne vidiš, si slep ko mače, ko na svet pride. Jaz pa natanko vidim ... On je cel divjak, rdečkaste lase ima; bajto tudi vidim, kamor se bo priženila ... V Kotu je.«

»V Kotu ni druge bajte kakor Jeruljina.«

»Saj ta je ... Jerulje Julka ne bo vzela, hehehe, to je gotovo. Pa v bajti je še nekdo drug.«

»Prekleto! Judež!«

»Uganil si, hehehehe ... Prav v tega se je Julka zatelebala, hehehe.«

»Če mi zdaj še eno zineš, te čofim po gobcu, da boš vse zobe izgubil.«

»Dobro, bom pa tiho in bom gledal, kako boste zijali ... Nas eden ve več, kakor se vam sanja; pa saj sem tiho tudi lahko.«

»Kaj še veš? Povej!«

»Ah, zdaj si mi radoveden! Ti bom pa še nekaj malega povedal. Oni človek, ki je čez Hudičev graben skočil in ki mu je potem tvoja sestra polagala naprej, ni bil nihče drugi ko — Judež.«

»Tako? Zadnjič si pa pri Repniku rekel, da je bil Mrkačev Luka.«

»Mrkačevemu sem bil še eno dolžen, ker me je radi neke zajčje pasti orožnikom zatožil ... Še nisva obračunala ... Skočil pa je Judež in tvoja sestra bi si bila rajši jezik odgriznila, ko da bi ga bila izdala ... In takega para ti ni kmalu kje blizu, cele ure presedita v lesu, hehehe ... Ko človek takole hodi za rožami, ti marsikaj vidi, hehehe, in svojega salamonskega špeglja tudi ne nosim zastonj s seboj ... Poslušaj me! O svečnici se bosta ta dva oženila na Jeruljino bajto, to je gotovo; vse sta se že zmenila.«

»Haha, tu bodo drugi še tudi imeli svojo besedo zraven. Pa jaz ti ne verjamem.«

»Če ne verjameš, si slep kakor mače, ko na svet pride. Zakaj se je potem Judež tako potuhnil? Dela se svetega ko kaka kvatrnica, na delo in na denar se je vrgel, okoli bajte zmeraj kaj popravlja, zakaj bi to vse bilo, ha? Streho je popravil, zdaj se je oken lotil — zakaj bi se mu naj zdaj naenkrat tako mudilo, ko mu je bila bajta doslej dobra dovolj? Odgovori mi, hehehe!«

»Hudirja!« je zaškripal Peter z zobmi. »... Pa z Judežem sta si bila vidva najboljša — kako, da ga zdaj izdaš?«

»Ker mi nič na svetu ni bolj zoprno, kakor če se človek lepega naredi, ko je hinavec, in ker mi to ne gre v glavo, da bi najboljše dekle, kar jih je v fari, dobilo takega potepuha za moža ... Sicer pa mene vse vkup nič ne briga, pomagati se tudi ne da več; zato sem rajši tiho in ne rečem nikomur nič. Saj se bo še prezgodaj oznanilo. Če se prej ne bova videla, ti že danes čestitam k novi častitljivi žlahti. Zdaj pa lahko noč, Peter!«

S temi besedami je smuknil Migec skozi leso in izginil v grmovju.

Peter je zagnal grablje daleč od sebe in je obstal ves bled od jeze in s stisnjenimi pestmi. »Salabolska dečla, če je res, kar je coprnik pravil, nas bo spravila v tako sramoto, da bodo s prstom za nami kazali!« Res pa bo; vse kaže tako. Ali naj hiti kar domov in naj se loti Julke? To ne bi nič pomagalo. Sestra je ponosna in svojeglavna — prav taka, kakor oče —: če si kaj v glavo vtepe, ji tega tudi z železnim kijem ne izbiješ. Bratu se ne bo dala. Treba bo očeta — edino ta bi ji mogel biti kos. Presneta reč! To bo še viha doma! Žal mu je bilo, da bo moral Julko zatožiti in jo izročiti očetovi neugnani jezi. Saj sta si izmed vseh bratov in sester bila najbolj dobra in Julka mu je marsikdaj pomagala iz stiske, ko je v strahu trepetal pred očetom. Pa zdaj gre za čast vse družine. Te sramote si nadvorska domačija ne sme učakati. Ni mogel razumeti, kako se je mogla njegova lepa, ponosna sestra obesiti na takega potepuha, kakršen je bil Judež. Ubil bi ga, cigana, lumpa! Saj ni drugače mogoče: omotil jo je in začaral. — Petra je tako kuhala jeza, da ni mogel dalje premišljevati in je takoj odhitel k očetu. Nekaj časa ga je moral iskati, preden ga je našel spodaj v domačem mlinu. Ker sta bila sama, mu je ves razburjen povedal vse, kar mu je Migec pravil. Nadvornik je vso pripoved poslušal s strahotnim mirom; le včasih je segel z vprašanjem sinu v besedo, potem je spet molčal. Toda iz oči mu je kar bliskalo, grizel si je ruse in škrtal z zobmi. Na koncu je sinu velel, naj ne pove nikomur nič o tem, tudi materi ne. Molče sta stopila iz mlina in šla proti domu.

Med večerjo ni spregovoril Nadvornik ne besede. Tudi pogledal ni nikogar, temveč je kuhal v sebi, kakor je bila njegova navada, kadar je imel kako sitno občinsko zadevo. Rožni venec je pomolil kakor druge krati, njegov glas pa ni bil nič pobožen, bil je podoben oddaljenemu grmenju, ki naznanja hudo uro.

Vso noč ni zatisnil očesa, tako je vrelo v njem. Ženi ni rekel ne besede, ona ga tudi vprašala ni. Naslednjega dne je dopoldne stopil v kuhinjo in zarenčal nad ženo:

»Kje je Julka? Pošlji mi jo v štibeljc! Ji bom nekaj povedal.«

Julka se je vsa prestrašila, ko ji je mati prinesla v klet očetovo naročilo. Ker pa ji vest ni kaj očitala, je stopila pogumno pred očeta. Mislila si je, da jo bo oče kregal, ker ji noben ženin ni po volji, in ji bo za kakega novega vedel povedati.

Pa takoj je opazila, da se danes pripravlja strahovita vihra in da se je po pravici ustrašila. Očetu so se v očeh kar strele kresale. Nekaj časa jo je samo gledal, pa je njegove poglede pogumno vzdržala; potem pa se je je lotil:

»Zdaj vem, zakaj ti za nobenega poštenega ženina ni!«

»Še nobeden tak ni prišel, ki bi mi bil po volji in bi si bila upala z njim biti srečna,« je odgovorila drzno.

»Seveda! Zato ti je pa največja podkrajška baraba po volji — fej te bodi!«

»Kdo?«

»Sama veš. Jaz si ne bom jezika mazal s tem imenom. Ne skrivaj se! Po resnici govori!«

»Saj ne vem, kaj hočete.«

»Tako! Tako! Tako! Trmasta si tudi še. Ali boš tajila, da si se na tistega lumpa obesila, ki je onikrat čez Hudičev graben ušel? Ti si mu pomagala, da ga jagri niso dobili.«

»O tem ne vem nič in ne povem nič.«

»Pa vem jaz in ti bom jaz povedal. Jaz vem, kdo je bil, in tudi vem, kako je z vama.«

Zardela je in prebledela, vztrepetala je, oči pa pred očetovimi ni pobesila.

»S tem lumpom si se spletla.«

»Ni res.«

»Za njim letaš, po cele ure čepiš z njim v lesu.«

»Ni res.«

»Denarja si mu dala.«

»Ni res.«

»Obečala si mu, da ga boš vzela, in sta se že zmenila.«

»Ni res.«

»Salament!« je zarjul oče. »Ali boš rekla, da se jaz lažem? Če mi še eno zineš, te naženem ko steklega psa in se mi nimaš več prikazati na domu.«

Stisnila je zobe in stopila k durim.

»Ostani! Še nisva opravila,« se je zadri; »... zmeraj sem mislil, da si pridno, pošteno dekle; zdaj pa vidim, da si lahkomiselna lajdra.«

Kri ji je planila v lice, glasu pa ni dala od sebe.

»Menda ne misliš, da boš cigana res vzela? Prej se bo bom podrl, preden bi se kaj takega zgodilo.«

Molčala je.

»Moje hiše ta cigan ne sme prestopiti. Kam pa se hočeš oženiti? Morda na tisto zlibrano bajto v Kotu, ha?«

Ni mu odgovorila.

»Ali pa se misliš kar tako naprej še okoli njega smoliti po lesu in po gošči in v sramoto spraviti sebe in mene?«

Niti zganila se ni in je bila tiho.

»Zdaj pa hočem vedeti, kako je s teboj in kaj si s tem Judežem skuhala?«

Malo jo je spreletelo, molčala pa je slej ko prej.

»Salament!« je treščil z nogo v pod, »zdaj se mi boš še kujala, ha? Če takoj ne zineš, ti bom drugače posvetil.«

»Saj ste mi rekli, da ne smem več ziniti in da moram biti tiho,« se je kujala.

»Otrok mora odgovoriti, če ga oče kaj vpraša.«

»Po krivici pa tudi oče ne sme otroka dolžiti in kregati.«

»Kaj? Zdaj me boš še učila? Ali boš tajila, da si se z Judežem na skrivnem shajala, kaj?«

»Nikoli se nisem z njim shajala. Dva ali trikrat sem ga srečala, in kar sva spregovorila, to bi bili lahko tudi gospod župnik čuli. Opominjala sem ga, naj postane pošten človek, drugače se bo na duši in na telesu pogubil.«

»Naj ga! Naj se pogubi! Kaj tebe briga?«

»Neumrljivo dušo ima kakor vsak človek; nebesa pa so velika dovolj, da je tudi zanj prostora v njih.«

»Haha, te že razumem, kako misliš. Lepo si mu pridigala in si si mislila: s pridigo ga bom tako opilila, da ga bom lahko vzela.«

»Ne, ta misel mi še v sanjah ni prišla. Povem vam enkrat za vselej, da Judeža ne bom vzela — nikoli ne!«

»Kaj? Ali ti je resnica?« je dejal oče bolj prijazno.

»Da, čista resnica. Če praznim čenčam več verjamete kakor meni, pa verjemite!«

»Ne, ne! Saj verjamem tebi,« si je oddahnil; »pa shajati se ne smeš s tem človekom.«

»Saj se ne shajam z njim.«

»Tudi spregovoriti ne smeš z njim. Za nadvorsko hčer to ni, da bi se s takim potepuhom pogovarjala.«

»Saj mi ni nič storil, da bi mu ne smela odgovoriti, če me nagovori, in če me pozdravi, mu bom vendar smela odzdraviti.«

»A tako!« se je stari spet razburil. »Torej hočeš svojo ljubezen še naprej plesti?«

»Kdo pa se vam je napletel o kaki ljubezni? Povejte mi ga!«

»Ti ni treba vedeti, kdo je bil. Dovolj je, če ga jaz vem.«

»Potem vam rečem, da ste se dali lažnivcu premotiti. Jaz bi takega hudobnega jezika še poslušati ne hotela. Pa se tudi nimam kaj zagovarjati.«

Hotela je oditi..

»Počakaj še!« se je zadri. »Nikomur ne verjamem — tebi ne, onemu tudi ne. Pa nekaj si zapomni! Zdaj bom sam gledal in te ne bom izpustil iz oči. Če bom kaj narobe videl, je konec med nama!«

Vrgla je glavo nazaj in je užaljeno odšla.

Nekoliko pomirjen in vendar nezadovoljen je ostal stari sam. Saj se je bil pri kregu večkrat zaletel in ni svojega dostojanstva obvaroval; hočeš nočeš si je moral priznati, da ga je hči premagala ... Ah kaj! Prav je, da jo je skregal. Otroci morajo vedeti, kdo je gospodar pri hiši.

Teden dni potem je Judeža slučajno zaneslo mimo Nadvornika. Šel je počasi za plotom po cesti in se je oziral k mogočni hiši. Tam, kjer pride pot od hiše na cesto, je nenadoma naletel na Petra, nadvorskega sina, ki je polagal kamenit prag pri vhodu. Peter je Judeža že prej videl in ga je opazoval; prepričan je bil, da je prišel nalašč mimo Nadvornika, da bi ujel kje Julko. Zato se ga je koj jezno lotil:

»Lump, kaj pa vohaš tu okoli? Kaj si zgubil tu?«

Judežu je šinila kri v glavo, stisnil je pesti, vendar se je premagal in je rekel precej mirno:

»Tu je javna pot, vsak ima pravico po njej iti.«

»Da, da, pa glej, da prideš hitreje mimo!« se je Peter usajal. »Nikar ne misli, da boš tod za mojo sestro lazil. Tak potepuh še gledati ne sme za Nadvorsko, veš. Julka hoče mir pred teboj, norce si dela, studiš se ji. Napravljaj se svetega, kakor hočeš, si in ostaneš potepuh.«

Judež je zahropel in zarigal ko žival, skočil je pred Petra in je grozeče obstal pred njim. Peter je zamahnil z zidarskim kladivom, ki ga je imel pri delu; tedaj pa ga je Judež zgrabil za roko in mu jo tako močno stisnil, da je zatulil od bolečine in izpustil kladivo. Obenem ga je prijel za vrat in ga je jel dušiti, da je Peter začel že hropsti. Potem ga je naglo izpustil, brcnil in sopihajoč dejal:

»Ti si mi preslinav, krota nemarna, drugače bi ta bil zadušil.«

Pobral je kladivo, ga zagnal daleč dol po polju in naglo odšel. V notranjščini mu je strašno vrelo... Kaj mu pomagajo vsi dobri sklepi, kaj vsa volja in delo in želja, biti pošten? Nikoli se ljudje ne bodo predelali, zaničevali ga bodo ko doslej, še celo Julka, o kateri je mislil, da ga bo vsaj pravično sodila, ga ima za norca in mu ne verjame, da mu je resnica z novim, poštenim življenjem. Ali je mogoče, da je taka po vsem tem, kakor se mu je pokazala? Ne, tako zaničljivo ne govori o njem, to ni res. Toda od kod ve Peter, da sta z Julko kaj imela? Mu je le morala ona kaj povedati. Da, da, vsi Nadvorski si lahko roke podajo! Eden kakor drugi so, prevzetneži ... Ali ne bi rajši opustil vseh svojih dobrih sklepov in se vrnil v staro življenje? Ali se ne bi maščeval nad Nadvorskimi in jim kaj na škodo napravil, da bi ga dolgo še pomnili? Ne, ne, tega ne bo storil. Odkar se je lotil poštenega dela, čuti neko skrito veselje s samim seboj. Naj ga tudi vsi ljudje zaničujejo, on pa hoče tako živeti, da se bo mogel sam spoštovati, če se Julka tudi čisto odvrne od njega, on bo besedo držal; pokazati ji hoče, da je mož, živel bo tako, da ga bo morala spoštovati, tudi če bi ga ne hotela.

