Poldrugi Martin
| ← Dva brata | Poldrugi Martin Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Zlata hruška → |
na Wikivir prepisala Jelena Konicka.
| |||||||||||||||
POLDRUGI MARTIN
Na to roko, na ono plat leži vas, tam je živela žena, ki je imela edinega sina, Martina po imenu. In je bila slepa od same ljubezni in je mislila in govorila: "Moj sinek, ta ima glavo na pravem toporišču, ta je pameten skoraj za dva, za poldrugega pa gotovo." Pa so mu ljudje obesili ime "Poldrugi Martin" in se ga je ime prijelo.
Poldrugi Martin je dorasel pod vrh, pa je bila nedelja in je šla mati v cerkev, in preden je šla, je pristavila zelje in naročila sinu: "Sinek Martinek, jaz grem k sveti maši, ti pa lepo čuvaj hišo, in ko bo čas, zabeli zelje, da ga bova jedla, ko pridem domov!"
Mati k maši, Poldrugi Martin pa pod streho, tam je v dimu visela slanina. Ročno jo je snel in je hitel in rezal, da je vso slanino zrezal na drobne kosce. Zrezano je dal v pehar in jo nesel na zelnik in jo preudarno in pravično razdelil po zelnatih glavah, na vsako glavo en kos.
Mati pride domov in vpraša: "Sinek Martinek, ali si zabelil zelje?"
Poldrugi Martin: "Sem ga."
Mati vzame zelje iz peči in ga strese v skledo, pa vidi, da ni zabeleno. Začudi se in vpraša: "Sinek Martinek, kje si zabelil in kako?"
Pa ji je tekel kazat na zelnik, kje je zabela, pa je bilo že prepozno, ker je baš odletela zadnja kavka z zadnjim kosom v kljunu. Kaj sta hotela - južinala sta nezabeljeno zelje.
Drugo nedeljo je mati pristavila juho, in preden je šla v cerkev, je naročila sinu: "Sinek Martinek, jaz grem v cerkev, ti pa pazi, da juha ne skipi! Če bi kipela, pridi kar meni pravit, da ti ne bo izpodletelo kakor zadnjič!"
Mati v cerkev, Poldrugi Martin pa je doma stražil juho. Prične juha kipeti in Poldrugi Martin v dir in po mater. Pa je butnil v cerkvene duri z nosom in z roko hkrati in se z praga zadrl proti oltarju: "Mati, slišite, juha kipi!"
Mater je bilo sram, pa ko je prišla domov, ga je lepo podučila: "Sinek Martinek, ti bi moral nalahko priti k meni in mi tiho povedati na uho! Ni treba, da koj vsa fara izve, kaj je pri nas v loncu."
Tretjo nedeljo je pristavila krompir in je rekla: "Sinek Martinek, zdaj grem v cerkev; če bo kipelo, nič ne de, ni treba hoditi pome, le da mi paziš na ogenj!"
Mati v cerkev, Poldrugi Martin pa je varoval dom. Sedel je v kuhinji in gledal živi plamen, pa je zmajal z glavo in rekel: "Kako naj pazim na ogenj, ko mi spak šviga v dimnik. Najbolj bo varno, v posteljo ga dam in ga dobro odenem: tam mi ne bo uhajal."
Storil je tako in lepo čedno znosil goreča polena v posteljo. Pa še preden jih je odel, se je vnela slama in vsa hiša je bila v ognju.
"Na!" je rekel, "hiša gori, pa bodo še šlape zgorele materi, če jih koj ne spravijo v kraj."
Hitro je stopil v cerkev, tiho se je preril skoz ljudi in do matere in ji zašepetal na uho: "Mati, šlape vam bodo zgorele."
Mati ga ni razumela, pa so že drugi ljudje kričali: "Gori, gori!" in ko je prihitela domov, je našla le še pogorišče
Zdaj sta bila brez strehe in mati je rekla: "Sinek Martinek, idi okoli dobrih ljudi, vse, kar ti dado, nama pride prav!" Spekla mu je pogačo in šel je prosit.
V prvi vasi se je zglasil pri šiviljah in se je ženskam čuda zasmilil, kar razjokale so se od samega smeha, in so mu podarile celo iglo.
"Dobra bo," je rekel Poldrugi Martin, "koj jo nesem materi."
Pred njim je s parom konj sosed peljal slamo, pa si mislil Poldrugi Martin: "Kaj bi pešal pod iglo, konja ji bosta laže kos kakor jaz!" - pa jo je vtaknil v slamo.
Pride do doma, rad bi vzel iglo iz slame, pa je ni več našel; privekal je k materi. Mati ga je potolažila in ga podučila: "Drugič, če kaj takega dobiš, deni za klobuk!"
Spet se je spravil na pot, pa dobi pri kmetu plužno železo. Poldrugi Martin, bistra glava, ni pozabil materinih besedi, vtikal si je težki dar za klobuk, pa mu je plužno železo padlo iz rok in na nogo in mu skoraj odsekalo peto. S krvavimi stopinjami je šepal domov.
Mati mu je rekla: "Joj, moj sinek Martinek, moj siromak, za sabo bi bil vlekel železo, za sabo!"
Spet je šel prosit, priprosil je kos mesa. Navezal ga je na trak in ga vlekel za sabo, kakor mu je velela mati, vlekel ga skozi pesek in prah.
Mati je rekla: "Bog te je dal! V žep bi ga bil spravil!"
Poldrugi Martin je odgovoril: "Bog vas je dal! Poprej bi bili povedali!" In ko so mu drugo pot v krčmi porinili polič vina, si ga je vlil v žep.
Vesel je prišel domov. "Mati, polič vina sem prinesel!"
"Kje ga imaš?"
"V žepu." - In je imel hlačnico mokro in v škornju lužo.
"O sinek Martinek," je rekla mati, "v steklenici bi ga bil prinesel!"
Spet je šel in je vbogajme dobil dva vatla domačega platna. Pa je razrezal na drobne kosce in jih zmašil v steklenico.
"Nak," je rekla mati, "zame si premoder, naj katera druga poizkusi s tabo, oženi se!"
Poldrugi Martin je zmeraj rad ubogal, tudi to pot se ni branil, le vprašal je, kako bi naredil, da se oženi.
"E," je rekla mati, "v cerkev pojdi, tam je dosti deklet, pa malo oči okrog sebe zaženi! Na kateri ti obvise, tisto vzemi!"
Poldrugi Martin je ročno stopil k mesarju in si kupil volovskih oči; potem je šel v cerkev in jih vrgel okrog sebe. Pa je zadel svetnico v oltarju, zvrnila se je nanj in ga trdo pobožala po betici.
Privekal je k materi in ji pokazal buško: "Nikarte, mati, ne bom se ženil, preveč boli!"
In je Poldrugi Martin do današnjega dne ostal kar tako in ga katera še lahko dobi. Korajžo, dekleta!