Pogled v gornje kraje
| Pogled v gornje kraje anonimno |
Objavljeno pod kratico D.
| |||||||||||||
De bi spoštovani čitatelji in čitateljke1, kraje, ktere jim pokazati hočem, nad seboj vidili, naj se v duhu podajo eno uro pod Videm na pohlevno izvišeni griček, pred kterim celo Brežko-Kerško polje v svoji rajski lepoti razgernjeno leží. Od tega griča vzevši za nekoliko dni slovó, se krenem 1. da velikiga travna za Savo in Savinjo skoz Celje na Koroško v Šent-Andre.
Potovanje za Savo, od Vidma začevši skoz Reichenberg, Sevnico (Lichtenwald) in Loko do zidaniga mosta (Steinbrück), in od tod za Savinjo do Celja, se nikakor med prijetno šteti nemore; nekaj zavolj vozke rupaste ceste, nekaj pa, kér je dolgočasno se na tesnim, med samimi gorami, zmiram tik vode celih deset ur voziti.
Videm je vas 2 uri nad Brežcami (Rann), Kerškimu mestu nasproti na levim bregu Save. V ti vasi je farna cerkva in sedež nar doljniga tehantijstva v Štajarski deželi. Kolikor Sava štajarske zemlje v Treboljski fari (Trifail) začevši do hrovatske meje, 6 milj na dolgo, pêre in liže, ni nobeniga kraja za njo, kteri bi za štajarsko tergovino s Krajnci imenitniši bil, ko Videm. Kar se vina na Savski strani od Bizela do Reichenberga v Šent-Lovrenški, Pišeški, Sromeljski, Artiški, Zdolski, Videmški in Reichenberški fari pridela, ga do maliga Krajnci pokupijo, na Vidmu v ladje nabašejo, in v gornje kraje po Savi splavljejo. Med vsimi vini iz imenovanih far je bizelsko v Šent-Lovrenški fari nar boljši; pa po Krajnskim vse ta vina za bizelšino točijo in pijejo. Ako bi brodniki na ladjah, kar iz barigelj skrivaj vina poserkajo, s vodó ne nadomestovali, in ako bi Krajnci na kervavo farbo v vinu toliko pregnani ne bili: bi se lahko terdilo, de oni nar pravičniški vina, ki so čisto same na sebi, pijejo. Kér pa nar bolji bele vina zamečujejo, rekoč: de so s vodó smešane: so vinoredniki, ako zadosti černiga grozdja nimajo, vselej prisiljeni, svoje bele vina Krajncam s prežuljko, s habtovnimi jagodami (Attichbeeren), s borovnicami i. t. d. začinjati.
Od Vidma do Reichenberga, majhniga teržiča, se lahko v eni uri, od tod do terga Sevnice v dveh, in od Sevnice do zidaniga mosta v treh urah pripelje. Pred nekolikimi desetletji je bilo potovanje2 od Sevnice do zidaniga mosta bolj tegotno, ko zdaj. Moralo se je namreč celo pot po krajnski strani potovati, in po takim 2krat čez Savo prepeljati. Od léta (ako sim pràv podučen) 1823 je pa cesta skoz po štajarski strani napravljena.
Govorijo pri nas, de bojo ob kratkim od zidaniga mosta v Zagreb poštno cesto delati začeli. Krajncam in Štajarcam ta cesta močno v glavi tičí. Vsaki jo po svoji strani želí. Kolikor sim potovaje za Savo sveta viditi mogel, po kterim bi se cesta laglje speljati dala: se mi vidi, de jo bojo Krajnci na svojo stran potegnili. Ako bi pa utegnila po štajarski strani speljana biti, se pri Loki eno uro pod zidanim mostam, kér veliki plazovi, skorej za četert ure na dolgo, léto in dan cesto nadlegujejo, in doli v Savo tišijo, popravljanja nikdar zmanjkalo ne bo.
