Pogovori iz sedanjih dnij za današnje čase

Pogovori iz sedanjih dnij za današnje čase

Izdano:	Primorski list 25. julij, 1. avgust 1901. Letnik 9.
Viri:	30 31
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tone: No, Jurij, kaj pa ti misliš? Ko sva hodila še v domačo šolo, sva rada molila in tudi pobožno, kaj pa zdaj slišim? Ti, da ne spoznavaš več Boga! Prav res, ti napreduješ …

Jurij: Kdo pravi, da ne spoznavam Boga?

Tone: Saj si rekel: Kristus ni pravi Bog.

Jurij: To je res; jaz pravim, da je bil Kristus le dober človek!

Tone: No, vidiš: če to trdiš, tudi nič več ne veruješ; kajti vera v Kristusa Boga je podlaga (temelj) veri v pravega Boga.

Jurij: Pa jaz sem prišel do prepričanja …

Tone: Ali sam, kaj ne?

Jurij: Ne sam, drugi so me prepričali …

Tone: Pa če e »ti drugi« motijo, če te nalašč zapeljujejo? Ali si tudi prepričan, da imajo tvoji prepričevalci prav?

Jurij: Seveda! Jaz verujem …

Tone: Ha, veruješ, pa imaš prepričanje. Zakaj pa tudi ne veruješ in nisi prepričan, kar te je mati učila, in se je tvoja mati učila od svoje matere, in tako nazaj?

Jurij: Cel pridigar si, li ne spadaš v naš tabor, li si klerikalec, tudi v mestnih šolah si ostal pod komando gospodov v črni kuti, ti …

Tone: S tem ne opraviš pri meni nič – jaz sem tudi prepričan; in če hočeš – saj sva prijatelja prepričam tudi tebe, da je Kristus pravi Bog.

Jurij: Čem videti– bova vsaj govorila kaj, le začni!

Tone: Kakor si bral ti v kakem umazanem časopisu svojo trditev, bral sem tudi jaz svojo v sv. evangeliju, da je Kristus pravi Bog … Tudi sv. evangelij je knjiga, in če jo tajiš, moraš tajiti vsako zgodovino! In v tej knjigi bereš, če hočeš: »Ti si Kristus, Sin božji« — je rekel sv. Peter. In judovski višji duhovnik je prašal Jezusa: »Zarotim te, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin živega Boga?« In Jezus je mirno, pa odločno odgovoril: »Ti si rekel, jaz sem.« Pa zopet: »Kdor mene (Kristusa) vidi. vidi očeta; jaz in Oče sva eno.« Vidiš, to pravi sv. evangelij in še več: Kristus je glava celemu evangeliju. In če poslušaš v cerkvi vsaj »berilo in evangelij«— in ne misliš na umazane časopise, kakor nekateri, ki celo v cerkvi berejo take – pritrditi moraš, da ta nauk ni navaden nauk, da le niso človeške besede, ampak božje.

Jurij: Seveda, takoj naj ti pritrdim! To je za stare ženice, ki rade verujejo, ki niso razsvetljene.

Tone: Tudi to pride na vrsto – ne smemo skakati – zdaj imamo trditev: Kristus je pravi Bog! To ti najprej dokažem:

1.poglejmo njegov nauk! Kristusove besede že veljajo 1900 let; bili so učenjaki, modrijani, sovražniki vsake baže – vsi ti so premišljevali, sodili, trgali božje besede, a besede božje so ostale božje besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede ne bodo nehale,« tako je rekel Kristus; in zato, da so resnične te besede, priča dovolj: Kristus je Bog.

2. kateri nauk je ljudem največ koristil? Ali poganstvo, ali mohamedanstvo, ali od novih nauk Lutrov? Zgodovina – če si jo bral vsaj od »Družbe sv. Mohora« je priča, da krščanski nauk, nauk Kristusov: kamorkoli posije njegov nauk, začne prava omika, pošteno delavno življenje, pravi napredek; kjer pa ni krščanstva, ali kjer se ne spolnjuje sveti nauki, tudi ni pravega napredka, ni poštenja, ni omike: surovost gospodari ondi, zdivjanost, lenoba in nazadovanje. Kristusov nauk je voditelj človeškega razuma – in naši nasprotniki naj govore karkoli, odkod imajo to, da oporekajo nauku Kristusovemu?

