Od Pohorskih kmetov dans čem vam zapet',
kak Pohorc živí in koljk mora terpet' –
ma žage no mline,
velike planine,
po osem volov,
zraven tolarjev sto.
Kak hitro petelin jo le zakričí,
že Pohorc družino 'z postlje spodí,
kosilce pripravlja,
na voze napravlja,
volá pa volí
na pašo podí.
O petih kosilo na mizi tiší,
ob šestih pa že po planini vreší;
že seka no žaga
in plohe perlaga,
gromi „rom pom pom“
prot žagi na dom.
Do žage privleče, s podela zvalí,
in jopeč izsleče, k' se močno potí,
od truda sopiše,
z rokavom se briše,
ko robca alj tiheljca
v varžati ni.
Po žagi pa žagmešter glasno žviží,
sam sebe ne čuje, ko voda truší,
si žago vglihava,
po deski vrezava,
da jazbec, lesica
v pečovje beží.
Birt deske nabaše, vsak voz petdeset,
no voli napaše, pa vklene jih spet:
Jirs, plavc ino muri!
jih z gajžlo nakuri,
kanacja hejc, hejc!
kar moreš, zdaj vlejc.
V četertek pa deske na terg pripeljá,
teržanom jih drago za dnarce prodá;
dnar v mošnjo zavije,
ga nekaj zapije,
v saboto ponoči
prot domu ravná.
Po poti si poje: juhej hola draj!
Ma jopeč čez ramo, klobuček na kraj;
tak k domu prikima,
si lepo naštima,
da ženo zbudí
in večirje dobí.
V nedeljo brez skerbi počiva do dné,
za froštek si mesa no štrukljev najé;
ga žeja obhaja,
prot keldru prihaja,
se vinca napije
ko vode ne smé.
Potem pa do cerkve tobak perkadí,
pod lipo zeleno se v senco zvalí,
se tam odihuje,
tobak nadeluje;
ko vkup zazvoní,
še Pohorc kadí.
Cel teden se revež v planini potí,
da sebi kak krajcer k nedelji dobí;
cel teden oluje
v planini lesuje,
v nedeljo pa v cerkvi
zadream no spí.
Kdar pa od grajšine sekuejo dobí,
on cokle za dur alj pod klop zakadí
no škorne obuje,
gosposko gromuje,
pa vmazan in rušast
v grajšino hití.
