Polžar
Polžar (gorska idila) Fr. Kočan |
|
Življenja valovi! — Pravijo, da udarjajo s hrumom in šumom, da zasecajo globoko, da podirajo in razdirajo … Mogoče! A vendar je toliko ljudi, katerih življenje poteka brez valov, brez hruma in šuma. Tem prizanaša osoda od zibeli do groba in ti žive res srečno, idilično življenje!
Polžar — tako so mu jeli rekati že v zgodnji mladosti — ni poznal menda nikdar kake posebne skrbi. Mati mu je bila Meta in Polžarjevo pravo ime je bilo Oleža, ker se je rodil na sv. Aleša dan. Mati je bila dninarica in je živela s svojim Oležo skopo in skromno. Moj Bog — in vendar se je vedelo, da spravlja in grabi na kupiček, ki bi ne imel biti najmanji. Pri Ormoževih v bajti pod bregom sta stanovala. In Meta je hodila delat k Ormoževim, če so krompir kopali, repo ruvali, želi, orali in sploh kaj tacega delali gori v lazu. In Oležo je jemala redno seboj. Dečko je že hlače nosil tedaj.
»Oleža — pojdi pobirat!« je vpila raz njivo. Oleža pa se je najprej obrisal z zavihanim komolcem, če je slučajno brlozgal po grajii. šele črez kaj časa je zazijal tja predse:
»Jo — jo!«
V Ormoževi grapi je bil namreč zgradil lubovo koritce, jez z nasipom iz ila, kamenja in protja in tako napeljaval vodo v drugo strugo.
»Jo — jo!«
Potem je še dolgo čakal, da ga je poklicala mati v drugo in nato še nekaj časa, da je zaklicala v tretje:
»Oleža, pojdi no!«
Tedaj se ji pa navadno že ni več oglasil in tudi Meta nato ni klicala več.
So pravili, da se Oleža do svojega šestnajstega leta ni poprijel resnega dela.
Toda: Ormoževa grapa, to je bil kraj in torišče Oležinega delovanja za časa otroške dobe njegove.
Pravijo, da človek že v zgodnji mladosti kaže, za kaj bo imel veselje in sposobnost pozneje.
Oleža je rad brskal in popravljal po Ormoževi grapi, ki je tekla skozi laz, in pa po travnikih, mimo katerih je tekla in bobnela.
Po rebru nad Ormoževim lazom je namreč zastiralo grapo gosto grmovje in robidovje. Zato so je privila nižje pod rebrom v Ormoževem lazu na plano z močjo in žuboranjem. In po Ormoževem lazu so se prosto razširjali in raztezali daleč tja doli Ormoževi travniki in Ormoževe njive. Grapa je žuborela prav po sredi doline nizdol. In sicer se je razlezla tik pod rebrom na vse kraje in tvorila sprva majhno močvirje. Le-tu so bohotno poganjale rumenkaste bek« in pa dolge, črnikaste mavre s temnimi, protastimi stebelci. Tudi plošnata in na robeh ostra trava je rila po nekod iz tal. Zopet malo nižje pa se je združila grapa in tekla zopet v pravem tiru in redu preko kotlin in skalic naprej.
Tu je bil zgradil Oleža tekom časa velik, ribnjaku podoben bajer, da je zastajala voda visoko gori po robu. Gori v močvirju je nabral mavec in bek in ž njimi prepletel nasip, da voda niti kapljice ni puščala naprej. In odtod je navajal vodo po jarkih in razorih na stran čez travnike in rebra.
To ga je veselilo.
Gospodar Ormož pa je včasih vpil raz njivo nad njim:
»Hej, spaka, travnike mi razkopuje.«
No, žalega mu ni storil.
Potem je pa zavpila še Meta:
»Boš krompir pobiral!«
To je bilo prvič. In rekli smo, da seje Oleža prvič vselej potuhnil.
»Ali boš!« je zarežala drugič malo huje in se sklonila iznad njive v bregu, kot bi vzrastla iz tal.
»Jo — jo —!«
Potem je bilo spet vse v redu.
