Pogled na „mirno goro“

Pogled na „mirno goro“
Jurij Kobe
Podpisano s Kobe.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 52 (24.12.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nad Černomljem na strani zapadnej se vzdiguje velikanska gora, nazvana „mirna“ ali gora s. Frančiška. Na verh gore pridši, vidiš pod sabo, k izhodu obernjen, okolico Černomeljsko, ktera z vinskimi goricami kot krasen mizen pèrt z zlatim ožovom zarobljena svoje dražesti: mične pake (Anhöhe), niska berda in krotke livade na ogled gizdavo stavi. V veči dalji se razgrinja ponosna horvaška dežela po bistri Kopi ločena od krajnske. Pogled nje veličastva očara človeka: na desno z glavo visoko pod nebom molí pri Ogulinu plešasti Klek, mirni stan pridnih čbelic, na levo pa Okič kod Samobora poldanske sončne žarke prideržuje kuhajoč Horvatom jačno in sladko kaplico vina. Med njima se razvija poldrugi dan hoda široka ravnina, ktera k iztoku vedno širja biva, dokler se v plavo ne zgubi v Slavonii in Turčii. V tej nezmernej daljini se tu in tam samo kak vmol zagledati da na dober kukalnik. Resnične so pesnikove besede:

Oj! horvatske krasne gore!
Jeli svet kaj lepšeg' zmore?
Ve ste očém mojim mile
Nekdaj perve se odkrile!

Krenuvši s pogledom bolj proti severu ti se oko odtergati ne da od prijazne štajarske poljane, ki se tja do Maribora preteže. Očém se na ravnost proti severu nastavi hribovito Krajnsko, čigar krona, ponositi Triglav krati daljni pogled. Na zapadu se Istria, ko sonce vzhaja, lepo viditi da.

Na tej gori pravi pripovedka, je bila zlobna (huda) jama. Kadar koli bi se bilo1 k hudimu vremenu pripravljalo, bi bila megla iz te jame vstajala in se v siv oblak spremenjala, iz kteriga bi se bilo potem bliskalo, gromelo in toča pod bliskom, gromom in treskom vsuvši se bi bila proti izhodu tja do Slavonie poljane in gorice pokončala. Ko se bi ta skončavna uima 7 let zaporedoma ponavljati jela, bi bilo Krajncem in Horvatom na misel prišlo, na rečenej gori sozidati cerkev s. Frančišku Ksav. v čast. Veliki oltar bi bili postavili verh obokane jame, iz ktere, Bog bodi z nami! bi bil zmaj (pozoj) zijal, blisk, grom in točo bljuval. Ondi bi bili nastanili duhovna, kteri je pred s. Frančiškom vsaki dan dar s. maše daroval. Na to bi gora mirovati jela in od tod bila mirna imenovana. (Letos se je tega imena jako nevredna izkazala). Benedikt, 14. papež tega imena, bi bil v bratovščino sv. Frančiška dovolil, obdarivši jo z velikimi odpustki. Na to bi se bila bratovščina ta ne le med niskimi ljudmí, temuč tudi med visokimi zaplodila; celò cesarica Maria Terezia bi bila veliko zaupanje stavila na s. Frančiška na tej gori, in pisala, da bi jo v to bratovščino zapisali in jej dali na znanje dolžnosti, ki so bratom opravljati, poslavši zagovorno (obljubno) tablico cerkvi. Na tej tablici leží moška oseba na postelji, poleg nje pa sedí gospá starosti srednje. Sèm bi vervele iz vsih bližnih far procesie, osebito spomlad, kadar bi se poljske in gorske maše tù overševale. Černomeljska jih opravlja še dan današnji. – Prosveta 18. veka je te praznovanja zatèrla, kakor tudi romarjev število grozno umalila. Le enega romarja bi si pisatelj tega močno sèm želel – Koseskiga! Ko bi slavni pesnik „visoke pesmi“ prišel poletin dan, ter šel v nedeljo rano na goro, kadar na sveto jutro po spodej ležečej okolici zvoní, od kodar, če veter vleče, skladno soglasje od blizo 50 cerkev na ušesa doní, in kadar priplava žarko sonce na zreniku iz Slavonie in prežene merklo tamo, se kaže v svojem lesku pozemljsko veličastvo in nezmerno moč Tistega, ki je rekel: „bodi“ in je bilo. Ko bi nam slavni mojster čute, ki bi jih njegovo blago serce o tisti dobi čutilo, v krasni pesmi razodel, gotovo bi bila pesem „visoke pesmi“ vredna!

Kobe.


1) Vezni pripovedni način je med belimi Krajnci sploh v rabi. Pis.