V te Savske kraje, zgodopisci nek rod po imenu „Latovici, Latobici“, stavijo, kteri je že pred Kristusovim rajstvam tù stanoval. Kam je tisti rod prešel, nam nobeden povedati ne vé. Kakšen jezičnik bi tudi današnjim Zasavcam (Saveanwohner) na krajnski in štajarski strani lahko priimek dal, de so „Látovikavci“, kér imajo besedico „lát“ ali „láto“ (hier, da) v navadi, namesto ktere drugi Slovenci besedice „tù, tukaj“ (hier, da) imajo. Beseda „vekati, vikati“ pomeni blèzo svinsko, pa tudi žabje vrešanje. Kaj bi bilo laglje, kakor iz teh besedí besedo „Látovikavec“ skrojiti? Kako lahko in hitro se na Slovenskim kak priimek dobí, je vsim Slovencam dobro znano. Zavij le samo eno besedico drugači, kakor jo ti zavijajo, s kterimi govoriš, in boš po tisti besedi svoj priimek dobil. Pa tudi cele okolice so ravno po takim svoje priimke dobile. Slovenci za Sotlo imajo Šenštefančane in Šmarčane, ki za tri ure od njih proti Celju stanujejo, za Jimafce in njih kraj za Jimafsko, in to od tega, kér se beseda „imel“ v njih ustah „jimef sliši; za priliko: namesto sim imel, pravijo: sim jimef. Horvate imajo nekteri za Bogmeje, kér imajo navado, de „bogme“ pravijo, kadar se perdušujejo. Južni Slovani imenujejo nas Slovence „Kekavce“, zavolj prašavne besedice „kaj“ (was), ktero v navadi imamo, kér oni namesto kaj „ča“, v nekterih krajih pa „što“ imajo, in se po teh besedicah v Čakavce in Štokavce razdeljujejo.
Pri zidanim mostu (Steinbrück), ki je čez Savinjo ravno pred, ko se ona s Savo združi, razpet, je zdaj vse živo ljudí, ki kamnje za kolodvor (Bahnhof) in za most čez Savinjo pripravljajo, po kterim se bo železna cesta za Savo proti Ljubljani obernila. Tesnoba majhniga trikotja (Dreieck) na levim bregu med Savinjo, Savo in stermo goro, ki se iskro (knapp) do Save vleče, je za kolodvor, ki ga bojo na njim stavili, močno neprilična. Tù ne bo ne ena ped ravnine prazna ostala. ‒ Kar je Zalog pod Ljubljano do zdaj ladjam bil, to jim bo prihodnjič zidan most, kér se bo blagó, ki po Savi iz Horvatskiga pride, tukaj na železnico preložilo.
Po cesti od zidaniga mosta do Celja se voziti je prava pokora: ni zadosti, de je cesta od toliko vozov, ki za železnico kamnje zvažajo, vsa rupasta: so mostiči, kterih je več na ti cesti, vsi vratolomni. Na nar nevarniših mestih manjka potrebnih rant, zatorej se skozi veliko nesreče tukaj godí. Ta nepriličnost za popotnike bo berž ko ne še letas mnoge strašila, v laške toplice (Tüfferer Bad) priti, ktere so od predlanjskiga leta za sprijetje velikiga števila gostov prilično in lepo priredjene. Od zidaniga mosta do teh toplic se da v eni uri prikolesariti. Kakor si je sadanji posestnik imenovanih toplic nezmerno veliko prizadel, za vse njih znotranje priličnosti poskerbeti: je tudi vse njih okoliše, ki je pred v divji pušobi bilo, otrebiti in s murbnim drevjem nasaditi dal, med kterim so prilični poti za sprehajanje gostov napeljani. S tem murbnim drevjem, kteriga je nekoliko 1000, se bo v nekih letih reja židnih gosenc na velikim lahko začela. Tem toplicam ravno nasproti, ki so na desnim bregu Savinje, bo na železnici, ki po levim bregu derží, mala postaja (Station) napravljena, in kakor je beseda, bo dal ta posestnik toplic iz svojih troškov tù čez Savinjo most razpeti. Vse te prilične okolnosti bojo tem toplicam vrednost in ime pridobile, kterih poprej še nikdar imele niso.
