Poljančev Cencek
| Poljančev Cencek Franc Ksaver Meško |
| |||||||||||||
Sličica iz življenja malih ljudij.
Ah. Ta Poljančev Cencek! Če je tuintam kak vaški paglavček, kak samosrajčnik ali kratkohlačnik prijokal domov blaten ali povaljan po prahu, bi bil čudež, če bi ne tožil: "Poljančev Cencek me je!" "To preklicano otroče" — so se tedaj jezile ljubeče vaške mamice ... "Le čakaj, o priliki mu nategnem ušesa, da bo pomnil." In če je kdaj kak šolarček prikrevsal iz šole z zlomljeno tablico in ga je oča poprašal, kdo da mu jo je zdrobil, se je jokajoči odgovor navadno glasil: "Poljančev Cencek!" "Zakaj? " "Nič mu nisem storil. A lučal je kamenje za menoj in eden mi je priletel v torbo." Da je Cencka izzival in dražil — eh, kdo bi to pravil! — "Ta Cenček, nikdar ne naredi nič dobrega. Sama hudobija ga je " — so mrmrali očetje. Da, ta Cencek! Res — kdo je vedno najglasnejše kričal po vasi? Poljančev Cencek! Kdo je bil v vasi najbolj nevaren črešnjam, češpljam in jabolkam? Poljančev Cencek - seve! Kdo se je po zimi najraje in najbolj neustrašeno kepal? — Ali ne Poljančev Cencek? Kdo se je prvi drsal na vaškem potoku, ko je bil led komaj še prst debel? — Kdo drug kakor Poljančev Cencek! Ah. Ta Poljančev Cencek — kdo pa je bil prav za prav, in ali je bil res tako hudoben?
Mati Cenckova je stanovala v zadnji vaški kočici. Najrevnejša je bila v vasi. Sploh pa so bili to že od nekdaj revni ljudje, ti Poljančevi. In materi Cenckovi, Katri, ni bila usoda za pičico milejša kakor prejšnjim iz rodu Poljančevih. Nasprotno — še bolj jo je stiskala. Mož Katrin, Cenckov oče, se je ponesrečil, ko je bil fantek šele poldrugo leto ... Tam zgoraj v gozdovih nad vasjo je nekega pomladanskega dne podiral drevje. A debela bukev je maščevala na njem svojo smrt. Padla je, predno je Poljanec mogel skočiti v stran. In pogrebla ga je pod seboj. Mrtvega so prinesli na dom k ženi in malemu otroku. Od tedaj pa je morala Katra sama skrbeti za vsakdanji kruh — zase in za Cencka. No, v obilici ga ravno nikdar nista imela, tega črnega, ostrega ovsenjaka; drugega pa še manj. A to Cencka ni motilo. Rastel je, kakor bi ga redil sveži zrak, ki ga je dihal in srkal v se ves dan.
Res, vse na Ceneku je bilo tako lepo zaokroženo: obraz, roke, noge — vse! Na tem obrazku bi pa nihče ne čital, da dobi Cencek včasih za večerjo le dva krompirja v oblicah. Ko to povžije, se oblizne, obriše usteca z rokavom debele hodne srajce, odmoli počasi in glasno večerno molitvico ter lepo udano v svoje borno življenje leže na klopi ob peči k sladkemu počitku.
Da, to je bil pravi obraz vaškega postopačka in dobrosrčnega razposajenčka, obraz otroka prirode, zagorel sicer nekoliko, a zdrav, svež, vesel ...
In ko se je ta obraz smejal, se je smejal ves — vsaka poteza, vsaka črtica: usta, sveža in rudeča, nosek, debela zagorela lica, mehek podbradek, žive, nedolžno, a ob enem nekako nagajivo zroče oči — no, skratka: vse! Z obrazom se je tedaj smejjal brž še Cenckov klobuk, ki pa je pri tem smehu zlezel še nekam bolj na stran, da je povsem zakril in skril eno uho.
