Pokristjanjevanje pri Prešernu in Bevku (simpozij o starovercih)

Pokristjanjevanje pri Prešernu in Bevku: Domoljubne prvine in vrednote v Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici in Bevkovi povesti Umirajoči bog Triglav
Zoran Božič
Objavili dediči avtorskih pravic
Viri: Predavanje za simpozij o poznem pokristjanjevanju slovenskega ozemlja v Kobaridu, avgust 2017
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Obe besedili sta nastali v prelomnih trenutkih slovenske zgodovine: Prešernova pesnitev v času nemške politične, gospodarske in kulturne nadvlade in porajanja zahtev po združeni Sloveniji, Bevkova povest pa v času italijanskega fašizma in okupacije Primorske. Na prvi pogled Prešernova visoka romantična poezija in Bevkova prejkone trivialna povest razen tematike poganstva in krščanstva nimata nič skupnega, vendar pa gre v obeh primerih za prikrito sporočilo, pogojeno s cenzurnimi postopki tedanje oblasti, za obsodbo nasilnih tujih oblastnikov, za pozive k narodni enotnosti, za poudarjanje domoljubne zavesti in za odnos do narave, ki kot najvišjo vrednoto vzpostavlja tostranstvo in ne onostranstvo. Pričujoča primerjava in interpretacija pa vidi v Bevkovi povesti tudi neposredno navezavo na Prešernovo pesnitev, in sicer kot njeno tematsko nadaljevanje, časovno prilagoditev in razlago.

Uvod uredi

Najbrž ni nobenega dvoma, da mesto Franceta Bevka v slovenski umetnosti, kulturi in nacionalni zavesti nikakor ne dosega Prešernovega: če je slednji glede na družbeno vlogo, pomen in položaj v prestolnici že kar nacionalni mit (Božič 2010) ali celo nacionalni svetnik (Dović 2017), je s stališča središča Bevk prejkone obrobni književnik in kulturnik. V Ljubljani ni prav ničesar, kar bi opominjalo čuječnega domačina ali mimobežnega prišleka, da je nekoč obstajal pisatelj, narodni delavec in celo predsednik Primorskega narodnoosvobodilnega sveta, ki ima vendarle nekaj zaslug za to, da imamo Slovenci dandanes samostojno državo. Tudi če pogledamo srednješolske učne načrte za pouk književnosti kot eno od pomembnejših meril literarnega kanona, ugotovimo, da Bevkov opus nima več tiste vloge, ki jo je imel še do osamosvojitve: celo nekoč nepogrešljivega Kaplana Martina Čedermaca ne najdemo več med naborom obveznih besedil (Božič 2014b). V tem se France Bevk razlikuje celo od bližnjih rojakov Ivana Preglja in Cirila Kosmača, ki vsaj z novelama Matkova Tina in Tantadruj ohranjata položaj vseslovensko pomembnih književnikov 20. stoletja (Božič 2014a).

Povsem drugače je na Primorskem, natančneje na Goriškem oz. v Novi Gorici kot središču te najbolj zahodne slovenske pokrajine. Ne samo, da ima Bevk na grobu ob zahodni steni solkanskega žegna doprsni kip in ob osrednji mestni aveniji celo takega v naravni velikosti, bronasta soha krasi tudi vhod v imenitno, že kar razkošno novogoriško knjižnico, ki se imenuje po Francetu Bevku: enako kot osrednji mestni trg. Res nekoliko neobičajno za fantiča, ki se je rodil v hribovski vasici nad Baško grapo[1]. Očitno so se veljaki mladega mesta, ki ravno letos praznuje sedemdeset let obstoja, zavedali izjemne Bevkove vloge v času fašizma in druge svetovne vojne, ko so italijanski okupatorji hoteli izbrisati dobršen del slovenskega narodnega telesa.

Če bi izhajali iz znanega reka Julija Cezarja, bi lahko rekli, da je Prešernu uspelo postati prvi v mestu, Bevku, ki ni mogel konkurirati niti za drugega v mestu, pa prvi na vasi. Simpozij Pozno pokristjanjevanje slovenskega ozemlja pa je priložnost, da s primerjavo dveh literarnih besedil, ki imata za osrednjo tematiko pokristjanjevanje Slovencev, tj. Prešernove pesnitve Krst pri Savici in Bevkove povesti Umirajoči bog Triglav, pokažemo na neposredno povezanost Prešerna in Bevka oz. opozorimo na dejstvo, da je šele ubeseditev Franceta Bevka omogočila poistovetenje sodobnikov s prelomnimi trenutki slovenske zgodovine in ustrezen dvig narodne zavesti. Povedano drugače: če ne bi bilo literarnega in kulturnega in zgodovinskega prispevka Franceta Bevka, tudi Prešeren ne bi imel takega nacionalnega statusa, kot ga dandanašnji ima.