6.

Dobje je bila vasica na koncu podkrajške fare. V to vasico se je prikradla huda bolezen: črne koze. O božiču je prvi umrl zaradi njih, v nekaj tednih jih je umrlo le šest. Ljudi je postalo strah. Nihče si ni več upal v Dobje, nihče ni hotel pomagati, mrliče so morali skoraj naskrivaj pokopavati, razen domačih ni šel nihče za pogrebom.

V Podkraju so imeli grobarja, ki mu je bilo ime Martin. Bilo mu je že čez sedemdeset let. Njegovo delo ni bilo le, da je moral mrliče pokopati, tudi naparati jih je moral in v truglo položiti. Pri taki starosti zdajšnjega dela ni več zmogel. Kar čez noč je sporočil na občino, da ne more več. Kaj zdaj? Nihče se zdaj ni hotel grobarskega dela lotiti. Vprašali so tega, ponudili so onemu, ko se nobeden ni prijel, je župan dal oklicati, da dobi, kdor se za grobarja javi, tri tisoč dinarjev na mesec in še za vsak pogreb posebej. Pa tudi to ni pomagalo.

Tedaj se je zgodilo, da se je Judež pozno na večer vračal iz Reke, kjer je delal v lesu, proti domu. Iznenada je čul, ko ga je nekdo zadaj poklical, in ko se je ozrl, je videl, da hiti Migec za njim.

»Hoj, ti —!« je ta začel, ko je prisopihal do njega, »daj, da se človek pomeni s teboj ... Zakaj ne pobereš denarja, ko na cesti leži? Tri tisoč dinarjev na mesec in za vsak pogreb še posebej sto dinarjev — to ti je cel kapital. Tu zaslužiš v nekaj tednih več kakor z vsem svojim garanjem po leseh v letih.«

»Poberi ti denar, pojdi ti za grobarja!« mu je Judež jezno odgovoril.

»Jaz? Hehehe. Jaz nimam postave zato in močen tudi nisem. Ti pa si močen.«

»Močnih je še drugih tudi dosti v fari.«

»Pa nobenega takega, ki bi bil za to delo. Ti si sam, nimaš nikogar svojega ... hehehe, na denar pa si in za svetnika bi se tudi rad napravil.«

»Kdo to pravi?« se je Judež razburil.

»Ljudje ... in ljudje pravijo, da se boš ti oglasil za grobarja. Župan me je prosil, naj te vprašam.«

»Župan? Nadvornik? Kako pa se je ta mene spomnil?«

»Hehehe, Julka mu je to misel dala, Julka. Je rekla, da bi ti bil zato.«

»Kaj? Kaj? Julka? Tega ne verjamem,« je govoril Judež. »Naj svojega brata vpraša, če bi ta hotel!«

»Hahaha, Petra — kodi pa misliš? Županov Peter? Ta se ne sme v nevarnost podajati. Kdo bi pa potem bil za župana, ko starega ne bo več? Hahaha!« se je smejal Migec na ves glas.

»Mene pa bi radi spravili v nevarnost, kajne? Zame ni škoda, kaj?« je sikal Judež skozi zobe.

»Ba-ba-ba! Zate ni nevarnosti — kopriva ne pozebe, je rekla nadvorska Julka.«

»Lažeš, lump!«

»Če meni ne verjameš, kar pojdi gor pa jo vprašaj! ... Hehehe!«

»Ti satan —, ubil te bom!«

»Oho, mene nikar! Nadvorsko daj, če hočeš! Jaz ti le ponavljam, kar je ona rekla.«

Judež je umolknil, vse telo mu je drhtelo.

Migec pa je hujskal naprej:

»Nadvorska pravi, da so moški vsi strahopetci; ni eden si ne upa, da bi tisto malo svojega življenja tvegal ko itak vse vkup piškavega oreha ni vredno. Če te je kaj fanta, si lahko zaslužiš čast in denar ... in če se koz naležeš in umreš, pa svoji ljubici lahko kaj zapišeš.«

Judež je starega satana pogledal s tako divjim pogledom, da se je ta rajši pobral in izgubil. Hudobno se je režal, ko je švedral nazaj. Ko je bil že dovolj daleč, je na svoje orglice zaigral žalno koračnico, kakor jo godci na pogrebih igrajo. Njegov namen ni bil, da bi Judež pregovoril, naj se prime grobarskega dela; s svojim hudobnim govorjenjem ga je le hotel nahujskati, da bi zamrzel vso faro in vse ljudi, Julko pa še posebej; tako je upal, da se bo zopet povrnil k njemu.

Toda dosegel je ravno nasprotno od tega, kar je mislil.

Judež je šel počasi proti domu. Vso noč ni zatisnil očesa, vso noč in ves naslednji dan — bila je sobota — je premišljeval. Proti večeru je šel na faro in v cerkev. Kaplan je bil v spovednici. Le nekaj starih ženic se je še plazilo po mračni cerkvi. Judež je pokleknil k spovednik in je s posebno pobožnostjo opravil spoved.

V nedeljo je po drugi maši šel na občino in se je za čas, dokler razsajajo koze, javil za grobarja ...

Hudi časi so se začeli zdaj za njega. Že prva dva tedna je imel tri pogrebe. Sprva se je le z največjo težavo premagal, tako se mu je studilo in tako ga je bilo groza pred mrliči. Po sili in s trdno voljo pa se je navadil, da je opravljal to delo kakor vsako drugo.

Pa se ni držal le tega, kar je prevzel, temveč je pomagal, kjer je bilo treba. Letal je k zdravniku, nosil zdravila, hodil po duhovnika in marsikateremu bolniku je stregel. Najbolj se je brigal za tiste, ki so bili zapuščeni in sami in je po cele dni in noči prebil ob njihovi postelji. Marsikateremu je rešil življenje. Tako se je zgodilo, da so se Dobjeveščani v tej hudi preizkušnji z zaupanjem ozirali vanj in gledali v njem svojega velikega dobrotnika. Medtem ko je sprva opravljal svoje nevarno delo z neko nevoljo in trmo, so ga počasi prevzeli plemeniti nagibi; ta neprestana bližina smrti in to žrtvovanje dan na dan ga je očistilo in je vzbudilo v njegovi duši to, kar je bilo V njej lepo, dobro, krščansko. Dan na dan je imel tudi opravka z duhovnikom in zdravnikom, ki mu nista le svetovala, kako se naj varuje, da se bolezni sam ne naleze, temveč sta tudi sicer bila prijazna z njim in sta ga večkrat pohvalila. Vesel pa je bil posebno zaradi tega, ker je videl, da so mu Dobjani res hvaležni, da ga imajo kakor za svojega in ga tudi kličejo z njegovim krstnim imenom: Tonč. Vse, kar je bilo na njem plahega, trmastega, surovega, se je otajalo, prvič se je začutil kot človek, ki velja kakor drugi.

Pa ne le v Dobji vesi, po vsem Podkraju so ljudje govorili o njegovi vnemi in marljivosti; mnogi so se mu čudili, marsikdo ga je hvalil, nekateri pa so seveda vse črno videli in so se zgražali, češ kak je ta človek, vse stori za denar — kakor pravi Judež prodaja za denar svoje zdravje in življenje. »Coprnik Migec« mu seveda ni mogel odpustiti, da se je tako spredelal; saj — kje bi si bil mislil, da bo res šel za grobarja! Migec je bil toliko hudoben, da je vse, kar je kdo slabega o Judežu rekel, temu na uho spravil. Še enkrat je v Judežu vzplamtela stara trma, toda prišel je že tako daleč na dobro pot, da je obrekljive jezike zaničljivo preziral. Le še bolj vneto se je posvetil postrežbi okuženih bolnikov.

Čudno je bilo, da kuga ni prestopila Dobje vesi in je ostal sicer ves Podkraj zdrav. Štirinajst tednov je razsajala in je vsega umrlo en in dvajset ljudi. Od drugega tedna v aprilu dalje ni nihče več umrl, pa kuga je le počasi jenjavala. Nazadnje je kazalo, da si je izbrala še Judeža samega. Judež je tedaj stregel dvema, ki sta bila že čisto na koncu. Tri dni in tri noči se ni ne sezul ne slekel in ni očesa zatisnil. To je bilo tudi za njega preveč. Četrti dan ga je zjutraj začelo tresti, glava ga je bolela, žila mu je tolkla hitreje in močneje, zdaj ga je zeblo, potem ga je obšlo vroče — in proti večeru je bil tako truden in onemogel, da se je komaj še držal pokonci. Zdaj ni pomagalo nič, pustiti je moral svoja bolnika in gledati, da pride domov. Z zadnjimi močmi se je privlekel čez hrib v Kot k Jeruljini bajti. Bil je bled kakor smrt in potne srage so mu stale na čelu. Ko ga je ženkica zagledala, je za vpila:

»Sveta Pomagalka — Tonč, Tonč, koze si prinesel! Kaj bo, za sveto božjo voljo?«

Bolnik je na en dušek izpil kozarec žganja, ki si ga je bil grede domov kupil, ulegel se je in se je začel neznansko potiti. Jerulja se je sukala okoli postelje in je rotila vse svetnike in svetnice božje. Enkrat je stopila blizu, spet se je plaho umaknila, potem je letala sem in tja in ni vedela, kaj išče. Ko je bilo že blizu polnoči, se je ustavila ob njem in mu je rekla:

»Tonč, ali me čuješ? Tonč, jaz vem, kaj bo pomagalo, da ti bo bolje. Ko se bo zasvitalo, pojdem na božjo pot k Mariji v Puščavo. To bo pomagalo, gotovo ti bo pomagalo.«

Bolnik, ki ga je kuhala vročina, ni nato nič odgovoril, temveč je zmedeno blodil. Jerulja ga je gledala, Čisto jo je zbegal pogled na njega, začela je še bolj glasno moliti, pa vsa molitev se ji je zmešala.

»Sveta Marija Pomagalka,« je stokala, »hiti nam na pomoč! ... Sveta Apolonija, ti pomagaj! ... Ne, ne, saj, sveta Apolonija, ti si za zobe. Sveta Lucija, ti si za vročino in za očesa! ... O ti sveti Hieronim, varuj nas treska in hudega vremena! ... Sveti Lavrencij, ti nas pohladi! Sveti Rok, reši nas kuge! ... O ljubi Jezus, pokroftaj, požegnaj in napoji verne duše v vicah! ... Pridite, verne duše, pridite na pomoč! ... Sveta Marija, čisto sem zmešana, vse se mi suče okoli buče, morda sem se že koz nalezla! O mati Marija, vzemi me k svojemu Sinu v nebeško kraljestvo! Amen.«

Bolj ko se je bolnik premetaval, bolj ko je stokal, bolj je bilo ženkico strah. Nazadnje se ni mogla več držati, planila je v kamro, preoblekla se je, napolnila koš, vzela palico in zbežala iz bajte. Če je bila hitra, je v Bistrici lahko še ujela jutranji vlak in je bila proti poldnevu že pri Mariji v Puščavi. Grede pa ji je prišlo na misel, da bi Tonč mogel medtem umreti, in če bi umrl brez zakramentov, bi bila ona kriva. Obrnila se je proti fari in k župnišču; tu je potegnila za zvonec pri vratih. Ni minulo dobrih pet minut, že je prišel gospod kaplan čisto oblečen; bil je prepričan, da je treba naglo kam na spoved. Jerulja mu je s pretrganimi besedami dopovedovala, da je Tonč v njeni bajti, da se je črnih koz nalezel, gospod naj ga gredo takoj sprevideti, da ne bi brez zakramentov umrl — ona pa mora k Mariji v Puščavo, drugače za bolnika ni več pomoči.

»Kdo pa je pri bolniku?« je vprašal duhovnik.

»Nobeden — čisto sam je v bajti,« je zajecala ženka; »jaz pa moram v Puščavo, mudi se mi ... tu imate ključ, da si boste mogli odkleniti; bajto sem zaklenila ... Ko ga boste sprevideli, vzemite iz skrinje moje rože — jih je polno, so zlate in srebrne tudi, v moji kamri so zelene, ne pozabite jih!«

»Ti si čisto zmešana,« je dejal kaplan nevoljno; »pustiš bolnika samega pa se podajaš na božjo pot, ta je lepa! Ali nisi nikoli čula za dela krščanskega usmiljenja?«

»Pač, pač ... saj znam katekizem. Dela krščanskega usmiljenja so: Nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, krivico potrpežljivo prenašati, za žive in rajne moliti — ali ni tako ?«

»Na glavno reč pa zabiš ... Prav je moliti, pa o pravem času. Najprej je treba bližnjemu pomagati in bolniku postreči. Tebi nihče ni tako blizu kakor Tonč. Kdo pa naj mu drug postreže, če ti ne?«

»Moj Bog, moj Bog, jaz še nikoli nisem bolniku stregla. K Mariji v Puščavo pojdem in mu pošljem Našo ljubo Gospo sem — ta zna bolje streči kakor jaz.«

»Ali misliš, da se bo Naša ljuba Gospa dala taki ženski komandirati, ki ne ve, kaj je njena dolžnost? — Takoj se mi vrni in stori, kar si storiti dolžna! Skup pojdeva. Najprej moram videti, kako je z bolnikom.«

Kaplan je šel predi, Jerulja pa je capljala za njim in je vzdihovala in stokala pa polglasno šepetala razne molitve.

Ravno svitati se je začelo, ko sta prišla do bajte v Kotu. Pa kaj sta zagledala! Duri so bile od kraja odprte, bolnika ni bilo nikjer, tudi njegove obleke ne. Zaslutila sta, da je kaj narobe, in sta prebrskala vse kote po bajti, iskala sta okoli bajte in klicala Tonča, pa nista našla sledu za njim.

»Zdaj pa imaš,« je zagodrnjal kaplan.