Eno uro viši je terg Laško (Tüffer), pod kterim se železnica po lepim in krepkim mostu iz desniga na levi breg Savinje pretegne. Tudi tukaj bo mala postaja na železnici. Še eno uro naprej in Celje je pred taboj. Vsakimu popotniku mora serce zaigrati, berž ko cesto od zidaniga mosta do Celja za saboj ima, ako je zdrave pljuča in kostí iz tolikih nevarnost odnesel. Kakor sedanje lice železne ceste od zidaniga mosta do Celja kaže, se letas še ne bomo po nji vozili.
Dospevši v Celje, se mi po sreči priméri, de sim v Bežigradu, pol ure pod Celjem na izhodni strani mogel odsesti in prenočiti. Od več krajev sim se že po Savinski dolini razgledoval, pa od nobeniga se mi ni lepši prikazala, ko na bežigraških prozorih (Balkon). Pa tudi prihodnjiku iz gornjih zapadnih straní se ta gradič od deleč prikupljuje s svojima dvema košatima smerekama, med kterima se kakor vjeta devica med velikanskimi stražani po Celjskih lokah ozira. Škoda, de iz Celja do tod ni pot bolj obravnana: Bežigrad bi bil tedaj nar lepši veseliše za Celjane poleti. Ta gradič je svoje imé, kakor Kalchberg pripoveduje, o priložnosti dobíl, ko je mladi Celjski grof Vilhelm, v neko neprilično okolinost zapleten, iz tega gradiča v gornji Celjski grad bežati mogel. Celjani ga imenujejo Vešigrad. Ako bi to pravo njegovo imé bilo, bi ta gradič v nemškim jeziku pomenil: Hexenburg, kér veša pri Slovencih sicer nočniga metulja, večidel pa to poméni, kar beseda: copernica. Pa v tem se na Celjane ni zanašati, kér po krivi navadi „b“ v začetku slovenskih mestnih in osebnih imén (Local- und Personennamen) radi za „v“ izgovarjajo, za priliko: Brezje, Bukovje, Brinjar, Bradač i. t. d. zgovarjajo: Vrezje, Vukovje, Vrinjar, Vradač. Nasproti pa v nemških besedah početno „w“ sploh za „b“ zgovarjajo, za priliko namesto: Wein, Wasser, Wind, Wolf, pravijo: Bein, Basser, Bind, Bolf.3 Bodi si pa Bežigrad, Vešigrad ali Višigrad pravo imé mojiga prenočiša: tajiti se ne da, da na pràv prijetnim mestu stojí, in de je njega sedanji posestnik vse hvale vreden, kér si prizadeva ga včverstiti, popraviti in zlepšati, kakor se mu spodobi; ‒ poprejšnji posestniki so ga skorej čisto zapustili bili.
Molčé od tega, kakó Celjanam zdaj denarji cvetêjo: hočem samo opomniti, de se je v Celji po velikim trudu tamošnih gospodov duhovnov majhna slovenska knjižnica napravila, in de so učenci nemških šol na slovenske bukvice, kakor čbele na lipovo cvetje. Učenci latinskih šol ne kažejo toliko veselja do slovenšine, ako so ravno bliže času, v kterim bo njih služba popolniga znanja slovenskiga jezika od njih terjala. ‒ Eden učenikov učí tù dobrovoljno talijanski jezik; slovenskiga jezika se pa nihče usmiliti neče, de bi ga pravilno učíl! ‒ Je tedej še zmiram zapušeno sirotce, ki ga le na kmete tišijo, kakor zapušene najdenike (Findling). ‒ Kér sim ravno na struno slovenskiga jezika dregnil, se nemorem zderžati opomniti: de je po Celjskim krogu veliko prijatlov slovenšine razun šolskih učenikov na kmetih, ki se ji do maliga vpirajo.4