Podobnosti in razlike uredi

Primerjava temelji na razčlembi podobnosti in razlik: Krst pri Savici je izšel v samozaložbi leta 1836, Umirajoči bog Triglav pa pri Goriški matici leta 1930, torej skoraj stoletje kasneje. Slovenci smo v času Prešerna razdeljeni na dežele in eden od podrejenih narodov v okviru Habsburške monarhije, primorski Slovenci pa živijo med dvema vojnama v državnem okviru Kraljevine Italije, ki ji je bilo z Rapalsko pogodbo leta 1920 dodeljeno slovensko ozemlje zahodno od črte Rateče – Snežnik. Podobnosti in razlike najprej shematično predstavljam v obliki preglednice:

Krst pri Savici (1836)

PODOBNOSTI
tematika pokristjanjevanja
Slovenci brez jezikovnih pravic
ideološka razdeljenost Slovencev
uspešna cenzurna strategija

RAZLIKE
poezija
naslovnik izobražena elita
nerazumevanje
poraz in izguba samostojnosti

Umirajoči bog Triglav (1930)

PODOBNOSTI
tematika pokristjanjevanja
Slovenci brez jezikovnih pravic
ideološka razdeljenost Slovencev
uspešna cenzurna strategija

RAZLIKE
proza
naslovnik beroče množice
trivialnost
zmaga in novo upanje

Podobnosti med pesnitvijo Krst pri Savici in povestjo Umirajoči bog Triglav (glede na vsebino in glede na čas nastanka besedila) uredi

Tematika pokristjanjevanja uredi

Gotovo je najbolj opazna in morda tudi najbolj pomenljiva vez med besediloma tematika nasilnega pokristjanjevanja, pri Prešernu Slovencev nasploh na koncu prvega tisočletja po Kristusu, pri Bevku pa upornih Kobaridcev v prvi polovici fevdalnega 14. stoletja. Oba književnika izhajata iz zgodovinske snovi, vendar z namenom, da spregovorita in sporočata tudi o sodobnosti. Morda ni naključje, da se v obeh besedilih pojavlja motiv Triglava kot starega slovenskega božanstva: pri Prešernu že v znameniti metafori na začetku Krsta, ko pravi, da »svetla zarja / zlati z rumen'mi žarki glavo trojno / snežnikov krajnskih siv'ga poglavarja«, pri Bevku pa kot znamenje na sveti lipi ob svetem studencu. V obeh primerih je krščanstvo močnejše od staroverstva: uporni Črtomir se da na koncu pesnitve krstiti, uporni Kobaridci pa se pomirijo z vero v Jezusa Kristusa.

Slovenci brez jezikovnih pravic uredi

Slovenci so leta 1836 politično, upravno in kulturno podrejena narodna skupnost. V političnem življenju, na uradih in v sodstvu dežele Kranjske dominira nemščina. V jeziku gospodarjev poteka tudi pouk v srednjih šolah, slovenščina ni niti učni predmet. Dijake, ki se v nemških šolah pogovarjajo v materni slovenščini, doleti kazen. Celo korespondenca med izobraženci poteka v nemščini, kar dokazujejo tudi ohranjena Prešernova pisma. Primorski Slovenci so leta 1930 v zelo podobnem položaju. Italijanska fašistična oblast z namenom čimprejšnje asimilacije dovoli le slovenščino v zasebni rabi: z letom 1926 so ukinjene vse slovenske osnovne in srednje šole, na javnih mestih se pojavijo napisi »Qui si parla soltanto italiano«. Tujci poitalijančijo imena krajev ter v uradnih zapisih romanizirajo osebna imena in priimke, celo na nagrobnikih.

Ideološka razdeljenost Slovencev: tabor poganov in tabor kristjanov uredi

V uvodu Prešernovega Krsta je kot ena najhujših nesreč, ki lahko zadane narodno skupnost, predstavljena ideološka razklanost na dva nasprotujoča si tabora. Pesnik jo je vzneseno izrazil z znanimi verzi: »Šest mescev moči tla krvava reka, / Slovenec že mori Slovenca, brata – / kako strašna slepota je človeka!« Enako se dva nasprotujoča si tabora oblikujeta v Bevkovi povesti, pri čemer gre prav tako za nasprotje med bližnjimi sorodniki. Naselje je razdeljeno na privržence Gorazda in Ančure, nasprotja med poganstvom in krščanstvom pa ne zmanjša niti tragika smrti: »In bi bila še na pokopališču kmalu tekla kri. Jakobečevi so se branili, da bi sestra ubijavke ležala poleg Ančure. Razsodil je vikar: »Jasna ni bila krščena; ne smem je pokopati kakor pokopujemo kristjane.«« (Bevk 1930b: 59). Tako Prešeren kot Bevk dojemata ideološko razdeljenost kot tisti dejavnik, ki usodno slabi moč narodne skupnosti.

Uspešna cenzurna strategija uredi

Prešeren se je v razmerah Metternichovega absolutizma večkrat soočal s cenzurnimi posegi v njegova pesniška besedila, nazadnje pri poskusu objaviti Zdravljico leta 1844 in leta 1846[2]. Zato je nenavadno, da ni bilo prav nobenih ovir pri objavi Krsta pri Savici, ki vključuje tudi tako izzivalne verze, kot je »Narveč sveta otrokam sliši Slave«. Prešernu je z všečno zgodbo o Bogomilini in Črtomirjevi spreobrnitvi iz poganske v krščansko vero uspelo izpovedati tiste misli, ki sta mu jih tik pred nastankom Krsta v nemško pisani žalostinki Dem Andenken des Matthias Čop črtala cenzorja Pauschek in Stelzich (Božič 2012b): »Ne vidiš več, kako je v tla teptano, / kar najbolj žlahtnega ima življenje, / kako, kar treba vsem, je redkim dano, / kako nadutež drzni le češčen je, / ki mu neznana je človeška cena, / kako najboljših često trud zgubljen je.« Tudi France Bevk, ki je ostajal na Primorskem in se ni tako kot mnogi drugi izobraženci odločil za beg v Kraljevino SHS, je imel pogoste težave s cenzuro in tudi kot urednik satiričnega časnika Čuk na palci večkrat pristal v zaporu. Še ko je leta 1938 v Ljubljani izšel njegov domoljubni roman Kaplan Martin Čedermac, ga je podpisal s psevdonimom Pavle Sedmak. Pred tem pa je v samo štirih letih (od 1927 do 1930) napisal in izdal pet zajetnih zgodovinskih povesti, ki vse obravnavajo dogodke v oddaljenem 14. stoletju[3]. Povesti so izhajale v nakladi več tisoč izvodov in so se celo ponatiskovale. Z zgodovinsko snovjo je prelisičil cenzuro, saj je s posameznimi pripovednimi liki, ki se znajdejo v primežu usode na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, prikrito izpovedal domoljubno zavest (Božič 2012a).

