Poletna noč
| Poletna noč M. Forinjak |
| |||||||||||||
Mesec je stal na nebu; veje dreves, trava in cvetlice so se lesketale v nočni rosi. Skozi park je šel dih ljubezni gorke poletne noči. Široki travniki, obsevani z mesečino, zasvetili so se srebrno, med tem ko je gosto grmovje, za katerim se je vzdigoval mlad smrekov gozd, tvorilo temno črto in markiralo konec parka.
V velikem gradu, katerega belo pročelje se je svetilo nasproti gozdičku, je bilo kakor da vse spi; samo dve mladi dekleti, kateri sta bili s svojo teto Floro pri grajščinskih na posetu, pogovarjali sta se še živahno v svoji skupni sobici.
»Veš ti«, pravi petnajstletna Ana, — ki je ravno skrbno krtačila svoje dolge, plave lase — k poldrugo leto starejši Viljemini, »jaz dostikrat premišljam, kako mora to biti, če je človek omožen. Misliš ti, da je zakon nekaj lepega, da bi bila veliko srečnejša, kakor kot dekle?«
Viljemina zmaje ravnodušno z rameni.
Pred zrcalom sedeč je počasi navijala svoje kodre na čelu v majhna koleščka.
»Kdo more to vedeti«, je odgovorila. »Teta Flora trdi, da vsi moški so neznosni; pri tem je mislila naravno na oženjene. Reva tudi zares nima dobrega življenja. Stric Tonček je tako strašansko ljubosumen, in ko bi šlo po njegovem, bi smela komaj še govoriti s kom.« — »Res?« pravi Ana, katero je to zelo zanimalo. — »Da, da,« pokima Viljemina, »ali moja mama, ki je vendar sestra tete Flore, meni, da je teta zelo neprevidna, ker se rada šali in smeje z mladimi gospodi in ko vendar ve, da ji je stric prepovedal«. — »O, prepovedal! Ali se more omoženi, mladi ženski kaj prepovedati? Stric je tiran, jaz ga ne maram. — »In jaz tudi ne«. — »Za teto Floro bi šla v ogenj.« — »In jaz v vodo, ko bi ji s tem mogla storiti kako uslugo,« zagotavlja starejše dekle. Nekaj časa molčita, potem nadaljuje Ana: »Vsi moški vendar ne morejo biti tako neprijetni kot stric Tonček, jaz imam sestrično, ki je silno srečna s svojim možem.« Mlada dekleta govore rade v superlativu.
»No da«, odvrne Viljemina, »lahko se primeri, da je človek srečen, ali to je redko, prav gotovo. Moja mama mi pravi dostikrat: Ti niti ne veš, kako dobro se ti godi doma: ako boš omožena, moraš svojo voljo podrediti volji svojega moža. Žena mora vedno odjenjati, že radi domačega miru. Torej vidiš! Mama ima pač skušnje!«
Ana se je smejala. »Pri nas je nasprotno; papa stori vse, kar hoče mama. Mogoče zadenem jaz tudi tako. Jaz bi se le zato rada omožila, da bi nosila tako lepe čipkaste spalne obleke kot teta Flora in ukazovala poslom.« — »Ali si ti še otročja,« karala jo je Viljemina. — »Kaj misliš, da so take stvari najvažnejše?« — »Iz malenkosti obstoji življenje,« citira mlajša, »in skupno tvorijo verigo.« — »To si že kje čitala.« — »Seveda sem; čitanje izobražuje.« — »In kakšnega si ti predstavljaš svojega moža,« se je norčevala starejša. — »Na vsak način črnega in velikega, in lep mora biti, in z nožem ne sme jesti in elegantno in fino mora izgledati.« — »In njegov značaj?«
»O tem še nisem premišljevala. Na vsak način mora biti ljubezniv, dober človek«. — »Bela vrana naravno!« se je smejala Viljemina. »Ali si bila že zaljubljena?« je dražila tovarišico. Ana je zarudela. — Nekajkrat da. Ali prvič se ne šteje. Bil je učitelj veronauka. Moj Bog, ali je bil lep!« — »Črn in velik seveda!« — »Uganila si; prior je bil in pomisli, grof. Bilo nas je petnajst deklet, katera so bila vsa v njega zaljubljena; pri nobenem drugem se nismo tako dobro učile kot pri njem. In če je kako pogledal in rekel: Jako dobro, zelo sem zadovoljen, bila je kar omamljena. Potem je odšel na drugo mesto.