Pogovor:4000 (2023)

Opombe redaktorja

Naloga redakcije je bila uskladitev besedila s sodobnimi pravopisnimi pravili in smernicami ter ustrezna jezikovna posodobitev. Pri tem smo naleteli na znano dilemo redigiranja, do kod slediti izvirni podobi besedila: rešitve so vedno razpete med načelno zvestobo izvirniku in pragmatičnemu prilagajanju bralcu. Redakcija je tako do neke mere vedno arbitrarna presoja, ki pa mora biti pri apliciranju rešitev konsistentna. Odločitve o jezikovni posodobitvi je dodatno zapletal literarni kontekst, saj besedilo vsebuje številne humorne (satirično-parodične) in privzdignjene (biblijsko-teološke) elemente, ki bi s preostrim posegom lahko izgubili učinek.

Pri iskanju ustreznih rešitev smo si pomagali z obstoječimi slovarji in korpusi – v največjo pomoč so bili Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis 2001 in referenčni korpus Gigafida 2.0. Izhajali smo iz originalnega besedila, izdanega leta 1891, ki smo ga kontrastivno primerjali z redakcijo iz leta 1902 in znanstveno redakcijo v okviru zbranih del leta 1966.

Z naglasnimi znamenji je najbogatejša izvirna različica (1891); njihova funkcija je bodisi razlikovalna (táko – takó; sámo – samó …) bodisi lajša nemoteno branje, predvsem pri glagolskih oblikah (Môlči in čakaj!; […] odgovorí mi nató angel …), imajo pa tudi poetično funkcijo (Vodó, in zgolj vodó!). Že verzija iz leta 1902 vsebuje bistveno manj naglasnih znamenj. Odločili smo se, da besedilo ne bo vsebovalo naglasnih znamenj, razen pri zaznamovani rabi glagolov v 3. osebi množine (pijó, odpró, srbé …), pri naglasih s poetično funkcijo, pri nekaterih arhaizmih (dve gubé) in primerih, ki lajšajo nemoteno branje (Govôri! Govôri!) – besedi precej s pomenom »takoj, nemudoma« smo ostrivec popravili v krativec (prècej). Nekatere besede smo uredili v skladu z današnjim zapisom, izgovorijo pa se še vedno enako (vsegdar, šentjakopski -> vsekdar, šentjakobski). Imena nebesnih teles smo v nasprotju z originalno verzijo zapisali z veliko začetnico (Z eno nogo se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune! -> Z eno nogo se je dotikal Zemlje, z drugo pa jasne Lune!).

Številne besede smo posodobili na ravni oblikoslovja, v veliki meri je šlo za menjavo arhaičnih ali vsaj manj rabljenih oblik s standardnimi, in sicer predvsem pri predponah (izlahka, iznova, iztežaj, vzpričo, izpovedanec -> zlahka, znova, stežaj, spričo, spovedanec …); in tudi drugih oblikah bodisi z menjavo (ne preprečaj -> ne preprečuj; dodajem -> dodajam; sleharni -> sleherni; sumnjati -> sumiti; netjak -> nečak; sodeb -> sodb, slovniški -> slovnični …) bodisi z izpadom (polumrak, nečimurnost, malinski, pretepavati -> polmrak, nečimrnost, mlinski, pretepati …) ali dodajanjem (svojeroč -> svojročno, premilostiv -> premilostljiv …). Redakcija leta 1966 se je pri t. i. dilemi bralec – bravec nagnila na slednjo stran (tj. končnica -vec za izražanje vršilca dejanja), sami smo sledili izvirniku in današnjemu standardu z -lec. Končne i-je pri prislovih smo zamenjali z o-ji (siromaški, latinski -> siromaško, latinsko).

Na ravni besed in besednih zvez smo se skušali držati načela, da jih največ oblikoslovno sodobimo v skladu z današnjim standardnim jezikom, jih pa ne popolnoma zamenjujemo. V ta namen smo sestavili krajši preprosti slovarček na dnu teh opomb. Izjeme so nekatere pogostejše in nepolnopomenske besede (kakov -> kateri, toli -> tako). Na ravni skladnje smo uredili nekatere večdelne veznike (bruna v svojem očesu pa ni obsodil, ni obsojal -> bruna v svojem očesu pa ni ne obsodil ne obsojal).