»Angel varuh ga je odnesel,« je odgovorila Jerulja. »Ga je že na pravi kraj zanesel.«

»Seveda, to bi bilo prijetno, ko bi nemarni ljudje lahko angelom pa svetnikom svoje dolžnosti nalagali,« se je gospod kregal. »Zraven njega bi bila morala čuti, ne pa bežati. Zdaj je ves vročičen zašel ven na mraz, v les kam, tam je še do kolen snega, in si je šel po smrt. Kriva pa si ti, neumna Jera!«

»O ljuba Pomagalka! Sveti Volbenk, ti nas varji jeze in sovraštva!« je zajavkala Jerulja. Letala je venomer sem in tja, nazadnje se je lotila skrinje in je pobrala iz nje vse suhe rože, kar jih je bilo, da bi se prepričala, če ji katera ne manjka.

Duhovnik pa je odhitel v Dobjo ves, da bi videl, če se Judež morda ni tja vrnil. Pa tudi v Dobji vesi ga ni našel, niti ni kaj zvedel o njem. Zdaj so se zbrali možje in so cele ure iskali po lesu in vse okoli bajte v Kotu; pa vse iskanje je bilo zaman. Na večer so nehali z iskanjem in so bili prepričani, da je Judež izgubljen. Ta ali oni je hinavsko požaloval, eden ali drugi je dejal, da ni posebne škode, če se je izgubil; Dobjani pa so resnično žalovali za njim. Nekaj skrivnih solz za njim je ušlo Nadvorski Julki ...

Medtem pa je tičal Judež v nekem samotnem seniku na Ojstriški planini. Ko ga je njegova teta sredi noči samega pustila, ni mogel obstati v postelji, taka vročina ga je kuhala. Ves čas se mu je zdelo, da je v bajti in po vsem grabnu zrak tako težek in gost, da ga bo zadušilo; rekel si je, gor v planini mu bo takoj bolje. Skočil je iz postelje, oblekel se je in napol v sanjah je hitel v hrib. Ker je ponoči sneg spet zamrznil, mu je šla pot kar naglo izpod nog. Res mu je gorski zrak dobro del. Više ko je prišel, laže mu je bilo. Ko je dospel na planino, je v dolini zazvonilo jutrnico. Čez vrhove je potegnil oster, mrzel veter. Tedaj ga je spet obšla trudnost. S težavo si je odprl uto, kjer je bilo nekaj sena, in je zlezel v njo. Tu se je zaril v dišeče planinsko seno in se je kmalu zagrel; oči so se mu zaprle in zaspal je trdno in globoko.

Dva dni in dve noči je spal, ne da bi se bil ta čas le enkrat prebudil. Tretji dan se je pred jutrom prebudil, pa dolgo ni vedel, kaj se z njim godi in kje je. Vse okoli njega je bilo temno, hladen vetrič mu je pihal okoli senc, vonj sena ga je šegetal v nosu. Izkobacal se je iz sena, otipal je steno in skozi špranjo je zagledal neskončno belo ravnino, na kateri se je lesketalo tisoč in tisoč drobnih zvezdic. Kje za božjo voljo je neki bil? Premišljal je in s trudom se je spomnil: imel je črne koze; v tetini bajti je ležal; potem je ponoči šel v planino — in potem ni vedel nič več.

Sveti Bog, ali je že na drugem svetu? Pa ne! Saj to je senik — nekje so duri — poiskal jih je — zlezel ven in zazijal. Spoznal je Ojstrico. Ravno nad ojstriškim vrhom je čepel mesec; ni bil še o polnem, svetil pa je čudovito jasno. V njegovem mirnem siju so počivali hribi, lesi in planine naokoli. Judež je zamaknjeno strmel v lepoto zimske mesečne noči.

Ali kaj je z njim? se je zdrznil. Ali nima več koz?

Ne! Čuti se zdravega, močnega ko le kdaj.

Koliko časa neki je bil v tej uti? En dan in eno noč Kar cel teden? Morda dva? Kdo ga je zdravil? Nihče drug ko sam Jezus Kristus.

Zazdelo se mu je, da je bil Jezus še pravkar pri njem, da je pravkar šele odšel in izginil za ojstriškim vrhom. Navdala ga je taka pobožna ganjenost, da je sklenil roke:

»Jezus, ti si me ozdravil!«

Poln zdravja in življenja je bil, kar kipelo je v njem, zagnal se je po zasneženi planini dol in proti tetini bajti v Kot.

Ko je prišel do bajte, je zagledal za okencem luč. Jerulja je bila že pokonci in je opravljala jutrno molitev pred Marijino podobo. Močno je potrkal po oknu:

»Teta, odprite!«

»Sveta Marija!« je zavpila ženkica in se je potuhnila. Ko pa je Judež le trkal in klical, je vsa v strahu prilezla in odprla:

»Tonč, ali si res ti ali je tvoj duh?«

»Jaz sem, jaz — živ,« je odgovoril; »dajte mi jesti; neznansko sem lačen.«

»Kje si pa bil za božjo voljo?«

»Na planini.«

»Ježeš! Ali nimaš črnih koz?«

»Ne, ne več. Bog me je ozdravil.«

»Bodi Bogu hvala!«

Sedel je za mizo in se lotil kruha in mleka in je pojedel ves hleb in polizal vse mleko, kar ga je bilo pri hiši. Vmes je spraševal:

»Kateri dan pa je danes?«

»Sobota je, Marijin dan,« mu je rekla teta.

»Kdaj sem bil zadnjič pri vas?«

»V sredo na večer si prišel, ponoči pa si šel.«

»To ni mogoče. To je moralo biti že prej.«

»Gotovo ne. Bil si čisto pri kraju in se ti je že mešalo. Menda ja nimaš več črnih koz?«

»Ne, Bog me je ozdravil, zdrav sem ko veverica.«

»Marija je pomagala. Toliko sem jo prosila in sem se ji zaobljubila, da pojdem na Brezje. Še danes bom šla. Moram se ji zahvaliti.«

»Jaz pojdem pa spet v Dobjo ves na delo. Zdaj sem dober.«

Vedno še je mislil, da je imel črne koze in da je čudežno ozdravel. V resnici pa koz sploh ni imel; od prevelikega in prenapornega dela in od premalega spanja se ga je lotila vročica, in ko se je na čistem gorskem zraku naspal, je bil spet dober. Njega pa je ta doživljaj navdal z otroško pobožnostjo in bil je odslej še bolj trden v dobrem.

V Dobji vesi so ga veselo pozdravili in brez konca in kraja spraševali. Ko jim je pripovedoval, kako je zbolel in čudežno ozdravel, so ga spoštljivo občudovali in mu še bolj zaupali.

Naslednje dni pa so vedeli po Podkraju vse mogoče o Judežu in so govorili o njem kakor o človeku, ki je umrl in od smrti vstal.

7.

Proti koncu maja so črne koze čisto izginile. Tisti, ki so jih preboleli, so bili že spet pokonci; kakor so zdravniki rekli, ni bilo nobene nevarnosti več.

Judež je bil že štirinajst dni spet pridno na delu v Končnikovem lesu. Sredi junija se je zglasil na občini in se je za grobarsko službo zahvalil. Od občinskih mož mu ne eden ni rekel pohvalne besede, župan pa je naštel osem tisočakov na mizo in dejal hladno:

»Tu imaš, kar smo ti dolžni.«

»Samo šest tisoč je po pogodbi; od aprila sem nisem imel več dela,« je rekel Judež; »vzamem pa nobenega dinarja ne. Obdržite si svoj denar!«

»Kaj praviš?« je vzrojil župan in stopil pred njega.

»Zaradi denarja nisem sprejel službe in se tudi ne dam plačati zato. Nihče naj ne reče, da sem zdravje in življenje za denar prodajal.«

»Ne kvasaj neumnosti! Denar je tvoj.«

»Darujem ga občini.«

»Občina ne vzame nič od ... od takega —.«

»Dajte ga potem revežem, ki jim je bolj potreben kakor meni! V Dobji vesi je dovolj takih, ki so potrebni pomoči.«

S temi besedami je odprl duri in je odšel visoko vzravnan. Župan je robantil za njim, občinski možje pa so začudeno zijali in se spogledovali.

V kratkem se je po vsej fari razvedelo, da Judež ni hotel ne pare vzeti, ko so mu na občini hoteli plačati, kar so mu bili dolžni. Tistim, ki na Judežu niso ne trohice dobrega videli, je bila ta novica kakor udarec v obraz. Dvakrat mu je župan še poslal denar, enkrat ga je dal občinskemu redarju, drugič Jerulji; obakrat ga je Judež prinesel nazaj in drugič je pristavil, da ga bo, če mu ga še enkrat pošljejo, nesel na sodnijo, naj si ga gre občina na sodnijo iskat.

Župan je bil zdaj še bolj hud. Če so berači prevzetni, je rekel, mu je to čez vse zoprno. Julka pa, njegova hči, ga je poslušala s škodoželjnim in zmagovitim pogledom.

Konec junija sta se Julka in Judež po dolgem spet srečala. Tokrat pa ni šel on zanjo, temveč ona za njim. Ko je bila na očetovi planini, je zvedela, da dela Judež dvajset minut od tod v lesu. Zavila je tja in ga je grede srečala. Njemu je udarila kri v glavo, ko jo je tako nenadoma zagledal pred seboj.

»Dober dan!« je pozdravila. »Si zmeraj koj v lesu?«

»Da. Dosti dela imam; do košnje moram opraviti,« je odgovoril.

Nekaj časa sta molčala, potem je začela spet ona:

»Čuj, povej, zakaj ne vzameš denarja, ki ti ga je občina dolžna?«

»Ker ga nočem,« je odvrnil; »kar sem storil, tega mi z denarjem ne morejo poplačati.«

»Torej ti je premalo, kar ti dajejo?«

»Ne; več ko dovolj! Pa nočem biti sam pred seboj kakor Judež.«

Zmajala je z glavo.

»Zakaj pa si prav za prav prevzel to nevarno službo?«

»Ker je drug nihče ni. Hotel sem pokazati, da niso vsi moški strahopetci.«

»Ali se nisi bal črnih koz? Saj bi se jih bil lahko nalezel.«

»Aa! Kopriva ne pozebe.«

»Taka beseda je pregrešna, kadar gre za življenja in smrt.«

»Saj zame ni škoda!«

Dekletu ni ušla zbadljiva porogljivost v njegovem glasu; zdrznila se je in vprašala:

»Kdo pravi to?«

»Ti si tako rekla.«

»Kaaaj? Jaz? To ni res. Tako govorjenje je zame greh.«

»Ali nisi ti očeta nagovorila, naj meni ponudijo grobarsko službo — jaz da bi jo najlaže prevzel?«

Od jeze je vsa zagorela, take je še ni videl, prav zadrla se je nad njim:

»To je grda, hudobna laž — užalil si me, ko si kaj takega mogel verjeti.«

»Saj prav verjel nisem,« je zajecal; »pa če človeku vedno trobijo, da se mi smejiš in me imaš za norca in da se ti studim, potem pa človek le začne dvomiti.«

»Kdo pa ti je take trobil? Ali moj oče?«

»Ne.«

»Moj brat?«

»Da.«

»Ali je brat tudi rekel, da sem jaz zato naj bi ti bil za grobarja?«

»Ne, to mi je rekel Migec; on je tudi pravil, da so mu tvoj oče naročili, naj mi ponudi grobarsko službo.«

»Migec! Ali ga ne poznaš sam dovolj dobro? Tega coprnika hudobnega! In si misliš, da bi se moj oče s takim menili? Moj oče s takim še govoriti nočejo.«

Judež je pobesil glavo in je molčal; ona pa se je kregala naprej:

»Kaj takega si od tebe nisem zaslužila, da bi tako grdo mislil o meni. Nevoljna sem bila, ko si prevzel grobarsko reč.«

»Kaj praviš, Julka? Nevoljna si bila?« je silil v njo. »Zakaj pa?«

»Bala sem se, da se boš koz nalezel — pa si se mi smilil.«

»Julka, Julka, odpusti mi!« je dejal ves iz sebe. »Resnico ti bom povedal: prevzel sem to službo samo zaradi tebe.«

»Kaj? Zaradi mene?« je hlastnila, po vsem telesu je trepetala. »Zaradi mene? Ali hočeš reči, da si storil to iz jeze?«

»Ne, ne, iz jeze ne. Mislil sem si, ti imaš že prav, če meniš, da me ni škoda — in če zbolim in če umrem, se bom vsaj malo spokoril za svoje prejšnje hudobije. Pozneje me je jela služba veseliti, ko sem lahko tolikim bolnim zapuščenim revežem pomagal. In nič se ne zlažem, če rečem, da sem to tudi Bogu na ljubo storil.«

Zdaj je ona čisto utihnila. Čez nekaj časa je dejala mehko:

»Tonč!« 

»Julka!« je kriknil on; bilo je, kakor da je zavriskal. »Po imenu si me poklicala! — Bog ti povrni! Ne zaničuješ me, kajne, da ne?«

»Zaničevala te nikoli nisem; zdaj te spoštujem. Spoštujem te bolj ko vse druge moške v fari, ker nobeden ni bil tako pogumen in tako krščanski kakor ti.«

Čisto rdeč je obstal pred njo, kakor da ga je okregala; njegove črne oči pa so žarele od sreče. Tako je bil vesel, da ni spravil besede iz sebe.

»Še nekaj ti moram reči, Tonč,« je ona nadaljevala; »po volji mi je in čudno sem vesela, da denarja nisi vzel. Pokazal si jim pravega moža — prav je tako, Tonč!«

Še zmeraj je stal pred njo in ni vedel, ali bi se smejal ali jokal.

»Zdaj pa tiho bodi, nikomur ne črhni besedice o tem, kar sva govorila,« je rekla spet odločno, kakor je bila njena navada. »... Zdaj me ne boš več skrbel in potrebna ti tudi nisem več, zdaj si trden in mož, kakor je prav. Srečno, Tonč! Svoj živi dan se te bom spominjala.«

»Julka!« je zavpil.

Ona pa je že hitela po svoji poti in se ni več ozrla.

8.

Judež si je spet najel Hrastovo kegljišče. Bilo je sredi avgusta neke nedelje popoldne. Na kegljišču je bilo vse živo. Ker je bilo rečeno, da bo prihodnjo nedeljo kegljaška tekma, so se kegljači danes prišli vadit. Tu je bil mladi Meležnik, nadvorski hlapec Mohor, Laznikov hlapec, Pušnik, Končnikov Jur, Ladra in še drugi. Tudi nadvorski Peter je bil med njimi; saj je hotel med kegljači za mojstra veljati. Kegljal je le, kadar je bilo dosti ljudi okoli, da se je ime1 pred kom postavljati. Danes je bilo polno gledalcev. Ko so nekaj partij že dali, sta prišla še Mrkačev Luka in Homanov Tinč; to sta bila prava tovariša in pretepača. Komaj sta prišla, sta se že začela z nadvorskim Petrom dajati, ker je bil ta proti temu, da bi ju vzeli k igri. Nazadnje so ju igralci vendar sprejeli.