Jurij: No, nekaj si se pa učil v mestnih šolali! Ali mojo prepričanje …

Tone: Judje sami so priznali, kako moč ima v sebi nauk Kristusov; rekli so: »Nikdar ni človek tako govoril!« In res, le beri evangelij! kako moč ima v sebi, kako gotove in mirne in preproste so besede. Kristus se ne krega, ne dokazuje, ne zatrjuje: beseda njegova zadošča – ker je resnica. Zato pa rečem: le človek-Bog mora tako govoriti!

3. poslušaj njega samega! Kristus sam se imenuje Sinu božjega, Boga; se imenuje – Resnico, Življenje, lzveličarja. »Če si Kristus, povoj nam – so ga skušali hudobni judje.« In on je odvrnil: »Saj vam pravim, in vi mi ne verujete. Čudesa, ki delam v imenu svojega Očeta, pričajo od mene. Jaz in Oče sva eno.« A namesto da bi verovali, hoteli so ga kamenjati. On pa pravi: »Zakaj me hočete kamnjati?« Pa so mu rekli: »ker kolneš Boga (s tem), da se delaš Boga, ko si vendar človek.« Na drugem mestu govori Kristus: »Bog je poslal svojega sina na svet, da bo svet odrešen po njem; kdor veruje vanj ne bo sojen; kdor pa ne veruje je že sojen, ker ne veruje v edinorojenega sina Božjega.« Ali hočeš še več?

Jurij: Ha, to slišim skoro vsako nedeljo v cerkvi – ali prepričanje …

Tone: Samo to zadostuje, če si še pameten: Kristus ali govori resnico, ali pa laže. če govori resnico, potem je Bog, kakor se sam imenuje: in lahko razumemo vse njegovo delovanje in življenje. Če pa laže, potem – težko je reči, pa moram, da se prepričaš – potem je bedak ali slepar: bedak, ki ne ve, kaj govori in dela, ali slepar, ki vedoma laže in ljudi zapeljuje. Ti pa si sam priznal, da je Kristus dober človek, torej ne bedak in ne slepar: Zato moraš tudi priznati, da je Kristus tudi Bog!«

Jurij: Kar praviš, je res, toda moje prepričanje …

Tone: Pusti umazane časopise, pa boš zgubil tudi svoje neumno prepričanje, ki ni prepričanje, pač pa zmota, v katero so te zapeljali tvoji napredni tovariši … kajti, če imaš glavo še na pravem mestu, in v glavi vse v redu, moraš spoznali, da imam jaz prav. Le besede od začetka ponovim! Kajfa zaroti Jezusa, naj mu pove, ali je on Kristus, Sin živega Boga? In Jezus mu odgovori: »Ti si rekel, jaz sem«. To moraš ali verovati ali ne verovati – tretje reči ni. Če veruješ, tedaj moli Kristusa, ker je Bog. Če pa ne veruješ, delaj ž njim, kakor bi delal z bedakom ali s sleparjem: pomiluj ga in ga zaničuj … kajti ali imaš Kristusa za Boga in človeka, ali pa moraš vse tajiti: Kdor ni z menoj, je zoper mene – kdor ga ne moli, ga tudi ne more imenovati dobrega človeka …

Jurij: Z Bogom! Pa kaj poreko ljudje.

Tone: Hočeš reči: naprednjaki? O tem, ko se zopet snideva, kaj več … Z Bogom!

II.

Tone: No, ali se še spominjaš, o čem sva modrovala zadnjič?

Jurij: Še! Pa noče mi iz glave tudi, kar sem rekel z besedami: Kaj poreko ljudje? Smejali se bodo, da sem zopet zašel v stare neumnosti, da sem »figa mož«, da nisemi vreden njihove družbe.

Tone: Jenjaj že! Prašam te: ali si ovca ali si človek? Ovce gredo druga za drugo: če skoči prva v jamo, skoči tudi druga, skočijo vse – zakaj ? Ker so videle skočiti prvo: delajo kakur druge.