« — »In vam je pokalo srce!« — »No, jokale smo za njim vse. V tega bi se bila ti tudi zaljubila.« — »Jaz nisem takšna, kakor druga dekleta. Meni se zdi to smešno, se takoj zaljubiti.« — »O takoj,« razvnemala se je Ana, »prior nas je poučaval pol leta, to je prišlo tako polagoma.« — »In drugi, katere si ljubila?« — »Jaz ne povem nič, če tudi ti ne priznaš.« — »Jaz nimam ničesar priznati,« zagovarjala se je Viljemina. »Jaz še nisem bila zaljubljena, to je vse.« — »Neverjetno,« čudila se je Ana. »Ali ti ni še nikdo dvoril? Meni dvorijo vsi gospodje pri plesnih vajah, in to napravi vendar nekak vtisek.« — »O da,« odgovori Viljemina, »meni se je tudi dvorilo, to se pravi, tako neumne fraze govorilo, da imam lepe oči in jednake stvari, ali tega ne smemo smatrati resno, to se reče vsaki in gospodje ne mislijo nič pri tem in imajo samo svoje veselje, ako morejo renomirati: Tej in tej sem dvoril in glavo zmešal! Ne sme se jim iti na limanice.«
Ana je bila zelo razočarana. »Torej ti misliš, da je vse zlagano? Da, komu naj še potem zaupamo? Mogoče si že kaj neprijetnega ali celo žalostnega doživela!«
»O ne«, je lagala Viljemina, ki je bolehala na razočaranju v ljubezni, »toda pozno je, iti morava spat; saj je že skoro blizu polnoči.« Stopila je k odprtemu oknu, da bi ga zaprla, toda čar poletne noči jo je objel. Obstala je in zrla ven v park, oblit od mesečine. Ana ji je sledila. Mesec je stal sedaj že skoro visoko in ostro začrtano se je odločevala vsaka veja in vejica smrekovega gozdička od horizonta. Povsod okoli se je svetlikalo in lesketalo in bleščalo, kakor bi žarele demantne iskre, in dekleti sta molčali in motrili to lepo sliko.
»Krasno bi bilo, iti sedaj na vrt in tekati po travi«, predlagala je Ana, toda Viljemina je bila zaspana in je hotela v posteljo. Tedaj je nakrat nekaj vzbudilo njeno pozornost. Zdel o se ji je, kakor da bi se plazila neka postava okoli grmovja. Zašepetala je Ani: »Vidiš, da se tam nekaj giblje?« Tudi Ana je natančno razločila, da se je neka postava v kratki senci grmovja počasi in previdno, skoro plazeč se, pomikala in se, kakor je bilo videti, bližala stranskemu vhodu gradu.
»Tat«, šepetali sta deklici do smrti preplašeni. Kaj storiti? Napraviti hrup, spraviti celo hišo pokonci? »Mogoče je samo kak sluga, ki hoče neopaženo priti domov«, meni Ana, srčnejša, »kajti kak tat se gotovo ne bo upal v grad, kjer je toliko poslov in kjer stanuje toliko ljudij. Ali je pa kdo izmed gostov«. Nista vedeli, kaj bi storili. Kaj pomeni ta skrivnostna prikazen, ki se skuša tako boječe skriti? Sedaj sta zapazili, da je postava prišla do stranskega vhoda in v njem izginila.
»Za božjo voljo«, zakliče Ana, »tam je soba tete Flore in ona ima tako krasen nakit!« Komaj je izgovorila te besede, ko se je skrivnostni prizor kompliciral. Postava se je zopet prikazala, toda bila je vidna le za par trenutkov, ker je bežala v gosto grmovje, ki se je dotikalo smrekovega gozdička in komaj je izginila dekletom izpred očij, ko se prikaže druga postava ... in potem poči strel in potem še eden ...
Ana in Viljemina sta čisto iz sebe tekali po sobi okolu in glasno upili na pomoč in zatem pride novi strah: Trkalo je na njih zaklenjena vrata in neki glas, katerega v razburjenosti in bojazni nista spoznali, jima zakliče: »Odprite, za božjo voljo, jaz sem, teta Flora!«
Viijemina je tekla k vratom, odmaknila zapah in trepetajoč in smrtno bleda je planila teta Fiora, v svoji očarujoči čipkasti spalni obleki v sobo; medtem ko se je iz parka slišalo upitje in hrup.