Minulo je pol ure; tedaj se je prikazal Migec. Primigal je z dvorišča in se prismolil na stol sredi igralcev. Vzel je iz žepa okrogel kamenček, ga sklenil v roke, nekaj časa je pihal na pest, potem je roki razklenil — in kamna ni bilo nikjer. »Hehehe,« se je jel režati in migati z vsem trupom. Ko so mu nekateri poploskali, se je speljal na stolu še bolj v sredo, da so ga laže vsi videli, in se je zadrl:

»Kaj mi date, če vam keglje in krogle zacopram, da jih ne bo več?«

»Zaušnico ti dam pa pošteno,« mu je zabrusil Mrkačev. »Zdaj kegljamo, ti pa pojdi starim babam coprat!«

»Hehehe,« se je režal Migec, kakor da ni bilo nič; iz oči pa mu je šinil grozeč plamen. Odmigal je okoli kegljišča gor k Judežu, ki je postavljal keglje. Naslonil se je na plot in se mu porogljivo zasmejal:

»Judež, ja Judež! Tak junak in divjak si bil — zdaj pa keglje postavljaš ko kak smrkov pobič in po dinarjih pobiraš kakor mežnar po cerkvi!«

»Dinarje, pa po poštenju!« ga je Judež ostro zavrnil. »Če se mi pri priči ne izgubiš, ti bom nekaj zagodel, da se v Podkraju ne boš več prikazal.«

Migec je zaigral na orglice, hudobno se je režal in spet odmigal h kegljalcem. Kegljalci so bili v ognju. Na mizi se je nabralo že čez petdeset dinarjev. Pravkar je plačal še Nadvorski Peter. Da je mogel stavo plačati, si je menjal dvajsetak. Preden še mu je krogla zdrknila iz rok, je Migec zaklical zapovedujoče: »Cinkus, pinkus — gralarum: šest!« Res je padlo šest kegljev. Gledalci so dejali, da je slučajno naneslo, in so se smejali. Toda odslej je coprnik vsakokrat poprej zapovedal, koliko kegljev naj pade, in vsakokrat je prav napovedal. Moški so ga jeli z nekim strahom gledati; »coprnik« pa se je sukal med igralci, porogljivo se je režal in je zdaj temu zdaj onemu segel z roko po obrazu in je pri tem uganjal svoje čarovniške čirečare. Medtem je prišla vrsta na Mrkačevega. Bil je ves rdeč od razburjenja, iz oči mu je gorel pohlep po denarju. Preden je prijel kroglo, se je zadrl nad Migcem:

»Glej, da boš pri meni tiho, ti pasje matere sin! Jaz nočem ničesar od tebe! Ali si čul?«

Migec se je zaničljivo zasmejal in ni rekel ne besede. Doslej je padlo največ sedem kegljev; kdor bi jih osem podrl, ta bi dobil ves denar, kar ga je bilo na mizi stavljenega. Mrkačev Luka je dolgo meril, potem je kroglo zagnal — padlo jih je sedem. Še pohlepneje so mu zažarele oči, ko se je spravil k drugemu. Krogla je odletela, ta hip pa je zahretil coprnik na ves glas:

»Kobradakabra, nič!«

Res je šinila krogla skozi keglje in se niti dotaknila ni katerega. Mrkačev Luka je bil ves divji od jeze; planil je proti Migcu, ta pa je zavpil:

»Nazaj! Smrt nosim pri sebi. Nazaj, če ne, jo spustim nate!«

Luka je zaškripal z zobmi, vendar se je preplašeno umaknil.

Zdaj je prišla vrsta na Meležnika, ki je bil zadnji. Ko je zagnal kroglo, je zaklical »coprnik«: »Pinkus, cinkus, devet!« Krogla je letela in res je padlo vseh devet kegljev eden na drugega. Vse je zavpilo. Z eno samo kroglo je dobil Melečnik ves denar, kar so ga stavili. Kar koj pa se je začelo prerekanje sem in tja, Meležnikov glas je prevpil druge:

»Heee, tu ni ves denar — pol ga je izginilo!«

Kegljalci so stikali glave okoli mize in okoli Meležnika, Migec pa mu je pošepnil:

»Mrkačev Luka je kradel — dvajsetak je vzel.«

»Luka, ne uganjaj norcev!« se je Meležnik zadrl na Mrkačevega. »Daj dvajsetak!«

»Kaj?« je zarobantil Luka. »Išči tata med svojimi! Nadvorski Peter je imel prste tam.«

»Hudirja, jaz sem dvajset dinarjev zamenjal, saj mora biti dvajsetak še na mizi,« je zavpil Peter jezno in je dvignil pest, da bi udaril.

Medtem je Migec Meležniku spet pošepnil: »Mrkačev ima dvajsetak — v zunanjem žepu — v zgornjem ga ima.«

Bliskovito je segel Meležnik Mrkačevemu v žep in je res potegnil iz njega srebrn dvajsetak.

»Tat! Lump!« sta zavpila Meležnik in Peter oba hkrati.

»Vidva sta lumpa! Goljufa!« se je drl Mrkačev in je planil ves iz sebe v Meležnika. Zagrabil ga je za vrat, skoraj isti čas je Peter stisnil Mrkačevega za grlo in ga jel dušiti. Mrkačevemu je skočil Homanov Tinč na pomoč in se vrgel na Nadvorskega Petra. Meležnik in mladi Nadvornik bi Mrkačevemu in Tinču ne bila kos, ker sta bila ta znana pretepača. Priskočila pa sta Ladra in Končnikov Jur. Tepli so se, metali, dušili in pri tem vpili, da se je vse kadilo. Tisti, ki niso bili udeleženi, so se daleč umaknili. Več pa ko so imeli oni prostora, huje so se tepli. Nadvorskemu Petru je nekdo stiskal grlo, druga roka ga je neusmiljeno vlekla za brke. Ponosnemu županovemu sinu je bil obraz čisto zaripel, kakor brez pameti je bil, levica mu je bila nekje v klobčiču vklenjena, z desnico je iskal nož, pa ga ni imel. Tedajci je zagledal ročaj noža, ki je enemu izmed pretepačev molel iz hladnega žepa, segel je ponj in zasadil nož enemu izmed nasprotnikov v prsa. Ko je hotel vdrugo suniti, ga je nekdo prijel za roko in mu jo tako močno stisnil, da je na glas zastokal in izpustil nož. Isti čas sta ga prijeli dve orjaški roki, ga vzdignili in ga zagnali ven na trato. To je storil Judež, ki je prihitel dol od kegljev, da bi pretepače ločil in razgnal. Na mah se je klobčič razklenil, eden od njih pa je omahnil na tla.

»Meležnik ga je sunil, Meležnik je Tinča zaklal!« je zahretil Mrhačev Luka in potegnil svoj nož. Tedaj ga je Judež s tako silo udaril po rami, da mu je nož padel iz rok, in zadrl se je grozeče:

»Naj se nobeden ne gane več! Sicer ga treščim, da ne bo nikoli več vstal.«

Vtem je zagrmel za njim mogočen glas: »Kaj je tu? Kaj je bilo?«

Bil je župan; sedel je v gostilni, čul je direndaj in je stopil na kegljišče; z njim je bil eden od občinskih mož. Pravkar se je Peter, njegov sin, pobiral s tal in je obstal ves krvav in trepetajoč. Župan je ošinil sina s pogledom, da bolj hud biti ni mogel, in je zapovedal:

»Tu mora ostati vse, kakor je! Nobeden naj se ne gane od tod! Ti pa,« se je obrnil na občinskega moža, »pojdi po orožnike! Hrast pa naj pošlje po zdravnika!«

»Po duhovnika je treba, Tinča je treba prevideti,« je dejal Judež in pokazal na Tinča, ki je hropel na tleh.

Ne da bi se kaj zmenil za župana, je Judež odhitel po gospoda. Župan je nagrbančil čelo in je vprašal strogo:

»Kako se je zgodilo?«

»Za dvajset dinarjev je šlo,« je povedal Pušnik ves skesen, »nekdo jih je z mize pobral.«

Mrkačev Luka se je zadri vmes:

»Migec je vsega kriv, on je ščul. On je pocopral, da je prišel denar v moj žep.«

»Kje je Migec?«

Vsi so se ozrli. Toda »coprnik« se je že koj spočetka, ko so se začeli tepsti, pobral in se odrežal po vasi dol. Ker ga ni bilo, je župan pogledal okoli sebe in je vprašal:

»Kdo je Tinča z nožem? Judež?«

»Ne! Ne!« se jih je več oglasilo, Pušnik pa je povedal:

»Ko je Judež prišel, je bil Tinč že zaboden. Judež je hotel prepir pomiriti, pa je prišel prepozno.«

»Tisti, ki je Tinča zabodel, naj se javi! Dolžnost je, da se javi. Hočem vedeti, kdo je bil,« je pozival župan strogo.

Vsi so molčali, nihče se ni zmezil.

»Torej skriva se tudi še? Se bo že našel ... Vprašaj Tinča!«

Mrkačev Luka se je sklonil k svojemu prijatelju, pa ni mogel iz njega nič spraviti, ker je Tinč težko hropel.

Tedaj se je vrnil Judež s kaplanom. Duhovnik je pokleknil k ranjencu in je brž spoznal, da je njegovo življenje pri kraju. Naglo ga je del v poslednje olje in nekaj minut nato je Tinč izdihnil. Njegova smrt je pretresla vse. Stali so nemo okoli mrliča. Vtem sta prišla dva občinska moža, gostilničar in orožnik. Župan in orožnik sta začela strogo zasliševanje, pa nista mogla dognati, kdo bi bil morilec.

»Vsi naj pokažejo nože! Bomo videli!« je zapovedal župan, glas pa se mu je tresel.

Nadvorski Peter je sveto zatrjeval, da ni imel noža pri sebi, prav tako tudi Ladra. Končnikov Jur in Mrkačev Luka sta pokazala svoja noža, na teh ni bilo nobene sledi o krvi. Meležnik pa je s tresočo se roko iskal po hlačah, pa ni našel drugega ko prazno nožnico.

»Tu je Meležnikov nož, tu pod klopjo leži,« je za vpil Mrkačev. »Saj sem rekel, da je Meležnik Tinča zaklal — saj sem videl.«

Orožnik je pobral nož, bil je ves krvav, pomolil ga je Meležniku pod nos in je strogo vprašal:

»Ali je tvoj?«

»Je,« je odgovoril Meležnik ves prestrašen. »Pa prisegam pred Bogom in vsemi svetniki, prisegam na svojo dušo, da ga jaz nisem zabodel. Noža še v roki imel nisem — kdo drug ga mi je moral iz žepa potegniti.«

Orožnik in občinski možje so se neverno nasmehnili, Mrkačevemu pa, ki je svojo gonil, da je Meležnik morilec, so vendarle veleli, naj drži jezik za zobmi. Orožnik je zaslišal še nekaj gledalcev. Večjidel so se umaknili, ko se je prikazal župan, nekaj pa se jih je že koj spočetka izmuznilo, ko se je pretep začel. Od teh, ki so še bili okoli kegljišča, ni vedel nobeden nič povedati. Bil je tak direndaj, ko so se tepli, da nihče od onih, ki so gledali, ni mogel nič natančnega videti. Tudi Judež je povedal, da je bil Tinč že zaboden, ko je on prišel in je Nadvorskega Petra od pretepačev ločil; kdo bi naj bil Tinča zaklal, tega ne more reči. Ko je to izjavil, se je Judežu glas rahlo tresel, pa tega drugi niso opazili.

Po daljšem posvetovanju so se občinski možje in orožnik zmenili, da je treba vseh pet pretepačev še danes spraviti na sodnijo. Uro pozneje je orožnik vseh pet peljal po cesti proti trgu, z njim pa je šel tudi župan. Ne besede ni spregovoril s sinom. Včasih ga je ošinil s pogledom in ta pogled je bil hladen, grozen.

9.

Bil je žalosten pogreb, ko so Homanovega Tinča pokopavali. Ljudi je bilo malo, žalovati pa je bilo videti le tiste, ki so bili sorodniki zaradi pretepa zaprtih.

Judež je bil pogrebec. Ko so spuščali krsto v grob, ga je stresla groza. Po eni strani ga je pretresla nesrečna Tinčeva smrt, po drugi strani pa so mu uhajale misli neprestano na to, kaj se bo še zgodilo. Julka, ki je stala nekoliko v strani, je bila tako bleda, da je take še ni videl. Petra, svojega brata, je imela posebno rada. Če jo je že to potrlo, da je bil brat zraven, ko so se tepli in da je bil z drugimi vred zaprt, kako šele bo, ko se bo izpričalo, da je bil prav njen brat — morilec. Izpričati pa se bo moralo, če bodo njega, Judeža, prisilili, da pove po resnici. Ali pa se bo dal prisiliti? Nak, molčal bo Julki na ljubo.

Šele zadnje tedne mu je postalo jasno, kako ljuba mu je Julka. Prej niti slutil ni, da je mogoče kakega človeka tako ljubiti. Da bi napravil njej tako hudo žalost — nak, to pač ne! Saj ga ona tudi ni izdala, ko je bi tedaj v stiski in so mu bili lovci čisto za petami. Molčal bo, pa naj se zgodi kar koli.

Med opravilom v cerkvi je predel svoje misli dalje. Dejal si je: Saj dolžen nisem, da bi pred sodnijo moral povedati. Dolžen je Nadvorski Peter, da prizna. Morda bo priznal. Ali prej bi rekel, da ne bo. Taki ljudje, kakor je Peter, so sicer ponosni, zraven pa strahopetni; samo nase gledajo, pa najsi zaradi tega drugi škodo trpijo. Zaradi njega bi Judež ne molčal. Pa zaradi Julke je še celo to želel, naj bi tudi Peter molčal, da bi dekletu bila sramota prihranjena ... In če bi potem nedolžnega obsodili? Meležnika? Ah, kaj! Saj čisto nedolžen nobeden od teh ni bil, ki so se tepli. Če bodo vsi tajili, storilca ne bodo našli. Obsodili bodo vse na nekaj tednov in to so si tudi vsi po pravici zaslužili. Jim bo dober nauk za drugič ... Toda navsezadnje bodo vendarle Meležnika spoznali za krivega ... Pa kaj ? Kaj je to Judežu mar? Kaj more on? Njemu ni Meležnik nič bližji kakor kdo drugi. Če pa bo moral pred sodnijo priseči in pod prisego izpovedati, kar ve? Ti ljubi Bog! — Ne! Po krivem ne bo pričal ... Morda ga pa niti klicali ne bodo na sodnijo? In če ga tudi bodo, se bo že kako izmazal. Toda bolj ko je premišljeval, bolj je bil nemiren ...

