Pogovori s seboj

Pogovori s seboj Nada Obereigner

Izdano:	Modra ptica, 2/3 (1931), 70–73
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

VEČERNE MISLI

I.

Sključila sem se med rastline, da sta en pogled in ena misel objemala vse telo in so misli in čuvstva osredotočeni delali hitro in jasno. Dvignila sem obraz, ujela bližnji list, nagnila vejico k sebi in z njo vred sklonila glavo in sključila ramena. Z rokama sem se oklenila tankega debelca in v tej zamaknjeni molitvi, ki jo je hote rodila podzavednost, sem pričakala mrak; k meni sta prihajala mir in moč.

II.

Kdo sem? »Včeraj« mi ni mari, moja slika, stkana iz navad in običajnosti, nekdaj tako mi znana, se je razblinila v negotove konture. Ali sem drugačna ali druga, ali sem večja ali obsegam več? Saj komaj te pojme razumem, kako naj čujem nad svojo rastjo? Kako naj odločam o svojem obrazu? »Kdo sem« ne vem. Molim k zemlji, naj čuva nad menoj in me ljubi, — k njej, ki pozna mojo podzavednost. K njej romajo moje misli in tako pozabljam strah, ko gledam tuje lice svojega bistva.

III.

Glejte, ubijte me hitro, ne morite tako počasi! Bitje sem večih bistev in vsa hkratu rasto in se tarejo in se odtujujejo — drugo z drugim in drugo od drugega, — in me trgajo in pačijo v nenaravnost. Šla bi v samoto, v kraje, kjer je moje telo najbolj doma — kajti moj duh boleha na telesu — tam kjer bi neposredno čutila bližino zemlje, ljubezen zraka, veličino in veselost solnca, veličino in varnost noči, da bi čutila pomirjujoč objem okolice, tesen, tesen, in bi lilo življenje iz sokov dreves in sokov trnja razgrete zemlje skozi moje telo in ga ubiralo spet v ritmu zdravja. Šla bi v samoto kot leveča se kača, moje telo hoče samote, ker je utrujeno od rasti in nepojmljive raztrganosti mojega bistva. Šla bi v puščavo iskat Boga. — Ne morem več zatajevati te nerazumljive bolečine, zato odpustite nesmisel mojega vekanja: ubijte me hitro, ne morite tako počasi!«

IV.

Zakaj to večno preoblikovanje? Zakaj neštetokrat nešteto različnih slik? Kdo je tu, ki riše svoje bistvo s tako razkošnimi sredstvi? Neznanec, Ljubljenec moj, Gospodar, v čigar plamenu mogočnosti bi moj razum zgorel, daj, posveti me, da Ti bom protisočerjena služila v Tvoj izraz! Spomni se tiste svoje misli, ki si jo započel, ko sem bila spočeta — misli jo do konca! Naj bo Tvoja volja, zgostiti v meni svoje razodevanje! Čakam Tvoje volje. — Za kakšno melodijo si ustvaril to struno? Čakam Tvojega diha, ki bo zavel ob njo in dahnil napev.

V.

Moja volja je rodila velikanski porast mojega življenja in zaznavanja. Vse davno minule ure in ure sedanjosti, ki jih podobnost s preteklostjo turobno pobarva z enoličnostjo in občutkom smrti, je razjasnila in oživila z novim, še nikoli ne prilitim sokom sedanjosti. Moje sile so potopile svoje osti v detinstvo, in s svežo vnemo, brez predsodkov se posvečajo sedanjosti. Na vsak trenutek življenja rišejo vedno novo sliko.

VI.

Kakor da so živci nagi, tako trepečejo ob vsakem zaznavanju okolice. Kakor da je duša dete, s kostmi komaj jačjimi od kit, tako jo prevzema trenutje smeha in plača in vriskanja in brezmejne žalosti. In moje telo pozablja nase in se predaja vladi živcev in drgetom duše. Asketsko se je skrčilo do mišičevja in živi le v hotenju izraza. Moj glas se išče v zvonkosti in zamolkli strasti, v zaganjajočih se krikih in onemogli hripavosti, v svetlem zaupnem smehu in trdnem jeku; išče se in zamira, kakor telo v igri izraza, in oba omagujeta pod lastno težo.

JUTRO

I.