Temeljne razlike med pesnitvijo Krst pri Savici in povestjo Umirajoči bog Triglav (glede na obliko, naslovnika in zaključno sporočilo) uredi

Na prvi pogled med pripovedma ni bistvenih razlik, saj že naslova literarnih del merita na prevlado in končno zmago krščanske vere. Tudi zaključka zgodb sta navidezno apoteoza krščanstva: Bogomila bo postala nuna, Črtomir menih, v Kobaridu pa bo skrbel za službo božjo pomožni duhovnik Primož, ki se je podredil nadoblasti oglejskega patriarha. Poleg tega, da gre za razliko med zahtevno klasično poezijo in berljivo realistično prozo, šele natančnejše branje razkrije druge pomembnejše razlike. Prva temeljna razlika je v naslovniku oz. možnih bralcih leposlovnega besedila: če je to pri Prešernu izobražena elita, so pri Bevku kar vsi Primorci, ki znajo brati, ne glede na družbeni položaj. Druga temeljna razlika je razpletu zgodbe: če sta pri Prešernu Črtomir in Bogomila in njuni privrženci poraženca, so pri Bevku Gorazd in Primož in njuni privrženci zmagovalci.

Možni bralci Prešernove pesnitve in Bevkove povesti uredi

Prešeren, ki je na več mestih jasno izpovedal, da se želi primerjati z nekaterimi svetovnimi klasiki iz obdobja antike, srednjega veka in renesanse, je tudi pod vplivom antične in baročne poetike v osrednjem pesniškem obdobju[4] pisal izjemno zahtevno klasično poezijo. To mu je očital Jernej Kopitar, ki je trdil, da kmetje njegovih pesmi ne bodo razumeli. Matija Čop se je s Kopitarjem strinjal, meneč, da slednjim Prešernove pesmi niti niso namenjene[5], da pa jih bodo brez težav brali in razumeli tisti, ki so izvedeni v branju pesmi v tujih jezikih. Torej zgolj maloštevilni izobraženci.

Visoko recepcijsko zahtevnost Krsta pri Savici potrjujeta izjava Stanka Vraza o njemu tako težko razumljivi pesnitvi ter podatek, da še trinajst let po izidu knjižice ni bila prodana več kot tretjina naklade. V zadnjem času potrjujejo recepcijski šum pri branju Krsta tudi empirične raziskave. Nek dijak je npr. začetek tretjega dela pesnitve, ki govori o prenehanju nočnega spopada in koncu nevihtne noči ter o jutranji zarji, ki obseva vrhove Triglava, razbral takole: »Ko je temna noč, se ne vidi niti vojske, ko je svetlo, pa se vidi celo poglavarja« (Božič 2010).

Če si je svetovljanski Prešeren, ki je z recepcijsko zahtevno poezijo najprej promoviral sebe in šele posledično tudi slovenski jezik oz. narod, lahko privoščil posnemanje svetovnih klasikov, je bil Primorec Bevk v času fašizma na koncu dvajsetih let 20. stoletja v popolnoma drugačnem položaju. Zavedal se je, da mora s svojimi povestmi nadomestiti jezikovni manko, ki sta ga povzročila ukinitev slovenskih šol in izgon slovenščine iz javnega življenja. To pa je lahko dosegel predvsem s prozo, ki naj bi bila lahko berljiva, recepcijsko dostopna vsakemu beročemu Primorcu, predvsem pa tudi dovolj privlačna, da zapisane besede ne bodo ostale mrtve črke na papirju. Zato je logično, da natančna analiza povesti v nasprotju s Prešernovo romantično pesnitvijo razkrije kar nekaj prvin trivialnosti. Najprej gre za privlačno zgodbo, v kateri se močna ljubezen prepleta z močnim sovraštvom (»Volkice Mikuš ni mogel pozabiti, zato je tudi Jožutovo ravnanje in materino sovraštvo gledal v drugačni luči, sodil drugače. Zdajci, ko ga je brat udaril, sta bila pripravljena oba, da se pobijeta; tudi Jožut je čutil tiho in neumljivo mržnjo do brata.«) Na več mestih je v opis dogajanja vključena erotika (»In slednjikrat, ko so gole, z žitnimi klasi in zelenimi venci prepasane deklice zaplesale, je bilo vse tako tiho …«), številni dialogi pa so polni ekspresivnosti (»Prekolnem te, prekolnem te! Pri svitu nočnega ognja, pri mrtvi, črni kokoši, pri krvi device …«). Pogosti so prizori nasilja (»Nekdo je pobral kamen in ga zalučal. Zadel je v eno izmed palic, kamen je odskočil. Že je padel drugi kamen, ki je Volkico zadel ...«) in junaškega obnašanja (»Z enim skokom je planil čez materino telo in se vrgel med ljudi. Širil je roke in lovil udarce ko božje darove.«). Druga temeljna razlika, to je razlika med porazom pri Prešernu in zmago pri Bevku, pa je povezana z Bevkovim pripovednim načrtom, ki ga razumem kot ponovitev, prilagoditev in razlago Prešernovega Krsta pri Savici.

