Pohujšanje (Marko Kravos)
| Trst v žepu Pohujšanje Marko Kravos |
| |||||||||
Očitno so na svetu tudi besede, ki so škodljive in nevarne. Zato jih ljudje preganj ajo. Kletvice na primer. Ali pa vzdevki, s katerimi obkladamo drug drugega: Čiči-moči, Lolek, Tači, Marc-kobarc ali Marko-kravca. - To sploh ni lepo!
Še bolj nemarno je sramotna imena vpit za odraslimi, za kako pijanduro ali zoprno babo: Tone-balone, Tojo-čika, Anita-kakuš. Včasih kdo
zaradi tega steče za nami, da bi nas ščefál.
Grda beseda je recimo srati: z njo si umažeš usta, podobno, kot če rečeš drek. Majhni otročki smejo takemu opravku reči kakat in kakec. Že ko prideš v vrtec, pa je treba povedat drugače, da te tišči na veliko ali malo potrebo. Hude težave imam, ker vem, da ni lepo razglašat, da imam drisko. Naj rečem, da imam veliko tekočo potrebo, ali bo zadosti, če rečem, da imam bliskovito potrebo?
Gospodična Amalija nam razloži, da so bila nekoč naša imena prepovedana. Alenki v krstnem listu piše, da je Alma. Zato mora pri cepljenju
razlagati, da je Alma samo uradno. Zame je laže. Sem Marco, ki se še vedno bere kot Marko, kot Kraljevič Marko. Hudobni fašisti niso mogli
staršem nič, če se njihov sin tako kliče. Oče se lahko sklicuje, da je Marko v Benetkah za patrona. Ha, tam imajo res Markov trg, ki je največji na svetu!
Mama je ob krstu hotela, da bi bil Ivan: po nekem ruskem tepčku ali po slovenskem pisatelju. Hvalabogu je niso poslušali, ker bi mi vpisali
ime Giovanni. Ze z rojstnim krajem imam strašne težave, samo še zmešnjava z imenom mi manjka! Naša Bogomila pa je živ dokaz, da lahko po
zmagi nad fašizmom »spet prosti volimo vero in postave ...«
V šoli je zaradi »politike« prepovedano imenovati Tita in Stalina. Nihče pa nima nič proti, če bi se komu zljubilo vzklikati predsedniku
Gronchiju, Eisenhowerju ali papežu Piju XII.
Zaradi hladne vojne, železne zavese in ker se vse bolj širi brezboštvo, je na spisku pregrešnih reči tudi marsikatera knjiga.
V Marij anišču na Opčinah na primer. Sem me pošljejo, ker takega kilavca lahko spravi k moči samo še kraški zrak. Tudi malo krščanske
vzgoje mi ne bo škodilo, da ne bom imel preveč enostavnih pojmov o svetu. Zgodovina se gunca zdaj sem zdaj tja, in treba je lovit ravnotežje.
- To je seveda očetova pamet, ko me pošiljajo v cerkveni zavod!
Na podstrešju Marijanišča, ko sem pri enajstih do ušes zaljubljen v branje knjig, staknem zaboj knjig. Pred vojno je bila stavba last Zidov, ki
so imeli tam očitno tudi kako mladež. Kdove kje so lastniki končali! Dušni pastirji v zavodu na tako moje vprašanje skomigajo z rameni. V zadregi mrmrajo, da Bog preganja Žide, ker so nekoč dvignili roko nad božjega Sina. Pri tem sočutno zmajujejo z glavo. Zdaj je Bog, za poplačilo davne krivice, dodelil njim hišo teh nesrečnežev.
Med knjigami na podstrešju je lepo ilustrirana izdaja Gavroche: razburljiva zgodba o malem dečku, otrocih in o slonu, ki stoji kot spomenik sredi Pariza in jim nudi zavetišče. Potem se mali klatež bori na barikadah Pariške komune ...
Nekje sredi bojnega meteža sem - med junaškimi otroki in uporniki! Medtem ko se barikada kadi od strelov in topovskih granat, ganj en in napet
sesam svoj palec. Sploh ne opazim, kdaj je stopil do mene mladi katehet, ki je v zavodu za prefekta. Hoče videt, kaj me je tako prevzelo. Ko ugleda na platnici ime Victor Hugo in da je zgodba odlomek iz romana Nesrečniki, odbrzi k svojemu pultu in nestrpno polista po neki brošuri. Se sanja se mi ne, da je kje kak seznam prepovedanih knjig in pisateljev. Indeks.
Mladi kaplan me pokliče k sebi in me zasliši.
»Veš, da je knjiga prepovedana in da je greh to brati?!«
Ko mu odgovarjam, se mi zatika: »... Saj ne more bit nič narobe, saj piše samo o dobrem fantu ... Saj je to knjiga. Kako bi bila lahko knjiga
kaj grdega ...«
Ta čas se moje misli še vedno motajo okrog tega, kako in kaj bo s tistimi malimi nesrečniki na pariških trgih.