V zvezi z ločili smo glede na izvirno izdajo končna ločila zapisovali stično z zadnjo besedo v povedi, dolge pomišljaje (—) pa zamenjali s standardnimi (–). Posebno vprašanje so številne vejice pred veznikom »in« v originalni izdaji. Po premisleku smo se jih odločili pustiti, saj imajo vlogo izpostavitve dela povedi za vejico, verjetno pa označujejo tudi mesto, pri katerem v govoru naredimo premor (»Nič več ga ne pijó francoskega vina Zemljani, in v Šampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari!).

Glede na predhodne izdaje je novost ležeča postavitev latinskih izrazov v besedilu (npr. amice, sacrum palatium), da se nedvoumno ločijo od slovenskega dela besedila in s tem manjšajo možnost nesporazuma pri branju. Izjeme so izrazi soror (sestra), frater (brat) in pater (oče), zaradi svoje pogostosti in dejstva, da se v bogoslovnem kontekstu uporabljajo tudi dandanašnji. Latinski deli besedila so prevedeni v sprotnih opombah, razen tistih, ki jih je prevedel že Tavčar sam (npr.: ga je obsodil urad za ohranjenje nadškofove časti – sacrum officium defendendae sanctae dignitatis archiepiscopalis – za vse življenje v železnično vprego!).

Elementi, ki jih v besedilu nismo urejali, med drugim obsegajo slog, pri čemer v oči pada predvsem pogosta raba inverzij (besednih zamenjav), ki so znamenje privzdignjenega jezika (nekdanje prijatelje svoje; v domovino slovensko …); nekatere arhaične besede, ki smo jih prepoznali kot slogovna sredstva (zategadelj, dasi …), in manj rabljene sopomenske izraze (vikarij namesto vikar) ter deležja (Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore …). Po premisleku smo se odločili ohraniti enojni spodnje-zgornji narekovaj znotraj premega govora (»… Ali se sploh še kaj piše in ‚pisari‘ v slovenščini?«) in izvirni zapis osebnih in zemljepisnih lastnih imen, četudi se razlikujejo od današnjega ustaljenega zapisa (Indus, Amacon, Himalaj, Nebukadnecar), saj so sestavni del privzdignjenega govora, s poseganjem pa bi morali ne samo spremeniti zapisa, temveč tudi slovnične lastnosti nanašajočih izrazov (npr. slovnični spol: Amacon (m.) -> Amazonka (ž.)). Sodobni zapis imen najdete v slovarčku. Prilastke ob svetniških imenih smo zapisali z malo začetnico: vseučilišče Svetega (Sv.) Simplicija, Sveti Krištof -> vseučilišče svetega (sv.) Simplicija, sveti Krištof.

Slovarček:

Amacon – Amazonka, južnoameriška reka;

asentirati – potrditi (za vojaka);

danj – davek;

dispenza – oprostitev od zakonskih predpisov;

dasi – čeprav;

diven – sijajen;

doslovno – dobesedno;

edinščina – revščina;

hetera – lahkoživka;

Himalaj – Himalaja, azijsko gorovje;

hohnjati – nosljati;

Indus – Ind, južnoazijska reka;

istina – resnica;

izvestno – nedvomno;

kazemata – zaprt prostor v trdnjavi, ki se je uporabljal tudi kot zapor;

leca – prižnica;

ljut – divji, besen;

nebrojen – številen;

Nebukadnecar – Nebukadnezar, babilonski kralj;

oberoč – uporabljajoč obe roki;

ondi – tam;

ostrog – vojaški tabor;

plesmo – tračnica;

pogoditi – ugotoviti;

tezalnica – raztegnilo;

vseučilišče – univerza;

zaukazba – ukaz;

zategadelj – zato;

zavikniti – vzklikniti. 56jhoG (pogovor) 21:50, 15. marec 2023 (CET)