De v Bežigradu utergan konec spet privežem: vzamem 3. velikiga travna od njega slovó ter jo namerim proti Vojniku (Hoheneck), kamor se od Celja za uro peljanja pride. Kakor po vsih krajih, kjer je železna cesta voznikam pot prevzela, gostivniki in kerčmarji po zlatim času žalujejo, kér so jim pečeni kopuni sami od sebe v usta letéli: takó se tudi na cesti od Celja do Vojnika godí. Gostivniki klaverno okoli praznih hlevov hodijo, v kterih se je poprej vsaki dan po 40 kónj kermilo, dokler so prešerni vozniki v gostivnici nar boljših jestvín, nar dražjih vin, kave, punša brez mére zavživali. De pa takošno žalovanje gostivnikam povsod močno v drob sega in jih streznuje, spričujejo popotniki, ki v kočijah in péš potujejo: de jim je železna cesta neko priljudnost vdahnila, ktera se je poprej pri njih močno pogreševala. Vse je v tacih gostivnicah zdaj veliko bolj poslužno in postrežno, ko nekdaj. Pešnimu popotniku, ki si je mogel popred za posebno čast šteti, ako je domačih kdo v gostivnici s njim kaj pregovoril, se gostivniki zdaj od deleč priklanjajo in odkrivajo, berž ko ga vidijo, de se hiši približuje. Ko stopi v hišo, mu vse oblačilo od glave do pet začnejo čistiti in snažiti. Hišni hlapec, poprej živa podoba oholih Maggiordomov nekdanjih časov, zdaj vès ponižen z vozno mazilnico (Schmeerkübel) pri hlevu pripravljen stojí, in ti še po sili voz namaže, ako je ravno še le pred nekimi urami namazan bil. Konjam zvesto noge pregleduje, če se še podkove dobro deržijo; ako se majajo, jih kmali priterdi.
Nekoliko nad Vojnikam, pri gradu Weixelstätten krenivši se k sebi na manjši cesto, se pride v poldrugi uri v terg Vitanje (Weitenstein), ki leží na pohorskim podgorji. Perva polovica tega pota skoz Novo Cerkev (Neukirchen) derží po pràv prijetnim, večidel ravnim svetu, med njivami in travniki, pri kterih je nekoliko lepih kmetiških hiš viditi; druga polovica peljá popotnika v tesno gnjačo (Schlucht), med grozečim skalovjem, če dalje viši do imenovaniga terga, kteriga pred ni moč viditi, dokler v njega ne zadeneš. Ravno pred tergam se še vidijo na dveh vertoglavno visocih čerènih (Felsen) podertíne dveh gradov, ki sta nekdaj, berž ko ne razbojniški skroviši (Schlupfwinkel) silne gospôde bila. Eniga teh gradov, kakor tudi veliko druzih gradov in cerkvá po Štajarskim, je 4. velkotravna 1201 strašen potres podèrl, ki je blizo pol ure terpel.5 Drugi je bil pa podèrt blizo v letu 1437 v boji, kteriga so tadanji mogočni celjski grofi s štajarskim vojvodam Miroslavam (Friedrich) Mirnim imenovanim, imeli.
Pod Vitanjem ste dve mali fužini, v kterih na železo delajo. Vitanjčani dobivajo svoj živež večidel iz desek in skodel (Dachschindel), ktere v doljne straní celjskiga kroga steržijo. V tem tergu se snide še druga cesta, ki iz Konjíc sèm gori derží. Dve uri nad Vitanjem na visokim Pohorji, (Pogorje, Bachern) je okolica Rakovica, v kteri je velika steklana (Glasfabrik), ktero bojo pa mogli, ako sim pràv slišal, zavolj pomanjkanja derv v kratkim opustiti. Kdor je Pohorje pred dvajsétimi in več leti vidil, bi mislil, ako bi ga zdaj zagledal, de je drevna kuga na ti gori strašno razsajala, in vse gojzde pokončala. Stoletne jele, smereke in hoje so se silnimu severju krepko branile, dokler jih ni nezasitna lakomnost sedanjiga stoletja neusmiljeno poderla ‒ pa si je sama germado napravila, na kteri se bo mogla v malo letih zavsim končati. Začeli so semtertje tudi po Pohorji drevno seme sejati; kér pak vetrovi in deževje do takih do goliga ostriženih gojzdnih postatih, na ktere je drevno seme vsejano, vso moč imajo: je slabo upanje, de bi se na Pohorji kedaj več poprejšnji gojzdi zaredil.