Da: — tudi priimek se ga je prijel v Ormoževem lazu.
Nekoč je bil iztaknil v močvirju pod rebrom polža, velikega in z lepo, lupinčasto hišico. Prav slučajno je bilo to. In posadil ga je vrh ribnjakovega nasipa … Toda glej: polž se je jezil in tiščal pene, ter kazal roge. Aha! In Oleža mu je uprezno pripogibal konce mavec in bek, ki so moleli iznad nasipa. S slino naj bi jih žival oslinila, da bi se spoprijeli in zlepili … Hej!
Toda, naklučje je prineslo starega Ormoža lesem tedaj:
»Oh, da bi te tudi … Glej, glej: spaka pokaženega, ali se ti ne smili žival? Da bi to res! Polžar ti, tudi! Polžar!«
Oleža — od tedaj so mu rekali Polžar — je imel res nekaj polžjega na sebi. Značilno! Govoril je malo, pa še to tehtno in premišljeno. Hodil je tudi malo: od doma v Ormožev laz in nazaj, in še to počasi. V veliko druščino ni hodil. Mislil je tudi po polževo; a kar je premislil do konca, to je bilo pretehtano in prevdarjeno na vse strani.
Eno pomlad, ko je bil dorastel že v velikost popolnoma in na širokost vsaj deloma, ga je poklical župan k sebi, češ, da ga kličejo na nabor in da bo moral biti morda vojak.
»I — pa bom!« je dejal. Ni pa vedel prav, ali naj bi bil tega vesel, ali žalosten.
Pozneje, ko je stvar premislil natanko, si ni storil veliko iz tega, če tudi ga vtaknejo v vojaško sukno:
»E — kaj bi, bo že kako!«
In ko se je napravljal neko jutro na nabor prav sam in samcat, je tam za gričem celo na glas zatikal — to je bilo preko navade njegove — in jo pobrisal potem prihuljeno in roko v žepih nekako vesel po beli cesti.
I — ne ve se, kaj je ravno mislil tedaj.
Toda glej — kdo bi bil mislil: potrdili so ga.
Meta je jokala, Oleža je pa po navadi pohajkoval, nič delal, malo mislil in veliko molčal, če je zašel slučajno v družbo — preko svoje navade — tisto poletje po naboru.
In jeseni je odhajal — zopet sam: vesel ali žalosten, kdo ve.
Potem je cesarja služil tri leta — tri cele leta. Kako — ne vem!
Ko pa je prišel domov, so dejali, da je bil spet stari Polžar (tudi ime so ga je bilo obdržalo cel ta čas) kot poprej.
In nekaj dni po prihodu je šel v gojzd, skozi Ormožev laz, prekelj sekat.
O — tudi Oleža je čutil tedaj nekaj prijetnega in sladkega tja okrog srca, ko mu je zopet žuborela na uho stara znanka Ormoževa grapa. Da — to je bil njegov mali svet v mladih letih, ta Ormežov laz.
»Tukaj je še vedno najlepše!« se je domislil nazadnje — »kaj bi neki široki svet tam zunaj …!«
Tudi Oleža se ga je bil nagledal v teh treh letih do sita.
Mej tem časom si je izbirala Ormoževa grapa sama svoj tek. Prekopi in razori po travniku so se še vedno poznali, le mah jih je porastel črez in črez in bilo je, kot bi bila razrila strela po tleh. Gori višje pod obronkom se je bilo razširilo močvirje nenavadno široko. Ostra trava in vodni osat sta poganjala bujneje; po jamicah, katere je pred kratkim naredila morda črevljeva peta, so se zbirale in nabirale mlakuže in mlakužice. In te so se parile na solncu in se prevlekle počasi z rjavkasto skorjasto površino, kjer je odsevalo solnce prav tako motno in rjavkasto.
»E, tako bi hotel delati še vedno — v večjem, seveda — če bi imel svoj svet in svoje travnike!«
Mati mu je bila umrla v teku teh treh let. Da! Malo pred smrtjo mu je bila pisala, da mu hoče zapustiti vse, prav vse. In ako umrje poprej, kot pride on od vojakov domov, mu hoče naložiti in založiti vse lepo pri županstvu. In pa varčuje naj potem in umno ravna z denarjem in pa oženi naj se, če more kmalu, na kak dom, kajžarski, ali tudi polkajžarski …
Tako mu je pisala mesec dni pred smrtjo.
