Pogovor z gospo Marijo-Vero
| Pogovor z gospo Marijo-Vero Vera Albreht |
| |||||||||||
Gospa Marija-Vera[1] je znana našemu gledališkemu občinstvu ne le kot izvrstna interpretka psihološko zanimivih ženskih tipov, temveč tudi kot spretna režiserka, predvsem Ibsenovih dram (Strahovi, Gospa z morja, Hedda Gabler i. dr.). Njena režija je vedno globoko zamišljena. V nji se jasno očituje ženska duša, ne le v pojmovanju oseb, ki jih podaja, marveč tudi v miljeju in raznih podrobnostih, ki izpričujejo finese, na katere navadno najspretnejši režiser ne polaga vrednosti. Tem bolj me je razveselilo, ko sem zaznala, da se je lotila režije drame ženska, drame, ki jo je napisala ženska, Poljakinja Zofija Nalkowska[2], in v kateri nastopajo izključno le ženske osebe. Ker bodo vse kreacije, literarna, igralska in režijska, v ženskih rokah, bo delo za nas žene, ki se hočemo v svetu tudi aktivno in produktivno uveljaviti, tem bolj zanimivo. Nedvomno bo tudi ženstvo to pot manifestiralo svoje zanimanje za žensko tvornost s tem, da bo v čim večjem številu prisostvovalo tej izredni predstavi, ki se te dni uprizori na odru ljubljanskega gledališča.
Prav tako ne more biti brez važnosti in zanimivosti, kako se je ga. Marija-Vera poglobila v snov in režijo te nove drame; zato sem se napotila k nji z nekaterimi vprašanji, ki mi je nanje umetnica rade volje podala nekaj svojih misli. Evo jih!
„V razmeroma skromni ženski dramatski produkciji je nedvomno gospa Nalkowska s svojo dramo „Dom kobiet“[3] ena najvidnejših in najzanimivejših sodobnih dramatičnih pisateljic. Kako sodite vi, gospa, o tem delu? Ali se mu pozna, da ga je napisala ženska? V čem vidite njegove odrske vrline in hibe?“
— Da je to delo napisala ženska, se pozna v toliko, da so mu predmet baš in izključno ženske usode, čustvovanje ženske duše. Toda ravno to je delu v prid, kajti če bi na primer isto napisal moški, bi gotovo ne mogel pogoditi ženske duše tako resnično in tako globoko dovršeno.
„Zanimivo v tem delu je seveda predvsem to, da se v njem dramatično oblikujejo samo usode ženâ. Ali se vam vidijo ti ženski liki življenjsko in umetniško pristni in resnični? Katere osebe med njimi se vam zde odrsko najzanimivejše?“
— Meni se zde vsi ti ženski liki živi, zanimivi in privlačni. Z vsako teh žen lahko globoko sočustvujemo — in to mi je znak, da so umetniško doživljene. Največja odrska vrlina drame je v mojih očeh to, da se igra stopnjuje vse do konca. Napeta in interesantna je na neki poseben način, in sicer v sukcesivnem spoznavanju nekoga, ki sploh ne nastopa, moža, ki je že mrtev, ki pa v igri živi tako plastično, da se pred našimi duševnimi očmi porajajo ne le pretresljivi dramatični dogodki iz preteklosti nastopajočih žen, temveč se nam tudi odpirajo tragične perspektive v njih bodočnost. Če vzamemo delo, kakor je izšlo v tisku, je za oder predolgovezno. To je v mojih očeh njegova edina hiba. Zalo sem ga črtala skoraj za polovico.
„Po mojem mnenju je mogoča dvojna režija tega dela: realistična oziroma naturalistična ali pa stilizirana. Za katero ste se odločili? Na katero osnovno misel ste oslonili svoj režijski poudarek?“
Po mojem mnenju se mora to delo režirati samo realistično ozir. naturalistično. Ker sloni drama na filozofskem razglabljanju ženske psihe, se hočem potruditi, da bi to v igri prišlo do izraza. Če dovolile, vam temelj te psihofilozofije označim s par skromnimi nemškimi stihi[4]:
„Einsam bleibt die Menschenseele,
ob wir Herz an Herz auch drücken —
's bleibt doch immer eine Tiefkluft,
die wir niemals überbrücken. —
Nichts kann ganz das Andre werden —
Jeder folgt dem eignen Triebe —
und ein Irrtum scheint das Leben
und ein schöner Wahn die Liebe ...
