Pogreb (Simon Jenko)

Pogreb
Simon Jenko
Izdano: Slovenec 1891 št. 36
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V zvoniku dvanajst ura bije,
Ravnine gore tema krije;
Le v mestu luči še goré
Le v mestu še ne spé ljudjé.

Piščali, gosli se glasijo,
Vrsté plesalcev se vrtijo,
Njih lic nobenega ne znaš,
Ker vsak obraz je čudna laž.

Pred vrata konja pridrdrata,
Kočijo črno pripeljata;
V kočiji pa mrlič leži,
Svet tacega še videl ni.

Oko, globoko v čelo vdrto,
Je vedno še na pol odprto,
Na ustnicah in na očeh
Še ziblje se hinavski smeh.

Obleka mu je tenka svila,
Lasjé diše mu od kadila,
Cvetice ga pokrivajo,
Ki se užé oblétajo.

Pred hišo konja zarzgetata,
Odprejo se široka vrata,
Za vozom v pare stopi trop,
Da počasti moža pokop.

Device, davmo že v srpani
Dekleta letos še ko lani,
Še v prvi vrsti jokajo
In samski stan preklinjajo.

Potem mladenči se vrstijo,
V obraz bled na pol mežijo,
In v prazne žepe segajo,
Denar okrogli kolnejo.

Za njimi množica neznana
Gre klaverna in vsa zaspana.
V kolo obstopi črni grob,
Zapoje tak pogrebcev trop:

Le ž njim v pogreba tihe trume!
O polnoči zmej nas naj zgine,
Zapojte v grob mu iz vseh ust:
Ne vstani več nesrečni Pust.