Po pogrebu so prišli v Podkraj trije orožniki in so zaslišali celo vrsto ljudi. Tudi Judeža so poklicali. Kakor že prvič, tako je Judež tudi sedaj trdil, da ne ve, kdo je Tinča sunil z nožem; tudi pred sodnijo ne bo mogel drugače izpovedati, je dejal. Upal je, da mu po vsem tem ne bo treba za pričo na sodnijo, in se je spet lotil svojega dela pri Končniku. Orožniki pa so peljali Migca s seboj, ker se je v svojih izpovedbah zapletal.

Dva tedna je bilo vse tiho, potem se je izvedelo, da so odpeljali vseh šest osumljencev v mesto v zapore okrožnega sodišča. Ob istem času so dobili vabilo na zasliševanje: župan Nadvornik, Hrast, Laznikov hlapec, Pušnik in Judež, in sicer za deveti september. Zdaj se je torej zgodilo, česar se je ves ta čas bal. Kaj naj počne? Pri sodniji bo moral priseči in pod prisego izpovedati. Najbolje bo vendarle, če bo vse tajil. Greh bo to, kriva prisega, pa saj mu jo bo Bog odpustil. Dan in noč je premišljeval in ni prišel do pravega sklepa.

V nedeljo zjutraj je šel h kaplanu k spovedi. Vse mu je po resnici povedal in ga vprašal za svet. Duhovnik mu je z veliko resnobo dejal, da je kot priča dolžen vse po resnici in pravici povedati in da ne sme ničesar prikriti. Če bi drugače storil, bi hudo grešil in tak smrtni greh Bog često že na tem svetu kaznuje.

Zdaj je Judež vedel, kako je. Trdno je sklenil, da si greha ne bo nakopal, pa tudi Julki ni hotel povzročiti žalosti in sramote. Nič drugega mu ni ostalo, kakor izogniti se je moral pričevanju. To drugače ni bilo mogoče: moral je iz kraja izginiti. Udaril bo čez mejo, tam ga živ krst ne bo našel. Ali pa je potem še mogel misliti na vrnitev? Težko. In če bi se morda čez leta vrnil, bi bila Julka že omožena in ne bi se ji smel več približati. Ali si je torej le res domišljal, da mu bo kdaj kaj več kakor dobra znanka? Ne, tega ne. Pa zanj je že to sreča, če jo sme pozdraviti, jo nagovoriti in če mu ona prijazno odzdravi in odgovori. Ako čez mejo uide, je ne bo več videl. In vendar mora ... Edina tolažba mu je, da stori to njej na ljubo, in čeprav nihče ne ve, kaj žrtvuje, on sam pa ve in na onem svetu bo to tudi Julka izvedela. Potem bo tudi izvedela, kako silno, silno rad jo je imel. Ko bi le tako brez slovesa ne bilo treba iti! Toda kdo reče, da mora brez slovesa? Poslovil se bo na vsak način od nje. Bo že kaj rekel, zakaj da odhaja. V planino še pojde poprej, tam ji nabere šopek planinskih rož za spomin ... Ta misel ga je navdala z neko otožno sladkobo in mu je olajšala duševno bolečino.

Drugi dan je mahnil v planino. Ves dan se je klatil po vrheh in grebenih. Natrgal je pol nahrbtnika planinskih rož, potem se je ob studencu pod skalo usedel, odbral je najlepše cvete in jih povil v šopek. Pojedel je kruh, ki ga je imel s seboj, se napil studenčnice in se zvrnil po planinskem mahu, zasanjal z odprtimi očmi in polagoma zadremal.

Že so se jele plaziti sence iz dolin, ko se je prebudil, pobral svojo ropotijo in jo z dolgimi koraki ucvrl v dol. Ko se je bližal svojemu domu — Jeruljini koči —, je videl skoz okno, da je v hiši luč. Torej se je teta vrnila, cele tri tedne je že ni bilo. Judež se je razveselil: se bo od ženkice, ki mu je obilo dobrega storila, tudi lahko poslovil. Naglo je stopil v hišo.

»Tone, dober večer!« ga je pozdravila Jerulja, ki ga je že na koraku spoznala. »Tebe pa dolgo ni. Sem te že očakovala.«

»Vi, teta, pa takoj spet pridete, kadar greste zdoma,« je dejal napol za norce napol za res.

»Tokrat sem pa prav posebej hitela, da bi se prej ko slej vrnila. Bi bila lahko še na Sveto goro šla, bi bila imela lepo tovarišijo, pa mi že v Ljubnem ni dalo miru, ko sem čula, da so v Podkraju enega pri kegljanju ubili. Zato sem se koj obrnila. Hvala Bogu, da sem te zdravega našla! ... Jej, kake lepe rože imaš! Za koga si jih pa nabral? Ali za mene ali za farno Mater božjo ali za kakega drugega svetnika?«

»Ne za vas in ne za kakega drugega svetnika,« se ji je odsmejal. »Saj imate sami dosti rož. Iz vašega koša tako diši kakor pri božjem grobu.«

»Če tvoje gledam, me vse moje nič ne veselijo.«

»V nahrbtniku jih še imam, kar vzemite si jih!«

»Bog lonaj! Jaz sem ti tudi nekaj prinesla za odpustek, na!«

Dala mu je obe roki polni hrušk.

»Jej, so sladke! Takih v našem kraju ni,« je rekla in jela iz Tončevega nahrbtnika pobirati cvetje. Vmes je klepetala:

»Moj Bog, je to hudo zaradi Meležnika, ali ne, Tonč? Kako se meni revež smili!«

»Zakaj Meležnik? Saj Meležnika niso ubili,« se je Judež čudil.

»Vem, vem. Tinč se mi tudi smili, sem vso pot za njega molila ... Pa Meležnik je bil tako dober mož, zdaj ga bodo pa obesili.«

»Kaj še! Kdo pa je to rekel?«

»To sem vse grede izvedela. Pri Dobrunki sem bila, ji jajca nosim, njen mož je na sodniji, ima tiste čez, ki so zaprti, tista mi je rekla, da je Meležnik in da mu ne bo nič pomagalo, če še tako taji. Kdo bi si bil mislil, da bi Meležnik mogel človeka ubiti!«

»To še ni prav nič gotovo. Saj mu nihče ne more dokazati, da je on Tinča.«

»Je že gotovo, je rekla Dobrunka. Mrkačev Luka ga je videl, nož je tudi njegov, nihče drug ga ni mogel kakor Meležnik. Dobrunkin mož pravi, da je že obsojen.«

»Dobrunkin mož ima slamo v glavi. Saj še niso sodili, sodili bodo v mestu na okrožnem sodišču.«

»Jaz bi mu privoščila, da bi si vsaj življenje rešil. Najbolj smili se mi Katra. Moj Bog, je to hudo: mlada lena pa kup majhnih otrok, nobeden še ni za šolo, najmanjši pa je še v zibki. Danes sem jo srečala — o ti ljubi Bog!«

»Kaj pa reče?« je razburjeno vprašal Judež.

»Kaj bo rekla? Saj ne spravi besede iz sebe, kar jok jo sili, očesa ima čisto rdeča. Upanja nima nobenega več. Hotela sem ji dati kavo, Dobrunka mi jo je dala, da bi jo imela za sveti večer, pa je ni hotela vzeti. Ničesar noče, le Tevž naj bi prišel, enkrat še samo naj bi prišel, tako ti stoka in tarna revica.«

Judeža je Jeruljina pripoved pretresla. Jerulja pa je nadaljevala:

»Viš, že tolikokrat sem ti rekla: vsa nesreča na svetu pride od ženitve. Kaka ti je bila Katra, ko je bila še dečla: lepa, nedolžna, rdeča in zmeraj vesela, še bolj vesela, kakor je Marička, njena sestra! Ko bi bila sama ostala, bi si še danes lahko pela. Ali ji je bilo treba, da se je vpregla v ta nesrečni zakonski stan? Zdaj jo tepe.«

»Zakon vendar ni nič slabega.«

»Slab ne rečem, da bi bil. Dober pa tudi ni. Saj ne prinese drugega kakor skrb pa reve in nadloge. Bog je že vedel, kaj je naredil, pa ko bi bila jaz namesto njega — Bog mi odpusti — jaz bi sedmega zakramenta ne bila ustanovila, namesto sedmega bi bila rajši napravila nekaj drugih ... Lepšega stanu ni, kakor je deviški stan. To vem jaz.«

»Vsi ljudje pa ne morejo ostati samski.«

»Zakaj ne? Samskim se vselej bolje godi kakor oženjenim. To si sama izkušam. Ne sejejo in ne žanjejo in vendar jih nebeški Oče redi. In ko bi vse ženske prišle z belim vencem na oni svet in ko bi vsi moški prišli z lilijo v roki pred večnega Sodnika, bi vsi koj takoj lahko odrajali v nebesa. Ali si moreš kaj lepšega misliti? Zato pa, Tonč, ubogaj me in ne ženi se nikoli!«

»Pred ženitvijo sem varen. Bodite brez skrbi, teta!«

»Prav imaš! Dober pob si in mojih misli. Pa to veš tudi, da je Bog rekel: duh je voljen, človek pa je slab. Zase sicer lahko rečem, da nisem imela nikoli kakih skušnjav; če bi me bil sam cesar vprašal, bi mu bila figo pokazala — hvala bodi Bogu! Mladim ljudem pa rade pridejo muhe. Če se jim malo bolje godi, že mislijo, da jim samim ni obstati, da si morajo tovariša ali tovarišico poiskati, potem pa ti kar čez glavo treščijo v zakonski jarem. Tonč, še nekaj ti bom svetovala, da ne boš postal kdaj slab, da boš do kraja obstal v samskem stanu. Veš kaj? Pojdi h kapucinom ali k frančiškanom! Pa rajši h kapucinom!«

»Ali vam bolj kaj pametnega ne pride na misel? Saj vendar ne bom začel študirati, ko pa bom kmalu že trideset let star!«

»Saj ti ni treba študirati. Radi te vzamejo za brata, boš za vratarja ali za cerkovnika ali za kuharja — to ti je še lepše, kakor če moraš okoli po misijonih letati pa pridigati in spovedovati. Malo težka pa raskava je me-niška halja že. Je pa to dobro v njej, da ne moreš čez ojnice skakati. Pa so menihi kljub temu zmerom dobre volje, zmerom boš imel veselo tovarišijo in ti nikoli no bo dolg čas. Verjemi mi, Tonč, ni kaj lepšega kako redovniški stan.«

»Teta, zakaj pa potem vi niste šli v samostan?«

»Jaaaz? Sveti križ, kaj takega bi si še misliti ne bila upala. Vsi ne morejo v samostan. V božjem kraljestvu niso samo sveti menihi in puščavniki, so tudi sveti romarji — Bog mi odpusti, saj od svetosti sem še tak daleč, kakor je pepelnica daleč od adventa ... Mene je Bog na drugo pot peljal. Iti moram za njim zdaj sem zdaj tja in pobirati drobtinice, ki mi jih meče na pot.«

»Teta, vam je ves svet pretesen, meni bi samostan naj ne bil.«

»Ti moj Bog! Svet zadaj in spredaj ni kaj prida, pa je vseeno, ali je tesen ali širok. V samostanu si na duši in telesu oskrbljen. Tam ti ni treba garati, da bi si kruh zaslužil, in na dediščino ti tudi ni treba misliti.«

»Na dediščino? Kdo bi mi pa naj kaj zapustil?«

»Bajto bi morala tebi zapisati, ko bi umrla. Če greš pa v samostan, jo lahko Devici Mariji zapišem pa nama bo obema na onem svetu v korist, tebi in meni.«

»Teta, storite s svojo bajto, kar hočete! Jaz nisem nikoli mislil nanjo. Meni je ni treba.«

»Torej pojdeš res h kapucinom? Bogu bodi hvala. Ali veš kaj? Ko pridem prihodnjič v Maribor, te bom priglasila in bom vprašala, kaj moraš svojega s seboj prinesti.«

»Take misli kar pustite! Poslušajte, teta, kaj vam rečem! Jutri ali pojutrišnjem pojdem daleč, daleč od tod. Če ne boste nič izvedeli, kje sem in kam sem šel, pa si mislite, da sem kje pri kapucinih in da sem na dobrem.«

Ženica ga je pogledala z začudenim, pa veselim pogledom. On je medtem vstal in si je slekel jopič.

»Bog ve, če bi res ne bilo najbolje! Morda me burja le sama zanese tja,« je polglasno mrmral.

»Tonč, le nikar si ne premišljuj! Ko si se enkrat odločil, ostani pri svojem sklepu!« ga je Jerulja nagovarjala. »Kaj pa imaš na svetu dobrega pričakati? Svet je dolina solz, čisto kakor lastovičje gnezdo je, vsako uro lahko iz njega padeš. Poglej Meležnika! Ljudje so mu kar zavidali, tako srečo je imel; zdaj je čez noč vsega konec in na vislicah bo storil smrt.«

»Kaj pa govorite! Zaradi take reči še nobeden ni prišel na vislice, kvečjemu če dobi kako leto. Da bi to pa ravno Meležnik moral biti, še ni gotovo. Saj lahko koga drugega tudi zadene.«

»Jaz tega nikomur ne privoščim. Toda Meležnika je le zadelo, ne bo se več rešil, vsi tako pravijo, je že sojen.«

Judež se je grizel v ustnice in ni vedel kaj reči. čez nekaj časa je dejal, da je truden in da bi šel rad spat. Povečerjala sta in pomolila in sta šla leč.

Medtem ko je Jerulja hitro zaspala, se je Judež premetaval sem in tja in ni mogel zaspati. Kakor je zamižal, je že videl Meležnika pred seboj ... Ali ga bodo res obsodili? Mogoče je vse. čudno res ni, če so njega osumili. Sicer mu za življenje ne bo šlo, ker se še ni čulo, da bi bili koga na smrt obsodili, če je pri pretepu, ko se je branil, drugega ubil, pa kakih pet, šest ali celo deset let bi vendarle utegnil dobiti ... Nihče drug ga ne more rešiti kakor on, Judež. Če zdaj uide in se pričevanju izogne, bo Meležnika zadelo. Nedolžni se bo moral namesto krivca pokoriti, ženi bodo vzeli moža, otrokom očeta, vse gospodarstvo bo šlo rakovo pot — kriv vsemu temu pa bi bil on, Judež, ker bi resnico zatajil in dal morilcu s svojim molkom potuho. Nadvorskega Petra pol toliko ne bi zadelo, če bi ga za pet ali deset let zašili, Peter bi po pravici trpel, samec je, za nikogar mu ni treba skrbeti ... Toda Julko bi zadelo, hujše bi jo morda zadelo kakor Meležnico ...

