Pogovor z vetrom

Pogovor z vetrom Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Pogovor z vetrom, str. 24-25, Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Ej, veter, od kod in kam?
Kaj se ustavil ne boš?«
»»Veš, mladi mož,
jaz nisem sam,
z mano sta jok in stok,
koroških otrok.««

»Jaz čujem, jaz čujem prikrito ihtenje,
o veter, je res še na svetu trpljenje?«

««V Koroški trpljenja ni konec in kraja,
pod lipo ob Zili več deca ne raja,
slovenska beseda ne čuje se v šoli
in narod slovenski trpi kot nikoli.
Prelival je kri najboljših otrok,
da bi se rešil švabskih nadlog.
Nihčè ga ne čuje, nihčè ne pomaga,
nihčè ne prežene nasilnega vraga!
A jaz bom prihajal vsak dan čez mejo,
čez mejo krivično, kamor oni ne smejo,
da vsemu bom svetu zatulil v srcé,
kako vaši bratci koroški trpé!«« 

»O veter, povrni se preko pregrad
in nesi pozdrav jim v zeleno pomlad!
Da pride čas, naši deci povej,
ko več ne bo žic med nami, ne mej!«