Pogled po Senožeški okolici na Notrajnskim
| Pogled po Senožeški okolici na Notrajnskim anonimno |
| |||||||||||||
Hvala pisateljama, ki sta Senožeče in goro svetiga Urbana popisala; pozabila pa sta marsikterih rečí in drugih imenitnost Senožeške okolice, ki jih hočemo popisati, in pri ti priliki nektere želje razodeti.
Če je res, de je župan skerben mož, se nadjamo, de ne bo za naprej terpel, de bi kakor do zdaj toliko ostudnih psov po Senožečah se klatilo; srenjskimu svetovavstvu pa nasvetvamo, de bi davk za pse vstanovilo, kar je silno potrebno.
Tistim razujzdancam pa, ki v Senožečah in v bližnji okolici mlade drevesca poškodovajo, rečemo, de je njih ravnanje grozno hudobno, in ojstriga kaznovanja vredno.
Senožeška kaplana prebivata v prav slabi hišici in dobro bi bilo, ako bi se srenja ti suhoti usmilila!
Zapustimo Senožeče in podajmo se proti Razdertim. Pol ure od Senožeč je grič z imenam Smoljevo, kjer se vode ločijo. Voda, ki teče v Razderto, teče v černo, voda pa, ki teče v Senožeče, v jadransko morje. Bog daj, de bi v Senožečah gnojniša, ki ulice ognjusijo, potrebila! Iz Smoljeviga stopi popotnik v Razderto, ki ima 70 hiš, 600 prebivavcov, cerkev, šolo in kaplana in prav lepo glaseče zvonove. Razderčani so vozniki in kerčmarji in prav veliko zaslužijo, ker ni kmalo taciga kraja, kjer bi se toliko ptujcov in voznikov shajalo. Za cestníno, ki je v najemu, se plača okolj 15,000 goldinarjev na leto, od konja 2 ali 3 krajcarje; najemnik ima gotovo tudi nekaj dobička, in po tem takim mora nar manj 600,000 konj med letam skozi Razderto iti. V tej vasi se cesti ločite; ena pelja proti Terstu in Ljubljani, druga proti Ipavi. Na tej cesti, en streljaj od Razdertiga, se vidi na levi strani ceste gojzd Berda, v kterim le večidel hrastovje (quercus robur) in prav malo mecesna raste, ki ga je nek borštnar pred nekimi leti zasadil; na desni strani pa je hrib Nanós. V Berdi se le lapor, na Nanosu pa večidel le apnjenik najde. Od tega se je dobra in rodovitna zemlja odločila in v dolino pogreznila, in tako se je pervi Nanós, ki ga je narava nanesla, razderl in proti vasi, ki se sedaj od te razdertije Razderto imenuje, privalil. Iz te besede so Nemci, ki so že marsiktero slovensko besedo popačili, Prewald (Razderto) skovali.
Na obéh krajih ceste so bili v letu 1809 nasipi, in tukaj so se posebno Teržačani pod vodstvam generalov Turn in Brigido s Francozam hudo bojevali, kar nam je nek nekdajni brambovc pravil, ki je modro (plavo) suknjo zagledaje v bližnji hlev pobegnil.
Ne dalječ od Berde je vas Vitovše in blizo nje raste vino Grumovic, prav dobra kaplica. Pot na Nanós je samo v enih krajih slaba; pride se h skali, od ktere pravijo, de je na nji sv. Jerom sedel. Ne delječ od te skale je cerkev sv. Jeroma, ki je okolj 300 let stara. Ta cerkev se iz jadranskiga morja prav dobro vidi. Mornarji se po nji ravnajo, in zavolj tega jo dajo Teržačani vsako leto pobeliti. Cerkev je v taki samoti, de so pred nekimi leti iz zvonika (turna) zvonove vkradili; zdaj jih pa, kadar je shod, z volmí tjè perpeljejo.
Pol ure od cerkve je verh Nanosa, ki je okolj 5000 čevljev čez morje visok. Na njem je velika planjava, kjer na letu okolj 60,000 centov sená nakosijo; sadijo tudi kmetje na tem hribu veliko zelja, ker mu tukaj bolhe in gosence ne škodovajo, in ga v bližnje doline in clo v laško deželo prodajajo. Letas so, ko so živali v drugih krajih mlade rastlike pojedle, nek za več kot 500 gold. zelja (kapusa) prodali.