Prišlo je jutro, tako lepo kot biserna matica školjke: njegove barve se prelivajo in so nežne in biserno motne od lahnih kopren nočnega hlada. Nisem še dvignila zastorjev, a skozi droban razveš se je zaiskrila sinjina svežega zraka zunaj, in vse v meni je zaznalo jutro s prelivajočimi se barvami biserne matice. Vem, da ga mnogi ne vidijo, zato mu izkazujem češčenje jaz. Jaz ga imam, v meni je. Moje bitje živi jutro, moje telo se pretegne in oči, site teme spanja, se topo zagledajo polmrak sobe in ga pijejo in pijejo in oživljajo. Zamaknejo se v svetli razveš in se z naslado izpostavljajo ostremu rezilu blesčobe. Kakor val butnejo misli v glavo in v drobu se jim odzoveta stremljenje in nagon življenja. — Prišlo je jutro, tako lepo kot biserna matica školjke: moja čuvstva in moje zaznavanje se prelivajo, druga v drugo, še so sveža in biserno motna od lahne koprene nočnega sna.

II.

Jutranje ure — začetek svežega belega lista, kakšne misli bom napisala na vas? Tisoč in tisoč atomov še ni zbujenih v meni in neprenehoma vstajajo v novi dan. To veliko vstajenje v instrumentu mojega življenja vas napolnjuje, jutranje ure. Uglaševanje strun mojega zaznavanja in mojega izraza je moja jutranja molitev. Prvi vzlet misli po sanjavi noči, — prvi pogled bitja, v noči izpopolnjenega, na svoje kraljestvo — himna novega dne! Izpostavite strune loku življenja, in pojte, pojte, zakaj zato ste bili rojeni iz življenja: za pesem!

III.

Opoldne se je pooblačilo. Ostre meje svetlobe in kratkih senc so postale mehke kakor polmrak gozdnega mahu. Poldan je ves nežen, kakor da ni še dozorel, kakor da je še jutro, dolgo in toplo jutro, polno spečih senc. Veter je zaspal in vendar je nebo bogato oblik, tako da je veliko in se sklanja nad nas kot govoreč obraz.

ZALJUBLJENE PESMI

I.

Zavriskala je gmajna, odgovoril ji je dehteči holm in daleč z gore se je ozrlo brinje k meni. Ležala sem v travi in gledala v sinjino, ki se je zdaj nižala, zdaj višala in se razmikala v neskončnost in mi jemala vid. — Lep madonin plašč, — in tista molitev: Blažena si med ženami... — in božanstvo ki si ga smela ljubiti — mati — joj, kako me je zbodlo v očeh.

II.

Če se svet približa svetu, je vsa zemlja zrahljana, in kadar luna s svojo lučjo govori zemlji, je v našem svetu hrepenenje in morje boči svoje ustnice luni v poljub. Vselej čutim to. Bog ve, kako odgovarja zemlja na moj nemir? —

III.

Drgetanje je v vseh kitah in me odnaša v neznanost. Tam je nekaj — spomnim se, da sem pred leti in leti tako vsak dan živela v neznanost in sem stopala v prelepi, neznani svet; prva leta življenja. Kakšen svet sem začutila sedaj, da me neznanost stresa do kosti? Ljubim jo, to neznanost, in v pričakovanju medlim.

IV.

Pusti me, moj ljubi mrak, ceste zasanjane, pridem drugič! Cvetje ob alejah, vem da dehtiš, luči bežeče in mirne, pisane, jaz sem skoro v temi. Čakam samotne noči, čakam miru svojih misli, čakam, da najde svoj mir moje upehano srce. Sredi sten moje sobe se ti vdajam, ljubljenec mrak in vsa brez volje in polna želja pustim, da me nosiš v noč. Izgubljam se bogvekam, zaupam samoti, da me privede nazaj. Dragi, kje si! Mrak Te je poln in polna samota, s katero sem se obdala.

V.

Ljubi, v samoten dan čakam Tvojega glasu. Zarisal bo v brezlično sivino Tvoje ime; čakam Tvojega klica, ničesar drugega ne vem. Čakam ga kot ognjenega traku v megli; dotaknil se bo mojega srca in z eno samo iskro presunil vse moje dosedanje življenje. In bila bom Tvoja zmagujoča pesem. Šla bom skozi temo, in neznanost bo le baržunast objem mojega plamena; obdajala me bo polna ljubezni in v njegovi luči pela svoje razodetje. Šla bom mimo in moja pot bo pela še nikoli slišano pesem od vekomaj. In Tvoj smehljaj me bo blagoslavljal.

VI.

Vzela bom Tvojo podobo in jo ogovorila: » Ti ...« In dalje ne morem in ni potreba. Nepoznane misli brez imena teko preko mene in moje sključene rame so trudne in me bole. Jaz pa ogovarjam podobo: » Ti ... Ti ...« in vmes jo ogovarjajo misli, ki bite preko mene. Joj sramote, kako je moja duša nebogljena: iz neznanih misli in solz je končno našla le besedo: »Kaj, kaj je z menoj —.«