Glavnjača Podpora
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O moderni glasbi in o še bolj moderni
Spisano: 15. novembra 1929
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


»Podpora«, r. z. z o. z., je bila jako dobrodelna zadruga. Živela je od gole dobrodelnosti in je živela le za dobrodelnost. »Z dobrodelnostjo za dobrodelnost!« je bilo njeno geslo in je uživala nezaslišan ugled. Kjer so se pojavili požrtvovalni njeni odborniki ali neutrudljive njene odbornice s škrabico v rokah in cvetkami ali odkupnimi znaki, se jim je vsakdo spoštljivo umaknil v stransko ulico ali v vežo ali za drevo in ga je bilo potem jako sram, ko so ga vendarle pozdravili in je moral na dan z bridkimi dinarji.

Bila pa je »Podpora« dobrodelna tudi na drugo stran in ni le jemala podpore, nego jih je tudi dajala in jih dajala ob čim kulantnejših pogojih na ročno zastavo ali proti vknjižbi na prvem mestu tudi na menico z dobrimi podpisi in seveda vseskozi proti primernemu obrestovanju.

In je bilo takih podpirancev jako veliko in so večinoma živeli v neurejenih, tako rekoč socialnih razmerah — podpore željni ljudje navadno žive v socialnih razmerah in so bile razmere najbolj socialne takrat, kadar je bilo treba podporo vrniti.

Pa sta ob takih prilikah strumno stala »Podpori« ob strani dva velečislana strokovnjaka, gospoda Drtina in Slačil s svojo pisarno in je omenjena pisarna opominjala, tožila in rubila vse po paragrafih in tako, da ni »Podpora«, ta imenitni dobrodelni zavod, trpel ne pare škode. Seveda je pri teh poslih tudi pisarna »Drtina in Slačil« beležila svoje zaslužke in je znašal njen račun vsak mesec dva tisoč dinarjev, tri tisoč, včasi več, včasi manj, in je »Podpora« gospodoma Drtini in Slačilu h koncu vsakega meseca točno izplačevala njun saldo brez slehernega odbitka — ni dosti drugih enako uglednih in zaupanja vrednih zadrug!

No in je prišla desetletnica plodonosnega delovanja »Podpore« in je izjavila »Podpora« in očitno razglasila po novinah in oklicih, namenjenih javnosti, da ne pozna dostojnejšega načina svoje proslave, nego da se vsaka sleherna oseba spomni »Podpore« ob njeni desetletnici s podporo. Hvaležno se sprejme vsak sleherni dar!

Tako se je zgodilo in so požrtvovalne moške in neutrudne ženske škrabice stale in ovirale pot

na šetališčih,

pred kavarnami,

pred gostilnami,

na vseh križpotih,

pri cerkvah,

pred pokopališči,

pred vsemi trafikami in brivnicami,

pred davčnim uradom in sodiščem,

pred jetnišnico in pred policijskimi zapori,

na kolodvorih,

na postajališčih cestne železnice in avtobusov,

pri vsaki branjevki,

pri sladoledarjih in prodajalkah sladke smetane,

pred gledališči, kinematografi in vrtiljaki,

pri zavodih, namenjenih gospodom in gospem, in sploh vsepovsod, le ne pred umetniškimi razstavami, kajti tja ni prihajala živa duša.

In še je pisala »Podpora«:

vsem trgovinam,

vsem tovarniškim obratom,

vsem podjetjem,

vsem pridobitnim krogom,

vsem bankam, regulativnim hranilnicam, zadrugam in družbam z o. z.,

vsem odvetnikom, notarjem, kazenskim zagovornikom in pisarnam,

vsem klubom, društvom in omizjem,

vsem zdravnikom, bolnišnicam in hiralnicam, — in kar je pisala, je bil poziv v poraznih besedah in neodoljiva prošnja na žep p. n. naslova.

Pa je tako pismo prejela tudi pisarna »Drtina in Slačil« in se je gospodoma zdela stvar vrlo mučna.

Bila sta ogorčena. Soglasno sta dejala: »Ne dava nič. Na vratih v pisarno stoji nabito: ‚Vsako beračenje in nabiranje v kakršenkoli namen je strogo prepovedano.’ Nesramnost! Odrli bi človeka! In to se imenuje ‚Podpora’!«

Potem je zarenčal gospod Drtina: »Če ne dava, se zameriva. Ti falotje imajo natančno v razvidu, kdo je kaj dal in kdo ni dal — bolj natančno kakor davkarija. In so sposobni, da nama vzemo izterjevanje svojih terjatev in ga dajo drugi pisarni. Saj se jim že ponujajo ljubeznivi kolegi. Pa se pod nosom obriševa za ekspenzarje!«

Premislil je stvar še gospod Slačil. Vzdihnil je: »Pa jim dajva, Bog pomagaj, sto dinarjev — manj ne moreva!«

Je pritrdil gospod Drtina: »Manj nikakor ne! Pisarna ‚Drtina in Slačil’ ne more biti umazana! Le nikakih umazanosti! Ali — ali! — Koliko bo znašal ta mesec najin ekspenzar pri ‚Podpori’?«

Gospod Slačil je odpri knjigo in površno preštel.

»Okoli tri tisoč petsto ga bo.« »Nekaj več ga je kakor druge mesece — dve intervenciji pri cenitvah — komisijski stroški! Bo vrglo vkupe okroglih tri tisoč petsto. — Pa dajva ‚Podpori’ dvesto dinarjev!« In se mu je ta hip zabliskalo v možganih. »Dvesto jima dava, pa jim lahko ekspenzar zvišava na okroglih tri tisoč sedemsto — nič se jim ne bo poznalo!«

Pa je zakričal gospod Drtina: »Le nikake umazanosti — naša pisarna ni nikjer nikoli umazana: Tristo jim dajva, ekspenzar pa povišajva za petsto, da bo znašal okroglih štiri tisoč!«

Tako sta storila.

In je res, da se vsako dobro delo bogato poplača.

(Jutro, 15. novembra 1929)