Skorej za eno uro zunaj Vitanja proti Slovenogradcu, se cesta na visoki Lošbreg (loš, a, o, arg, schlimm, schlecht) spénja, ktero so pa na vitanjski strani čez imenovan breg nekoliko preložili in voznikam vožnjo polehčali. Tudi na uni strani Lošbrega jo naravnavajo. Tako bojo Vitanjčani vso vožnjo iz gornjih krajev do Celja na se potegnili, dokler so poprej mnogi zavolj hudiga Lošbrega rajši skoz hudo luknjo (cesta od Valdeka do Volenja ‒ Wölan) ako je ravno dalje, v Celje vozarili. Od Valdeka, kjer se vitanjska cesta s hudoluknjisko združi, se pride po nekoliko v breg nategnjeni cesti do Šentlenarda pri Mislinji, na nar višji mesto, kar jih je na ti cesti v celjskim krogu, na slovenogradsko dolíno, ktera je tù nar vožji, pa se čedalje proti zapadu bolj razgrinja, in je pri Slovenogradcu nar širji in nar rodovitniši. Ta gorska dolína, ki je morebiti za 100 sežnjev višji, ko savinska dolína (Sannthal), visi proti zapadu, kar nje vodno potočje (Wasserabfall) kaže. Mislina, ki iz skrajne izhodnje straní iz Pohorja na to dolíno priteče, je nje nar veči potok. Nar posebniši lastnost tega potoka, ki se pod Dravburgam v Dravo zliva, je: de bi ga pràv lehko Dravi odvzeli in ga v Savinjo, ki se v Savo zliva, napeljali. Vse delo, kar bi ga za tak odvod treba bilo, bi se dalo z 200 goldinarji opraviti. Kratko, in to plitko korito pod mislinsko fužino do Šentlenarda, morebiti 100 sežnjev na dolgo za imenovani potok skopati, bi bilo vse delo. Kér pa ta potok ni velik, bi z njim brodarstvo na Savinji in na Savi nič ne pridobilo, cela slovenogradska dolína bi pa po njegovim odvodu neizmerno veliko zgubila. V svojim sedanjim teku zasluži imenovani potok od mislinske fužine začevši do Drave 4 ure blizo na dolgo, veliko jezér goldinarjev na leto fužinarjem, mlinarjem in žagarjem.
V skrajnim izhodnjim kotu te dolíne kakih 15 minut od Šentlenarda ima žlahtni gosp. Bonazza na Mislini svoje fužine, v kterih se na velikim železo pripravlja. Kér nerazumim fužinarskiga déla, molčim od njega, ter poberem samo to v teh fužinah, kar se mi dosti razumljivo in dobro vidi. Imajo namreč tù fužinarski delavci svojo posebno lastno denárnico (Casse), v kteri je že neki do 40,000 rajnšev srebra. Ta denárnica je postala iz majhnih prineskov, ktere vsaki delavec od svojiga plačila na koncu vsakiga mesca v njo položiti mora. Iz obresti te velike glavnice se plačuje: 1) posebni fužinarski zdravnik; 2) ako kteri teh delavcov si več kruha služiti nemore, dobí, dokler je živ, za vsaki dan (ako sem pràv zapomnil) 8 krajcarjev srebra; 3) ako oženjen delavec umerje, vleče tudi njegova žena in njegovi otroci (dokler še delati ne morejo) vsaki dan stanovitno plačilo iz imenovane denárnice. Ta naprava se meni pràv koristna vidi. Kakó lahko bi se take denárnice tudi po deželi med kmeti vstanovile, za priliko, de bi vsaka fara svojo občinsko denárnico imela. Hasen takih občinskih farnih denárnic bi bil neizmerno velik in dobrotljiv za vse farmane. Slava mu, kteri bo pervi taki napravi na kmetih začetnik!
Razun tega, de se v slovenogradski dolíni veliko na železo dela, je v nji tudi veliko tkavcov, ki pràv lepo platno delajo. Od Vitanja do Šentlenarda se pride v dveh urah, in od tod zmiram po ravnim do Slovenogradca v pol drugi uri. Zgodopisci še vender dajo veljati, de so mestice Slovenogradec, ki zdaj kakih 100 hiš ima, Slovenci postavili. Poleg časopisja (Chronik) krajnske dežele je v Slovenogradcu v letu 1458 nek Enea Silvi (Aeneas Sylvius) za fajmoštra bil, ki je bil potem papež izvoljen in ime Pija II. dobil.6 Sadanji Slovenogradčani, kakor vsi malomestjani, živijo več od kmetijstva kakor od rokodelstva.
