Pogovor z osličkom

Najvišje sonce!... Oleandri, lovor.
Zrcalno morje. Mir. ki vame rase,
in čreda jader, ki jih veter pase:
nebo, ujelo v mreže zemskih zank.
Oblakov krpe kot pozabljen tovor
vise z menoj med svetom in vesoljem.
Na pol dremav se votkani v samogovor,
iščoč v lupinah jedrca ugank:
Kdo sem? Od kod? Kam me moj čas pelja?
Poldan medli med oljkami in poljem,
in ko lovim se v smiselnost sveta,
nekdo ob meni modro zamomlja:

»I-a. i-a!« 

O. dober dan, moj dolgoušec skromni!
Še vedel nisem, da si tu. med koljem,
in da se ti nad glavo sklanja lovor . . .
Si mar voljan za kak globok pogovor,
da rešiva morda problem kak dvomni?
Požveči sivčektravo, zamrmra:

»I-a, i-a!«

»Poslušaj torej, modrec dolgouihi.
naj ti razkrijem, kaj roji mi v glavi...
Globoke misli morje mi obuja,
vprašanja večna, kot se temu pravi.
Se tebi kdaj. na tej uveli travi.
uganka bitja za razplet ponuja?
Študiraš v noči čudno pot zvezda?«

»I-a, i-a!«

Kaj deš na tole — važno za oba:
življenje je?... No. kaj? Moj duh
iz leta v leto se za tem peha.
nemara je zato vse bolj mi suh.
vprašuje se. vso stvar še bolj vozla!
In tvoj odgovor? Je morda bolj jasen?
Spoznavno čist. iz čvrstega testa?

»I-a. i-a!«

Manj moder si. moj sivko, kakor glasen!
Preveč zaverovan le v svojo travo...
Daj, kvišku nad to puhlost dvigni glavo,
v duhovnost smer in pol uberi pravo,
da sj odkriješ svet globok in nov.
ki mu spoznanja dajejo bleščavo.
Ne bodi osel. ki mu vse je snov,
in cilj življenja, da se dobro pase.
Ce kdaj v nesmrtnost stopiti želiš,
usodo, sivko, z umom vzemi nase:
če je kak bog, ki ga morda loviš,
da bi z osata dvignil te v višavo.
v duha prostranstvo, ki mu ni meja.
si moraš z metafiziko polniti glavo!

»1-a. i-a!«

No, tvoja govorica kratkozložna.
preveč diši po travnati goljavi.
in misel, nedomišljena. nadložna.
ti sploh ne vpraša, kaj kak Platon pravi,
ne, kam boš šel. ko se ti pot konča...
Poglej no tjale! Vidiš gaj cipres.
in senco, ki po kamnih trepeta?
lani kup prsti nam skrije svet in čas.
tam nam ttvene vsa modrost in sla,
tam zemlja vsem počasi izseslja
vse želje in sokove iz teles ...
Povej no, sivček. saj sva tu sama:
Kaj bom. ko prst me bo sprejela vase?
Sok korenin? Cvet sredi sončne jase?
Bom nič? Bom nekaj? Kaj je v smrti res?
Kaj krije grob? Le prah. trohnobe slavo?
In kaj boš ti: osat? Spomin na travo?
Bo sploh še svet, ko zgineva oba?«

»I-a. i-a!«

Imaš kar prav! . . . No. pa pustiva smrt
in vse te melanholične zadeve.
Glej. dan zajema naju s polno roko.
obema čas je na stežaj odprt.
Zbeži naj tuhtanje kot v vetru pleve,
zarajajva čez dni veselo loko!
Kaj deš o njem: življenju brez meja?
O čudih.ki kar sproti jih ustvarja?
Se kdaj v tihoti s tabo pogovarja
o smislu bitja, trave in sveta?
Pomisliš kdaj. da kar naprej potvarja
osat in lovor, ko se ti smehlja?«
»I-a. i-a!« 

Eh. prav imaš. oslič z modrostjo borno.
pustiva tajne misli in srca!
Zakaj bi tuhtala, zakaj naporno,
iskala mej, kjer vse je brez meja?
Prelep je dan. prečist je sij morja.
da bi pustila topla, trdna tla!
Poletje raste. Dnhaš rožmarin?
Ga slišiš tam z grobov, napev škržatov?
Glej jato jader, belih morskih svatov,
nad vsem midva — nejasna kot spomin . . .
No, zdaj bom dremal: ti se s pašo moti,
po svoje misli, kakor si doslej,
in bova vsak na svoji pravšni poti.
ki pelje v isto. Mir ni res? Povej!«
Povesil sivček je glavo, molči...

Moj dan se manjša, kakor grozd zori.
dremota pada vsa srebrna z vej ...
Oči pod veke so mi skrile morje,
duh kot oblaček plava nad obzorje,
si trga sonca z živili zvezdnih mej
in kot melone jih v naročje jemlje.
Telo se ziblje mi v orbiti Zemlje.
v brezčasju plava:
od spodaj gor me zre ubijata glava,
in ko tako nekje nad vsem potujeva,
se mi zazdi, da sivček se smehlja,
češ: bolje to, kot da modrujeva . . .
V dremoti mu odgovorim:

»I-a. i-a!«