»Vse vama pozneje razložim, ne vprašujta in storita natančno, kar vam a rečem«. »Ana, lezi v posteljo, hitro, hitro«, veli, »in poslušajta me dobro: Ana je pred jedno uro zbolela, že pred enajsto uro, in Viljemina je prišla pome in od tedaj sem pri vaju. To morata reči, če vaju kdo vpraša. Gre za moje življenje, čujta, za moje življenje!«
Dekleti pokimata, in med govorjenjem je spravila teta Flora sama trepetajočo Ano v posteljo, hitro zmočila prt v vodi in ga položila dekletu na čelo. Potem je mignila drugi, naj sede zraven nje na improvizirano bolniško posteljo.
In potem sta sedeli in molčali in čakali in čakali, in dekleti se nista upali vprašati, kaj vse to pomeni in sta bili sredi drame, katere nista razumeli. Medtem se je nadaljeval hrup na vrtu in neki glas je zaklical:
»Neverjetno je, da je ušel!« in na hodniku se je sedaj tudi govorilo in nakrat je skočila teta Flora pokonci, stopila pred vrata in rekla z mirnim glasom: »Tukaj je neki bolnik, kaj pomeni ta hrup? Prosimo miru.«
In sedaj je stal stric Tonček bled in upadel na pragu dekliške sobe, iz katere mu je stopila njegova soproga nasproti. Bil je neizmerno iznenaden, ker jo je našel tukaj, in njegove poteze so se zjasnile. »Kaj delaš ti tukaj?« vprašal je in opazovalec bi lahko videl, s kako nestrpnostjo je zahteval jasnosti.
»Ne bodi hud, stric«, rekla je sedaj z veliko prisotnostjo duha »bolnica«, ki je instinktivno pojmila, da treba strica Tončka na vsak način pomiriti. Pri tem je skoro mehanično rabila iste besede, katere ji je teta Flora prej narekovala. »Teta je bila tako dobra, da je prišla k nama, ker sem jaz zbolela in si Viljemina ni vedela sama pomagati«. Ta je pokimala potrjujoče. »In sedaj smo bile vse tri grozno prestrašene«, nadaljevala je Ana neprisiljeno, vendar je bila zvita dovolj, da se je delala, kot bi težko govorila — markirala je zelo spretno, da je v resnici bolna — »ker smo slišale streljati in nismo vedele, kaj se je zgodilo. Povej nam vendar, ljubi stric ...«
»Neki tat se je hotel utihotapiti in jaz sem streljal nanj; toda ušel je«, odvrne stric Tonček. »In ti si že dolgo tukaj?« obrnil se je k svoji soprogi. Ta je brez zadrege pogledala deklici. »Jaz ne vem natančno, koliko je bila ura«, odgovorila je z največjo sigurnostjo. Viljemina je dokazala takoj, da razume kakor Ana igrati svojo ulogo.
»Bilo je komaj jednajst, ko sem šla po teto«, je rekla.
Stric Tonček se je globoko oddahnil. Da bi deklici lagali, nato še mislil ni ... »Ostaneš še tukaj?« vprašal je čez nekaj časa svojo ženo. »Ako me še potrebujeta, gotovo«, odgovorila je zelo požrtvovalno teta Flora in položila svojo belo, drobno roko na Anino čelo. »Ali naj še ostanem?« Toda mlado dekle, katero je vprašala, je zmajala trudno z glavo. »Ne, hvala, dobra teta, le pojdi spat, jaz te v resnici več ne potrebujem«.
In stric Tonček in teta Flora sta se odstranila.
Deklici sta čuli vso noč in ugibali semintja ... Ali je bil zares kak tat? In Ana je dokazovala popolnoma pravilno: »Ravno tako, kakor sva na tetino povelje lagali, nas je lahko tudi stric hotel za nos voditi, in potem sta prišli do veleinteresantnega zaključka: Da je bil kak čestilec ljube lepe tete Flore, kateri je na vrtu na skrivnem čakal nanjo, da bi se ž njo sprehajal v mesečini in obe deklici sta bili neizmerno ponosni, da sta rešili dobro teto in zvodili za nos grdega strica, ki je takoj pritekel s smrtnim orožjem.
Teta Flora pa jima je ostala medtem tudi pozneje dolžna pojasnilo o dogodkih one poletne noči.