Bevkov pripovedni načrt (interpretativna teza) uredi

Tudi ta del razprave začenjam s preglednico: PONOVITEV: Prikaz Slovencev kot nesamostojnega in podrejenega naroda, s tujci kot oblastniki, podrejenostjo teles (plemstvo) in duš (cerkev). PRILAGODITEV: Zaradi potrebe po pozitivni identifikaciji iz ranjenega in preganjanega laboda (Črtomir = Prešeren) narediti bistrovidnega orla. RAZLAGA: Opredelitev vrhovne idealitete: ne poganski bogovi ne krščanski Bog, ne Triglav ali Kristus, pač pa Narava. Ne onostranstvo, tostranstvo.

Umirajoči bog Triglav kot ponovitev Krsta pri Savici uredi

Bevkova povest, ki se dogaja več stoletij kasneje kot Prešernov Krst, se glede položaja Slovencev in njihovega odnosa do tuje oblasti navezuje na romantično pesnitev, s tem da tako Bevk kot Prešeren pravzaprav govorita o sodobnosti: gre za spomin na nekdanje čase svobode, za predstavitev podrejenosti Slovencev in za obsodbo ravnanja tujih oblastnikov. Razlika je samo ta, da pri Prešernu zlo prihaja z germanskega severa, pri Bevku pa z romanskega zahoda.

Spomin na nekdanje čase svobode in samostojnosti uredi

Oba avtorja povezujeta izgubo narodne samostojnosti s pokristjanjevanjem. Črtomir v svojem nagovoru vojakom pred usodnim spopadom jasno pove, da se lahko predajo, vendar za ceno izgube svobode, in da bodo v zavetju temne in viharne noči našli pot k drugim Slovanom, ki še vedno svobodni sami izbirajo vero in določajo zakone. Kasneje se v dialogu s krščanskim duhovnikom, nekdanjim poganskim svečenikom, ne strinja z Valjhunovim nasilnim uveljavljanjem nove vere. Tudi v Bevkovi povesti je izguba svobode jasno tematizirana, z mečem vsiljena nova vera pa jasno problematizirana: »Prebivalci, ki so bili sprejeli novo vero iz strahu pred smrtno kaznijo in redko iz notranjega prepričanja, so pogosto molili dvojne bogove. Enega Boga v cerkvi, a stare bogove v svojem srcu. Enega so molili iz strahu, ki je izviral iz biča in meča, a druge iz velikega, sladkega spomina na dni svobode. Tako so ostali skozi stoletja ne samo v srcih, tudi v šegah, v radosti in bridkosti, pagani« (Bevk 1930b: 87).

Predstavitev podrejenosti Slovencev in obsodba neenakopravnosti in neenakovrednosti uredi

Prešeren in Bevk, oba izhajata iz idealov francoske buržoazne revolucije, ki jih razumeta kot enakopravnost ljudi in tudi enakopravnost narodov. Prešeren te ideale, ki jih kasneje ponovno izpove v Zdravljici, namenoma položi v usta krščanskega duhovnika: »Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijesa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.« Bevk, ki nazorno pokaže, da slovenskega podložnika izkoriščata tako posvetna kot cerkvena gospoda (obe pa tuji), polemizira s tem idealizmom, saj njegov junak, prav tako krščanski duhovnik, vidi stvari povsem drugače: »Pokorščino učijo in zahtevajo, a oni se upirajo med seboj. Kolnejo, pijejo in igrajo, a hočejo, da bi se podložniki ne vdajali razuzdanosti? Ropajo in kradejo, od hlapcev zahtevajo spoštovanje tuje lastnine. Napadajo robinje na njivah, pa bi robovi živeli v čistosti! Ubijejo in požigajo, pa bi se tlačani, ki so divji ko volkovi in preprosti ko ovce, ne trgali med seboj! …«

Prešeren je stanje podrejenosti po izgubi narodne samostojnosti natančno opisal že na začetku Krsta: »Na tleh leže slovenstva stebri stari, / v domačih šegah utrjene postave; / v deželi parski Tesel gospodari, / ječe pod težkim jarmom sini Slave, / le tujcem sreče svit se v Kranji žari[6], / ošabno nos'jo ti pokonci glave.« Tudi v Bevkovi povesti so Slovenci podrejeni in izkoriščani: »V Ogleju je vladal patrijarh Pagano della Torre. Izterjeval je davke, pobiral desetino, lovil vojake in zbiral sužnje« (nav. d.: 7). V nasprotju z njimi so tujci privilegirani družbeni sloj: »Vikarska služba je bila zvezana z dohodki, ki so bili natančno določeni, zato so se za te službe potegovali tujci, ki niso razumeli jezika in so se bolj brigali za udobno življenje ko za duše vernikov« (nav. d.: 26). Bevk seveda s tem zgodovinskim prikazom opozarja tudi na razmere v sodobnosti, ko na Primorskem še zlasti za zavedne Slovence, četudi izobražene, ni bilo služb in je prihajalo do množičnega izseljevanja v Kraljevino SHS ali v zahodne države Evrope ali celo v Južno Ameriko.

