Polževa hišica
| Polževa hišica Mateja Reba |
| |||||||||||
Na vrtu, pod veliko solatno glavo, je živela družina Polž. Očka Pavel, mamica Poldka in sinček Vilko. Čeprav je bil Vilko najmanjši, se je kar naprej pritoževal. Predvsem zaradi svoje hišice.
»Joj, kako je težka!« je sopel, ko je lezel med gredami.
»Nikar ne godrnjaj,« ga je opomnila mamica. »Hišica je pomembna!«
»Le zakaj? Da se mučim z njo,« je momljal sinko.
»Zdaj pa dovolj!« je rekel očka Pavel. »Namesto da se pritožuješ, se raje loti tiste solate. Danes nisi še nič jedel!«
Toda polžek še vedno ni bil zadovoljen, čeprav sta mu očka in mamica prepustila najlepše liste.
»Če ne bi imel hišice, bi kar poletel na vrh solate in si privoščil najbolj slastne grižljaje! Tako pa komaj lezem!«
Očka ga je karajoče pogledal in Vilko je utihnil. Toda še vedno si je želel, da bi se nekega dne znebil svoje hišice.
In res, želja se mu je kmalu izpolnila. Nekega dne, ko sta mamica in očka počivala v senci, se je Vilko igral. In tedaj je zagledal bitje, ki ga še nikdar dotlej ni videl. Bilo je podobno metulju, a ni bilo metulj.
»Živijo,« je plaho pozdravil. »Jaz sem polžek Vilko! Kdo pa si ti? Še nikdar te nisem videl!«
»Jaz sem vrtna vila Kumaričica!« je rekla in zatrepetala s krilci. Dvignila se je v zrak in sedla na kumarični list.
»Vila!« je bil navdušen polžek. »Kako si lepa! In kako čudovito znaš letati! Jaz pa se mučim pod tole težo!« Žalostno je zasmrkal.
»Ampak tvoja hišica je tako lepa,« je dejala Kumaričica.
»Mogoče, ampak presneto okorna in neznansko težka! Joj, kaj bi dal, da bi se je znebil. Potem bi lahko letal, tako kot ti!«
Kumaričica je spet zamahnila s krilci in pristala pred polžkom.
»Mogoče ti lahko pomagam!« je menila, ko si je Vilka ogledala z vseh strani.
Polžek jo je radovedno pogledal.
»Znam namreč čarati! Lahko začaram, da tvoja hišica izgine!«
»Joj, prosim! Brez nje bi bil najsrečnejši polžek na svetu!«
Kumaričica je od nekod potegnila čarobno paličico z majhno zlato zvezdico na vrhu.
»Abrakadabra, hokus pokus, ena, dve tri, naj hišica se raztopi!« je rekla in zamahnila s paličico.
In res, Vilkova hišica je izginila.
»Hura, uspelo je!« je veselo vzkliknil polžek. Kar poskočil je od veselja. Počutil se je tako lahkega in svobodnega.
»No, si zadovoljen?« je vprašala vila.
»Čudovito je!« je bil navdušen polžek. »Izpolnila si mi največjo željo!«
Kumaričica pa je razmišljala.
»Veš, Vilko, morda se premisliš in si boš čez nekaj časa spet želel hišico. Če bo tako, me pokliči. Takole: 'Vila Kumaričico, kje je moja hišica?' Slišala te bom in prišla na pomoč!«
A polžek je odločno odkimal. »Že zelo dolgo sem se je želel znebiti. In zdaj, ko mi je uspelo, je tako lepo, da sem svoboden. Hvala ti, dobra vila! Zdaj pa grem malo raziskovat. Oh, kako hitro bo šlo, ko sem lahek kot peresce! Papà!«
In je odlezel tako hitro, kolikor je le mogel..
Kumaričica je še dolgo zrla za njim. Nekaj ji je govorilo, da bo Vilko še potreboval svojo hišico, in sklenila je, da bo ostala kje blizu. Za vsak slučaj, če bi si polžek morda le premislil…
Vilko pa je užival brez tovora na hrbtu. Zdelo se mu je, da kar leti. Oblezel je ves vrt, potem se je podal na sosednjega, kjer še ni bil. Zaradi hišice prej namreč ni mogel zlesti skozi luknjo v ograji. Zdaj pa je kar smuknil skoznjo!
