Pogled na Notranjsko

Pogled na Notranjsko
J. Volkov
Izdano: Edinost 11/72, 73, 74, 75, 76, 77; 1886
Viri: dLib 72, dLib 73, dLib 74, dLib 75, dLib 76, dLib 77
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Očetnjava je polubožanstvo.

Za uvod naj tu navedem le nekoliko zgodovinskih beležk.

Slovenci so prišli proti koncu 6. stoletja iz Panonije v sedanja svoja bivališča. Naglo so se razširjali na vse strani. Kmalu so segali na zapadu tja do Talijamenta, a po drugem kraju daleč v Tirolsko zemljo, ter v strani na Koroško in Štirsko, kjer pa zdaj biva naš povsem ponemčeni, – ob Tulijamento pa poitalijančeni rod.

Slovenci prebivajo zdaj na Kranjskem, Koroškem, Štirskem, Goriškem, Tržaškem, v Istri, na Odrskem in Beneškem. Vseh je blizu 1 in pol milijona duš.

Od svojega prihoda iz podonavskih strani do denašnega časa so prebili veliko hudega; zadevale so jih od mnogo sovražnikov velike nezgode; največ pa od Turkov v 14.–16. stoletji.

Pogled v sedanje naše stališče pa tudi ni kaj radosten. V političnem oziru smo preveč razkosani; razdeljeni v osem raznoličnih upravnih skupin. Svoje poslance pošiljamo v osem deželnih zborov: V Ljubljano, Celovec, Gradec, Gorico, Trst, Poreč, Pešto in Vidim, – namesto v jednega samega — v Ljubljano, – središče vse Slovenije.

Kadar slavna državna uprava zveže vse omenjene slovenske pokrajine v jedno samo deželno administracijo, – ter je zlije v jedno živo čvrsto telo, takrat še le se nam odvali težek kamen od srca. Ta čin bi bil državi samej v neizmerno korist in dobroto, bodisi v gmotnem, bodisi v političnem oziru.

Moj namen pa ni spuščati se v razpravo skupnega našega naroda, oziroma njegovih pokrajin. Moja želja je le, kratko spregovoriti o Notranjskem, koje imajo nekoji ljudje po napačnem tolmačenji – za goli, pusti, kameniti Kras; kar pa v resnici ni.

V šolskej knjigi iz l. 1865 se čita o Notranjskem tako-le: »Notranjsko pa skorej le Kras pokriva, kteremu se ob strani vleče prelepa Vipavska dolina.«

V drugej iz l. 1876: »Zahodno od Ljubljane (prav za prav Vrhnike) začenja se Kras; je nekoliko obrasten (Hrušica), a večinoma gol, kakor na Primorskem. Vršaci kraški so: „Snežnik, Nanos“.« V tretji iz l. 1879: »Notranjsko je razven Vipavske doline povsod široko kamenito pogorje, ki se sploh imenuje Kras.« V sedanjem 3. Berilu na strani 92: »Južno-zahodno stran kranjske dežele pokriva Kras, t. j. nekoliko ohrasteno, a z večine golo in kamenito višavje«. V nekem rokopisu sem čital: »Kras se začenja onkraj Vrhnike; svet je gol in povsod z belim kamenjem posut.« Taki in jednaki opisovatelji menda Notranjskega še videli niso.

Neko srečno peresce je opisalo Dolenjsko in Gorenjsko na dveh dolgih straneh, Notranjsko pa le nekoliko omenilo z štirimi vrsticami. Pravičen pisatelj pa opiše vsak kraj svoje ožje in širje domovine z jednako mero in ljubeznijo. Moj kratek opis naj vsaj nekoliko ono pomankljivost poravna.

_________

Kranjska vojvodina, spadajoča od leta 1282 v oblast in zaščito slavnih Habsburžanov, obsega 100 □ mm. s 470. tisoč prebivalci

Dežela je razdelena v tri dele: Notranjsko, Dolenjsko in Gorenjsko.

Glavno deželno mesto je Ljubljana s 24.000 prebivalci. Tukaj je stalo nekdaj rimsko mesto Emona. V Ljubljani stolujejo malodane skoraj vsa deželna načelništva, svetna in duhovska. Bela Ljubljana je središče Notranjskega, Dolenjskega in Gorenjskega.

Dolenjsko se razprostira od Ljubljane do Vinice pri Kolpi, pravej mejašici, mej Kranjskim in Hrvaškim. Gorenjsko sega od Ljubljane do Bele Peči na meji Koroški. Notranjsko pa se razprostranja od Ljubljane do Suhorje; na široko pa iz Blok do mejaša Golaka na Goriškej strani.

Kranjska dežela od nekdaj slovi zaradi svojih prirodnih posebnosti in zanimljivosti kakoršnih nema blizu in daleč nobena druga. In res: Gorenjci so ponosni na svoje visoke vršace; na opevano bistro Savico in tisti »Otok bleški, kras nebeški« itd. Dolenjec ima prijetne zelene gorice, v kojih mu dozoreva žlahtna vinska kapljica, ogrevajoča srce, da Gorenjcu lehko vsklikne: »Mrzel je led, pridi se gret!« Notranjsko pa v tem oziru prvenstvuje.


'Z Ljubljane bele do Suhorje,
Steza svet se Notranjski;
Naš rod kmetava, koplje, orje,
Zlata pridnost ga živi.