Prešeren (Črtomir) kot preganjani labod in Bevk (Gorazd in Primož) kot bistrovidni orel uredi

Že Janko Kos v svoji monografiji Prešernov pesniški razvoj na več mestih poudarja, da se v Prešernovi izpovedi kot rdeča nit vleče spoznanje, da ima sam velike zmožnosti (nadarjenost, znanje, izkušnje), ki pa mu jih tedanja slovenska družba, še zlasti njena vladajoča elita, ne priznava (Kos 1966). Zato je povsem logično, da se spet in spet počuti zapostavljenega, manjvrednega, izobčenega, skratka življenjskega poraženca. Tudi Boris Paternu v svoji interpretaciji Krsta obravnava Črtomirja pred spopadom na Ajdovskem gradcu kot romantičnega junaka, Črtomirja po porazu pa kot človeka, ki je izgubil vse iluzije in se je vdal v usodo (Paternu 1977). Sam v razpravah Tri Prešernove krivde: interpretacija Krsta pri Savici in Problem kvadrature Krsta: Prešernova pesnitev kot izraz kulturne neenakovrednosti razumem celotno pesnitev kot metaforo in njeno sporočilo kot kritiko podložnega slovenskega naroda, v katerem pesnikove zmožnosti ne morejo biti dovolj cenjene (Božič 1993 in 2012b).

To prikrito sporočilo izhaja iz Črtomirjeve dvojnosti: pred bitko je knez, poveljnik in srečen ljubimec, po njej pa ubežnik, podložnik, nesrečnež. Pred bitko za vero in za oblast so Slovenci še samostojni, po njej pa nesvobodni in tudi kulturno manjvredni. Skratka, tako kot je Črtomirjev družbeni položaj odvisen od položaja njegovega naroda v času pokristjanjevanja, je Prešernov družbeni položaj odvisen od položaja slovenskega naroda v prvi polovici 19. stoletja. Ključ za takšno razlago pesnitve je dejstvo, da se vsevedni pripovedovalec (= pesnik) poistoveti izključno s Črtomirjem poražencem, nikakor pa ne s Črtomirjem junakom: »Naj pevec drug vam srečo popisuje, / ki celo leto je cvetla obema: / kak Črtomir osredek obiskuje, kak oča omladi med njima dvema, / ki ni, ko meni, mu veselje tuje, / ki srečna ga ljubezen v prsih vnema …«

Glede na to, da je Krst, v katerem Prešeren toži nad nerazumevanjem in nesrečno usodo, njegova osrednja pesnitev, nikakor pa ne edina s tovrstnim sporočilom (podobne misli najdemo še v ključnih pesmih Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Glosa, Prekop, Ribič, Pevcu in Neiztrohnjeno srce), je Fran Malavašič v znameniti oceni Poezij kmalu po izidu upravičeno zapisal, da je Prešeren kot »labod, kateri preganjan in ranjen od nemilih viharjev usode po samotnem jezeru življenja plava«. V nasprotju s Prešernom se mu Jovan Vesel Koseski, ki se je v istem času tudi že uveljavil kot pomemben domoljubni pesnik, zdi kot »bistrovidni orel, kateremu je usoda krepke peruti podarila, da se v jasne višave vzdigne« (Malavašič 1847).

Seveda je povsem logično, da je za bil potrebe narodne prebuje udarni Koseski primernejši pesnik kot tožeči Prešeren, in šele kritika domnevne hermetičnosti pesniškega sloga Jovana Vesela je omogočila ustoličenje Prešerna kot prvaka na slovenskem Parnasu. Vendar pa so literarni zgodovinarji zaradi potrebe po junaški narodni poeziji imeli težave s Prešernovim radikalnim pesimizmom: to se najlepše kaže v interpretacijah osebnoizovedne pesmi Pevcu, ko so nekateri prešernoslovci na silo iz preganjanega laboda delali bistrovidnega orla (Božič 2014c).

France Bevk, ki, kot smo že pokazali, v svoji povesti Umirajoči bog Triglav izhaja neposredno iz tematike in motivike Krsta pri Savici, se je očitno zavedal, da svojih bralcev v času eksistencialne ogroženosti primorskih Slovencev ne more nagovarjati kot malodušni in svetobolni Prešeren, pač pa se mora s svojimi pripovednimi liki približati opogumljajoči poeziji Koseskega. V nasprotju s Prešernom, ki se je lahko poistovetil izključno s poraženim Črtomirjem, morata biti njegova ključna moška lika junaka. In to do konca. Tako starec Gorazd kot mladi Primož sta podobna poveljniku Črtomirju pred bitko: oba imata ugled v svojem občestvu. Črtomir ima takšno prepričevalno moč, da ga pred nameravanim izpadom ne zapusti nihče od podrejenih mu soborcev (»ne zapusti nobeden ga v ti sili, / molče orožje svoje vsak si vzame, / strahljivca v celem ni imel števili«), enako pa sprejemajo Bevkova junaka Kobaridci.

Staroverec Gorazd, prišlek s planin, je s svojim delovanjem hitro dobil zaupanje domačinov: »Glas o zdravilni moči Gorazdove vode in njegovih rastlin se ni raznesel le po Kobaridu, šel je tudi po bližnjih vaseh, do Bovca, do Tolmina in daleč proti Čedadu. Gorazd se je spočetka branil ljudi, a se je vdal, dasi so zahtevali nemogočega od njega. Njegovi sveti so pomagali, voda ni škodovala: bil je star in izkušen, poznal je prirodo in rastline. To mu je ustvarilo glas, zgradilo zaupanje« (Bevk 1930b: 28). Podobno je znal delati s preprostimi ljudmi izobraženi pomožni duhovnik Primož: »Ljudje so pritrjevaje gledali v Primoža. Njemu so zaupali. Hodil je po hišah vse dni s križem v roki in jim je govoril. Ne kot oblastnik, ampak kot oče, ne s pretnjami, ampak z ljubeznijo in prepričevanjem kot se govori z otroki« (nav. d.: 168).