Vse te žene ge. Nalkowske, dasi tako različne po značaju in temperamentu, nosijo to specifično žensko bol. — To bom poskusila poudarili.
„Kako vam prija posel s samimi kolegicami? Kako so vaše tovarišice-umetnice dovzetne za svoje vloge? Ali jih je delo ogrelo?“
— Delo s samimi kolegicami mi je zelo drago, zlasti ker so vse navdušene za komad in za svoje vloge.
„Menda se da že po nekaterih skušnjah doslutiti umetniški uspeh ali neuspeh dela? Ali sodite, da bo delo na ljubljanskem odra uspelo? Kako ga bo po vaših mislih sprejelo občinstvo, ker je kak hrupen uspeh po mojih mislih izključen. S čim si razlagate njegov delni neuspeh v Zagrebu in menda v Pragi vzlic temu, da ima v sebi odlične literarne vrednote?“
— Da tako profinjen in globok komad ni za najširšo publiko — je seveda naravno. Ker pa nima nikakih posebno težkih problemov, pač pa mnogo miline in čustvenosti, upam, da bo našo pravo dramsko publiko ogrelo in privlačilo. Da v Zagrebu delo ni imelo tega uspeha, je najbrže vzrok to, da mentaliteta povprečne Zagrebčanke pač teži bolj za zunanjimi efekti kot za razglabljanjem psiholoških problemov. Kako je bilo v Pragi, točno ne vem. Pač pa vem, da je bil v Varšavi uspeh ogromen. —
„Vem, da ste zastavili vse sile, gospa, da bo delo umetniško kar najbolj uspelo. Zalo vam želim mnogo razumevajočega občinstva, zlasti iz vrst našega izobraženega ženstva!“
S to željo in zahvalo za ljubezniv pomenek sem se poslovila od simpatične umetnice.
***
V omenjeni drami Nalkowske nastopa osmero ženâ, kojih tragika leži v tem, da so ostale vse osamljene v domu 82 letne prababice (ga. Marija-Vera). Njeni hčerki sta Jula Czerwienska (ga. Juvanova), dobrohotna, namišljeno bolna vdova, ter nje sestra vdova, delovna in energična Marija Lanowa (ga. Medvedova). Ta ima dve hčeri: 36 ločeno ženo Ružo Bylensko (ga. Mira Danilova), in 40 letno Jano Nielewiczowo (ga. Šaričeva). Jana, ki je šele štiri mesece vdova, silno žaluje po svojem možu Štefanu in peče jo neprestano vest, da se mu je v zakonu izneverila vzlic temu, da je vedno verovala v svojega moža. Z rodbino živi še Tekla, tašča prababice in svakinja Jule in Marije (ga. Gabrielčičeva). Ona je že od svojega 21. leta vdova, izgubila je tudi otroka in se smatra za najbolj zapuščeno in nesrečno ter je včasih trpko-rezka. V vlogi vdane služkinje Zofije nastopa ga. Rakarjeva. — Nenadoma se pojavi v tem navidezno vsaj umirjenem krogu osamelih ženâ neznanka Eva (gdč. Juvanova), izvenzakonska hčerka Janinega moža.[5]
Opombe urednice
uredi- ↑ Marija-Vera: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Vera
- ↑ Zofija Nalkowska (1884-1954), pisateljica, novinarka, dramatičarka.
- ↑ Dobesedni prevod: Hiša žená
- ↑ Citirani verzi druge kitice pesmi Einsam so ali ena od različic ali pa prosto po avstrijskem pesniku in pisatelju Robertu (Rupertu) Hammerlingu (1830 – 1889).
- ↑ V prispevku so fotografije vseh omenjenih igralk.