Visocega Snežnika glava,
Gleda jutra mili žar;
V Jadran zre naš, kjer barka plava
Čudoviti zemlje dar.

Tu črn je gozd, tam sivo kamnje,
Tu ponikva, tam ravan;
Povsod v stvareh preživo znamnje:
Večne slave – jek glasan.

Na zid globok se strop naslanja,
In obočja – trdni stroj;
Jezi se burja – strah razganja,
Kliče nas za narod v boj!

Pod Nanosom je prvo cvetje,
V gorah ruda dom srebra;
Čuj v jamah boginj rajsko petje.
Prizor naš je to sveta.

Vipava rujno vince toči,
Ko žafran se rumeni;
Če Vremščina le usta zmoči,
Srčice nam oživi.

Sloveči vodi Pivka, Reka,
Z luči rijeti v temo;
Se prva v Črno morje steka;
Druga pa v Jadransko dno.

Jezero Cerkniško se zbira,
Hib obilno si vzredi;
Ga mnogo Žejnih jam požira –
Zdaj se prazni – zdaj polni.

Tu zopet bilje čvrsto rase
Kjer so rib'ce švigale;
Kjer kmetič hodi, vol se pase,
Ladjice so plavale.

Po Notranjskem je rimska cesta
Vila se počasno v kraj;
Zdaj pa brenči železna pesta –
Urno kot ognjeni zmaj!

Rojeni smo iz majke Slave
Z mleka, krvi Vilinske;
Glavic prebistrih – duše zdrave
Nravi krotke, blagostne.

Nam goste zvezdice bleščijo
V tihe doli in vrhe;
V nas milo zro – na vek molčijo;
K sebi vabijo srce.

Hlad ljubeznivi z lipe veje,
Srce vsklikne: »o moj dom!«
Slovanska misel pa nas greje.
Strastno kakor blisk in grom!

Notranjsko obseza vse postonjsko in logaško okrajno glavarstvo; nekoliko tudi glavarstvo ljubljanske okolice. Vseh prebivalcev jo poleg štetve l. 1886 – 117.568; in sicer: V vaseh na Notranjskej strani spadajočih k ljubljanskemu dekanatu okoli 5600; Vrhnika, 4876; Polhov gradeč, 3183; Preserje 1746, Horjul 1506; Logatec 2924; Borovnica 2472; Rovte 1987; Šent-Jošt 1087; Hotedršica 1022; Rakitna 673; Črni Vrh 880; Zaplana 463; Podlipa 470; Bevke 342; Idrija 4200; Žiri 3500; Idrija (pri Fari) 2565; Vojsko 940; Godovič 507; Ledine 690; Zavrač 668; Vrh 612; Sv. Magdalena 480; Črni Vrh nad Idrijo 2355; Cerknica 4282; Stari Trg 5016; Bloke 3056; Planina 2251; Studeno 1264; Sv. Vid nad Cerknico 1525; Grahovo 1279; Unec 1205; Sv Trojica 927; Babino Polje 545; Begunje 1321; Postojina 2918; Hrenovice 4184; Senožeče 2114 ; Slavina 1657; Vreme 1820; Šempeter 1440; Trnje 1142; Ubeljsko 602 (župn. Hrenovice); Matenja Vas 629; Razdrto (župn. Hrenovice) 401; Orehek (župn. Hretiovice) 540; Trnovo 6200, Košana 3260; Knežak 2471; Prem 1642; Zagorje 1646; Nadanja Selo 1190; Harije 755; Suhorije 762; Poštenje 583; Vipava 1595; Šent-Vid pri Vipavi 2175; Šturija 1349; Gnče 1067; Podvelb 1080; Badanje 1106; Vrhpolje 970; Podkraj 895; Planina 715; Vrabče 803; Slap 594, Ustija 451 in Rzel 347. Po narodnosti so vsi Slovenci, po veri pa katoličanje. Uže čez kakih 50 let utegne jedno ali drugo tu omenjenih Števil marsikojega opazovalca zanimivati.

Notranjsko ima le dve mesti: Idrijo in Lož.

V Idriji je najbolj sloveča rudarija živega srebra.

V Idriji smo nù, doma!
Zemlji vrtamo do dna,
Kar v globini se blišči.
Celo žlabto preživi.
To velja, – to se zna!
V Idriji smo nù, doma!

Šetamo po jami se,
V lučicah razsvetljene;
Mehko srebro kopljemo,
Se lepo pozdravljamo.
Kar nas je, – smo ljudje!
Šetamo po jami se.

Ko spod zemlje pridemo,
Srčno se oddahnemo;
Tli okrog je svet strman,
Zelen travnik, gozd teman.
Srečni smo, – mislimo!
Ko spod zemlje pridemo.

Vince žejo nam gasi,
Cesar sam ga preskrbi;
Vsaki mesec, ženjamo,
Žlikrove obrajtamo.
To sladi, − našo kri!
Vince žejo nam gasi.

Godci glasni so nam všeč,
Oh, to je prijetna reč!
Pevci primejo v srce:
Kadar milo zašume.
Govoreč, – se smeječ!
Godci glasni so nam všeč.

Živo, belo je srebro,
Modro krije nas nebo;
Pa rušeče kakor kri
Se v cinobru snov žari,
Pruv lepo, – je tako!
Boje so slovanske to.

