— Ne vem kateremu bratu, ki so ga nesli po dolini. —
Z visokega hriba sem te s pogledi na tvoji krsti
spremljal pod ozke, zasnežene topole
v večni mir tvojega telesa.
Ves drhteč sem poslušal žalostno godbo godcev,
ki so ti igrali na poti v brezkončnost —
in se mi je zdela flavta kakor piš zimskega vetra
in se mi je zdel boben kakor utripi srca pojemajoče nevihte.
Kako je že bilo?
Iz skale je zevala tanka rana,
ko si sivega prahu natrosil nanjo —
potem je iz rane skočil rdeč hudič
in te je udaril v oči,
da se je pest razletela ...
Gospodar mu je izkazal hvaležnost s črnimi poslanci,
ki so jim cilindri bahato kinkali na plešastih glavah.
Z visokega hriba sem te s pogledi spremljal
in sem se čudil, da nisi iz krste stopil k cilindrom,
da bi jim dejal:
Zakaj pa vas nikoli ne udari hudič v obraz?
(Iz zbirke Trbovlje)
