Pohlep oslepi (Domoljub)
| Pohlep oslepi. Anonimno |
| |||||||||||||
To vam je bil čuden človek Selanov Jurij, ki je celo domačo vas oskrbljeval z novimi čevlji. Bil je čvrst mladenič, kakih trideset let star, a bil je vedno le sam za-se, govoril je le, ako ga je kedo kaj vprašal; v družbo tovarišev ni hodil, pri pijači njega ni bilo, imel je preveč rad — denar. »Na vrh Grintovca ga spraviš za krajcar,« nagajali so mu njegovi znanci, a Jurij je na tako zbadanje molčal in v prostem času doma prešteval svoje petice in tolarje. Bil je zelo nezaupen do ljudi; mislil je, da mu vsakdo hoče vzeti njegove denarje.
Ko so mu pomrli stariši, se je Jurij oženil, a v domači vasi neveste ni dobil, nobena ni marala skopega čudaka, češ, saj mi še za sol ne bo hotel dajati. Dobil pa je prav dobro žensko v bližnjem mestecu; denarja sicer ni imela, a bila je pridna in varčna in zato je tudi vzela Selanovega, ker so ji mati rekli: Čevljar je in varčen je, zakaj bi ga pa ne vzela? — Ker je bil Jurij dober delavec, imel je dela vedno polne roke, hodil je iz mesteca posebno po okolici v 'štiro'. Celi teden ga pogosto ni bilo domu, v soboto pa je vselej odštel ženi potrebni denar za gospodinjstvo. Kolikor je žena prvi teden potrebovala in rekla, toliko je zanaprej dobila vsaki teden; ako je hotela kaj več imeti, zavrnil jo je Jurij, rekoč: Ta teden ima ravno toliko dni, kakor jih je prvi imel, čemu torej več denarja? In ako je hotela žena napraviti za-se kako obleko, morala si je sama zaslužiti s pranjem. Ko sta dobila sinčka Ivana, je Jurij tudi ostal pri stari svoji navadi in na ženino govorjenje, rekel: »Pravijo, kjer imata jesti dva, tudi vselej tretji dohi.« In zoper moževo trmo žena nič ni zmogla, delala je toliko pridneje, kolikor več je bilo potreb za družino.
Kam pa je Selanov čevljar dajal drugi zaslužek? morda kedo povpraša. Rekli smo že, da je Jurij imel rad denar in tudi oženjen ga je rad imel, nekateri so rekli, da še rajši, kakor svojo ženo in svojega Ivana. Nobenega krajcarja ni zapravil, ampak spravljal je varno svoje novce; najhujša skrb mu je bila, kaj bo, ako žena zapazi denar, katerega pred-njo vedno skriva. Žena ni stikala po njegovih žepih in mislila je, da mož gotovo v hranilnico nese, kar mu od potreb preostane; toda Jurij tudi hranilnici ni zaupal svojih denarjev: »Kaj hočem, je včasih govoril sam seboj, v hranilnico nositi svoj denar; za vse svoje goldinarje dobim majhne bukvice, ki so komaj groš vredne in kdo vé, ali dobim denar nazaj, če ga tirjam, saj sem že večkrat slišal, da so ljudje že ob vse prišli pri takih hranilnicah.« Zraven tega pa bi Jurij ne imel skoro edinega veselja, da bi bil ob nedeljah popoludne, ko je šla žena h krščanskemu nauku, prešteval svoje lepe denarce. V par letih imel je že skrivaj denarja sto goldinarjev; nekaj goldinarjev, petakov, desetakov in tolarjev, a to mu je delalo prevelike skrbi, težko je bilo vse to skrivati. Zato gre v bližnje mesto in ondi zameni ves svoj denar za — stotak. »Kako majhen popirček, pa je toliko vreden,« govori Jurij sam seboj, ter ga vesel nese domov.
Tedaj pa vzame čevelj, ki ga je imel pri poroki — bil je že sedaj raztrgan in malo vreden, znamenje, da je bil Jurij že nekaj let oženjen — ter napravi v nožnici skrit žep, kamor utakno skupaj zvit stotak ter žep zopet zašije in čevelj nato dene pod klop na svoje staro mesto. Tako se je godilo še več let in ko je bil Ivan osem let star, imel je v starem, poročnem čevlju pod klopjo zašitih že tristo goldinarjev, tri lepe stotake.
Žena je večkrat premetavala te čevlje, ko je pometala po hiši in rekla ob priliki možu: »Daj, daj te čevlje kakemu revežu, malo jih pokrpaš, pa jih bo še dolgo nosil.« »Ne bodi sitna, odvrne ji Jurij, to so poročni čevlji, naj ostanejo pri hiši.« In ostali so še nekaj časa, a ne dolgo.
Jurij je dobil zopet delo na kmetih in celi teden ga ni bilo doma; žena je porabila to priliko, da je sobo posnažila ter zopet nejevoljna premetavala stare poročne čevlje. V tem pride v hišo neki cunjar,ki je pobiral in kupoval vsakovrstno starino. Njemu žena ponudi čevlje. Pet grošev so še vredni za reveža, pravi cunjar; toliko tudi dá in žena vesela spravi denar, češ, Jurij bo gotovo vesel, ko mu izročim denar za obnošene čevlje, katerih podariti ni hotel.