Človek naš v nebesa gre,
Ker ga v pekel ne puste:
Kladvo ima kot kovač,
Kožo 'z usnja vrhu hlač;
To srce, – dobro jel
Človek naš v nebesa gre.

Bog pod zemljo nas varuj!
Zvunaj zvesto pogostuj!
Zdrav, vesel naj vsak živi!
Kodar bodi, ali spi.
Bog nas čuj! pomiluj!
Vse nesreče obvaruj!

V vsej Evropi ni tako imenitnega rudnika živemu srebru kakor v Idriji.

Iv. Lapajne, koji je bolj obširno pisal o tem znamenitem rudarskem mestu, pravi, da se je v starem in srednem veku prav malo ali celo nič vedelo od tega kraja in njegove okolice. Rimljani gotovo niso imeli tukaj nobene naselbine, kakor drugod na Kranjskem. V srednjem veku je spadal idrijski okraj pod furlansko provincijo, torej pod deželsko in duhovsko oblast oglejskih patrijarhov. Kesneje pa do l. 1500 po Kr. so pa goriški grofje gospodovali tudi nad Idrijskim krajem, in v tem letu za časa Maksimilijana I., prišla je Idrija z okrajem vred pod nemško-avstrijsko vlado. Sedež c. kr. okrožne gosposke za Idrijo pa je bil še veliko let v Tolminu na Goriškem, in Št. Vid v cerkniškem okraju je bila edina fara za idrijski okraj še v 16. stoletji.

Ko se je bilo živo srebro v sedanjem rudniku našlo – to je bilo l. 1497 – bila je idrijska dolina še divja grapa, gosto obrastena z visokimi jelkami in košatimi bukvami, med katerimi so se divje živali, srne in jeleni, še brezskrbno pasle in pile bistro in hladno Idrijco ter njen dotok Nikovo, kateri vodi še zdaj tiho in mirno po obeh idrijskih dolinah šumljate.

Škafar, ki je v tej pustej dolini prebival, imel je svojo kočo na severnej strani, tamkej, kjer je dan danes podružnica, cerkev sv. Trojice. Neki večer je postavil škaf, ki je puščal, pod studenec zraven svoje lesene hiše, da bi se po noči zamočil; kajti namenil se je bil drugo jutro na semenj v Škofjo Loko. Zjutraj gre po škaf, hoče vodo izliti iz njega, pa še škafa premakniti ne more. Izpluska tedaj vodo le z vrha; na dnu škafa pa najde belo, lesketajočo se in tekočino. Ker te nove snovi ni poznal, vzel jo je z sabo v Loko, pokazal jo tu trgovcu, kateremu je je tudi nekoliko prodal, a kraja, kjer jo je najdel, ni mu povedal.

Na poti proti domu pa je baje vse razodel Koroškemu vozniku Kacijanu Anderlajnu, čegar pravo ime je bilo Perger. Za neko darilo je odstopil Škafar Perger-ju vse pravice do novega rudnika. Ta si je izbral več delavcev, ki so začeli živo srebro iskati. Kopali so najprvo pod hribom sv. Antona. Njihovo delo se je pa začetkoma slabo izplačavalo. Zavoljo tega pa je bil ta prvi podvzetnik idrijskega rudnika uže čez nekaj let primoran delo prepustiti drugemu rudarskemu društvu, kateremu je bil na čelu Valentin Kutter. Ta je začel bolj na globoko kopati, šahte ali jaške delati, med tem ko so prej vodo ravne jame delali. Ali tudi ta družba se je štiri leta skorej brezvspešno trudila in začetkoma tako malo dobička imela, da ni mogla redno rudarjev plačevati. Vsled teh nezgod se je bilo bati neprijetnih nemirov od strani delavcev. Še le v dan sv. Ahacija, 22. junija leta 1508 doleti jih rudarka sreča. Kopali so v globočino in prišli do bogate rudničke zaloge.

Od 1. 1508 naprej se je rudnik se je rudnik kmalu povzdignol.

»Šahti« so v jamo od površine navpik skopani hodniki, skozi te se v posebnih keblih ali posodah spravlja ruda iz jam. Tacih »šahtov« je pet; najbližnji je 244 metrov globok. »Šaht« pod sv. Antonom je globok 276 metrov.

Čistega živega srebra, v kapljicah se jako malo dobiva; največ se ga nahaja v naravnem cinobru, t. j. rudečkasta ruda, obstoječa iz kemične spojine živega srebra in žvepla. A tudi cinoher se v jamah, kjer se koplje, ne nahaja čist, ampak v zmesi z drugim kamenjem. Taka zmes se iz jam skozi »šahte« spravlja. Zvunaj se ruda drobi in čisti. Zdrobljena ruda se v pečeh žge. V velikej vročini se živo srebro loči od druzih delov. Iz živega srebra in čistega žvepla izdeluje se v Idriji umeteljni cinober, ki daje znano lepo rudečo barvo ali bojo.

Idrijski rudnik daje vladi leto za letom mnogo dobička. V. Vodnik piše, da nese cesarju en milijon »zlatih«.

Poleg starega grada, pozidanega leta 1525, znamenita je nova šola, – gotovo najlepša na Notranjskem.

Idrijsko ljudstvo drži veliko na čednost ali snažnost. Dobri mirni ljudje so. Njihove čipke ali »špice« pa daleč slove po svetu.