Gorazd in Primož[7] sta sicer verska nasprotnika, vendar oba Slovenca, vpeta v žitje in bitje slovenskega občestva. Če je pri Prešernu Črtomir kot borec za staro vero idealiziran, je Valjhun demoniziran, saj njegovi vojaki niti ranjencev ne pustijo živih: »Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga / krvi prelita, dokler njih kdo sope, / ki jim bila je vera čez vse draga«. Oba Bevkova junaka, staroverec in pomožni duhovnik, pa sta idealizirana: »Gorazd je bil sin narave, planinski volk, osiveli hrast. Bliskal je z očmi, slednja poteza njegovega obraza je govorila za cele strani popisane knjige.« (nav. d.: 22) in »Njegova beseda je pričevala o Bogu bolj jasno ko priča solnce, da je beli dan. Bržkone radi tega, ker je bila gladka, domača. Pa tudi zato, ker je zanjo gorel in je živel tako, kot je učil. (nav. d.: 43).

In v ključnih trenutkih, ko tuji inkvizitor grozljivo muči mlado Volkico, oba ravnata enako, oba junaško, oba kot »bistrovidna orla s krepkimi perutmi«: »Prišel je na trg in v hipu spoznal, kaj se godi. Slišal je klic svoje hčere. Planil je skozi množico, v enem skoku je bil na odru. Oči so mu gorele, siva brada je vihrala. Potisnil je rablja v stran in sunil ponev izpod hčerinih nog, da se je žerjavica razsula.« in »Duhovnik Primož je pol pastirsko oblečen, tak kot je bil, rdeč in zasopljen, skočil na oder. Udaril je galjota, ki je čepel na Gorazdu, krvnika je sunil v prsi, da se je opotekel in padel z odra pod drevo. Obstal je na odru sam, velik, razmršen, sijoč v srdu in lep.« (nav. d.: 159/160). In nista poraženca, temveč zmagovalca.

Prešernov in Bevkov odnos do vere in narava kot vrhovna idealiteta, tudi pri Prešernu uredi

Če je Bevk v svoji povesti iz potrebe po pravih junakih, po literarnih likih, s katerimi se v času fašizma podrejeni in zatirani primorski Slovenci v svojem hrepenenju lahko poistovetijo, nadgradil Krst pri Savici in se oddaljil od Prešernovega radikalnega pesimizma, pa se v odnosu do vere navezuje na svojega pesniškega predhodnika. Ko poraženi Črtomir (seveda v imenu pesnika) izreče znamenite besede »ljubezni vere, in miru in sprave, / ne branim se je vere Bogomile, / vem, da malike, in njih službo glave / služabnikov njih so na svet rodile, v njih le spošt'val očetov sem postave, / al' zdaj ovrgle so jih vojske sile«, je povsem jasno, da sprejema Bogomilino novo vero samo kot vero, ki prinaša ljubezen in miroljubno sožitje med ljudmi. Nikjer niti sledi o novem Bogu ali o posmrtnem življenju. Torej vera v službi človeka in ne človek v službi vere. Enaka miselnost prežema tudi Bevkove Kobaridce: »Verujemo v boga, ki nam pomaga v potrebi in stiski, ki nam ne nalaga robot in desetine« (nav. d.: 147). Bistveno mesto v povesti Umirajoči bog Triglav, ki potrjuje takšno razumevanje, so trenutki v poglavju Šiba božje jeze, ko se Kobaridci v strahu, da jim bo toča opustošila nepožeta žitna polja in da jim preti lakota, obrnejo najprej na domačega vikarja, potem pa še na staroverca Gorazda. Vendar ta izvede poganski obred šele potem, ko iz izkušenj in poznavanja narave zanesljivo ugotovi, da bo šla nevihta mimo polj. Gorazdov pravi bog je torej narava in on kot sin narave (»zrasel je bil v divji gorski samoti, visoko pod skalami in meglami, pod jasnim nebom in solncem, med gozdnim drevjem, med kamenjem, med gromom in bliskom, med planinskimi cveticami in med čredami ovac, med grozo in med lepoto planin« (nav. d.: 22)) lahko pomaga ljudem. Navajam ključne prizore iz tega dogajanja:

»Vikar se je ljudi bal. Vedel je, da bi ga iz jeze in žalosti napadli, če ne bi zabranil toče in ga pobili na tla. Tako se je bilo zgodilo bovškemu vikarju nekoč. Ker ni verjel v svojo zagovorilno moč, je ostal rajši na varnem pri plemiču in se izgovoril na Boga. »Točo more ustaviti Bog. Molite!«« /…/ »Ob bližajoči se nevihti je stopil na vrt. Sin prirode je bil zvezan z njo najbolj, ko je bila v najsrditejšem razmahu. Ko je še živel visoko v gorah, je vselej z vdanim občudovanjem strmel v divjanje nevihte, ki ga je vsega pretresala. Po nevihti se je čutil očiščenega.« /…/ »Prve kaplje so padle, ljudje so rjuli. Grom je pretresel nebo, se kotalil po dolini in padel v globino Sočine struge. Golčanje oblakov je prišlo bliže. Nad Volnikom so udarili prvi udarci ledenega biča. Nad Krnom so se druga za drugo užigale strele.« /…/ »Gorazd se je premaknil. Hotel je stopiti do lipe in tvegati vse. Pogledal je še enkrat na nebo. Poznal je smeri oblakov, vedel za zakone prirode do zadnjega vlakenca. Nasmehnil se je.« /…/ »Gorazd je zajel prgišče vode iz studenca in ga vrgel na štiri strani neba. Lipo je obkrožil trikrat v smeri od vzhoda na zapad, roko je položil na znamenje, dvignil je oči …« (nav. d.: 80–82).