Ah, ta klobuk! — Povsem različen je bil od Cenckovega obraza, a vendar je tvoril nekak bistven del Cenckov. Brez tega klobuka bi si človek Cencka brž niti prav misliti ne mogel!
Nasprotje je bilo seveda veliko: Cencek svež, poln življenja, poln radosti in nedolžne razposajenosti, klobuk pa star, oglodan, zgoraj že preluknjan! Kraji so se zamišljeno in žalostno povešali ob Cenckovi glavi. Trak pa je že davno, davno odpadel. Cencek ga niti pomnil ni. Ko je dobil "Škrlak" od sosedovega Lojzka, že traka ni bilo več na njem. In zaradi tega se je storilo Cencku včasih inako — tako nekako hudo in otožno. No, zavoljo lepšega si traka ni ravno želel, a tuintam bi ga lahko za kaj zamenil, kakor so storili včasih drugi izmed vaških malih ljudij ...
Klobuku slična je bila vsa ostala "uniforma" Cenckova. No, da je iz srajce molil včasih Cenckov okrogli komolček v beli dan - ali bi mu naj to kdo zameril - In če je včasih plezal na kako črešnjo ali jablan po sladki sad, ali če je poskušal prilezti v gozdu na smreko, da pogleda v vranino gneado, in so se mu pri tem - iz same hudobije! - odtrgali vsi gumbi na hlačicah - ali menite, da je to Cencka posebno vznemirjalo in žalostilo? Kaj še! Saj ima naramne trakove na prsih in na hrbtu lepo navskriž povezane. Ti so sicer prav umazani, a močni so in torej že poskrbe, da Cencek ne izgubi kje hlačic. Le-te je dobil od vaškega krčmarja Sivca, ki mu je bil krstni boter. Sivčevemu Francetu so bile že premajhne - no, Cencku so bile precej predolge - a saj se dajo zavihati. Čemu torej nepotrebne skrbi!
Ah, ta Cencek! - Vsa vas ga je bila vedno polna. Kjer je bil vik in krik, tam je bil Cencek gotovo zraven. Kričal je iz navade in ker je bil zdrav in imel krepko grlo. Tudi tepel in ravsal se je iz navade. In če ga je včasih nasprotnik podrl na tla ter ga malo premikastil in povaljal po prahu in blati - tudi to Cencku ni mnogo delo. Glavo je imel trdo in kožo precej neobčutljivo ...
Tuintam pa jo je Cenek res skupil. Včasih ga je namreč kak vaščan malce potegnil za ušesa. A Cencek je vse to kmalu pozabil, zameril za delj časa pa tega nikomur ni. Sicer pa se kaj takega ni tako često zgodilo, kakor bi kdo menil. Bilo je namreč čudno, a vendar res: Vsa vas je imela Cencka rada. Vsi so poznali njegovo živo nrav, a vsi so vedeli, da Cencek drugačen biti ne more. In to je bilo za fanta dobro!
Često se je res kdo prav razsrdil nad njim ter sklenil, da ga o priliki prav pošteno premikasti in ošeška. A ko ga je kje srečal, ko mu je zrl v ta vedno se smehljajoči, dobrovoljni obraz, in ko je videl njegovo borno, od vseh štirih vetrov skupaj nanešeno obleko, se ga vendar ni mogel prav lotiti.
Da, vaške ženice so mu večkrat celo privoščile kak poboljšek. Vedele so pač, da mu doma mati ne more dati kaj dobrega. In tako je dobil Cencek včasih tukaj suhih hrušek, tam češpelj, včasih kak kolačič, ali kos sirovih "palenkov," ko so kje pekli kruh in je fanti slučajno zabrodil tja. Tudi kos pšenične gibanice mu je sem ter tje privoščila kaka vaška gospodinja ...
Največ je trpela s Cenckom seveda mati. Gotovo: Cencek je svojo mater ljubil, kakor le more ljubiti polšestleten fantič. A da bi jo vsakikrat ubogal, da bi ostajal doma, da bi ne kričal po vasi, da bi se ne mikastil z drugim malim vaškim ljudstvom - ah, tega tudi mamici na ljubo ni mogel storiti.