Od Slovenogradca za Mislino, čez ktero se je treba trikrat do Drave prepeljati, se pride do čverstiga mosta, kteri je v leti 1839 čez Dravo napravljen bil, v dveh urah. Po tem stoječim mostu, kteriga so kmalo po njegovim zgotovljenji sadanji milostljivi knezo-škof Lavantinski gosp. Anton Martin, bivši tehant v Vozenici (Saldenhofen), blagoslovili, je vzajemno občenje (wechselseitiger Verkehr) dveh sosednih dežel ‒ koroške in štajarske ‒ veliko veliko pridobilo. Kdor vé, s koliko nevarnostjo se je poprej po plavečim mostu (Schiffbrücke) čez Dravo brodilo, in kolike poterpljivosti je préd treba bilo, de so se brodniki na prebrod kreniti dali, bo lahko spoznal veliko koristnost sadanjiga stoječiga mosta.
Na unim kraji Drave, nekoliko nad mostam, je majhin tržič Dravburg na poštni cesti, ki iz Celjovca v Marburg derží. Za popotnike je tù na pošti nar bolji odseda (Absteigort). Od tod se pride z vozam do Lavamünda v eni uri. Lavamünd je terg na poštni cesti med Dravo in vodo, ki jo tu Lafent imenujejo, ki se ravno tù s Dravo sdruži. Na pismu imenujejo to vodo „Lavant“; za tega voljo speljavajo nekteri to imé iz latinske besede „lavare“ kar „vmivati, prati“ pomeni, ter pravijo, de so njega dni iz peska te vode zlati pesek izpérali, kakor ga še zdaj za priliko Horvatja iz Dravniga peska spérajo. Slovenci pak imé „Lavant“ na svojo stran vlečejo, ter ga iz besede „Labud (Schwan“) izpeljavajo. Po obodvoje izpeljevanje se mi krivo vidi. Menim namreč, de bi se imé potoka Lavant, lepši in laglje iz slovenske besede „lava“ izpeljati dalo. Lava se pri nas na Štajarskim imenuje na travnikih stoječa voda, ki se ne vsuší, kakor kake druge mlake. Take lave so večidel globoke, in se napravijo, kadar kakošen potok svoje staro korito zapustivši, po novim koritu (Flussbett) teče. Imé terga Lavamünd moje mnenje podpíra, kér se mu pravi „Lavamünd“ in ne „Lavantmünd“. Po takim bi se dolína, iz ktere imenovani potok pride, imela Lavathal-Lavodol, pa ne Lavantthal, Labudska dolína, imenovati. Kér se pa s izpeljevanjem mestnih in rečnih imén (Lokal- und Flussnamen) resnica vselej dokazati nemore, nečem terditi, de bi moje mnenje zastran imenovaniga potoka več veljalo, ko mnenje drugih, ki ga Lavant ali Labud imenujejo.
Na gornji strani Lavamünda pustivši poštno cesto na levi roki, se po stermim bregu na desno derčam podobna cesta na visoko ravnino (Hochebene) spénja. Po ti ravnini se je skorej pol ure dosti peljati, dokler se na nje kraj pride, kjer se cesta ravno tako naglo v dolino spuša, na ktero bi se od Lavamünda čisto po ravnim lahko prišlo, ako bi cesto za Lavo preložili. Od Lavamünda do Šent-Paula rajtajo na lahkih koléh dve uri, in od tod do Šent-Andreja eno uro.