Kako zeleno travo so imeli tam! In kakšno čudovito solato,veliko lepšo kot na domačem vrtu! Pa slastne, dišeče jagode! Lotil se je zdaj tega, zdaj onega listka in zdelo se mu je, da še nikdar ni okusil nič slastnejšega. A ni prav dolgo užival sladkosti.
»Glej ga, polž na solati!« je zaklicala neka ženska. »O, ti presneti slinar, le od kod se je vzel? Vse nam bo pojedel!«
Joj, kako se je Vilko ustrašil. Hotel se je skriti v svojo hišico – a kaj, ko je ni bilo! Kaj pa zdaj? Kolikor hitro je mogel, jo je pobrisal stran. Skril se je pod grm in čakal, kaj bo. Ženska se je čez čas naveličala iskanja in je odšla v hišo, a polžek se je še vedno tresel od strahu. Sosednji vrt se mu nenadoma ni zdel več tako zelo privlačen.
»Najbolje, da grem domov!« si je rekel in že jo je hotel mahniti tja, a tedaj je zagledal veliko kokoš, ki je stegovala svoj lačni kljun proti njemu.
»Kakšen nenavaden črv! In kako zajeten! O, danes bo pa malica res dobra!« je kokodakala.
Vilko se je hotel zviti v svojo varno hišico, skozi katero niti kokošji kljun ne more. A kaj, ko je ni bilo! Spet mu ni preostalo drugega kot beg. Kolikor hitro je mogel, jo je mahal proti domačemu vrtu. Kokoš ga je nekaj časa lovila, potem se je naveličala in sklenila poiskati drugega, počasnejšega črva.
Ubogi polžek si je komaj malce oddahnil, ko je začelo deževati. Ob dežju se je Vilko vedno zvil na toplo v svojo hišico in dremal, dokler ni posijalo sonce. Toda kaj, ko hišice ni imel več! Moker kot miš je zmrzoval pod hladnimi, težkimi dežnimi kapljami. Skril se je pod velik list, a mu ni dajal dovolj zavetja. Bil je ves premočen in zeblo ga je, da se je kar tresel.
»Hišica, kje je zdaj moja hišica?« je stokal. Tedaj se je megleno spomnil, kaj mu je dejala vila Kumaričica: da jo lahko vedno pokliče na pomoč, če bi si še kdaj zaželel svoje hišice. A kako je že rekla? Ni je dobro poslušal, saj je bil tako prepričan, da hišice ne bo več potreboval. Zato zdaj ni vedel, kaj naj reče.
»Vila Kumaričica in moja draga hišica!« je poskusil na slepo srečo. Nič. »Hočem Kumaričico in svojo hišico!« je glasno rekel. Še vedno brez uspeha, začel se ga je lotevati obup. Dež je vse bolj neusmiljeno padal in ubogi polžek je drgetal od mraza.
»Kličem vilo Kumaričico in hočem svojo hišico!« je obupan vzkliknil Vilko. Kar na jok mu je že šlo.
»Ni povsem tako, kot sem te učila, a naj ti bo!« je zaslišal tihi glasek.
»Ponovi za menoj: 'Vila Kumaričica, kje je moja hišica?'« je ukazala vila.
»Vila Kumaričica,kje je moja hišica?« je ponovil Vilko. Vila je zamahnila s svojo čarobno paličico. Hokus pokus, abrakadabra in glej, polžek je spet imel svojo hišico.
»Hvala, dobra Kumaričica! Brez hišice še zdaleč ni tako prijetno, kot sem mislil! Zdaj pa moram k mami in očku, zagotovo me že iščeta!«
In je urno, kot je le mogel, odlezel. Šlo je seveda bolj počasi kot prej, a bil je neizmerno srečen. Spet se je počutil varnega.
Od tistega dne ni Vilko nikdar več godrnjal zaradi svoje težke hišice. Zdaj, ko je poskusil, kako je brez nje, je namreč presneto dobro vedel, kako je pomembna.