Potem je umrla stara Meta.
Oleži so pisali, da bi ga bila rada videla še pred smrtjo, da mu je zapustila vse in uredila vse, pa da so jej zvonili s tremi in jo pokopali na slovesnejši način z biljami in z dvema gospodoma …
In še to popoldne je bilo naneslo tako … Čakaj!
Zakobilkarjeva Jera, ki je bila dvajset let starejša kot Oleža in imela Zakobiljekom na pol podrto kočo b par polji in travniki na okrog, je delala butarice pod rebrom.
»No Oleža!« mu je dejala.
»No!« je odgovoril Oleža, ki ni bil gostobeseden.
»Kam pa, kam?« ga je vprašala Jera, ki je — baš nasprotno — govorila rajši preveč, kot premalo.
»Prekelj menim nasekati!«
»Tako, tako! Boš morda hišo zidal in prekelj potreboval? Hm! Saj jo boš lahko, ko je bila Meta bogata in ti je zapustila vse …«
»E, ni veliko, da bi —« se je branil Oleža. Ni vedel, kako bi ravno končal.
»Je, je!« je trdila Jera trmoglavo.
Oleža se ni več mnogo branil. Samo smejal se je tako pred se.
»I!«
Precej mu je palo na misel, da zna Jera kaj dobro sukati jezik. Oleža je kako reč kaj hitro opazil. Res! In njemu — baš nasprotno — jezik kar otrpne in beseda zamrzne, kadar hoče povedati katero. Glej! Vendar Oleža tedaj še ni imel časa, da bi premislil najprej: ali bi mogla Jera nadomestiti ta nedostatek pri njem, potem: kako bi se to naredilo.
No, govoril pa Oleža navadno ni poprej, predno je vsako stvar dobro premislil.
Hm!
Tisto popoldne je prišel baje dvakrat vodo pit nižje doli v grapo, kjer je sedela Jera.
»Tako sem žejen danes, ne vem —« in namesto da bi končal, je rajši hitro pokleknil na oba kolena in jel srebati počasi in globoko.
»Saj ni baš tako vroče!« se je čudila Jera in pristavila nagajivo: »E, Oleža, preveč si priden in preveč se ženeš …«
»I, saj se moram!« se je branil Oleža, »ti si na trdnem, ko imaš hišo, a jaz nimam še nič vidiš, še nič!«
Tedaj se mu je še nekaj dobro napeljalo.
»O, o ! Ti, ti!« se je branila Jera ognjevito in mu čez mero hvalila njegove razmere.
Oleži je vse to nekam dobro delo.
Čez dobro uro pa je prišel zopet.
»Sam ne vem res, taka soparica je danes, da človek še v senci nima miru pred žejo in pred vročino. Hm!«
Tu se je dogodilo vmes nekaj slučajnega. Ta hip je udarila Jera napak in od strani po oklešku. Včasih ima človek smolo in nerodo! In oklešek jej je odletel tik zgoraj ko je pil Oleža. In voda je pljusknila ter se zakalila.
»Oh, kako sem vendar nerodna. In zdaj boš hud, Oleža, dobro vem. Še dolžil me boš, da sem ti naredila nalašč …«
»O, to pa ne — in saj lahko počakam, da se voda zopet očisti.«
Res je Oleža klečal in čakal in dejal, da bi on še ne mogel ne biti hud na kakega človeka zavoljo kake take malenkosti, čeprav bi mu kdo nalašč hotel ponagajati s tem.
Nato je dejala Jera, da je malo tako mirnih ljudi, da bi imeli tako dobro srce kot on, pa da bo srečna tista, ki bo dobila njega za moža.
Oleža pa je takoj porabil priliko in rekel, da bo moral posehmal res misliti na to, da se oženi čim preje.