V Šent-Pavlu je velik samostan, na majhnim griču, čez kteriga cesta v Šent-Andrej derží. Tù se celi Lavodol (Lavantthal) v vsi svoji rajski krasôti, ktere se človek zadosti nagledati nemore, na široko odprè. Še lepši se neki ta dolína, ktera 15 pomiznih milj (Quadrat Meilen) méri, od Wolfsberga proti Šent-Pavlu prikaže. Pa opisati nje dražesti (Reize) naj se drugi potrudijo: jez bi samo želel, de bi vsi Dolenci tù sèm prišli: naj bi se učili, kako se žitno polje obdelava, kako se živina rediti, kako se sadonosno drevje saditi in snažiti mora. Tù bi vidili, de se pri tolkovcu (Prügelwein) 100krat bolje živí, ko pri tertnim soku. S tem ne mislim reči, de bi Dolenci rejo vinske terte opustiti, in samo sadonosno drevje rediti mogli (kar bi pa vender v nekterih krajih bolje bilo); ampak de bi toliko prostora, na kterim samo dračje in terne raste, s sadonosnim drevjem nasadili. Pa se bojijo, de bi se jih po tem vinski kupci ogibali.7
V gori imenovanim samostanu so menihi reda sv. Benedikta. Tù so perve 4 latinske šole, v kterih se je mnogim gospodam vklada njih sadanje slavnosti položila. V Celovcu imajo latinske šole, šole modroslovja in bogoslovja svoje učenike iz tega samostana. Polovica vsih udov tega reda je tù slovanskiga rodú. Slovanska književnost si iz tega središa učenosti veliko dobriga za prihodnost obeta. ‒ Od tod naprej do Šent-Andreja derží cesta med sadonosnim drevjem in med njivami s bohotno (üppig) rastečo sterníno, na kteri se zdrava gorska sapa, ki iz verha bližnjih velikanskih planin v dolíno pihljá, kakor na širokim morji ziblje. Med takim bogastvam naravske lepote se pride v serce te rajske dolíne, v čedno mestíce Šent-Andrej. Tukaj je sedež vsakteriga lavantinskiga knezo-škofa, na kterim sedaj slavno poznani, in od svojih Slovencov serčno ljubljeni milostljivi Gospod Anton Martin sedijo.
Oni so v versti vsih pastirjev na sedežu Lavanske škofije, ktera je v letu 1228 po solnograškim nadškofam Eberhardam II. vstavljena, dva in petdeseti; od léta 1789, kar je tej škofii Celjski krog pridružen, sedmi; slovenskih rojakov na imenovanim škofovskim sedežu tretji. Bog nam Jih ohrani dolgo lét! Vsakteriga škofa za Lavansko škofijo izvolijo poleg stare pravice solnograški nadškof. Njih Eminencija gospod Kardinal knez Švarcenberški, sedanji nadškof v Solnogradu (Salcburgu) priznavajo v Lavanskih škofih med drugimi lastnostmi tudi znanje slovenskiga jezika za potrebno. To so pokazali v Svoji besedi, kakor se bere v 12. zvezku katoljških listov iz Tirola leta 1843, v kteri so za tedaj vdovljeno Lavansko škofijo gospoda Franca Ksaverja Kutnarja, blagiga spomina škofa, izvolili.
V letu 1804 je bilo po nar višjim mestu vladarstva sklenjeno: de bi Marburški krog Lavanski škofii pridružen bil, in de bi se sedež gori hvaljene škofije iz Šent-Andreja v Marburg prestavil, in de bi se, kar ta škofija koroške dežele obseže, Kerški škofii odstopilo; pa se to zavolj raznih razlogov takrat ni môglo zgoditi. V letu 1826 je visoko vladarstvo to reč spet na pretres vzelo, in je po nar višjim odločenji 12. rožniga cveta 1832 sklenilo: de ima sedež Lavanske škofije za naprej v Šent-Andreji ostati.
Mestice Šent-Andrej, do kteriga je moj pogled na tem potovanji segel, ima težko kaj čez 150 hiš, in težko de bi brez škofijskiga sedeža kako drugo imenitnost skazati imelo. ‒ De bi se na celi poti od mojiga griča do Šent-Andreja še veliko drugih rečí dalo v pogovor vzeti, se ne da tajiti: pa moja namera ni bila več pobrati, kakor toliko tega, kar se popotniku iz voza brez vsiga daljniga zvedovanja viditi da, kolikor sim ravno v naši sadanjosti zanimiviga (interessant) našel.
