Jutro, letnik XIV, št. 72, sob 25. marca 1933, str. 11, +Bogomil Vdovič: Pogrebi dLib

5. maj 2019, France Malešič

† Bogomil Vdovič:

Pogrebi

Ta podlistek, značilen za satiro pokojnega avtorja, je bil napisan in objavljen leta 1927. Če bi ga Bogomil Vdovič, ki je tako mrzil zlaganost čuvstev, narejeno turobnost in puhlo častitljivost, napisal danes, bi k večjemu še opozoril vse, ki bogato od dolgov žive, naj zapuste poleg neporavnanih računov vendarle primerno vsoto gotovine, kajti pogreb je treba naprej plačati, ker pogrebni zavod ne mara za nikomur žalovati.

– Človeško življenje se začne z rojstvom in se konča – s smrtjo, bi rekel ti, pa to ni res, temveč – s pogrebom, s pokopom, mi je modroval Munla Bekir. Kajti dokler ljudje niso pokopani, še niso vsi enaki. In da niso vsi enaki, se najbolj vidi na pogrebih, kjer se hočejo ljudje še poslednjikrat pokazati v vsi domišljavosti, ničemurnosti in hinavščini. Seveda ne velja to za vse pogrebe, temveč za večino in pa v mestu.

– Pogrebi so različni. Pogrebni zavodi jih delijo po razredih. Tako imamo pogrebe prvega, drugega in tretjega razreda. Deliti pa se dajo še drugače. V revne in bogate, v navadne, imenitne in slovesne; v oficijelne in neoficijelne; v civilne in vojaške itd.

– Da veš, če je pogreb reven ali bogat, ti ni treba imeti oči, temveč zadostujejo ušesa. Revnemu pogrebu se strašno mudi, tako mudi, da pogrebci komaj dohajajo krsto; zvonenje je malo, vencev nič. Niti joka ni dosti. Nekaj pa je navadno, a se ne vidi, oziroma ne sliši: dosti resnične žalosti in vdanosti v usodo, skratka dosti odkritosti in malo hinavščine.

– Ves drugačen pa je bogatinov pogreb. Voz prvega ali drugega razreda, ves pokrit z venci. Navadno pridenejo še en voz za vence; najznamenitejše in najpomembnejše pa nosijo pogrebci v rokah po trije in trije – srednji nosi venec, desni in levi pa držita vsak za en trak s pompoznim napisom: »ljubljenemu soprogu« ali »ljubljeni soprogi«, dasi ves svet ve, kakšen je bil ta zakon; »zvestemu prijatelju«, kljub temu, da je bil neodkrit im zahrbten licemer; »poštenemu stanovskemu tovarišu«, dasi vsi vedo, da si je premoženje mogel napraviti le s svojo kosmato vestjo. Za krsto korakajo sorodniki vsi v črnem, navadno vsi v novih, nalašč za pogreb napravljenih oblekah. Ženske zastrte z dolgimi črnimi koprenami, moški s črnimi flori na rokavih in pokrivalih. Vsi pa držijo črnoobrobljene robce pred ustmi. Za njimi se vije dolga vrsta cilindrov vseh letnikov, za temi dame v klobukih, nato moški in potem ženske. Radovednega špalirja pa je toliko, da mora policija delati red.

– Če je bil pokojnik ustanovnik, podpornik ali sploh član kakega društva, se morajo vsa ta društva pogreba udeležiti korporativno ali z odposlanstvom, z zastavami in v krojih, da povečajo slavnost. Ako je pokojnik iz strahu pred smrtjo ali iz skrbi za svojo dušo različnim dobrodelnim ali drugačnim ustanovam volil v svojem testamentu tudi kakšne zneske, morajo seveda vse te ustanove kar najizdatneje s svojo navzočnostjo pri pogrebu poveličevati pokojnikovo veliko dušo in široko njegovo srce.

»Kaj misliš, da res ni pravih dobrotnikov na svetu«, se vtaknem v Munla Bekirja pripovedovanje.

– »O, so,« mi odvrne, »a so jako redki. Prav pravi dobrotniki pa niti ne marajo, da bi jim bil kdo hvaležen za njihove dobrote, najraje vidijo, da za to nihče ne ve. Toda govorimo o pogrebih in ne o dobrodelnosti.

– Posebno poglavje tvorijo pogrebi imenitnikov in mogočnikov, pogrebi narodnih žrtev in mučenikov, pogrebi literatov in umetnikov.

– O, saj vidim, da bi rad vprašal, kaj so to: narodne žrtve in narodni mučeniki. O tem pa je jako kočljivo govoriti. Pri nas mislijo, da je vsak, ki je zaradi nepremišljene besede nasilne smrti umrl, narodni mučenik. A to ni res, kajti v interesu vsake iredente je, da se njene ideje ne izdajajo. Toda pustiva to poglavje.

– Največ je pri nas pogrebov srednje vrste. Te vrste pogrebi so pri nas tipični. Zanje se predvsem zanimajo gostilničarji na Martinovi cesti. Pravijo, da so na vse liste naročeni samo zato, da vedo, kaj pripraviti. V drugi vrsti pa se zanimajo zanje pevci, kajti pri teh vrstah pogrebov je še vedno v navadi pogrebščina. Kateri pevec pa ni tudi pivec?

– Pred hišo zapojo srednjega pogreba državljanu žalostinko, nakar se začne pogreb pomikati s hitrostjo. Udeleženi so tudi cilindri v kombinaciji z nečrnimi suknjami, hlačami in kravatami ter s pokrevljanimi čevlji, za njimi pa se vleče običajna družba. Ko pride pogreb do kapelice na Osojni cesti, je navadno končan. Samo sorodniki se peljejo s fijakarjem na pokopališče, da vržejo tisto pest prsti na krsto. Pred kapelico zapojo pevci spet žalostinko: Blagor mu, Vigred (nekateri pojejo tudi: regrat) se povrne, Človek glej dognanje svoje, Nad zvezdami, Travnik je že zelen itd. Bog ve, ali s temi žalostinkami tolažijo pokojnika, sorodnike, upnike, dolžnike, ali sami sebe.

– Nato se ljudje razidejo. Nekateri gredo domov, nekateri pa v oštarijo. Oficijelna žalost je končana. Ljudje snamejo hinavske krinke in pri pijači se pokažejo zopet take, kakršni so v resnici. Brez trajnega vtisa in koristi je utonilo življenje človeka v večnost.