Pa kaj mu je Julka mar? O, pač, pač! Bliža je njegovemu srcu kakor kdor koli drug. Toda če resnica in pravica tako velevata, mora srce molčati ... Zdaj, Judež, je treba značaj pokazati! In vendar: kako bi mogel Julki toliko žalost prizadejati?

Vso noč se je premetaval po postelji in ni prišel do sklepa. Zjutraj je vstal s težko glavo. Nič več ni mislil, bežati moram, si je rekel, hitro je treba, le štiri in dvajset ur časa je še, če medtem ne izgine, bo moral pred sodnijo in bo moral pričevati ... Toda poprej je hotel še z Julko govoriti.

Okoli poldneva je šel na vas in zavil mimo Nadvornika. Počasi je šel mimo, prežal je okoli hiše, zavil je po stezi v goščo in čakal, da bi jo kje zagledal. Pa ni imel sreče. Videl je Nadvornika, videl je Nadvornico, posli so se sukali okoli poslopij, Julke pa vse do večera ni nagledal. Bliže k hiši pa si ni upal, dokler je vedel, da je stari doma. Ko se je zmračilo, se je vrnil, ne da bi bil kaj opravil. Srce mu je bilo žalostno.

Hodil je mimo Meležnika. Ko je prišel bliže, je zaslišal dretje in jok. V kapelici ob hiši je bila luč. Od tam so prihajali stokajoči glasovi. Družina je bila zbrana pri kapelici, Meležnica, Marička, njena sestra, in otroci. Molili so, toda bilo je, kakor da stokajo in se jočejo verne duše v vicah. Judeža je pretreslo. Obstal je in poslušal. Otročji drobiž se je stiskal okoli matere, najmlajšega je držala Marička. Meležnica je zatulila: »Sveta Marija, Mati božja ...« Marička, ta poprej tako poredno vesela Marička, je ihte molila naprej, otroci so trudno in enakomerno jokali, najmanjši je zdaj in zdaj zasknecal. Bil je tako žalosten pogled, da ga Judež ni prenesel. Odhitel je skozi les proti domu, vso pot pa mu je brnelo po ušesih: Ti si kriv te žalosti in nesreče! Ti, ti, ti!

V lesu se je ustavil in je prisluhnil. Še do sem je segal jok. Slabo mora biti za Meležnika! Njegovi doma bodo to vedeli, zato so tako obupani. Moj Bog, spet je Meležnica zatulila! Revi se bo še zmešalo — še storila si bo kaj — potem bo on njen morilec ...

Kar so ga noge nesle, je drl proti domu. Tu se je vrgel na posteljo. Šele po dolgem času je omahnil in zaspal. Toda ni imel mirnega spanja. V sanjah je videl Meležnika pod vislicami, zraven njega je klečala Meležnica, na rokah je držala otroka — zadavljenega, z vrvjo okoli drobnega vratu ... Judež je zakričal in se prebudil. Bil je ves moker. Od strahu je bil trd. Tako je nekaj časa ležal, pa strahotne podobe iz sanj ni mogel pregnati.

Vtem se je začelo svitati. Vstal je, se oblekel, skušal je pomoliti, pa ni mogel zbrati misli — in potem je začel težko sopsti, postal je bled ko zid, ves se je tresel — in potem je čisto tiho obstal in se je zagledal skozi okno ... Da, bom! ... Sklep je storjen, naj velja! ... Trpka poteza se mu je zarisala okrog ust ... Naj se zgodi, kar se hoče! ... Pa Julko mora poprej še videti, spregovoriti mora z njo, prej ne gre.

Proti poldnevu je zopet prežal na robu gozda tik nad Nadvornikom. Danes je imel srečo. Ni še dolgo čakal, tedaj je zagledal Julko, ko je šla z vrčem proti studencu. Švignil je za živo mejo in pohitel po globači in prestregel dekle. Julka se je prestrašila, ko ga je tako iznenada zagledala pred seboj. Pa tudi Judež so je pi ustrašil, kajti bila je čisto bleda in odkar jo je zadnjič srečal, je močno shujšala. Pa je ni utegni! gledati, ne da bi jo pozdravil, jo je vprašal:

»Julka, ali so oče doma?«

»Ne,« je odgovorila začudeno, »davi so šli. Kako pa, da si ti še tu? Ali tebi ni treba na sodnijo?«

»Tudi, pa se mi še ne mudi. Če grem vso noč, bom tudi še prav prišel ... Julka, poslušaj! Pomeniti se moram s teboj. Tu naju ljudje vidijo. Bodi tako dobra pa pridi gor v les, da se lahko v miru pogovoriva.«

Nezaupno ga je pogledala.

»Menda se me ne bojiš?« jo je užaljeno vprašal. »Ne, bati se ti ni treba. Nekaj važnega bi se rad pomenil s teboj. Ne bo dolgo.«

»Kaj bi se te bala!« je odgovorila. »Čakaj me gor, po kosilu bom prišla.«

Ne da bi kateri še kaj rekel, sta šla vsak na svojo stran.

Judež jo je mahnil v breg. Najprej je pobral v grmovju lepi šopek, ki ga je imel pripravljenega za Julko, potem je zavil po gozdu naokoli in se je po dobri uri vrnil na kraj, kjer je hotel Julko pričakati. Pa Julka je že bila tu. Sedela je nad globačo in si z obema rokama zakrivala lice. Ko je začula njegove korake, so ji roke omahnile, skočila je pokonci. Še bolj bleda se mu je videla kakor poprej pri studencu. Nekaj časa sta se nemo gledala. potem je vprašala ona kratko in odsekano:

»Kaj mi imaš povedati?«

»Še enkrat se ti moram zahvaliti za vse, kar si mi dobrega storila,« je s težavo stisnil iz sebe, »in — poslovil bi se rad. Danes grem, ne bova se več videla.«

»Kam greš? Zakaj greš?« je vprašala hlastno.

»Prihrani mi odgovor, prosim te,« je dejal; »čez kak dan boš že izvedela. Po pošteni poti grem.«

»Na sodnijo greš, zaradi tistega nesrečnega pretepa, mislim si -.. Bodi mi odkritosrčen pa mi nekaj povej! Kdo je Tinča zabodel? Ti veš.«

»Jaz — jaz da bi vedel?« se je prestrašil. »Ne, jaz ne vem ... Kako, da bi jaz vedel?«

»Ti si tistemu, ki ga je zabodel, nož iz rok izvil in si ga s kegljišča ven vrgel.«

»Sveta Marija!« je zavpil. »Ali že veš? Kdo ti je pravil?«

»Torej je res?« je z grozo dahnila. »Še zmeraj sem upala, nisem mogla verjeti, zdaj pa vem ... Povej, kako je bilo!«

»Kaj bi naj povedal? Za las prepozno sem prišel. Ko sem ga za roko zagrabil, je bilo že storjeno.«

»O moj Bog!«

»Kdo ti je povedal?«

»Nekdo, ki je bil zraven — saj je vseeno, kdo je bil.«

»Ali so tistega tudi klicali za pričo?«

»Ne.«

»Zakaj ne?«

»Ko — ko je videl, se je takoj izgubil. Ko je orožnik prišel, ga ni bilo več tam. Vprašal ni nihče po njem.«

»Ali bo tisti molčal?«

»Da, čisto gotovo bo.«

»Ali vedo tvoj oče?«

»Ne. Nihče ne ve kakor ti in jaz in oni.«

»Jaz bi ti še besede ne bil črhnil, če bi že ne bila prej vedela.«

»Tonč! Tonč! Tonč!«

Spreletelo jo je okoli usten, premagati se je hotela, pa ni mogla in je zasula in se začela na ves glas jokati.

»Julka,« je dejal, »kaj pa ti je, za božjo voljo?«

Dolgo ni spravila besede iz sebe.

»Moj Bog, Peter ...« so se med ihto trgale besede iz nje, »strašno se mi smili ... Pa sramota! ... Kako me je sram! ... V cerkev — v cerkev si — si ne upam več ... Očeta — očeta — bo — ubilo ... Vsi jim bodo — bodo privoščili sramoto ...«

Spet jo je premagal jok. Tudi Judežu se je raztegnil obraz, ko je videl dekle, ki je bilo tako ponosno, odločno, čisto strto pred seboj.

»Julka, nikar ne misli na najhujše!« jo je skušal tolažiti. »Saj Petra ne dolžijo, sam tudi ne bo povedal, če bodo katerega obsodili, bodo katerega drugega.«

Pogledala ga je s širokim pogledom in rekla:

»Pa saj boš moral ti povedat ... Tebe so za pričo poklicali, pod prisego boš moral povedati.«

»Če pa se sodniji izognem? Saj lahko uidem — čez planino — jutri sem lahko že na oni strani meje, kjer me ne najdejo več.«

Za trenutek se ji je obraz razjasnil.

»Kaj? Ušel boš? Ali si zaradi tega rekel, da greš in da se ne vrneš več? ... Da bi to storil, ne, tega si ne morem misliti.«

»Saj me ti tudi nisi izdala, ko sem bil v stiski.«

»Meni ni bilo težko.«

»Če morem zate kaj storiti, mi nič na svetu ni pretežko. Zate, Julka, bi storil vse.«

Pogledala ga je nežno in zajecala:

»Zame? Zame? Zakaj pa zame?«

Tedaj ga je premagalo srce:

»Julka, zate bi storil vse, vse ... Julka, enkrat me poslušaj, naj ti povem, saj sva danes zadnjič skupaj: kar živim, nisem na svetu imel nikogar tako rad kakor tebe. Na onem svetu boš izvedela, kako sem te ...«

Ustrašil se je lastne besede in jo požrl.

Julka je bila vsa rdeča in je stala s povešenimi očmi pred njim. Potem je rekla z mehkim glasom:

»Tonč, če zdaj greš, saj se pozneje lahko spet vrneš.«

Svetel žarek mu je spreletel lice, pa je kmalu spet ugasnil in lice se mu je zresnilo.

»Julka,« je dejal in težko zasopel, »rad bi ušel, pa je huda ovira, če grem in ne pričam, bo nedolžnega zajela nesreča. Ves sum se je nabral na Meležniku, toliko, da obsojen še ni. Pa ga bodo gotovo obsodili. Ali smem bežati?«

Razočarano ga je pogledala, toda molčala je.

»In pri Meležniku na domu šele!« je nadaljeval. »Sinoči sem šel mimo, tak jok je bil, da bi se kamnu zasmilil. Pa tudi ni čuda! Domačija trpi, ko ni gospodarja, otroci nimajo očeta — pa Bog ve, kaj se še zgodi. Če se izognem sodniji, bom jaz kriv, če Meležnika obsodijo. To bi bil vnebovpijoč greh. — Povej mi, kaj naj storim!«

Tudi zdaj mu ni odgovorila, postala pa je bleda ko smrt.

»Ženske se bolj znate obrniti kakor moški, povej mi, svetuj,« jo je prosil.

»Sam si moraš svetovati, ti si pameten, ti si mož,« je zašepetala in se zopet začela jokati.

Njen jok ga je pretresal do kosti. Rad bi bil kaj rekel, pa ni spravil besede iz sebe.

Čez nekaj časa šele je rekel čudno mirno:

»Julka, tiho bodi — storil bom, kar se mi zdi najbolje — zate in zame najbolje. .. Zdaj pa srečno in zbogom za ta svet! ... Nič mi ne zameri! Moli zame! ... Zdaj moram iti.«

»Kam greš?«

»V mesto. Na sodnijo.«

»Da, le pojdi, le pojdi, Judež — nočem te na slabo pot speljati.«

Ko strela ga je zadela beseda »Judež«. Ali ji je ušla? Ali ga je namenoma tako imenovala?

»Julka, se boš še prepričala, da nisi imela biti za kaj huda name,« je dejal trpko.

»Saj nisem huda — res ne,« je rekla. »Pa pojdi, pojdi, drugače postaneva še obadva omahljiva.«

Izpod klobuka je vzel šopek svojih planinskih rož in ga ji je pomolil.

»Ta šopek vzemi, prosim te, za spomin. Prvič in zadnjič je, da ti kaj dam. Nikoli ti ne bom več v nadlego.«

Solze so jo oblile, šopka pa ni hotela in je rekla:

»Ne, ne — zdaj ne — na tej poti, ko greš proti bratu ... Srečno! Srečno, Tonč!«

Dala mu je roko, rahlo jo je stisnil. Njegova je bila hladna kot led, njena je bila vroča.

Spet ga je jelo nekaj daviti. Ali naj ji pove? Ne, ne — tiho! Ne besede ne! Drugače bi si še utegnil premisliti.

»Srečno. Julka!« je dejal odločno in ko da ga gonijo psi, je odhitel po lesu dol.

Ko je prišel domov, Jerulje ni bilo. Kar vesel je bil. Šopek je vtaknil v kozarec in ga postavil na mizo. Potem se je nedelno oblekel, nadeval v nahrbtnik nekaj obleke in perila ter je odšel.

10.

Natančno ob uri je stopil Judež v sodno dvorano. Poprej si je obleko lepo poravnal in otepel, pri brivcu se je dal čedno ostrici in obriti, za klobukom je imel nagelj: tako je bil videti ves nedelen. Usedel se je na klopi, ki je bila za priče, čisto na kraj, tako da je bil daleč od Nadvornika.

Ko so pripeljali obtožence v dvorano, se je Judež od groze stresel. Vsi so shujšali, bili so bledi, Meležnik je bil ves potrt in pobit, najbolj razburjen pa je bil videti Peter, Nadvornikov sin. Očeta si ni upal pogledati, še bolj pa ga je razburjalo, ko je zagledal Judeža. Judež ga je zbadal z očmi, kakor da ga je hotel prisiliti: »Priznaj zločin! Sicer te bom jaz razkril.« Sprva se je Peter tega pogleda bal in je pobesil oči pred njim; potem pa se je drzno pomeril z Judeževim pogledom, češ: Le dajva se! Če me boš obdolžil, se bom že vedel braniti. Povedal bom, da si ti, Judež, na slabem glasu pri nas pa še sovražen si mi, saj veva, zakaj; taka priča ne velja. Da, tako bo rekel, potem mu bo že advokat prišel na pomoč in ga bo izmazal.