Ta odnos do narave kot vrhovne idealitete se kaže še na številnih mestih v povesti Umirajoči bog Triglav: »Veselo svatovanje narave. Slednja žival, vsako drevo in rastlina je očitovala dušo, ki se je napajala in vriskala.« in »Zelene veje so se bočile nad njo, listje lipe in jablane, cvetje je zakrivalo njeno telo, ki je bilo krsta in grob njenega nerojenega otroka.« in »Dvignili so bili kruh proti solncu in to ponovili trikrat; isto so storili z vinom.« in »Drevo rase in pade, studenec je večen, ima svoje zakone in svojo pot, ki si jo piše po svoji volji od začetka dni.« In to, da ne gre za naključje, potrjuje tudi elegični konec povesti, ki prikazuje Volkico in Matica: »Vsako jutro je solnce znova vstalo kot živi duh zemlje in ju je ovilo v svojo svetlobo« (nav. d.: 171).

Če sklenemo krog, to spoznanje lahko prenesemo tudi na razlago Krsta pri Savici. Tudi v Prešernovi pesnitvi se pojavlja narava kot mogočna sila, še zlasti v metaforiki (npr. v Uvodu primerjava naskoka Valjhunove devetkrat številčnejše vojske s hudournikom). Še bolj povedna pa je ključna oktava, ko Črtomir ob slapu Savici čaka na Bogomilo in Prešeren simbolično prikaže preobrazbo iz junaka v poraženca: »Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; / junak premišlja, kak bolj spodaj lena / voda razgraja, kak bregove stresa, / in kak pred njo se gore ziblje stena, / kak skale spodkopuje in drevesa, / kak do nebes leti nje jeze pena! – / Tak se zažene, se pozneje ustavi / mladenič, Črtomir pri sebi pravi.« Že Paternu je v svoji analizi ugotovil, da je opis slapa dosti bolj ekspresiven kot opis tolmuna pod njim, kar pomeni, da je Prešernovo hrepenenje, čeprav se sam počuti poraženca, na strani Črtomirja junaka (Paternu 1977). Še več, v tej kitici Prešeren izpoveduje, da je slap kot prvinski izraz narave mogočnejši od nebes, da je tostranstvo pomembnejša vrednota kot onostranstvo.

Takšno razlago, da je narava vrhovna idealiteta tudi v Krstu pri Savici, pa lahko potrdimo še z eno ključno Prešernovo pesmijo, in sicer z romantično balado Neiztrohnjeno srce, ki je nekakšen Prešernov pesniški obračun oz. labodji spev njegove ljubezenske izpovedi. Ko grobarji najprej odkrijejo truplo in nato še bijoče srce nesrečno zaljubljenega pesnika Dobroslava, se ob čudežu najprej pojavi domneva, da gre za grob svetnika. To možnost izniči pričevanje na nagrobniku, da pesnik ni živel svetniško niti ni prejel poslednjih zakramentov: »Vnemár naprej je živel, manj svet, ko razujzdan, / umrl je nespovedan, in ne v svet' olje djan«. Ko pogrebci sprejmejo dejstvo, da ne gre za verski čudež, modri starec pojasni, da gre za čudež poezije, ki ima večno življenje, in predlaga rešitev, naj srce razrežejo in ga izpostavijo naravnim silam: »Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, / naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj / préd vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega; / ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga.« 

Srce v enem dnevu povsem izgine, kar pomeni, da je pesnik ves čas prejemal navdih iz narave kot vrhovne idealitete. Bevkova pripovedna strategija v povesti Umirajoči Bog triglav torej ni samo ponovitev in prilagoditev problematike Krsta, pač pa tudi razlaga te ključne Prešernove pesnitve. In to nikakor ni osamljen primer v književnosti med dvema vojnama, saj se v Prežihovi noveli Boj na požiralniku, ki jo tematizira možnost oz. nemožnost preživetja na mokrotni zemlji, na koncu zgodbe, ko se otroci pripravljajo na pokop očetovega trupla, pokaže, da je za mlade Dihurje posvečena zemlja suha zemlja. Dihur, ki mu največjo vrednoto pomeni suho vreme, umre v jasnem sončnem jutru, Dihurka, ki je Sušnikova in hrepeni po vodi, pa v trenutku, ko začne deževati. Tako za očeta kot mater so nebesa povezana z naravo, s tostranstvom in ne z onostranstvom (Kuhar 1940; Božič 1998).

Zaključek uredi

Sklenemo lahko, da je bilo Bevkovo medvojno delovanje, ko je vztrajal med primorskimi rojaki v pogojih nasilnega poitalijančevanja in pisal privlačne zgodovinske povesti za široke množice bralcev, izjemno pomembno za ohranjanje slovenskega knjižnega jezika in predvsem za krepitev narodne zavesti. Pri tem izstopa povest Umirajoči bog Triglav, ki je neposredna tematska, motivna in tudi strukturna navezava na Prešernovo temeljno delo Krst pri Savici. Bevku je tako kot Prešernu uspelo pretentati cenzuro in priti med bralce z besedilom, ki posredno govori tudi o sodobnosti, še zlasti o odnosu podrejenih Slovencev do nadrejenih tujcev. Za razliko od Krsta Bevkovi osrednji literarni liki v povesti o staroverstvu na Kobariškem na koncu niso poraženci, pač pa zmagovalci, s čimer avtor hrabri svoje bralce in jih spodbuja, da je primerno vztrajati in se upirati, čeprav za ceno nedolžnih žrtev. S tem je Bevk prevrednotil radikalni pesimizem Prešernove romantične pesnitve in postal primorski bistrovidni orel, ki mu je usoda podarila krepke peruti.