Drugo Notranjsko mesto je Lož. Miroslav (Friderik) IV. mu je dal l. 1477 mestne pravice, baje zaradi hrabrosti taimkajšnih prebivalcev v boju s Turkom. Precej poleg Loži je Stari Trg, nad njim pa holmec, kjer je stalo rimsko mesto Terpo. V rimskih časih je držala od tam cesta skozi gozd na Pivko; po drugej stran pa proti sedanjim Metljam. Tam je stalo rimsko mesto Metulum.

Bolj imenitni kraji in večja bivališča so še: Cerknica prištevajoča se največjim trgom na Kranjskem. Ima lastni grb: cerkev v štirivoglatem polji. L. 1472 so Turki cerkev požgali. Okoli cerkve je bilo taborišče. Dva dobro ohranjena stolpa še zdaj vidiš. Cerknica, a večinoma tudi drugi Notranjski kraji so veliko trpeli pred Turkom l. 1532, 1559 in 1560. Ne daleč od Cerknice je Planina, kder je bil rojen pravi ljudski pesnik Miroslav Vilhar. – Vipava, tu je bil rojen Stepan Kocijančič, glasovit jezikoslovec. Tu viliš lepo grof Lanthierijevo grajščino, a tudi nov velik farovž – gotovo najlepši na vsem Notranjskem. Iz Vipave je tudi znamenita družina Lavrinov, od katere so trije bratje zasedali jako važne drž. službe. Anton bil je do leta 1857 sekcijski načelnik v ministerstvu zunanjih zadev, poprej generalni konzul v Aleksandriji, Josip apelacijski predsednik v Milani do leta 1846, Ivan rektor univerze v Paviji do 1. 1840. Sin Josipa Lavrina je danes prefekt v Genovi in se zove Cavaliere de Laurini. – Sin Antona pa je v Milanu odvetnik. Tudi v Aleksandriji v Egiptu se nekda nahajajo še potomci Lavrinov. Vrhnika, trg poleg Ljubljanice, baveč se z razno trgovino in obrtnijo. – Logatec, c. kr. okraj, glavarstvo. – Postojina, c. kr. okrajno glavarstvo. Sloveča jama. – Senožeče, glasovita stara pivovarna, nekdaj Dejakova, znamenite rodbine. – Trnovo, rojstni kraj pesnika Janeza Bilca. — Bistrica, s precejšno trgovino in obrtnijo. – Slavina, rojstni kraj Janeza Kalistra, bil znan tu imeniten skorej po vsem svetu zavoljo svoju bogatije, marljivosti. bistroumnosti, natančnosti in poštenosti. Naš pesnik pravi: »Zakon narave je tak, da z malega vzraste veliko.« Slavenskemu Janezu se je ta izrek osobito dobro sponesel: premogel je mnogo milijonov goldinarjev. Zapustil je toliko premoženja, da se je plačalo na njega samo za davke v državno blagajnico 95.000 gld.! – Prem. rojstni kraj, narod. probuditelja dr. Lavriča.

Notranjski svet je tu kotličast, tam ravan, tu hribčast, tam dolinčast. V ponikvah, niškam podbnim, se voda nabira in v tla zgublja. Jedva ena četrtina vsega Notranjskega je več ali manj z sivim kamenjem potresena, in sicer na strani, kjer meji na Kras, pa tudi okoli Šempetra nekoliko od tu do Trnovega, nad Košano in Vremami. Notranjsko ne obstoji večinoma iz golih, pustih, s kamenjem posutih tal, kakor se navadno v naših knjigah čita. Tega se lehko vsak prepriča, ako se pelje po železnici iz Ljubljane do Postojine. Da tu se nikjer ne vidi golega kraškega sveta. Notranjsko je večinoma ohrasteno s črnim gozdom, (ki pa ni lastnina naših kmetov) zelenimi senožeti in planinami. Glede geologične snovi in sestavine pa je Notranjsko bolj ali manj – Krasu podobno.

Naš svet je ves prevrtan ali preluknjan; preprežen je večjih in manjših podzemeljskih jam, votlin, špilj, golobarnic, temnih podzemeljskih dvoran, pa divnoromantičnih vileni. V teh podzemeljskih preduhih se nahaja mnogo belega kapnika, pri luči čarovito se leskečega v razločeninih kipih ali podobah. Vodene kapljice, pomešane s prebelim apnencem, padajoče druga na drugo, tu višje tam nižje, – strdijo se malo po malo v mnogolične podobe, po snovi in barvi lepemu kristalu podobne.

