Pogovori na magistratovi višavi
| Pogovori na magistratovi višavi. anonimno |
| |||||||||||||
Mihec. Čudno je res, da naju je župan v šlužbo vzel, da na tej spanjskej kolibi ure oznanujeva.
Jakec. Zakaj čudno? ali ne veš, da je župan tudi iz novcev okolice plačan, toraj mora tudi nam okoličanom kaj zašlužka dati.
Mihec. Kako je mogel oče Hermet, (puro sangue italiano) to dovoliti, i nij rajši dveh Furlanov na naše mesto postavil?
Jakec. Čuj! Furlani z debelimi cokljami bi podrli bili vže davno stolp, mi dva z šolni imava pa bolj elegantno stojalo. Drugi vzrok pa je, da sva mi dva Slovenca in naju župan i vsi njegovi uradniki srčno radi imajo, dokaz temu ste vže najni imeni, s katerima slaviva milo našo slovensko zemljo tržaško, na katerej ta prečudna magistratova koliba stoji.
Mihec. Posebno ponosna morava biti, da so naši skrbni mestni očetje pripoznali, da ni dobro, da sva sama, dali so vsakemu svojo pomočnico, kakor je Bog v raji Adamu Evo podelil. Veš, Jakec; tvoja Tinca je včeraj tožila, do so jo preoblekli v orientalsko obleko in še v prav tanjko, da se sramuje vseh mimo hodečih.
Jakec. Oblast! tudi moja Tinca mi je prav to rekla, če je tako, udariva zdaj deveto uro, da se bodejo začeli uradniki v svoje tesne pisarnice pomikati, udariva pa nekoliko bolj, da opozorimo župana, da sva bolj k moči prišla, da, ako naji kaj razjezi, oblast! stolčeva vso to počeno in krivo kolibo do tal.
Mihec. Počasi, vidiš, prav zdaj mimo defilira Timeus, ter skrbno pogleduje, ako imava kak križ na prsih, da ga odstrani kakor je bilo to baje v šolah.
Jakec. Nategni roke, laška ura me je dregnila, vže prska ko brkinski konj, zdaj: ton, ton, ton i. t. d. vraga, ti nekako prelahko tolčeš, morda zato, ker boš moral plačati davek od stanovanja (imposta rendita)?
Mihec. Molči; vidiš, kako Bratič pomežikava, gotovo je čul, da sva se po slovenski pomenkovala, njemu je pa to hudo, le tiho, zdaj je prišel še Loj k njemu in, če se ne motim, hočeta pod nama stoječi tovaršici študirati, se li vedete po orientalski ali ne?
Jakec. Oblast te udari! Piber se ziblje od one strani, zdaj se pa le pokonci drži, brate, ako ne, poženó naju mestni tlak tolč, in Bog ve, če ne prideta na najno mesto potem Ferluga i Bonin iz Rojana; le ta dva bi bila zmožna, kajti skusila sta vže mnogo na tem grešnem svetu, še mlatiti po Slovencih ništa imela prilike, e kaj, zmotil sem se, mlatve po zvonu nista še poskusila.
Mihec. Molči, molči, obloda; Bonin bo to delo dobro opravljal, saj zna geometrijo, fizjologijo, astronomijo, filosofijo, geografijo, kaligrafijo, agrikolturo in tonsuro in še tisoč takih in enakih: ijo in uro, saj je bil kapucinec.
Jakec. Ta zna več no hruške peči, še turški cesar ni tako učen in premeten.
Mihec. Mislim, da ne, saj pa on tudi za Ferlugo komisari in pisari, včasi je tudi zakotni pisač, saj v Rojanu jim je treba odvokata, zato ga pa magistrat neče premestiti. Da je izvrsten pedagog? ne dvomi nihče, saj pošilja vže iz tretjega laškega razreda deca na komunsko gimnazijo v Trst, da potem trojk cele koše domu roditeljem v tolazilo prinašajo.
Jakec. Deset je vže blizu, urno kladivo v roke, Pimpah gre majestetično, udariva, kakor da bi bila Rusa, da bodo črepine letele okrog, in se bo čulo celo v Benedke; zopet me je dregnila ura, no zdaj vendar tresči s krivo palico, a ne po naših dobrih gospodih, ki umejo tako izvrstno gospodariti z novci, trešči po zvonu, da bode donelo: Okoličani, le pridno davke in denarce vkup, magistratova koliba bo skoraj na kupu dober kup.
Mihec. Sédiva malo, Tinca ima liter v roki, kmalo ga bova pila. Micika pa prinese gvatv Her iz Postojne in tisti slepec s harmoniko, prideta k vodnjaku in ker je zdaj predpust, spravimo se na vrh stolpa, in bodemo plesali, briškola, e kaj, monfrino sem hotel reči.
Jakec. Ti, ki si v Škorkoli doma, si vže dečko, za danes dosti, meni se dremlje, drugič se pa še kaj pomeniva, i Micika koj pové, kar je slišala na zdrava useša, a, a, capio!