S kratkim nagovorom je predsednik začel razpravo. Ko so prebrali dolgo obtožnico, se je začelo zasliševanje. Najprej so poklicali obtožence, že koj izpočetka sta se sporekla Mrkačev Luka in »coprnik« Migec. Luka je dejal, da ni nesreče nihče drug kriv kakor Migec; Migec je njemu denar v žep pricopral in tako je nastal prepir. Migec se je branil; migal je z uhlji, da je ljudi zadaj silil smeh, se zvijal in pačil, iztegoval tri prste desnice in se rotil, da je natanko videl, ko je Luka zmaknil dvajsetak z mize, kjer so imeli kegljalci denar zastavljen, in ga vtaknil v žep. Pravičen da Luka itak nikoli ni bil. — Luka je kar gorel od jeze. Planiti je hotel na obrekljivca, pa mu je paznik ubranil; sicer bi bila še pred sodnijo nastala prava tepežka. Ker se Luka ni mogel Migca lotili, kakor bi bil rad, ga je pogledal s tako sovražnim pogledom, kakor da mu je hotel zagroziti: Midva se bova še srečala — in tedaj bodi Bog milostljiv tvoji duši!

Ostali obtoženci niso povedali nič novega. Eden za drugim je zatrjeval, da ni kriv in da še noža imel ni. Ko je prišla vrsta na Meležnika, so mu stopile solze v oči in proseče se je oziral po obtožencih.

Zdaj je prišla vrsta na priče. Tudi te niso vedele kaj novega povedati. Vse pa je iznenadilo Judeževo pričevanje. Ko ga je predsednik poklical, se je najprej zagledal predse nekam. Ko bi naj bil prisegel, je odločno odvrnil:

»Meni ni treba prisegati — ni za kaj.«

»Vsaka priča mora priseči,« je zahteval sodnik.

»Jaz nočem pričati, povedal bom kaj drugega.«

»Kaj pa? Nikar nas ne zadržujte!«

Tedaj je Judeža spreletelo po vsem telesu; začel se je tresti, težko je sopel, goltal je, kakor da ga duši, večkrat je začel: »Ja — ja — jaz ...« — pa ni mogel naprej. Nazadnje je z vso silo bruhnil iz sebe:

»Jaz sem ga. Jaz sem Tinča zaklal.«

Ko bi bila strela z jasnega neba udarila v sodno dvorano, ne bi bili ljudje mogli biti bolj iznenadeni in zaprepaščeni. Nekaterim je ušel kak vzklik; tisti, ki so bili blizu Judeža, so prestrašeno zastrmeli v njega, Peter je zazijal, Meležnik pa si je oddahnil, kakor da ga je pravkar izpustila mora. Župan se je vzravnal, porogljiv smehljaj mu je zaigral okoli ust. Medtem se je Judež spet usedel, z lakti se je uprl ob kolena in zakril obraz z rokami.

»Kdo je ta?« so se spraševali zadaj meščani, ki so prišli razpravo poslušat.

»Podkrajški Judež je,« so drugi odgovarjali.

Po dvorani je hruščalo kakor v velikem uljnjaku.

Ko se je poleglo prvo razburjenje, je predsednik poklical Judeža:

»Rebernik Anton, ali vam je resnica? Ali ostanete pri tem, kar ste rekli?«

»Da,« je Judež zamolklo odgovoril in vstal, pogleda pa ni dvignil.

»Kako ste vi prišli do tega, da ste Homana zabodli? Saj v pretep1 niste bili zapleteni?«

»Jaz imam samo to, kar si pridelam. Kegljišče sem si najel, da bi si še kak dinar zaslužil. Ko so se stepli, me je ujezilo, da mi delajo škodo. Šel sem med nje, da bi jih razločil. Eden me je udaril v lice. Taka jeza me je tedaj pograbila, da nisem vedel, kaj delam. Sam nisem imel noža, pa zraven mene je enemu gledal iz hlač. V slepi jezi sem ga pograbil in ga zasadil Tinču, ki je bil najbolj divji, v prsa. Potem sem zagrabil Nadvorskega Petra in ga zagnal s kegljišča.«

Počasi in brez poudarka, kakor da bere, je Judež to povedal. Saj je imel časa dovolj, da si je lahko vso izpoved namislil in se je od besede do besede naučil.

»Zakaj pa niste takoj priznali, da ste vi storilec?« je vprašal predsednik.

»Groza me je bila pred ječo,« je dejal; »že od nekdaj sem imel strah pred njo.«

»Kako pa je bilo, da ste se danes odločili in priznali?«

»Vest mi ni dala pokoja. Nisem mogel prenesti, da bi drug po krivici trpel namesto mene.«

»Hehehehehe,« se je Migec zoprno zarežal in pomeril Judeža z izzivalnim, škodoželjnim pogledom.

Zdaj je predsednik razpravo prekinil in napovedal, da se bo popoldne nadaljevala. Medtem so sodniki spraševali župana, kak človek je Judež, kaj je in kake narave, da bi tako popoldne vedeli bolje presoditi. Župan ni rekel ne trohice dobrega o njem, vedel je le najslabše in ga je očrnil, kakor je le znal in mogel. Od drugih prič, ki so bile zraven, si nobeden ni upal županu ugovarjati.

Popoldanska razprava je bila kratka. Čeprav ga je župan tako očrnil, je sodišče Judežu vendarle le računalo njegovo prostovoljno in odkritosrčno priznanje kot olajšilno okolnost; spoznalo ga je za krivega in ga je obsodilo zaradi uboja, izvršenega v pretepu, v nagli jezi in brez preudarka, na pet let ječe. Ko je predsednik razglasil obsodbo, je Judež klecnil, kakor da ga je kdo udaril po hrbtu, vendar je takoj rekel, da sprejme kazen; oči pa je še zmeraj pobešal.

Ostalim obtožencem je sodišče prisodilo vsakemu štiri tedne zapora. Ker pa so bili že med preiskavo toliko zaprti, so jih takoj izpustili.

Potem je paznik položil Judežu roko na ramo in mu pomignil. Judež je odšel pred paznikom ves skrušen in globoko sklonjen, kakor da ga tlači sramota k tlom.

Podkrajčani pa so hiteli iz dvorane, nobeden se ni zmeni za Judeža.

11.

V Lurški kapelici, ki je stala ob cesti na začetku podkrajške fare, sta klečali dve mladi ženski. Ena je venomer stokala in ihtela, druga je molila tiho in resno predse. Bili sta Meležnica in Nadvorska Julka. Že dobro uro sta klečali tu, pa še jima ni bilo videti, da bi se hoteli kmalu odpraviti. Tedaj ju je zmotil moški korak ki se je bližal kapelici in se ustavil na pragu. Prestrašeno se je ozrla Meležnica in je zavpila:

»Tevž! Tevž! Tevž!«

Planila je k njemu, se mu vrgla okoli vratu, jok jo je tresel, ne besede ni mogla spraviti iz sebe. Tudi Julka je prišla iz kapele in je spoznala Meležnika:

»Meležnik, ti?« je rekla in glas ji je trepetal. »Kak pa je bilo?«

»Hvala bodi Bogu, dobro!« je odgovoril in se rahlo rešil žene.

»Ali si prost? Kajne, da si prost? Oh, toliko ser premolila zate,« je ihtela Meležnica.

»Da. Pravi čudež je bil. Čisto na niti sem že visel.«

»Ali si sam prišel? Kje pa so drugi?« je spraševal Julka in ni mogla skriti vznemirjenja.

»Vsi pridejo. Jaz sem hitel, da bi bil prej doma.«

»Vsi, praviš, da pridejo? Ali ni nobeden obsojen?«

»Nobeden. Prav za prav Judež je.«

»Judež?« sta kriknili obe, Julka je še dodala: »Saj Judež ni bil obtožen.«

»Obtožen ni bil, pa sam je priznal, da ga je on zabodel. Še vprašal ga ni sodnik, je kar sam povedal.«

»Moj Bog, saj to ni mogoče!« je zastokala Julka.

»Res je! Čisto nazadnje je priznal.«

Meležnik je zdaj pripovedoval, kako je bilo. Vse je podrobno povedal, tudi to, kako težko je Judež spravil besedo iz sebe, kako se je tresel, preden je mogel z besedo na dan, kako je od sramu ves zardel in ni mogel nobenemu v oči pogledati.

»Zakaj takoj ni povedal, da ga je on?« se je jezila Meležnica. »Zaradi njega si moral štiri tedne sedeti in drugi tudi. Doma smo si bili pa v takih skrbeh. Tak hudobnež ...«

»Hudoben Judež prav za prav ni,« ji je segel Meležnik v besedo, »vest le ima, sicer bi ne bil priznal — strašno težko mu je bilo ... Pokoro bo pa tudi delal — pet let je dobil.«

»Pet let?« je zavpila Julka, ki je bila čisto bleda. »Revež ubogi! Revež ...«

»Tevž, pojdiva domov!« je silila Meležnica. »O, kako veseli bodo otroci in Marička tudi! Zdaj mi je tako lahko pri srcu.«

V prisrčnem pogovoru sta odšla Meležnik in Meležnica vsa srečna domov. Julka je obstala pri kapelici, kakor da je prikovana. Dolgo časa je minulo, preden se ji je v glavi začelo svitati, kako se je moglo vse tako zgoditi. Potem je zavila po ovinku, kjer je upala, da ne bo nikogar znanega srečala, in odhitela proti domu. Tu je poiskala hlapca Mohorja in ga je prosila, naj ji gre k frnači nekaj pomagat. Naskrivaj mu je pomignila, češ da bi rada na samem z njim govorila.

Ko sta bila na samem, je dejala:

»Mohor, ali si že čul? Vsi so prosti — samo Tonč, ta je obsojen — pet let je dobil.«

»Kaaaj?« se je zadri hlapec in zazijal v Julko. »Judež ni storil ničesar.«

»Priznal je na sodniji, da ga je on zabodel.«

»Potem se mu je zmešalo, drugače biti ne more.«

»Mohor, ali gotovo veš, da ga Ju-, da ga Judež ni? Da je nedolžen?«

»To vem tako gotovo, kakor je gotovo, da ga jaz nisem.«

»Ali lahko prisežeš, da je tako?«

»Lahko prisežem na svojo dušo in na svoje zveličanje ... Natanko sem videl, kako je Peter potegnil Meležniku nož iz hlač in kako je mahnil na Tinča. Tedaj Judeža še zraven bilo ni. Tinč se je že zgrudil, ko je Judež prišel in Petru izvil nož, sicer bi bil Peter še Mrkačevega zaklal ... Tako je bilo, in ko bi šlo na prisego, bi tudi ne mogel drugače reči.«

»Moj Bog, tedaj je Tonč po nedolžnem obsojen. Jaz sem si že mislila, da bo tako — oooh!«

»Pri tej reči je tako nedolžen kakor otrok, ko pride na svet. Pred sodnijo ni moglo iti vse po pravem. Ne morem verjeti, da bi se bil sam obtožil.«

»Bomo že izvedeli, ko prideta oče in Peter. Bodi zaenkrat še tiho, lepo te prosim, Mohor.«

»Jaz bom že tiho. Petru pa bom še svoje povedal, kadar bova na samem, da mu njegov prevzetni greben malo pristrižem. Zaradi njega tudi nisem molčal; molčal sem zaradi tebe in pa zaradi matere in ker sem se bal, kako bi bilo, če bi bili oče izvedeli.«

»Mohor, Mohor, morda bi bilo bolje, ko bi ne bila skrivala.«

»Jaz ne morem nič. Mene ni nihče vprašal.«

»Zdaj je, kar je. Moj Bog! Ali se bo kaj dalo pomagati ali nič ? ... Mohor, če bi bilo treba, da poveš, kar veš, ti bom že jaz rekla — kajne, Mohor, da velja tako?«

»Je prav, Julka; se bom že po tebi ravnal.«

Odhitela je domov in se zaprla v svojo kamrico. Mislila je in mislila, naenkrat pa so se ji ulile solze: zdaj ji je bilo vse jasno — Judež se je iz ljubezni do nje, da bi njej prihranil sramoto, po krivem obdolžil.

Zdaj je razumela njegove besede, ki jih je ob slovesu govoril. In ona je bila tako odurna nasproti njemu! Še šopka ni hotela sprejeti, ki ga ji je za slovo prinesel, preden je šel, da bi se za njo žrtvoval ... Ko je tedaj prišel k njej, morda še ni bil odločen, in ona ga je s svojim stokanjem in s svojimi tožbami in solzami nagnala v to nesrečo. Moj Bog, kdo bi si tudi bil mislil, da je sposoben za kaj takega, da bi mu kaj takega moglo na misel priti? Hotel ji je prihraniti žalost, pa ji ni mogel hujše žalosti prizadeti kakor s tem, kar je storil. Ko bi vedel, ko bi videl, kako ji je pri srcu! — Kar je davno že čutila, pa je s silo v sebi dušila in tajila ne le pred njim, temveč tudi pred samo seboj, to si je zdaj odkrito in glasno priznala: da ljubi tega človeka, kakor še nikoli nobenega ni ljubila, da ga ljubi že od onega dne, ko je gori v planini napravil tisti nevarni skok čez Hudičev graben ... Moj Bog, tak strah je imel pred ječo, da je takrat rajši tvegal smrt, ko da bi se dal lovcem v roke! Zdaj pa se je dal prostovoljno zapreti — za pet let! Njej na ljubo! Da bi njej prihranil sramoto, si je sam nakopal najhujšo! ... Solze so ji tekle brez prestanka, žalost in kes sta ji stiskala srce.

Kaj bi naj storila? Popravila bo, kar bo mogla — ne bo pustila, da bi žalostno končal — pokazala mu bo, da tudi njej nobena žrtev ni pretežka. Zvečer se je vrnil Nadvornik s sinom Petrom domov. Stari je bil zadirčen in ni hotel kaj posebnega govoriti,

Peter pa ni pogledal nikomur v oči. Po eni strani ga je bilo sram pred domačimi, po drugi strani pa mu je po ušesih še ves čas brnela očetova jezna pridiga, kajti oče ga je grede domov pošteno zdelal. Prav strah pa ga je bilo Julke. Zaradi nje torej je vzel Judež krivdo nase. Ali je ona vedela kaj za to? Ali je vedela, da je po nedolžnem obsojen? Morda ga je celo ona sama nagovorila?