Mnogo podzemeljskih votlin ali jam se nahaja na Notranjskem; a kraljica vseli je postojinska. Tacega prirodnega čuda ni nikjer drugej na svetu. Znana je bila uže l. 1213. Večjidel nove jame se je odprl še le l. 1818. Glavna pot po jami meri 2360 m. s postranskimi pa 5840 m. Mnogo postranskih še ni prirejenih za ogled obiskovalcem; novih jam in preduhov se gotovo še mnogo najde, lehkomogoče nepričekovano krasnih. Po jami je sedaj speljan železni tir in prirejena električna razsvetljava. – Za naše oči kaj veličasten prizor po vilinskih prostorih. Kmalu po vhodu stopiš v »veliko cerkev«; potlej v cesar Ferdinandovo, nadvojvoda Ivanovo, Fran Josipovo, Elizabetino in jamo Kalvarijo, ki je gozdu podobna, v kojem stoji belo drevo pri drevesu različne velikosti in lepote. Tu vidiš strašno tartarsko brezdno, lep vodober in slap, tam zopet krstni kamen, prižnico, zvon, orgle ali šumele, cipreso, leva, božji grob, rudeče morje itd. Najlepši naravni kras jame je »pregrinjalo«. Krajec njegov je skorej prozoren, snežene, pomerančne a rujave in rudečkaste boje. Na prostornem »plesišču« se vrti na stotine ljudi. Veličastno odmeva godba po jami. Kakšno je vse, to se ne more opisati in povedati; z lastnim očesom je treba videti. Na binkoštni ponedeljek popoludne vsacega leta je slovesno jama odprta, ter od konca do kraja razsvetljena. Iz vseh strani sveta prihajajo potovalci v Postojino, da obiščejo slovečo jamo. Vse druge jame na svetu še senca niso postojinskej, izimši ono manjšo Divaško divno Vilenico; zato naj noben rojak ne opusti zlate prilike na Duhovo; pride naj gledat čuda naše domovine.

Pri vsem naglem uničevanju gozda vendar je po Notranjskem še precej zelene šume, zato je tukaj tudi mnogo bistrih studencev in potokov; nu pa tudi imenitne reke šume po Notranjskem. Pivka izvira blizu Kalca, grajščine našega pokojnega pesnika M. Vilharja. Tekoč skoz Pivško 6 ur dolgo ravan se koncem združena s Podnanoščico zgublja v postojinsko jamo, v ko ej živi čudni močarilec ali človeška ribica. Nad Planino pribuči iz široko odprte votline; tu se imenuje Unica. Pod Grčarevcem se opetovano ponikne v temne podzemeljske kraje ter se nad Vrhniko pokaže kot velika reka. Tu je prekrščena v Ljubljanico. Ta Notranjska reka teče dalje skozi Ljubljano; pri Zalogu pa se zliva v bistro Savo. Po dolgem in daljem potovanju dospe v Črno morje. – Enako znamenita, a prodajana in kupavana reka je »Reka«. Z imenom Bistrica izvira takoj nad Bistrico pod starim gradom. Tekoč po dolgej dolini se poslednjič z mogočnim šumom umakne v globoko škocljansko jamo pod Vremami na meji Goriškej. Skrivaje se tako teče dalje po ovinkih skozi kraški svet (85.275 metrov daleč), hahlja pri Devinu iz več votlin – z imenom reka Timava. Po kratkem toku se zliva mirno in tihotno v sinje morje, kakor da bi hotela utešiti njegovo razdraženo valovje.

Vipava izvira v trgu jednacena imena samo 30 metrov nad morjem. Počasi leze skozi Vipavsko ravan; pri Sovodnjah pozdravi sestro »Tolminko«. Skupno se pomikati dalje, a poslednjič zabredeti pod Tržičem v Jadransko morje. – Veselega srca teče bistra Idrijca izpod strme gore. Hiti proti Cerknem; pri sv. Luciji snide z svojo večjo tolminsko sestrico; mrmraje in šumljaje se pogovarjoč mimo Gorice se zavalita v tržaški zaliv.

Hubelj – rečica.

V Gori zeleni,
Hram odmašeni,
Tôči le tôči!
Hubeljski cvet;
Z rečico bistro,
Hladno, prečisto,
Sklopi in moči
Pisani svet.

Hiti veselo,
Z brega na delo;
Gôni, obračaj
Urno kolo;
Suči vretence!
Živi Slovence!
Srce ti plačaj!
Hvalo za to.

Kastro rimljansko,
Nekdaj pogansko,
Čase krvave,
Spirala si.
Vse je minilo,
V morji vtonilo;
Hčerica Slave
Še se glasi.

Vlij tolažilo,
Duši hladilo,
Krasna v naravi
Biserna hči;
Vedno šumeče,
V željah do sreče,
Teci – pozdravi!
Solnčne strani.

Ribice svoj
Zvezdice moje,
Zberi, namnoži!
V či tisizvir:
O domovina/
Cela jedina!
V venec se zloži
V slavo in mir!

V Gori zeleni,
Hram odmašeni,
Tôči le tôči!
Hubeljski cvet;
Z rečico bistro,
Hladno, prečisto,
Sklopi in moči
Pisani svet.

Hubelj – rečica radostnega lica hahlja in skaklja iz strme gore »Gora« imenovana in sicer dobre pol ure nad Šturjo, oziroma Ajdovščino. Stari Rimljani so jo zvali Fluvius Frigidum (Mrzla voda.) Šumeča iz zevaste skale, bolj v skritej kotanji »Zabrdom« – prši iz več naravno ohočenih zijal, v prekrasno srebrnobelih penah, raz brega urno v »pisani svet« doli v Vipavsko dolino. Huhelj – rečica je mejašica miej Kranjskim in Goriškim, a ne zmirom; pod bomlbažno predilnico krene suha meja proti sv. Križu, ker Uška vas onkraj Hobija spada še h Kranjskej governi. Rečica se zliva pod Ustijem v Vipavo. Voda mejašica mej Kranjskim, Goriškim in Istro je tudi Suhorica s Padežem, ki se blizu pod Bujami zliva v »Reko.« Od tu dalje do Škocijana je »Reka« mokra meja na primorsko stran.