Na Nanosu se ravno to vidi, kot na gori sv. Urbana, kjer so uni dan, kakor se je v „Novicah“ bralo, neki Senožečani mraknenje sonca gledali. Vidijo se pa tudi mesta Gorica, Oglej, Pirana; temu mestu bližnji svetilnik (Leuchtthurm) in pri jasnim nebu z dobrim daljnogledam tudi Benetke, od kodar terjak dobivamo tolažbo za nepokojne otroke. Dobro bi bilo, ako bi bilo mogoče ž njim tudi odrašene nepokojneže vtolažiti. V enim kraju Nanósa raste drevó „Juniperus Sabina“, strupeno ali smerdljivo brinje, Seven- oder Segelbaum. Bog vé, kdo de ga je zasadil? Razun mnogih žlahtnih zeljiš se dobí na tem hribu toliko arnike (arnica montana), de jo kmetje nabirajo in v Terst na prodaj nosijo.
Spustimo se po derči k cerkvi sv. Brica, ki je na uni plati Nanósa. V tej cerkvi je prebivalo o francoski vojski mnogo konjikov, ki so jih Francozi podili. V teh krajih dobro znan gospod Matevž P...., ki na podnožju Nanósa prebiva, jih je več tednov s potrebno jedjo in pijačo preskerbel, in dobil je zavolj tega zlato svetinjo.
V dolini ne delječ od sv. Brica je vas Veliko Ubeljsko. Vse hvale vredni kaplan te vasi je šolo vstanovil, v kteri sam otroke sploh v slovenskim jeziku učí. Iz velikiga Ubeljskiga se pride v vas Strane, kjer pred cerkvijo drevo z imenam tisa (taxus baccata) raste, ki se na Krajnskim po redkim najde, in ki je v sredi med jelovim in listnatim drevjem. Stranci! zvedili smo, de ste se čez sostavik, ki smo ga v 32. listu Novíc brali, močno togotili. Vtolažite in ohladite se v dobri in merzli stranski vodi!
Ne delječ od Stran je jamski grad. Spomnimo se pri ti priči na Miroslavovo Ivanko, kteri se prav za malo zdi, de je še niso v slovenskim gledišu igrali. Kje pa imamo obljubljeno slovensko glediše?1
Čez St. Mihel pridemo v jamski grad. Erazem Lueger je že večidel bravcam „Novíc“ dobro znan, in hočemo le nektere imenitnosti tega grada popisati. 80 sežnjev visoka in še več kot še enkrat tako široka skala pokriva grad kneza Vindišgraca, ki je bil nekdaj grofa Kobencelna. Na podnožju skale voda v jamo teče, ktera v Ipavi zopet iz zemlje izvira; okolj 6 sežn. od vode visoko so vrata, ki so bile o časih Erazma narejene. Skozi nje se gré v jamo, ki je pol ure dolga, in iz ktere se 60 sežn. visokejši vun pride. Kapnik te jame je lepši, kot v Postojnski, ker ni tako močno vkajena, in prebiva v nji več 1000 topirjev, ki na stenah visijo.
Drugo nadstropje grada je gotovo okolj 25 sež. od tál visoko, pride se po mnogih stopnjah v jamo, ki je nad streho grada. Ta jama, ki je okolj 50 sežn. od tál visoka, ima za več kot 500 ljudí prostora, in tukaj je Erazem Lueger s svojo množico prebival, in v letu 1482 zavolj nezvestobe svojiga služabnika smert storil. Iz jame je bila podzemeljška pot v bližnji gojzd, pa ne v Ipavo, kakor nekteri mislijo, in po tej poti je Erazem s svojo množico potrebno jed in pijačo dobival.
Jamski grad, ta čudež narave se ne da lahko dobro popisati, svetvamo tedaj popotnikam, de naj ga sami pogledajo.
V skalovju jamskiga grada imasta dva krokarja (corvus solitarius) vsako leto mlade. Ko mladiči odrastejo, vstane med njimi in starišimi hud boj, stariši premagajo mladiče, in ti morajo v ptuje kraje pobegniti. Dobro bi bilo, ako bi se to z marsikterim kmetiškim otrokam zgodilo, kteri svoje stariše, ki so mu celo premoženje izročili, iz hiše preganja.