Jurij: Saj jaz nočem delati vse kakor drugi – ali prepričanje …

Tone: Ti in tvoje prepričanje! Ne bodi že čudak! Ker praviš, kaj ti poreko drugi (naprednjaki), si v resnici čudak, če boš še dalje trdil svoje prepričanje. Ako meni kdo dokaže kako stvar, da je resnična, potem moram pripoznati resnico … Slabo je slabo, reci kdo, kar hočeš – od slabega pa se moramo ločiti, tudi če hudobni svet ne gleda rad, da se ga ogibamo. Kajti ozka je pol, ki vodi v raj naše sreče; široka pa cesta, ki vodi v pogubo – in mnogo jih je, ki hodijo po njej, seveda v svojo pogubo. Ali to naj nas ne moti; tudi, če ti nas zaničujejo: »Ne bojte se njih, ki more telo, pa ne umore duše. Bojte se temveč Njega, ki lahko vrže dušo in telo v peklensko brezno«.

Jurij: Ha, ali je sploh duša?!

Tone: O ti naprednjak! Sama učenost te je: počakaj, da končava o prvi stvari – potem, že vidim, da ti bom moral še mnogo »pridigovati«.

Jurij: Pa prepričaš me težko …

Tone: To pa je tvoja stvar: če hočeš me poslušali, dobro; sicer kakor ti drago – meni se zdi. da so ti naši »lepi« časopisi in tvoji napredni tovariši popolnem omrežili pamet.

Jurij: No, skregala se ne bova, saj sva od mladih nog dobra znanca … Kaj imaš torej še?

Tone: Ti se bojiš priznati, da si pravi kristjan – to imam še. In zakaj? Ker se bojiš svojih nevernih tovarišev. Toda zapomni si, kar pravi večna Resnica: »Kdor se mene sramuje pred ljudmi, tega se bom tudi jaz sramoval pred mojim nebeškim Očetom in pred vsem svetom na sodnji dan«. Če imaš dušo – kar ti lahko dokažem kedaj – je ta duša neumrjoča, telo pa ni neumrjoče: za nekaj let bo že gnilo v grobu. In ti se toliko poteguješ za to telo, ki je le posoda duše?! Ne bojiš se pa, da bi zgubil dušo; in rajši jo zgubiš, nego da bi požrl kako nespametno besedo svojih malopridnih tovarišev.

Jurij: Ali ta je prehuda, če potem ne smem v družbo – tam bo posmeh in zaničevanje.

Tone: Hotel si reči: v krčmo. Bodi, ali radi tega že umrješ? Smejaj se še ti svojim zasmehovalcem: oni so bedaki, ti boš pameten ... Vzemiva, da bi se ti kdo smejal, če ješ. ali da hodiš z nogama: ali zaradi tega pustiš jed in začneš hoditi z rokama? Gotovo ne, kajti kar zdaj delaš, je pametno, sicer pa bi bilo neumno, bi koliko bolj nespametno je. da hočeš zgubiti dušo radi nekaterih bogokletnih in neslanih opazk iz ust tvojih naprednih bedakov! Če bi te taki ljudje hvalili, to bi za-te bila prava sramota; če te pa grajajo, to ti bodi čast, ker s tem pokažeš, da nisi njihov.

Jurij: Pa kako bi gledali in se jezili, če bom očitno služil Bogu!

Tone: Oho – ali naj domovino izdaš, ker bi morebiti se naši sovražniki jezili, da jej služiš? Toda ne domišljuj se preveč: nisi sam, ki misliš tako. In recimo, da je več hudobnih nego dobrih ljudij, ali naj smo potem rajši s hudobnimi nego z dobrimi? Če jih skoči v brezno 99, ali moraš skočiti tudi ti, da dopolniš število 100? Zato zapomni si nauk: dober in prijazen bodi z vsemi ljudmi, smejaj se ž njimi, delaj kakor oni, da le ne žališ Boga – in kmalu se ti ne bodo smejali radi tvojega verskega prepričanja, radi tvoje prave pobožnosti. Če bi ti pa le nagajali – naj ti! 2Kdor se smeje poslednji, smeje se najbolj«. V slovo čuj še besede sv. Gregorija papeža, katerega eno knjigo imam tu pri sebi: »Zasmehujejo preprostega pravičnika. Tega sveta modrost je, da pokriva srce z zvijačami; z besedami odeva misel; da z lažjo dokazuje (vtemeljuje) resnico. Kdor zna to modrost, zaničuje druge in je ošaben.

Z Bogom!