Še bolj na glasu nego naše reke – je Cerkniško presihajoče jezero (Rm. Lacus Lugens)

Njega površina pri srednjej velikosti meri 5680 hektarov. Kakor bleško, tako ima tudi cerkniško jezero otok; na njem stoji mala vasica, a na vrhu otoškega holmca cerkvica sv. Primoži in Felcijana. Meseca avgusta navadno presahne; rešetasta tla ga posrkajo. Vlažna gorka zemlja hitro vrši svoje delo. Kmalo je vsa dolga jezerska ravan zeleno pregrnena. Zajček tihotapno skaklja po mladej travici, kjer se je prej tolsti »šlajn« obračal; kravica z voličkom se pase, kjer je prej ribič ščuki trnek nastavljal kosec brusi strupeno koso, kjer se je prej lehan čolnič premikal; in prej, nego se dolga ravan zopet zalije, trava je pokošena in seno je spravljeno pod slamnato streho. Ako pa je leto mnogo deževno, jezero ne presahne. Malokdaj se to primeri.

Ti le pritoki zalivajo jezersko planjavo, 1. Cerkniški potok; 2. studenec sv. Magdalene; 3. studenec pri sv. Vidu; obrh nad Martinjakom; 5. Grahovščica; G. ŽerovniŠca; 7. Lipsenjščica; 8, veliki Obvrh; 9. Tresenec; 10. Slatavec; 11. Otoški Obvrh; 12. Mrzljek; 13. Vranja jama; 14. jameiki vodo iz sebe mečejo, a jo tudi požirajo: Vršiči ali Studenšček; 15. Sekadeljec; 16. studenec na Ušivej loki; 17. studenec Nardi in še mnogo drugih manjših pritokov. Jezerski požiravniki, luknje in ponikve so: 1. Dve Češljenici, velika in mala; 2, Kotel; 3. Beček; 4 Velika Ponikva; 5. Mala Ponikva; 6. Sitarca, 7. Vodonos; 8. Rešeto; 9. Uševka »rejta«; 10. Velika Karlovca; 11. Mala Karlovca. Mej Otokom in Grahovsko vasjo v sredi jezera je še drug vzvišen prostor »Benetke«. Kadar jezero te zalije, imajo tudi v Planini povodenj. Na obeh jezerskih konceh je stalo nekdaj trdno poslopje. Na zgornjem kraju pod Križno Goro je bil grad Štebrških (Šternberških) grajščakov. Ostaline tega gradu se še zdaj dobro poznajo; brambeni stolp je še skorej ves ohranjen. Na spodnjem konci zraven Male Karlovce je stal nad Svinjsko jamo grad Karlovec. Sledovi tega gradu se jedva še poznajo. V tem gradu je živela lepa mlada deva, ki jo je »štemov« (kakor ljudstvo pripoveduje) sin Štebrskega grajščaka. Hodil je ponoči vasovat v Grad; da je pa znal kam vesljati, postavljala mu je luč na okno.

Vse to je zvedel ljubosumnež v Gradu, luč na oknu ugasne, a drugo postavi nad Veliko Karlovco. Šteberški mladi grajščak veslja v temnej noči, kakor drugekrati naravnost proti luči, – pa – o, gorje! Karlovci ga z čolničem požre. Ko uboga deva zve, kakšna grozna nesreča je zadela nje nega Štebrčana, gre na Veliko Karlovco pa skoči raz skale v vodo; in tako je tudi ona dosegla mir srca v globokem hladnem grobu. Mej ljudstvom se tudi pripoveduje, da se je nekoč peljala grajska gospa gori v grad po klancu. Pot pod njo se vdere, ona pade z vozom in konji v »Svinjsko jamo«, koja jo je za zmiraj pokrila. Ožalosteli soprog je ukazal grad razrušiti, globoko in široko jamo zasuti; preselil pa se je v druge kraje, videč, da ga tu nemila osoda proganja.

Tu naj še omenim vodne prebivalce tega čudnega jezera. Ribe: 1. ščuke, teh je mjveČ in so najtežje. 2. šlajni; 3. menki; 4. kleni in 5. kapeljni. Race; 1. navadne velike race; 2. špegljarji; 3. rujavoglavke; 4. žvižgalke; 5. črni zvonci; 6. potavkarji; 7. hrepeljice; 8. liske ali postne race; 9 žličarec in še nekoje druge. Da je mnogo rac na tem jezeru, temu uzrok je njegova plitvnst; race se lehko do dna zaganjajo za ribami.

Cerkniško jezero je res imenitno, a še bolj imenitna in koristna za tamkajšne ljudstvo bi bila dolga rodovitna ravan – brez njega.

Še jedno jezero imamo na Notranjskem in sicer Pališko pri Paličji onstran Šempetra. Dolgo je pol ure: na jesen in spomlad hitro nastane a tudi hitro presahne.

Ni hrvaškej meji stoji naš stari otec Snežnik 1796 m. visok; nad Vipavo se vzdihuje Nanos 1299 m.; nad Črnim Vrhom Javornik 1202 m. i. dr. Naši malobrojni oršaci niso sicer mogočno visoki, špičasti in goli, kakor Gorenjski, nu, pa so vsaj lepo obrasteni, razven nizke Vremščice.

»Najlepši kraj« je Vipavska dolina

Kje pod zlatim solncem
Je najlepši kraj?
Kje pod jasnim nebom
Je slovenski raj?