Iz doline jamskiga grada se pride na goro, kjer ste vasí Bukovje in Gorenje. V ti vasi pridši se moramo marsikteriga reveža spomniti, ki je v neusmiljene roke tacih ljudí prišel, ki se cesionarji imenujejo; ti so take stvarí, ki od kupovanja dolgov živijo.
Mramor, žival grozno škodljiva zelišam na polju, je kmetam dobro znan; še bolj nevarni kot mramor so pa cesionarji za premoženje in blagostanje kmetov. Cesionar kupi dolg, in še polovíce vrednosti za-nj ne da, če ima odstopni list (cesion) v rokah, uboziga dolžnika precej prime, ga toži in zarubi. Kmet, ki si ne more pomagati, prosi cesionarja za odlog, da mu ga, pa kako? Kmet, ki je 100 goldinarjev dolžan, mu mora, ako noče, de mu bo zemlja prodana, samo za poterpljenje 20 goldinarjev plačati; poterpí oderuh majhin čas, pa kaj to pomaga. Kmalo reveža spet prime; dolg, ki je poprej 100 goldinarjev znesel, znese že več kot 200 goldinarjev, in kdo je vsiga tega kriv? Cesionar, ki se z odertijo pečá. Tak požeruh prodá kmetu zemljo in ga spodí iz očetoviga doma; ubogi kmet pa mora od hiše do hiše živeža iskat. Varite se tedaj kmetje! takih pijavk in požrešnežev, ki se cesionarji imenujejo, in prosite v svojih zadregah rajši poštenih in usmiljenih možih za pomoč.
V Bukovjah in Gorenjah kmetje le večidel od bližnjiga jamskiga gojzda živijo, ki okolj 7000 jutrov ima. S tem gojzdam so v letu 1848 grozno gerdo delali, zdaj pa plačujejo, de se sami sebi smilijo.
Vsakimu se mora milo storiti, ako razdertijo v jamskim gojzdu vidi, v kterim večidel le hoje in bukve rastejo. Kdo pa je tega kriv? Alj samo kmetje? Ni res, tudi lesniki (gojzdnarji), ki se po gojzdnih postavah prav nič ne ravnajo. V poprejšnjih letih je kmet sekal, kjer se mu je ljubilo, če je le kupšino v Landolu plačal; zdaj pa, kakor slišimo, v vsih krajih gojzda lesniki za kupčijo in hišno potrebo drevesa odkazavajo. De je to za gojzd grozno slabo, se že zdaj vidi; goljave v gojzdu so velike; nekteri kmetje sekajo tako tjè v en dan, de posekano drevo mnogo druzih dreves in mladine podere, mladino pozimi sneg polomi in merzlina vzame, ker njeno streho, namreč veči drevesa posekajo, kar pa od mladine ostane, živina pojé. Zjokati se je, ako se zagleda okolica oglarije, ki je že zdaj kamnitnimu Krasu enaka. Kmetje! kmalo boste namest gojzda samo skalovje imeli, in objokovali boste svoje nespametno ravnanje. Tebe, vlada, pa prosimo za pomoč, ki je silno potrebujemo; ako je ne dobimo, bomo kmalo s slamo in z gnojem kurili.
Zdaj se pa v Hrenovško faro podajmo, kjer imajo fajmoštra, tri kaplane in slovensko šolo. Kmetje te fare imajo prav dobre zemlje, ktere po 2000–4000 goldinarjev veljajo, ali clo malo se za-nje pečajo, in se rajši po cesti vlačijo, ki je poguba kmetam.
Hrenovčani in tudi sosedje so s svojo živíno in svojimi vozmi vedno na teržaški cesti, pa koliko dobička imajo od vožnje? Poprej ko blago v Terst perpeljejo, se oglasijo skorej v vsih kerčmah (oštarijah), in se z dobrim vincam nalivajo, uboga živína pa tobak pije, in zavolj tega večkrat na cesti pogine. Kar je arabški konj med konji, je Hrenovški med merhami, in če bi imeli postave zoper terpinčenje žival, kar bi bilo prav potrebno, bi bilo s Hrenovčanam grozno veliko opraviti. Voznik pustí na cesti denarje in gnoj, ki bi ga na zemlji močno potreboval, pride iz vožnje s prazno mošnjo pijan domú, in tepe ženo in otroke, ki so domá stradali. Zabrede zavolj pijanosti in drugih napčnost v dolgove in pride kmalo v roke cesionarjem; če je pa v takih rokah, gorjé mu! se že vé, kaj da se bo ž njim zgodilo. Popustite tedaj kmetje, kar nar bolj more biti, vožnjo, in poprimite se rajši kmetijstva, ker imate dobre in rodovitne zemlje.
