Pogovor na magistratovi gredi
| Pogovor na magistratovi gredi. anonimno |
| |||||||||||||
Mihec. Kaj porečejo okoličani, ker sva toliko časa popotovala?
Jakec. Saj dobro znajo, da sva bila od slavnega mngistrata poslana, da se po vsej Evropi ogledava in studirava projekt, kako bi naši mestni očetje morali dobro gospodariti in novce prihranjati.
Mihec. Jaz sem predložil Bratiču 199 načrtov, po katerih naj bi se ravnali, pa povedal mi je na uho, da nij nobeden pravi, da bi potrebovali Košutove „preša“ za banknote od leta 1848.
Jakec. Te sva tudi iskala, ali našla je nijsva, na mesti nje, katere sem jo na Proseku iskal, našel sem čuden ukaz, srce mi poskakuje, ko berem.
Mihec. Čitaj, brate! šlušaj zdaj: Na velikonočni ponedeljek bo prišla v našo vas množica z slovensko zastavo, to je deputacija pol. društ. „Edinost“ poklonjat spomenico č. g. Nabergoju za njegovo možato in rodoljubno vedenje v državnem zboru.
Jezi me, da naše magistratno ministerstvo z odlokom 0,000 nij zaukazalo, naj na to demonstracijo pazim.
Zato pa je moja čast in dolžnost ukazati vsem vaščanom, posebno pa tistim, kateri so popolnem vdani mojej milosti in magistratovem prestolu, naj se slovesnosti obilno odeležé, da bode obilo časti našej slovenski vasi i narodu.
Ker se pa jaz zarad preobilnih, opravkov ne boden moral slavnosti vdeležiti, naj me uradno namestujeta kapovila in srenjski sluga.
Nadalje zaukazujem, da tisti dan morajo vsi Prosečani z došlimi gosti slovensko govoriti, drugači se pokaže, da smo renegatje, prepeva naj se tudi „Lepa naša domovina“ in posebno moja najslajša pesem „Strela udri iz višine, izdajalca domovine.“
Nadalje zabranjujem vse nespodobnosti, velevam, naj se izobesi povsod ta dan brez kazni slovenska zastava, žandarmi ne smejo blizo.
Zvečer pa, ker ste letos mnogo olja pridelali, treba je vás spodobno razsvetliti, ako pa bi luna svetila, lahko gredo Slovenci pri luni s Proseka.
V kraju mojega glavarstva veliko saboto 1876.
Jur, Zorzi, Jurčič, Georg Lukša I.
Jakec. To velja, zakričiva živio Lukša in Bog razsveti Mrheta, Majitija, Ferlugo, da tudi oni stopijo pod slovenski prapor.
Mihec. To se zgodí gotovo, ker so se začeli pridno ruske slovnice učiti posebno priporočam to očetu Mrhetu.
Teba je, da se nekoliko pogovoriva; — okoličani mislijo in jezike brusijo ter trdijo, da ne smeva več govoriti, da je to nama magistrat prepovedal.
Jakec. Okoličani sodijo naji preostro in predrzno magistratu grehe očitajo. Na pokvarjenem svetu je vse spremenljivo, isto tako se je spremenil naš magistrat. Čujte! asesor Bratič je v delegaciji predlagal, naj se dovoli 200 gl. podpore listu „Edinost“ glasilu tr. okoličanov, kakor se je dovolilo časniku, ki bode le do prihodnjih volitev živel z imenom „Tergesteo.“ Okoličani plačujemo v srenjsko blagajnico kakor meščanje. V istej delegaciji je bilo sklenjeno, naj se uraduje po vsej okolici v slovenskem jeziku, magistratovi uradniki se morajo do konca t. l. naučiti slovenščine po Janežičevi slovnici, nadalje šolske knjige od Timevsa (I, II corso) iz okoliških šol odpraviti, italijanski III. razred v Rojanu spremeniti v slovenski (cosa dirà Jurij Bonin?), okrajne glavarje odstaviti, na njih mesto postaviti domače župane (oho!) ter tako vso okolico popolnem po zgodovinskih pravicah in znanem členu § 19. vrediti. Okoličani kaj hočete še več?
Mihec. Čudna je ta sprememba, neverjetna, pa vender resnična. Tudi jaz vem nekaj: Na sv. Jurja dan je šla ob 7 uri zjutraj posebna deputacija, da se zahvali Bratiču za njegovo skrb, h krati ga je prosila naj bi se mestne meje preložilile do Sežane, Nabrežine in Doline, po morji pa od Kopra do Benedk. Načelnik deputacije je govoril italijansko, da ne bi Bratiču obraza pokvaril, pa bilo je nasprotno, kajti g. Bratič je zelo obžaloval, da imajo okoličani napako vse v laščini govoriti. Rekel je tudi: Začeli ste v laščini pisati, kar imate „Edinost,“ bilo je uže mnogo takih spisov, katere magistrat v slovenščini rešuje, vi pa rešitve nazaj pošiljate, da žalite magistrat. Žalostno je, da brat Bratiča v tujem jeziku nagovarja, ker Bratič je čisto slovensko, morda celo ujec Ljubibratiču? jaz pa sem vaš Ljubibratič in vojvoda okolici, zato pa je moja skrb za slovenščino po vsej okolici in zatorej sprejemam Vas se zahvalo. Kar se pa tiče razširjenja mesta tako daleč, duše moje, to nij mogoče.
Naš program je „železne grablje“ ugrabimo le tiste kraje v okolici, ki mnogo davka plačujejo, saj je naša denarnica vedno prazna, in imamo dolgov, da nam preti turški krah.
Trebče, Bazovica, Opčine, Prosek in nam vedno udani Križani bi proti takemu razširjenju protestirali ter rekli, da ste okolico prodali. Ker sta Trst in okolica ena srenja in smo mi vaši paše, naredimo tako, da se bodete vsi kesali, ker se niste leta 1868 od mesta ločili.
Zdaj hodite z bogom, delajte pridno, davke plačujte točno in iz ljubezni do mestnih očetov napravite kako prostovoljno doklado, da bo mogoče še eno turško palačo sezidati, ker ta je španjska. Ko deputacija pred magistratovo kolibo na ulico stopi, zapoje „Hej Slovani!“