Tam kjer je dolina,
Pa v dolini plan.
Kamer solnce vroče
Sije celi dan.

Kjer Vipava zvira –
Vije se kot pas,
Kjer blišče se hiše
In pri vasi vas.

Tam kjer naša lipa
Čvrsto zeleni,
In pod lipo trudni
Starček se hladi.

Kjer na smokvi, breskvi
Ptički žvrgole,
In po zlatih rožcah
Čbelice brenče.

Kjer živinca trga
Sladko travico.
Slavček milo brenka
V svojo strunico.

Kjer skržit domuje,
Godec mlad vesel;
Črnibel se hvali
Da je gozdek zrel.

Kjer ni blede zime –
Spomlad je in cvet,
Tam kjer trta daje
Vince kakor med.

Kjer se ljudstvo zbira
K božjej Mamici
V sveti Log zeleni
Prosit milosti.

Tam kjer je domača
Šega mej ljudmi,
Kjer se le prijazno
Vede – govori.

Tam kjer Nanos burjo
Piha in drvi,
Da Slovence drami,
Vreme jim vedri.

Kjer veselo poje,
Vriska narod mlad.
Kjer se zora dela –
Ruši stari grad.

Tam kjer ima narod
Bratov pol sveta,
In ljubav slovanska
Varje sveta tla.

Kjer slovenska Vila
Čuje, varje dom,
Če jej nasprotuje
Strela ali grom.

Tu je zemlja mila
Tu najlepši kraj.
Slavljena Vipava,
Naš slovenskj raj!

Leta 394 je mrgolela vsa Vipavska dolina samih vojščakov dveh sovražnikov:
Teodozija Velikega, cesarja vshodne ali Carigrašike države in Evgenija, Rimskega vstajnika. Prvi je prišel skoz Hrušico, Podkraj in Podvelh, ter se pomikal čez Budanjske bregove v dolino. Drugi pa je zgrnil svojo vojsko po planinskih rebreh ter se spuščal doli k reki Vipavi. Evgenijeve vojske pa je bilo mnogo več, nego Teodozijeve. Dne 6. septembra se zgrabita oba sovražnika mej Hubljem iu Vipavo. Srdit boj je bil to, kakoršnih nam je zgodovina le malo obranila. Ta dan je obležalo Teodozijevih vojščakov 10.000 mrtvih na bojišči. Veliko pa je palo tudi Evgenijevih. Teodozij začne omagovati in se umikati. Zvečer pa zbeži ves vpehan nazaj Podvelb in Podkraj. Evgenij pa od velicega veselja pijan, zaukaže svojo vojake prav dobro pogostiti. Pili, jeli in razsajali so vso noč. Teodozij, ves otožen,
moli k Mamki božji za pomoč. V sanjah pa vidi veselo prikazen, ki ga v veri močno potrdi in potolaži, da ni še premagan, nego da on še le zmaga. Drugi dan, t. j. 7. septembra znovega treščita sovražnika skupaj. Nu, Evgenijevi vojščaki niso bili več tako čvrsti, kakor prejšni dan; poleg tega pa nastane strašna burja, – prah in pesek noseč sovražniku v oči. Vstajniki,
nevajeni tacega meteža, silno se prestrašijo ter urno umikajo. Naposled nastane mej Rimljani splošna zmešnjava, Teodozij jih popolnoma zmaga in pobije. Iz pobožne hvaležnosti zaradi slavne zmage ukaže Teodozij na sredi doline pozidati kapelico Mamki božji v čast. Iz te kapelice je rastla vedno večja cerkev; – in ta je zdaj ono veliko svetišče z visokim stolpom tam v svetem Logu.

Lepa, romantična je tudi 6 ur dolga »Reška« dolina. Po njej teče voda »Reka« Tu je zasajenih mnogo vinogradov in ovočnega drevja. Nova skladovna cesta poleg reke dela dolino še bolj kratkočasno in prijetno. Pripoveduje se, da je bila nekdaj vsa dolina z jezerom zalita; ko se je pa voda začela odtekati v Škocijansko jamo, prenehalo je jezero.

<poem>
Lepa je Dolska ravan.

Dolani v Košani
So čvrsti lède,
Debelo šênico
Jim njive rodé.
Tle sveti je Štefan
Tam sveti Mihav,
Buh njima te kraje
Za varvat je dav.

Če mokru je u grli
Al' šùše da dna,
Dolani so zmirej
Vesel'ga srca.
Besèjda jim teče
Neznansku lepu
Niker po deželi –
Recimo – taku.

Zvon Dovski se šliši
Dle kù se nam zdi;
Čez hribe, doline,
Do zadnjih vasi.
Tle zûr se vre svèjti
Dolan več ne spi.
Na dèjlu slovensku
Von zgudej hiti.

Vejš lubi muj Jože
Kaj lèska so tla;
Po svêjti je tèjva
Pa déštru domá.
Nù, lês me poslüšej
Ti vadle povèjm,
Domu prbôgari
Mâ, všeč bo lèdem.

Dolani imajo osobito dobro polje za pšenico. Tu blizo Šent Mihela ima grof Hohenwart svojo grajščino. Pod Nevrhkami je globoka jama, iz koje hahlja ob deževju močni potok »Sušica«. Pri »Stružnikarjevih« se zliva v reko »Reko«. Pripoveduje se, da so Dolani s posebno hrabrostjo odganjali Turka iz dežele. Omeniti vredne so te doline: Cerkniška, Ložka, Planinska in kotlu podobna Idrijskia.