Pojdimo zdaj čez teržaško cesto, ki smo jo v Razdertim popustili, v v lepim kraju ležeče vasí Sajavče in Rakulik in v Lozo, ki je kot Berda vlastnina kneza Porcija-ta. Oba gojzda imata okolj 2000 oralov in od nju bi morali ravno to pisati, kar smo od jamskiga gojzda povedali. V Lozi kmetje mnogo polhov nalovijo, in če ravno ni pri tem lovu veliko dobička, je vunder boljši polhe, kot sovražene muhe loviti.
Zdaj se pa čez goro sv. Urbana v zgornje Ležeče podajmo, ktera vasica prav nič znana ni. Za naprej bo pa bolj znana, ker bo blizo nje kolodvor železnice. Ne delječ od te vasí bodo, in sicer od Čepnuga do Famel, okolj dve uri hodá dalječ šest pod zemljiških cest (tunelov) naredili, ki bojo z zidanimi mostmi (viaduktmi) sklenjene; zidanje, ki ga ni enaciga v našim cesarstvu.
Uremska dolína, kinč Senožeške okolice, se začne na podnožju Ležeškiga hriba. V nji je mnogo nogradov, v kterih Uremci na letu okolj 2000 veder vina dobijo, sadja je tudi včasih toliko, de ga za več kot 2000 goldinarjev v enim letu v Terst prodajo. Z rejo ovác prebivavci Uremske doline tudi veliko pridobijo. Samo dva posestnika imata okolj 1000 ovác, ki jih poletu na snežniškim gojzdu alj na Nanósu, po zimi pa v Istrii pasejo. Volno Hočevarjem prodajo, alj pa sukno iz nje tekajo. Pred nekimi leti so v teh krajih tudi premog kopali; pri tem kopanju je pa bila zguba in zavolj tega so ga popustili.
V Uremski dolini, ki ima čez 1000 prebivavcov, je fara s fajmoštram in kaplanam; cerkev je lepa in ima pet iz marmorja narejenih oltarjev. Žali Bog! de nimajo šole, in Bog vé, zakaj de so učitelju slovó dali?
Reka, ki krajnsko in premorsko deželo mejí, teče blizo Urem, pod vasjo Matavn (Št. Kocjan) v jamo, ki jo je dr. Šmidl popisal.
V Matavnu prebiva iskreni Slovenec, gospod Mahorčič. Ni dolgo tega, ko je v Sežani in sicer sodii slovensko tožbo podal, na ktero je slovenski odvet dobil. Slava uradniku, ki je ta odvet naredil, in k lepimu izgledu naj bo svojima tovaršama, ki nerazumljivo laščino rabita.
Iz Uremske dolíne pride popotnik na hrib Gaberk, z njega pa v vas Sinadole in odtod čez teržaško cesto v Dolenjo vas, in se močno čudi, če zvé, de je vsaka teh vasí tudi županija, in de je v senožeški okolici toliko županov. Vasica s 174 prebivavci ima svojiga župana in svoje svetovavce; vsaki hip se sreča kak župan alj svetovavec; en zbor teh gospodov bi bil veči, kakor je bil zbor poslancov v Beču.
Kdaj se bodo te županije z večimi združile?
V Dolenji vasi ni druge imenitnosti, kot stari tabor in stolp, v kteriga so kristjani pred Turki pobegovali. Pri pogledu razvaline se spomni popotnik starih časov in starih šmarnih petic; mi pa končamo svoj popis, in nadjamo se, de nismo boba v steno metali.
1) Naprava noviga glediša je v vsakim jeziku težavna reč, še veči pa v slovanskim (poglej v Prago in v Zagreb), nar veči pa v slovenskim jeziku, kteriga bomo že še kaj časa pričakovali. Vred.