Če pa ponovno pretehtamo Bevkovo vlogo v širšem slovenskem prostoru, smemo ugotoviti, da je najprej s tem predvojnim pisateljskim angažmajem, med vojno pa kar z dejavno udeležbo pri organizaciji in vodenju Osvobodilne fronte, prispeval zelo pomemben kamenček v mozaiku kulturnih, političnih in vojaških dejavnosti, ki so omogočile ponovno priključitev Primorske matični domovini. Posledično lahko rečemo, da je Bevkovo narodnoohranitveno delo vgrajeno v same temelje slovenske državnosti. Upamo lahko, da se bodo vsaj ob petdeseti obletnici pisateljeve smrti leta 2020 tega zavedeli tudi v slovenski prestolnici.

Opombe uredi

  1. Le malokdo ve, da se je ta predel ob reki Bači (med Podbrdom in Bačo pri Modreju) nekoč imenoval Baška dolina. Bevku se je zdelo ustreznejše poimenovanje grapa, ki pomeni ozko, slabo osončeno dolino med visokimi hribi: prebivalcem doline se je poimenovanje grapa in Graparji tako usedlo v srce, da je vsak poskus vrnitve na staro ime vnaprej obsojen na propad.
  2. Ta je lahko izšla v neokrnjeni podobi (vseh osem kitic) šele po marčni revoluciji leta 1848.
  3. Po vrsti si sledijo: Krvavi jezdeci (1927), Škorpijoni zemlje (1929), Črni bratje in sestre (1929), Človek proti človeku (1930) in Umirajoči bog Triglav (1930).
  4. Trideseta leta 19. stoletja, ko nastaneta oba sonetna cikla, vključno s predvenčnimi in povenčnimi soneti, polega tega pa vse pesmi, v katerih pesnik uporabi tercino ali stanco (Slovo od mladosti, Nova pisarija, Krst pri Savici itd.) Do ključne spremembe Prešernove poetike pride v štiridesetih letih, ko zaradi očitkov o nerazumljivosti začne pisati recepcijsko bolj dostopne pesmi (npr. Pod oknom, Strunam, Nezakonska mati ipd.), ki so v Poezijah zaradi mehkega prehoda uvrščene v prvi razdelek z naslovom Pesmi.
  5. Čop je s tem branil Prešerna pred Kopitarjevimi očitki, da z ljubezensko poezijo pohujšuje preprostega kmeta.
  6. Še na koncu 19. stoletja je šolska oblast Avstro-Ogrske zahtevala spremembo tega verza v berilih (popravek v »zmagavcem sreče svit se v Kranji žari«), da ne bi bili prizadeti prebivalci nemške narodnosti v slovenskih deželah.
  7. Gotovo ni naključje, da je dal Bevk starovercu Gorazdu staro slovensko ime, krščanskemu duhovniku Primožu pa latinsko ime.

Literatura uredi

  • Bevk, France, 1927: Krvavi jezdeci. Gorica: Goriška matica.
  • Bevk, France, 1929a: Škorpijoni zemlje. Gorica: Goriška matica.
  • Bevk, France, 1929b: Črni bratje in sestre. Gorica: Goriška matica.
  • Bevk, France, 1930a: Človek proti človeku. Gorica: Goriška matica.
  • Bevk, France, 1930b: Umirajoči bog Triglav. Gorica: Goriška matica.
  • Božič, Zoran, 1993: Tri Prešernove krivde: interpretacija Krsta pri Savici. Sodobnost 41/3–4. 318–322.
  • Božič, Zoran, 1998: Poljub zlata (delovni zvezek za domače branje). Ljubljana: DZS.
  • Božič, Zoran, 2010: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram.
  • Božič, Zoran, 2012a: Literatura Damirja Feigla kot zgodovinski, šolski in nacionalni fenomen. Idrijski razgledi 57/1. 102-109.
  • Božič, Zoran, 2012b: Problem kvadrature Krsta: Prešernova pesnitev kot izraz kulturne neenakovrednosti. Serbian Studies Research 3/1. 181–169.
  • Božič, Zoran, 2014a: Pet tolminskih književnikov med literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo. Slavistična revija 62/1. 55–66.
  • Božič, Zoran, 2014b: Delo Franceta Bevka v luči literarne zgodovine in srednješolskih beril. Jezik in slovstvo 59/1. 53–67, 112.
  • Božič, Zoran, 2014c: Problem interpretacije in recepcije Prešernove pesmi Pevcu. Recepcija slovenske književnosti (Obdobja 33). Ur. Alenka Žbogar. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik. 55–62.
  • Dović, Marijan, 2017: Prešeren po Prešernu : kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika. Ljubljana: Kulturno-umetniško društvo Literatura.
  • Kos, Janko, 1966: Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
  • Kuhar, Lovro (Prežihov, Voranc), 1940: Samorastniki. Ljubljana: Naša založba.
  • Malavašič, Fran, 1947: Slovensko pesništvo: Prešerin in Koseski. Kmetijske in rokodelske novice 5/8. 32.
  • Paternu, Boris, 1977: France Prešeren in njegovo umetniško delo II. Ljubljana: Mladinska knjiga.