Pogled po slovenskim svetu

Pogled po slovenskim svetu
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 20 (14.5.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pobratimstvo Serbov.

Pobratimstvo je bilo nekdaj pri vsih Slavjanih v navadi, in ta navada se je do današnjiga dné še skorej pri vsih narodih serbskiga jezika, pri Serbih Podonavskih knežij, Bosnijakih, Hercegovincih, Černogorcih, deloma tudi pri Dalmatincih, na priliko pri Morlakih, ohranila. Pri nobenim drugim narodu celiga sveta ne zapazimo tega, razun Skitov o starih časih, od kterih nam Lucijan Toksaris pripoveduje, da so imeli nekako enako navado.

Pobratimstvo (od besede „pobratiti se“), je obljuba terdniga in nerazvezljiviga prijatelstva dveh oseb, kakoršniga koli spola, kakoršne koli starosti ali vere, katoljške, staroverske ali turške. To prijatelstvo se više spoštuje in zvestejši derží, kakor vse druge rodbinske zvéze; „pobratim“ ali „posestrina“ sta več obrajtana, kakor lastni brat ali lastna sestra, zakaj ta – pravi kristjansko ljudstvo ondi – sta le po kervi v rodu, „pobratim“ in „posestrina“ pa po duhu trojniga Boga. Pobratimstvo se sklepa večidel že o mladosti od petnajstiga do dvajsetiga leta, nar raji okoli Krésa, to je, o godu sv. Janeza Kerstnika, kteriga Serbi Kristusoviga pobratina imenujejo.

Tisti, ki se pobratiti hočejo, se snidejo na večer pred sončnim zahodam pod kakšnim košatim drevjem na vertu, v nekterih krajih pa tudi na pokopališu nad grobam svojih starišev; si spletejo venec iz hrastovih vejic, si v roke sežejo in se klečé skoz omenjeni venec poljubijo, pobratimsko obljubo govoreči.

Drugi dan gresta kristjanska pobratíma, se pod pasiho peljaje, z nekolikimi pričami v cerkev, kjer si ponavljata nerazvezljivo obljubo storjeniga pobratimstva. Trikrat vprašata eden druziga: „Primaš li Boga i svetoga Jovana?“ (spoznaš li Boga in sv. Janeza?). Odgovor je vselej trikrat: „Primam“ (spoznam). Potem se na čêlo poljubita rekoč: „Od danas da smo do veka brata.“ (Od danes sva vekoma brata). V nekterih okolicah serbske knežije, posebno okoli Belograda, pobratimstvo že kakošnih 50 lét tudi brez cerkvenih obredov veljá. Serbsko pobratimstvo se le enkrat sklene in veljá za celo življenje. Serbam je pobratimstvo tako sveta reč, da so pripravljeni, ako je potreba, eden za druziga vse storiti in še celó kri preliti.

„Pri glavi mojega pobratima“ ali „moje posestrine“ je važniši prisega, kakor „pri glavi mojega otca ali moje majke.“ Razžaljenje posestrine mora pobratim maševati ako je treba tudi s kervjo razžaljivca. Tako nježna in čista je ta zaveza, da po poljubu, s kterim sta pobratim in posestrina v pobratimstvo stopila, se nikdar več ne smeta poljubiti (kušniti) ali scer v kakošno ožji zavezo stopiti. Nar manjši prestop o tem veljá za smertni greh, in se hujši kaznuje, kakor kervosramnost. Serbska národna pesem pripoveduje, da je v nekiga Bulgara, ki je svojo posestrino na Kalimejdanu v Belogradu na lice poljubil, iz jasniga trešlo.

Bosnijaški Turki čislajo pobratimstvo ravno tako kakor njih kristjanski rojaki. Čeravno Muhamedani vsaciga kristjana scer zlo sovražijo, se vunder ne branijo, ž njim v pobratimstvo stopiti. Pri tem pobratimstvu so pa njih šege in pobratimska obljuba nekoliko drugačne, kakor pri kristjanih. Hlebček kruha namreč se v dva kosa razlomi, kristjan dobí eniga, Turk pa druziga, potem se s handčaram (majhnim turškim nožem, ki se lahko pod suknjo skrije) v desnico do kervi vprašneta, vjameta kaplje kerví vsak na svoj koščik kruha, ju premenjata in pojesta rekoča: „Da si mi po Bogu brat na obadva sveta.“

Če je kdo v sili in nevarnosti, in če srečaje še takó neznaniga človeka svojiga pobratima v Bogu in svetim Jovanu imenuje, ga ta gotovo sile in nevarnosti reši; zakaj dolžnost mu je v enacih okolišinah v pobratimstvo stopiti. Dostikrat sta se že naj hujši sovražnika v naj hujim dvoboju s pobratimstvam sprijaznila. V tacih prilikah veljá brez vsih druzih obredov in brez posebne prisege in obljube gola beseda: „pobratim“ – in pobratimstvo je sklenjeno.