Po Notranjskem se nahaja mnogo starih celih ali uže razrušenih gradov in trdnnjav iz rimskih, srednoveških in turških časov. Zakotja teh strani pa so tudi kakor ustvarjena za taka skrivališča. Izmej druzih je najbolj znamenit grad »Predjama«, jedno miljo od Poatojine na zahodni strani. Pozidan je v samotnem pustem kraju pod visoko čez štrlečo skalo. Tukaj je l. 1485 skončal svoj« živenje nesrečni junak Erazem Predjamski po izdajstvu svojega služabnika.

Skozi Notranjsko drži južna železnica, ki ima od Ljubljane do Krasa 7 postaj: 1. Borovnica z slovečim mostom (Lep naraven most je tudi v Škocjanu blizu Cerknice); 2. Logatec, od koder drži na desno velika cesta v Idrijo, a v levo nad Logatcem pa čez Hrušico v Vipavo. Letu 1891 so bili Turki v Hrušici hudo pobiti. Tudi rimska cesta iz Ajdovščine je bila tu čez v Logatec, na Vrhniko, v Emono speljana. 3. Rakek. najživahnejša lesna trgovina; 4. Postojina, od kodar drži glavna cesta skozi Vipavo na Gorico; 5. Prestranek; imenitna cesarska konjereja; 6. Šempeter, glavna postaja Reško-Tržaške železnične črte; 7. Zgornje Ležeče, nad vodo Reko, kjer ima železnica vrstema šest prevrtanih hribov v dolge predore ali »tunele«. Na Reški črti od Šempetra je prva postaja v Kilovčah. Tu je bil rojen eden prvih slovenskih pisateljev; Malija Kastelec, novomeški prošt; a druga je pri Bistrici poleg Trnovega, kjer se od nekdaj napravlja mnogo žaganic na vodi Bistrici. Na tej črti ima železnica tri predore: pri Narinu dva in enega pri Kilovčah.

Notranjsko ljudstvo se živi največ od poljedelstva, živinoreje, vinarstva, sadjarstva, gozdarstva in trgovine. Ker je mnogo tekočih voda, ne manjka mlinov, žag in tudi strojarjevi itd.

Osobito lepa lastnost ljudstva je nevpehana marljivost. Malokje vdobiš toli pridnih rok, kakor prav na Notranjskem.

Slabe letine in ogromni davki tarejo Notranjca. Nù, vender se drži korenjaško po konci. Tudi zemlja ni tako plodovita, in težja je za obdelovanje v primeri k drugim krajem. Vegetacijo mnogo zavira silovita burja, kadar razgrne svoje mrzle perutnice čez doline in planine, brda in griče; osobito veliko škode provzročuje žlahtnim sadežem In vinskej trti na Vipavskem.

V narodnem in političnem oziru Notranjci prvenstvujejo To kažejo volitve v deželni in državni zbor. V prejšnih burnih časih so se nemški ustavoverci pri volitvah Notranjcev najbolj bali. Navadno so z svojim kandidatom tudi grdo propali. Če je narodni poslanec proti ljudstvu kaj zagrešil, vdobil je po pošti pisemce in v njem n. pr. tako le kratko pesmico z več podpisi:

»Svetilko smo zbrali,
Pa slabo brlí.
Se ž njo ogoljfali,
Srce nas boli.«

Nemškutarija se je tedaj na Notranjskem najbolj zagrizla v Idriji in Postojini. Staro nemški normalki v omenjenih dveh krajih sta imeli važno nalogo, širiti nemštvo mej Notranjsko ljudstvo ... Delo brez vspeha! Sama gola potrata časa in denarjev! Mesto da bi se našo ljudstvo ubijalo s trdo nemščino, bolje bi bilo napraviti v Postojinii spodnjo realko s slovenskim učnim jezikom. Notranjci imajo polno pravo to zahtevati, ker nemajo še nobene srednje šole, kakor Dolenjci in Gorenjci.

Zgodovinopisci: ruski Nestor Kijevljanin češki Prokop, nemški Herder in dr. pišejo o Slovanih sploh prav pohvalno: da so bili odkritosrčni brez zvijače in zlobe; priproste nravi; prijazni in človekoljubni; potrpežljivi; krotki in blagohotni, negujoč mirno tiho družbinsko živenje, kakor čebele v svojem panju itd. Predrzno bi bilo trditi, da so se te lepe čednosti pri sedanjih Slovanih vse ohranile; a popolnem vendar niso zatrte. Močno so oslabele po pritisku tujega vpliva. Najmanj pa je segala tuja moč v Notranjske kraje, bodisi od nemške ali italijanske strani; mej drugim si je obranil Notranjec tudi najboli čist jezik. To prvenstvo mu priznavajo jezikoslovci sami.

Te kratke vezane in nevezane vrstice končavam z dobro nadejo, da se prihodnjič več ne pisari o Notranjskem: »od Vrhnike naprej golem svetu, ki je večinoma z belim kamenjem posut;« in z srčno željo, da ljudstvo naše v duševnem in gmotnem oziru čvrsto napreduje v svojo in svojih potomcev veliko srečo. −

Nam goste zvezdice bleščijo
V tihe doli in vrhé;
V nas milo zró – na vek molčijo;
K sebi vabijo srcé. –