Pred pa ko ta potopisek sklenem, se nemorem zderžati svoje rojake v Celjskim krogu s neko prigodbo v Lavodolu soznaniti, ki koliko toliko pozornosti v sadanjim času zasluži. Znano je in sadanji Lavodolci sami spričujejo, de so njega dni v Lavodolu vinsko terto močno redili, de so veliko vinogradov imeli, kjer je zdaj le na pràv majhnim prostoru še nekoliko vinogradnih postat viditi. To opušenje vinogradov pripisujejo nekteri Lavodolci soncu, ter pravijo, de sonce sadaj nima več tiste gorkote, ki jo je nekdaj imelo: de vinska terta več ne more dozoréti, kakor je nekdaj: de vsako leto več ali manj tersja pozebe, in kar ga je ostalo, de le slabo, in še to malo dobriga vina rodí. Temu mnenju se pa nikakor pridružiti nemorem; ampak vidi se mi veliko verjetniši, de je vinoreja svoje dni v Lavodolu zató bolj obrajtana bila, kér so ceste na Koroško tako tegotne bile, de se je vino le po malim iz Štajarskiga in Talijanskiga samo na konjih tovorilo, kakor ga še zdaj Čiči včasi v naše kraje na konjih pritovorijo. V takošnih okolnostih se je Lavodolcam splačalo vinograde obdelavati, akoravno jim je tudi takrat gotovo terta večkrat pozebla bila, kér so svojo robo, ki gotovo ni boljši bila od te, ki jim še na sadanjih tertah zraste, lahko dobro prodali. Berž ko so se dobre ceste na Koroško napravile, so Štajarci in Talijani s svojimi vini, ki so bolji in cenejši od Lavodolskiga bile, od vsih krajev na Koroško prihruli in celo deželo s dobro robo preskerbeli, kakor jo še dan današnji preskerbljavajo. Od te dobe je Lavodolcam vino zaostajalo, niso ga mogli več v denar spravljati, in po takim se jim trud, ki so ga na vinograde obračali, ni več splačal. Od tod se mi vidi, shaja pri njih opušenje vinogradov.
Ako bi utegnilo po železni cesti boljši cenejši vino iz Estrajha in drugih dežel v naše štajarske kraje bolj na debelo têči, ko že zdaj têče: kam pojdete s svojim vinam, vi ki ste ga že zdaj v zgubo na Koroško in Krajnsko tišali? Gotovo je, de bo železna cesta vse vinorejce močno v rebra dregnila. Vinoredniki v Celjskim krogu, ki na dobrih krajih svoje vinograde imajo, bojo mogli, ako bojo hotli izhajati, svojim vinam z razumnim obdelovanjem in spravljanjem take lastnosti preskerbeti, de se bojo z unanjimi vini lahko sporedovale. Vsim pak, ki v slabjih krajih svoje vinograde imajo, kakoršnih je veliko v Celjskim krogu, bo železna cesta ravno to pesem zapela, ktero so deželske ceste Lavodolskim vinorejcam péle. Bog daj! de bi se ti naši vinorejci po tem tako dobro počutili, ko se zdaj Lavodolci pri hrušovcu in jabelčniku počutijo!
D.
1) Pri nas rabimo besede: bravci in bravka za imenovanje ovc.
2) To je za vozne popotnike. Pisatelj.
3) Taka je večidel tudi s krajnskimi Nemci. Vredništvo.
4) De je med njimi nekoliko hvale vrednih domorodcov, so se mnogi po kmetijskih Novicah že prepričali. Pisatelj.
5) Chron. Admont. apud Can.
6) Chron. Carniol. Tom. 3 lib. 10. fol. 349.
7) Poznam v nekim kraji grajšinskiga vinogradnika, ki je še clo ud gospodarskiga družtva (Landwirthschaft-Gesellschaft), ki kmete, kar jih je pod tisto grajšino, močno odgovarja, de bi sadonosniga drevja v svojim kraji ne sadili, kér bi po tem tovorniki jih dolžili, de vino s sadnim moštam mešajo, ter bi se jih ogibali. Ali ne zasluži tak od gospodarskiga družtva velike častne svetinje ‒ iz usnja narejene?! Pisatelj