»Tako je!« je poprijela Jera in rekla, da bi bilo najpametnejše, če se oženi tako-le na kak dom, ker denar on ima, a hiše ne.
In Oleža se je smejal malo neumno tja v Jero in vprašal nalašč, kje bi se neki dobila taka kje v bližini.
Jera pa je trdila prepričevalno in kljub svojim štiridesetim malce sramežljivo, češ, da se taka že dobi, že.
I — uprav Jera je bila tista; saj ni kazalo drugače. In Oleža je bil stvar premislil in pretehtal natanko.
»Pa res; tako-le bo!«
Še tisti predpust so naredili. Potem se jereklo Zakobiljekom: pri Polžarju. Sicer je ostalo vse po starem.
Toda, ne! Oležina roka se je kmalu poznala Zakobiljekom.
Mimo bajte je namreč drla Blegašica, gorski potok, podoben hudourniku. Izpod Blegaša je sicer pricurljala mala in neznatna. Ali preko skal in skalic malo nižje se je valila šareč in bobneč. Ob deževnih dneh so gorski hudourniki kar drli vanjo. In po naših gorah je ob slabem vremenu hudournikov ne malo. To je bobnelo potem tja doli skozi Žetino proti Zakobilkarjevini. Le-tu je pa dotlej kaj često uhajala voda preko Jerinih njiv in travnikov; nosila je pesek in prst, kopala in ruvala …
»To bi se imelo prenarediti!«
In Polžar še mislil in pretehtaval ni dolgo, predno je prišel do takega sklepa.
»Vidiš, vidiš! Tako pa tako!« je razlagal Jeri. In modro in umno se je držal tedaj.
Takoj sprva mu ni dalo mirovati. Dan za dnevom je hodil okrog in ogledoval ter popravljal kaj malega.
Pomladi pa se je lotil dela z vso resnobo. Često je po cel dan pretičal tam v rebri. Gradil je in zidal na potrebnejših mestih, da mu je pot tekel preko lica. Na krošnji je nosil kamenje iz doline gori.
»Pa se potiš, kot črna živina!«
»Glej, glej! Pravo si si izmislil; malo prezidati in popraviti je bilo res potreba, zelo potreba!«
»In Jera, Polžar — ni zameril, če so ga nazivali tako — »kaj pa z Jero, ali se razumeta?«
»O, dobro, prav dobro!« je odgovarjal Polžar svojim sosedom.
In res sta se razumela, prve dni in potem tudi. Jera je delala na polju, Oleža pa je vrejal in popravljal krog doma. Na Polžarjevini pa so cveli in zeleneli travniki in polje je rodilo bolje, ko kje drugje.
In Blegašica je bobnela in hrumela čez dalje huje, toda čisto pravilno in v svojih mejah. Pol-žarju so se bili načrti vrlo posrečili.
»A, glej, to bi bilo!« je prišel enkrat Polžar na neko misel.
»Malin bi se lahko gradil tu-le doli!«
Ta misel ga ni pustila. Zakaj: Blegašica je bila močna dovolj!
Naslednje leto je jel graditi; sam je dejal, da se ni pokesal niti jedenkrat za to.
Pač res, nekateri ljudje zahtevajo od življenja tako bore malo. Ali se je torej čuditi, da so zadovoljni, da jim poteka življenje brez valov, brez hruma in šuma?
Oleža in Jera še vedno živita. Polžarjevino obdelujeta še vedno, oba, vsak po svoje. Polžar je še vedno redkobeseden, a Jera zato tem rajši pogovori. Vsakdo ga pozna — Polžarja namreč: širok klobuk nosi, prtene hlače in tu pa tam mu je že osivel kak las na glavi; kaj čuda! In z Jero, ki je še vedno za dvajset let starejša, se razumeta vrlo dobro. Po kosilu včasih še malo posedita pri mizi in se pogovorita to in ono, potem pa gresta zopet vsak po svojem poslu in opravku: Jera na njivo, Oleža pa doli v grapo, kjer melje in predeljuje po mlinu sam sicer, toda vztrajno, počasi in dobro premišljeno.
Življenja valovi . . .