»Kako si upaš take stvari prinašati v zavod ...!«
»Saj sem knjigo našel tu, na podstrešju. Jaz nisem nič vedel. In zgodbo moram prebrat do konca ...«
Vzgojitelj mi knjigo vzame in jo pred mano raztrga. Ni bilo lahko, mora jo trgat po šopih. Ko je knjiga v košu in mi pokaže prefekt hrbet, jo
napol skrivaj, napol trmasto poberem in začnem sestavljat strani, da bi jo prebral do konca. Katehet jezno privihra do mene in mi tiste uboge
potiskane krpe pred vsemi v učilnici izpuli, stopi k peči in jih skuri. Tudi zaboj knjig na podstrešju je naslednji dan izginil. Gotovo so knjige končale kot nesrečni Gavroche.
Obšla me je muka, kot bi se zgodil strašen zločin. Na misel mi prihajajo ubogi Židje, ki so skozi zgodovino tovorili svitke svojih knjig in končali skupaj z njimi v ognju.
»Navaden fašist je,« mi kljuva v glavi. »Prav tak kot tisti, ki so zažigali naše knjige in Narodni dom sredi mesta.« In čisto zares sem prefekta v mislih ubil. Tega greha se ne bom ne izpovedal ne pokesal nikoli!
O krivici potožim staršem. Tiho so kot miši, ker je kaplan doma od Sv. Ivana.
»Mlad in pregret je,« mi razloži oče o duhovniku iz Marijanišča. »Prej ali slej jih bo ja srečala pamet. In kaj ... Do takrat je treba z vsemi živet!«
Meni bo zoprn in - amen! Tudi če ga imajo ostali gojenci radi. Ima motor, s katerim divje vijuga po Novi cesti in včasih vzame nanj še koga od njih. Navdušeno igra nogomet in zna vse o športu. A ko se ti kdo priskuti ...
Naslednje leto sem pristal v Dijaškem domu, pri »titovcih« torej. Tudi mami je tako še bolj prav: razložili so ji, da lahko, kot večina drugih, zahajam ob nedeljah k maši. V Dijaškem bom tudi bliže domu.
Ne, požigalec knjig iz Marijanišča ni edini tak tič s koščenim ovratnikom. Katehet na nižji srednji, ki je prišel kot begunec s Kranjskega, je še bolj zadrt. Med vojno je bil kurat pri »ta belih«. »Naši« pravijo, da si je na puškino kopito zarezal znamenje za vsakega ubitega pogana.
Ta katehet je posebno hud pri šolskih spovedih in obhajilih. Vsakega posebej divje sprašuje, če bere Primorski dnevnik ali še kako drugo brezbožno čtivo. Pa kdo bi bral tisto trobentanjel A pohuj šljivega tiska še V roke nisi smel vzet, tudi če so doma nanj naročeni. Nekaj se mu jih je zlagalo. Kak drugi, kot Aldo z Opčin, ki ni hotel lagati še pri spovedi, mu je po pravici povedal, da V Primorskem prebere samo šport. Spovednik mu vseeno ni dal odveze. Tako zdaj ne bo smel k obhajilu, gotovo budno pazi nanj ...
To pa ni kar tako: nekateri profesorji namreč pri šolskih mašah gledajo, kdo gre k obhajilu in kdo ne. Ocena pri verouku pove svoje, komunisti in pogani prejmejo iz vedenja tudi red manj kar je znak za ostale profesorje!
Aldo tvega in gre brez odveze k obhajilu. Malo je pregrešno. Mislim pa, da je to, kar se mu je zgodilo v spovednici, še manj pravično.
Tudi mene seveda doleti pri šolski spovedi vprašanje, če berem brezbožno čtivo. Izmuznem se mu, češ da za ta greh nimam priložnosti, ker
sem gojenec v Marijanišču ... in dva tedna nisem bil nič doma. Seveda me spovednik vpraša, kaj vse imamo doma. Nisem mu našteval vsega, ker so
pri nas listi in lističi vseh barv, kot jeseni v Bošketu. Nisem pa mu mogel zamolčat Primorskega z zvezdo in Triglavom v glavi. Začne me prepričevat, da se moram staršem upret, jih spreobrnit. Če ne gre zlepa, naj veliko molim in še ravnatelju Marijanišča naj povem, da mi bo pomagal.
Postaja mi očitno, da se po svetu sprehaja kup resnic. Za vsako od teh strumno korakajo čete borcev. Zaradi teh resnic ostanejo ljudje, ki si jih zataknejo za klobuk, velikokrat brez pameti. Včasih, tako pove oče, tudi brez glave.
ščefati - povleči za lase
gunca - nagiba
kilavec - šibak, neodporen človek
kurat - duhovnik med vojaki