V soboto pride Jurij domu in najprej, ko vstopi v sobo, pogleda pod klop. Ves se strese, ko ne zagleda čevljev na starem mestu pod klopjo. »Kam si djala moje čevlje?« zakriči ves obupan nad ženo. »Kaj tako vpiješ, vesel bodi, tu imaš pet grošev za staro šaro, ki nam je bila le v napotje.« Pri teh besedah omahne Jurij na klop, kakor mrtev; žena hitro priskoči, ga začne tresti in kmalu se zopet mož zavé: »Kje so moji čevlji, zavpije, kje so moji denarji?« »Kakšni denarji,« povprašuje žena, ker misli, da se je možu zmešalo! Na to ji še le razodene Jurij svojo skrivnost, da je imel v škornju zašitih tri sto goldinarjev. »Kdo je bil, ki je čevlje kupil?« jo slednjič vpraša. »Ne poznam ga, bil je starinar iz Ljubljane, kakor je rekel, a težko bi ga sedaj spoznala. Sploh pa, Jurij, kako je bilo mogoče, da si ti toliko denarja skrival pred svojo ženo, ki brez tvoje vednosti ni izdala nobenega vinarja in ki si je morala pri jedi in pri spanju kratiti, da je otroku, sebi in tebi napravljala potrebno obleko. Ne, toliko siroščine sem vžila zaradi tega, da ti nikdar ne odpustim in ne pozabim.«
Bolelo je skrbno in zvesto ženo, da je mož z njo tako ravnal, a upala mu ni tega nikoli očitati; zdaj, ko je prišel ob vse, ko ga je Bog kaznoval za njegovo skopost, povedala mu je na vsa usta, kar je bilo dolgo časa zaprto v njenem srcu.
Bila je naslednja nedelja za Selanove žalostna in dolgočasna. Jurij je vzdihoval ves obupan po denarju, a žena je nejevoljna molčala in opoludne rekla jezna možu: »Kamor si denar shranjeval, tam si poišči kosila.« Te besede so zbodle Jurja in česar še poprej ni nikoli naredil, to je sedaj storil; urno je vzel klobuk, Šel v bližnjo krčmo ter v jezi in žalosti zapil tedenski zaslužek; gostilničar ga je moral zvečer pripeljati domov.
Sedaj so se začeli za Selanove žalostni časi. Jurij je zbolel in dva meseca ni bil za nobeno delo, huda vročica ga je mučila. In sedaj je žena delala pokoro za svoje nepremišljene, nagle besede. Noč in dan je bila na nogah pri bolniku, bolezen je hitro požrla vse prihranjene denarje in kmalu je imela Selanovka večinoma vse svojo reči zastavljene. Poskušnja ta je bila huda za družino, a bila je koristna. Jurij je spoznal, da ni varno na denar navezovati svojega srca, in da mu je največji zaklad njegova skrbna žena, do katere je bil do sedaj tako nezaupljiv.
Več let sta morala trdo delati, da sta se zopet izkopala iz dolgov in si opomogla. Bila sta zopet srečna s svojim sinom; skritih denarjev res da nista imela, a ljubezen med njima je bila odkrita ter jima je lajšala trdo življenje.
V ostri zimi neko soboto večer gresta kupit za Ivana novo obleko in vzameta seboj tudi sina; na potu srečajo ubogo deklico, ki je bosa capljala v snegu po poti ter jokala. »Kam pa greš sedaj?« vpraša jo Selanova žena. »Bolni oče so me poslali prosit, ker nimajo nič vžiti.« In bridko je deklica jokala. Smilila se je vsem, posebno pa Ivanu, ki prosi stariše, naj revni deklici pomagajo, da ne bo več jokala. »Pa obleke ne boš imel, če bova deklici dala denar,« reče mati. Vse eno, odgovori Ivan, vsaj imam še staro in to zimo že še prebijem z njo; deklica pa je z očetom v največji sili.«
Deklica jih pelje v bližnjo hišo pod streho, kjer je v borni sobi ležal na siromaški postelji njen smrtno bolni oče. — Selanovi mu postrežejo, kolikor morejo in znajo, in ker žena vidi, da je bolnik silno slab, ostane tudi po noči pri njem v postrežbo, ker ni bilo daleč do njih stanovanja. Drugi dan obišče bolnika tudi Jurij. Komaj vstopi v sobico, precej zagleda pod klopjo svoje poročne, davno izgubljene čevlje. Srce mu trepeče veselja in strahu. »Kje ste dobili one-le čevlje?« vpraša bolnika. »Kupil sem jih pred več leti od nekega starinarja, dobro so mi dolgo služili, a sedaj niso več za nobeno rabo.« »To so čevlji mojega moža, katere je nosil na dan najine poroke,« reče vsa začudena žena. »Ali jih smem vzeti za spomin?« vpraša Selan. »Le vzemite jih, vse vzemite, kar bo ostalo po smrti za menoj, saj ste toliko prijazni, da ste mi obljubili skrbeti za mojo Cirilko, kakor za svojega Ivana; Bog vam bodi plačnik!«
Tako hitro s čevlji menda Jurij še nikoli ni hitel domu, kakor ta dan; hitro pogleda doma, je li še skrit žep na nožnicah in če je še denar notri. Ravno pride žena domu, ko Jurij ves vesel potegne iz žepa tri prav dobro ohranjene stotake.
»Hvala Bogu,« pravi Jurij, »da smo dobili davno izgubljeni denar!«
»Hvala Bogu,« reče žena, »da smo ga popreje izgubili; kajti njegova izguba je bil najin dobiček. Poprej je bil denar tvoj bog, sedaj ko veš, koliko je denar vreden, ti ga je Bog zopet čudovito vrnil; ker si bližnjemu pomagal, zato bodi tudi v prihodnje usmiljenega srca in radodarnih rok.«