Pohabljenci
| Pohabljenci. France Bevk |
| |||||||||||||
Povsod sem jih srečaval v velikih množinah, ob cestah in stezah, na božjih potih, sejmih, glavnih vhodih v mesta, ki so stali ob straneh, molili mimoidočim nasproti svoje pohabljene ude ter s skremženo žalostnim obrazom prosili milodarov, jokali, molili, tožili, da me je vedno nehote spreletelo neugodno čuvstvo, kol bi čul škripanje pile ...
Najbolj mi je bil simpatičen majhen možiček, ki je sedel pred svojo lajno, na kateri je stala bela skledica, in s sklenjenima rokama na nekaj mislil. Kadar sem šel mimo, sem vrgel par krajcarjev v tisto skledico, da je zazvenelo. Možiček se je dvignil v hipu, prijel za ročaj vinte in zavrtel:
»Ime-e-el sem oči-i-,
so me oslepi-i-i-li,
ime-e-el sem ljudi-i-,
so me zapusti-i-i-li ...«
Lajna se je glasila še dolgo za menoj ... Ko mu je vrgel kdo drugi milodar, se je oglasila iznova s tisto tožečo pesmijo.
Nekdo je sedel na tleh v prahu z zvitimi nogami in molil z brezzobimi čeljustmi čudno spačenega obraza; jagode rožnega venca so s čudovito naglico polzele med prsti in vsakemu je pomolil klobuk. Kadar mu je kdo zagnal milodar, se je zahvalil s tem, da je začel moliti s hreščečim glasom, a kmalu zopet utihnil v polšepetanje.
Pred menoj je stal naenkrat upognjen človek, napolobrit, idiotsko se smehljajočega obraza, ki me je hotel z v stran nagnjeno glavo nekaj poprositi, pa se je samo smehljal v sivih očeh in v vseh potezah, celo v kretnjah njegovega telesa je bil tisti smeh, v raztrganih čevljih ... Ko je sprejel dar, ga je pogledal in se čudno priklonil, smejal se je glasno in šel proč, neprestano ogledujoč dar ... v pritajenem hihitu se mu je treslo telo ...
Tisti mož brez desne roke, z redko rujavo brado, svetinjo na prsih, debel, rdeč, zdrav, je bil ogaben. Spremljal je človeka, kot bi bil njegov prijatelj in niti odkril se ni, samo molel je levico in našteval svoja dejanja, ki so presegala vsako človeško moč ... Dar je del vedno v levi žep telovnika in dolgo zrl z zaničujočim pogledom za darovalcem.
Cel rod pohabljencev, raztresenih preko zemlje kot židje ... Vsi z razgaljenimi udi, kot bi hoteli, ne vzbuditi usmiljenje, ampak nekaj očitati vsem mimoidočim, vzbuditi do nečesa stud, tožiti jih ... Nekateri ljudje so hiteli mimo s pogledom naprej, z mislijo po opravkih in se niso zmenili zanje. Drugi so postajali, kremžili obraz iz usmiljenja in studa, izmotali počasi denar in ga dali, vsem tem, dobrim in slabim, molčečim, pojočim, blebetajočim molitve, govorečim izmišljene reči. Noseče matere so vztrepetale kot v neki bojazni in pogledale v drugo stran ...
Nekoč je tudi mene spreletela groza ... Na tleh je ležala kepa mesa in kosti, zavita v rdečo kožo in rujavo obleko. Prvi trenutek se ni dalo spoznati, če je to človek. Nog ni bilo videti. Iz tiste kepe je molelo nekaj, ki je bilo sicer podobno roki po svoji dolgosti, a samo z dvema čudnima izrastkoma, kot dva prsta, med katerima je držal klobuk. Sicer se je zdel kot brez okostja. Na tistem golem mestu, kjer imamo mi glavo, je čepelo nekaj strašnega. Eno oko je gledalo v svet in se čudno premikalo, a tam, kjer bi imelo biti drugo, je bila rdeča raztegnjena jamica. In še neka druga grozna rdeča jama je bila na tisti kepi, v kateri se je premikal kos mesa, ki naj bi bil jezik, in en sam zob je sedel na nekem mestu, ki ni bilo podobno čeljustim niti zdaleč ne. Razločil sem tudi eno uho, lase v posameznih kosmičih ... nosa, lic, brade, čela, vsega tega nisem mogel izpoznati in najti. Tista velika rdeča odprtina s kosom mesa kot jezikom in zobom se je premikala, zgibala, ne zapirala ne odpirala, ampak zgibala se je in je dajala nek čuden, grgrajoč glas ...
Pred to kepo sta stali dve mali deklici in se stiskali druga k drugi, z uprtimi očmi v čudno bitje. Slednjič je ena izmed njiju pristopila in vrgla denar v klobuk. Sivo oko se je zganilo in pogledalo dar in potem deklici. Tista dva izrastka na udu, podobnem roki, sta prijela denar in ga dela v neko malhico na obleki. Pogled je zopet splaval na deklici in rdeča odprtina se je razširila grozno in po očeh bi bil kdo spoznal, da je to najbrže smeh. »Kdo ga je? ...«
»Kdo ve?« je skomignila starejša deklica, ki pa ni bila videti brihtnejša. »Povozil ga je voz ... je padel ... ga je v fabriki, ali ... Kdo ve? ...«
»Tako strašno! Jaz bi raje umrla ...«
»Jaz tudi!«
»Žene ni nobene take ... brez roke ... noge ... Kaj da ne?«
»Saj res, nobene ...«
Pomolčali sta in ga gledali ...
»Če ga je kdo nalašč ... če je vedel ... a?«
»Kdo, kdo bi ga? ... Saj se ne sme, ne sme ... To bi bil najhudobnejši človek, najhudobnejši ... Da bi ... ne, Anka, kaj govoriš!«
»Ali ni tako hudobnih ljudi na svetu?«
»Ni jih! To bi ne bili ljudje ...«
»Ne? ... Ali, ali je ta še človek?«
»Pst!« —
Kepa se je ves ta čas nevoljno zgibala, čudna roka je mahala, kot bi hotela nekaj dopovedati, oko se je vrtelo, rdeča odprtina s kosom jezika je delovala in grgrajoči glas se je čudno zaganjal ... Deklici sta se odmaknili.
»Kaj hoče? — Ali ne pridejo taki ljudje na svet, morda ...?«
»Ne!... Glej, jaz se bojim!«
Kepa se je celo premaknila, kot bi hotela s silo dobiti svojo prvotno postavo, govor, obraz. Grgranje se je povečalo in na očesu in na rdeči odprtini, ki se je spačila še strašneje, je bil videti srd, ki ni mogel najti človeškega izraza, želja, ki se ni mogla razodeti ... samo zgibalo se je, zgibalo, krčilo, stezalo v groznih sunkih.
Deklici sta se prijeli za roki in zbežali ... Da, to so taki ljudje, tak rod ... Vsaka doba jih rodi svoje število teh nebogljencev, da se trpinčijo v poroštvo kulture, in to je pač vseeno, ali sede ob poteh, ali so v lepih, zanje zidanih palačah in ob dobri hrani in postrežbi ...
Sivo oko se je zdaj obrnilo do mene ... bežal bi bil tudi jaz, bežal neizmerno daleč, da bi ubežal vsemu ... predvsem pa grozi, grozi, grozi ...