Nekaj časa ni vedel, kaj bi si naj mislil. Šele drugi dan, ko je večkrat skrivaj pogledal nanjo, je opazil, da ga meri z ostrim, očitajočim pogledom, in zdaj je bil prepričan, da ve, kako je vsa reč. Nekaj dni se je je izogibal, potem se je naveličal. Ali bi se ponižal in se izlepega pomenil z njo? Nak, tega ne bo storil. Potem bi moral pred njo zmeraj stati kakor grešna verna duša. Naj bo, kakor bo! Če ga bo obdolžila, bo gladko vse zatajil in bo zvrnil vso krivdo na Judeža; saj ta je itak sam tudi priznal, da je on.

Postal je spet stari prevzetni Nadvorski Peter, usajal te je na posle in se mogočeval, hodil z rokami v hlačah in si zraven žvižgal in pel. Tako njegovo vedenje je Julko telo žalilo. Dosedanja ljubezen, ki jo je čutila do brata, je polagoma izginila, jela je brata zaničevati, studil se ji je — in bolj ko se ji je podli brat studil, bolj svetla je bila pred njo podoba Judeževa. To ni bilo le sočutje z njim, bila je vroča želja, popraviti krivico.

Štirinajst dni je hodila tiho in žalostno po hiši in se ni mogla odločiti, ali bi spregovorila ali bi zamolčala. Tedaj je posegel oče vmes. Nekega večera jo je našel pri studencu, ko je prišla pravkar po vodo. Ošinil jo je z ostrim pogledom, potem pa rekel:

»Ti, kaj je prav za prav s teboj? Hodiš okoli hiše kakor strašilo, komaj da dobi človek odgovor od tebe. Menda ti ne uhaja na misel, da bi za onim lumpom žalovala?«

»Za katerim lumpom, oče?« se je razvnela.

»Sama dobro veš, katerega mislim. Saj se lahko postaviš, da si se na takega lumpa, pretepača in ubijalca kdaj obešala.«

Julka je vsa zardela, po sili se je skušala premagati, pa ni mogla, temveč je butnila na dan:

»Oče, zdaj vam bom nekaj povedala. Tisti, ki je zaprt, je nedolžen. Nekdo drug, ki nam je bližji, bi moral po pravici sedeti.«

»Kdo? Salabolt, govori!«

»Da, govorila bom, vse vam bom povedala. Naš Peter, vaš sin, on je Tinča zaklal — zdaj pa se ne zmeni za to, pusti, da se drug namesto njega pokori ...«

»Salabolt! ... Ali se ti meša? ... Ali pa si res tako brez vsakega sramu, da hočeš po sili tega — tega lumpa oprati — in lastnega brata očrniti?«

»Oče, prisežem lahko ... Kar pravim, je tako resnično, kakor resnično pred vami stojim ... Tonč je nedolžen. — Pa meni tako ne verjamete. Poklicala bom pričo ... Mohor je bil zraven, vse je videl, kako je bilo. Naj vam on potrdi, da sem resnico povedala.«

S temi besedami je zagrabila vrč in je šla.

Uro pozneje je imel Nadvornik pomenek s hlapcem Mohorjem, nato pa vpričo hlapca še s svojim sinom Petrom. Nobenega krega ali vpitja ni bilo čuti, biti pa je moralo presneto zares; kajti takega še Nadvornika niso videli, kakor je bil ta večer. Gledal je mrko, med večerjo ni spregovoril ne besede — zaradi tega si tudi od družine ni nihče upal spregovoriti; Petra pa ta večer sploh ni bilo na spregled.

Drugo jutro je Nadvornik poklical Julko v svojo izbo. Gledal je še prav tako mrko kakor sinoči, glas pa mu je donel čudno zamolklo.

»S Petrom sem opravil,« je začel. Kaj ga čaka, že ve: ne bo dobil on domačije, dal jo bom zapisati Pavlu, svojemu mlajšemu in pridnejšemu sinu ... Zdaj pa imava še midva besedo.«

Dekletu je srce sicer trepetalo, stala pa je trdno pred očetom in mu gledala brez strahu v oči. Oče je začel zopet s hripavim glasom:

»Najprej bi rad vedel, zakaj je ta norec Judežev vzel krivdo nase.«

Hči je molčala.

»Govori!« se je zadri. »Zaradi mene tega ni storil, zaradi Petra tudi ne; torej se je moglo le zaradi tebe zgoditi.«

»Hotel je našo hišo obvarovati sramote,« je rekla.

»Tako, tako, ti to natanko veš, kaj?« je dejal porogljivo in se spet zadri:

»Kaj njega naša hiša briga?«

»Storil je to iz hvaležnosti, ker sem mu nekoč pomagala.«

»Tedaj si mu morala pa pošteno kaj pomagati, ha?«

»Je že dolgo od tega; obljubila sem, da bom molčal o tem.«

»Aha, to je menda tista zgodba pri Hudičevem grabnu ... Ali ti je za kaj drugega tudi še dolžen zahvalo?«

Julka na to ni odgovorila.

»Torej še zmeraj tajiš? To je tvoja reč. Moja reč pa je, da ti ukažem, kaj ti je storiti ... Poslušaj! Najprej ti rečem, da bodi tiho o vsem in ne črhni ne besede o nesreči — tudi materi ne!«

»Da, materi še najmanj, ker bi jim to žalost prihranila.«

»Še manj sme v fari kdo o tem kaj izvedeti.«

»Jaz ne bom spletla marnjev; bodite brez skrbi!«

Dobro. Drugo, kar ti pravim: tvegaj se tega človeka, tega Judeža, in se zanj ne zmeni nikoli več! Po pravem bi kaj takega Nadvorski hčeri ne bilo treba ukazovati. Toliko časti bi morala sama imeti, da bi se ne spuščala v pogovor s takim lumpom in kaznjencem.«

»Tonč ni lump! Zaradi nas je zaprt.«

»Sakrabolt! — Bil je vse življenje lump in potepuh. Če pri tej reči ne, pa je že prej stokrat zaslužil, da ga vtaknejo v luknjo. Sodnikom sem pošteno in po pravici povedal, kak lump je — moja krivda ni, če je dobil samo pet let.«

»Kaj? Kaj? Vi ste ga še noter tlačili?« je kriknilo dekle. »Oče, to je vnebovpijoča krivica.«

»Sakrabolt!«

»Tonč si je na vse pretege prizadeval, da bi postal pošten človek. Pa vi mu ne privoščite, da bi bil priden, ne date mu, da bi prišel k sebi. Bil bi si kaj boljega zaslužil.«

»Zaslužil? Kaj pa?«

»Vi bi morali krivico popraviti, ki jo zaradi nas, zaradi našega Petra, trpi.«

»Mi mu nismo storili krivice. Saj se je sam obtožil.«

»Mi pa imamo korist od tega. Našo čast je rešil.«

»Nihče ga ni prosil, zato mu tudi nismo ničesar dolini ... Mu tudi ne bo prišlo na misel, da bi od mene ko zahteval. Se bi tudi pošteno urezal! Ko bo prišel iz luknje, ga bom dal pod kuratelo postaviti, da ne bo mogel kake neumnosti napraviti. Potem bo vedel, koliko je ura.«

»To bo vaša zahvala za to, da je odvrnil sramoto od naše družine in da se je dal namesto našega Petra obsoditi?«

»Tiho bodi, sakrabolt! Zakaj je to storil, to je čisto njegova reč! — Nam ni mar. Pozabilo se bo. Mi se ne bomo menili zanj.«

»Če se vi ne boste menili zanj, se bom jaz.«

»Kaj? Ti prevzetnica, ti grda!«

»Moja dolžnost je, da pomagam ubogemu, zapuščenemu človeku.«

»Dolžna si, da ubogaš očeta.«

»V vsem, kar je prav. — Kar ste pa storili Tonču in mu še delate, je krivica in brezsrčnost.«

»Peklenska strela, kaj takega upaš reči!«

»Govorim, kar je res in delam, kar je prav.«

»Ničesar ne boš storila, niti z enim prstom ne boš genila, tega človeka boš prezirala ter nanj pozabila!«

»Krivico in krivdo na njem bom popravila, kolikor ju morem.«

»Ti torej kljubuješ očetu?«

»Ne, jaz delam le to, kar mi narekuje vest.«

»Torej ne boš ubogala?«

»V tej zadevi ne!«

»Gromska strela!« je rohnel stari. »Sedaj je pri kraju z nama. Poslušaj sodbo. Poberi cape in zapusti hišo. To ti velevam jaz.«

»Oče!« je kriknilo prebledelo dekle.

»Nič oče! Jaz bom že vsem pokazal, kdo je gospodar v hiši,« je divje vpil Nadvornik.

Zapustiti moraš mojo hišo, še danes, takoj! Kar rečem jaz, stoji. Tekom ene ure ne maram ničesar več videti od tebe. Poberi se!«

Za trenutek je oklevalo dekle, nato pa je dvignila glavo: »Bog s teboj, oče!« in odšla.

Uro pozneje je zapustila Nadvornikova hči očetovo hišo s svežnjem pod pazduho.

12.

Čas je hitel svojo pot. Skoro tri leta je prebil Judež v moški kaznilnici v Mariboru. S pokorščino in z resnim, mirnim obnašanjem si je tako pridobil zaupanje kaznilniškega ravnatelja, da mu je začel ta počasi naklanjati razne udobnosti. Razen lastne delavnice je imel posebni spalni prostor in se je smel mnogo bolj prosto gibati, kakor pa drugi kaznjenci. Za te predpravice pa je šla zahvala še kaznilniškemu kuratu, gosp. Martinu, ki se je zavzel zanj s pravo očetovsko dobrotljivostjo. Njemu je razodel pri spovedi svojo skrivnost in od njega je prejel marsikatero tolažbo, pa tudi namigljaje, kako bi lahko izkoristil prestajanje kazni v veliko korist za življenje. Pod načrtnim verskim vodstvom je popolnoma dozorel značaj mladega moža in se je istočasno pojeklenil s trpljenjem ječe. Z velikim veseljem se je oklepal dela. Ker je kazal zanimanje za strugarstvo, so ga zaposlili v stružnici, kjer si je pridobil sčasom tako spretnost, da je izgotavljal prave umetnije. Pri tem pa ni zaslužil samo lepega denarja, katerega so zanj nalagali, ampak mu je tudi hitreje mineval čas. Nikdar mu ni bilo dolgčas. Nekako domotožje je občutil, kadar je mislil na Julko, Nadvornikovo hčerko. Pri teh spominih je bil večkrat do smrti žalosten. Za njo je doprinesel veliko žrtev, njena podoba je stala vedno živo pred njim; pa on ne bo nikoli mogel govoriti z njo niti besedice, ne bo je videl nikdar več. Nikoli se ni kesal koraka, katerega je storil za njo, nasprotno, očitno ga je veselilo, da je zamogel storiti za dekleta nekaj velikega in težkega; njegov najljubši sen je bil, da se bo spominjala Julka nanj s spoštovanjem in hvaležnostjo, morda celo z ljubeznijo. Samo nekaj bi bil rad zvedel od nje. Odkar je bil zaprt, se ni dotaknila njegovega ušesa nobena novica iz domačega kraja in noben pozdrav. To ga je bolelo in večkrat se ga j; jelo vroče hrepenenje po- kaki vesli. Nekega lepega poletnega jutra — bilo je v letu prestajanja kazni — so ga poklicali v sobo za obiske.

Kakor na perutih je pohitel po stopnicah. In koga je dobil spodaj? Svojo teto, Jeruljo.

»Teta, teta, ljuba teta, ti si,« je zaklical bujno in zagrabil z obema rokama njeno desnico. »Ti edina me nisi pozabila!«

»Poba, Tonč, niti eno uro te nisem pozabila, in koliko sem molila zate, to zna samo naša Mati,« je ihtela ženica.

Bila je še vedno taisto bable, kakor pred tremi leti in se ni prav nič postarala. Njeni kodrasti, skrbno počesani lasje niso prav nič osiveli, njen okrogli obraz z rdečimi lici je obdržal še vedno isti otroški izraz, v njenem gibanju ter kretanju je bilo še vse ono mirno ter ljubko od poprej. Tudi cvetlice, njene stalne spremljevalke, niso manjkale. Krog klobuka je nosila venec iz poljskih rož, iz košare so lukale pisane cvetke iz lončkov, z njene palice, katera je slonela poleg košare v kotu, sta se smejala šopka iz sveže utrganih vrtnih cvetlic. Ginjen je gledal Judež Jeruljo:

»Teta, tako dobra kot ti, ni nikdo z menoj in ne bom pozabil nikdar, da si me obiskala ... Kako dolgo si že na potu?«

»Ne dolgo. Danes pred 14 dnevi sem šla z doma,« je odgovorila Jerulja.

Ženšče se je razgovorilo in začelo pripovedovati: »Veš, Tonč, jaz sem že bila enkrat tukaj; pred dvema letoma , pa me niso spustili k tebi — vse beračenje je bilo zaman. Tokrat je šlo lahko, ker imam pisanje. Sestavil ga je g. župnik in ga je pustil od sodišča podpisati ter kolkovati ... Poba, poba, kar dopovedati ti ne morem, tako me veseli, da te zopet vidim. Mogoče ti ne bo več treba dolgo tukaj ostati. Naš Gospod ti je že davno odpustil — ti nisi imel zlobnega namena, niti znal nisi, kaj počenjaš. Z vašim dušnim pastirjem, z gorečim gospodom, sem že govorila in tudi on pravi, da si dober človek. Sedaj se hočem zahvaliti naši ljubi Gospej. Nisem te zastonj priporočila Mariji na več kot sto krajih, da te sprejme v varstvo, Bogu hvala ter zahvala. Na povratu proti domu sem se oglasila pri Mariji v Rušah, v Puščavi in pri Sv. Križu pri Dravogradu ... Žalibog so oveneli na potovanju k tebi šopki. Glej, enega sem nabrala zate pri Devici Mariji v Puščavi ...«

Jerulja je potegnila iz košare šopek, ki je bil povezan iz pohorskih cvetk, vendar cvetja ni ubilo več — je odpadlo, viselo je ovenelo ... »Škoda! škoda! škoda! Bile so potrgane na hribčku v Puščavi in so bile tako ljubke!« je vzdihovalo bable. Judež je hlastno pograbil šopek, poljubil je ovenelo cvetje in je kriknil: »Iz domačih krajev ste, s planin! Bog vas živi! Bog vas živi!«

»Poglej, tukajle imam še lepši šopek zate,« je vzkliknilo ženšče in vzela enega od šopkov s palice; »tega sem včeraj naberačila.«