"To dete, to dete - po kom se je le vrglo! Oče je bil tako miren - a ta otrok - kakor živo srebro ..." Često, ko je prišeč Cencek iz kake vojske razcapan domov, je mati vzela šibo raz polico. In ko je fante ob njenih skelečih udarcih na ves glas vikal in kričal, je dostikrat tudi mati sama zaihtela in zaplakala: "Ah, ta otrok v grob me spravi, v grob ..."
Ko pa je Cencek videl mater plakati, mu je vsakokrat postalo tako težko pri srcu. In zato je tudi sam še glasneje zaihtel. "Mati, saj ne bom več - nikdar več!"
In v takih trenotkih je trdno sklenil, da se resnično poboljša. A ko je zopet prišla priložnost in skušnjava, je pozabil vseh lepih in trdnih sklepov — in bil je prejšnji živi Cencek. Najbolj izmed vlseh vaščanov je bila Cencku naklonjena stara Šegulovica, ki je bila tedaj v vasi za babico. Le-ta je imela vedno kako malenkost zanj in zagovarjala ga je vedno in povsodi. Če ji je včasih mati Katra potožila, kak križ ima s fantkom, je Šegulovica resno menila: "Vesela bodi, da je tako zdrav! In da je tako živ — to je le zdravje in kri veš, kri ... Ali bi ti nemara bilo ljubše, ko bi bil kak bolehav pohabljenec? Čakaj, z leti postane že mirnejši."
In mati Katra je globoko vzdihnila ter se udala v svojo usodo ...
Pravijo, da mora imeti vsak človek nekaj, kar je drago njegovemu srcu in njegovi duši, kar ima rad, kar ljubi ... tako pravijo.
No, Cencek je razen svoje mamice ljubil še marsikaj. Kaj rad je imel mastne pogače — žal, jedel jih ni dostikrat; ljubil je sočnate črešnje, lepa jabolka, kostanje, grozdje — ah, Bog ve kaj vse je še imel Cencek rad!
Prav prijatelj si je bil nekaj časa z vaškimi psi. Posebno prijateljstvo je sklenil s kolarjevim Čuvajem. A nekoč, ko ga je posebno mučil dolg čas in ni znal, kaj naj počne, je prijatelju Čuvaju privezal na rep staro ponev. In Čuvaj je obupno cvileč begal po vasi ter vlačil za seboj ponev, ki se mu je vedno in vedno zaletavala v zadnje noge. Čim bolj je skakal, tem huje je bilo. Cencek pa in vsa vaška dečad so od smeha malone popokali.
A Čuvaj si je to zapomnil. Nekoč je na cesti Cencka prav pošteno oblajal. In navsezadnje se je kakor kak divjak zaletel v nekdanjega prijatelja ter mu odtrgal kos že malone preperele hlačnice. Od tedaj pa Cencek vaškim psom ni bil več prijazen.
Velik prijatelj pa je bil Cencek malemu Jožku, sinu vaškega črevljarja, Gašparja Kožuha. Cencek je tako toplo vzljubil Jožka preteklo zimo. Cencek se je namreč grozno rad sankal. Grič za vasjo je Bog brž nalaš ustvaril za sankanje. A žalost in nesreča! Cencek ni imel lastnih sanij. Zato je moral vedno beračiti pri sodrugih da mu jih je ta ali oni za nekaj časa posodil, ali pa mu je vsaj dovolil, da je zdrčal zajedno z njim v dolino - če je namreč bilo za dva prostora.
Preteklo zimo pa je Jožku brat naredil nove. Stare pa je Jožko podaril Cencku. In tega mu Cencek ni zabil. Od tedaj je bil Jožku, ki je bil še pol leta mlajši kakor on, izmed vsega vaškega malega rodu najbolj naklonjen.
Bila sta malone nerazdružljiva. Po cele dneve sta tičala skupaj, hodila po gozdovih, tuintam naredila komu malce škode, na primer prevrtala kje na polju kako bučo, ali porezala v gozdy nekoliko mladih smrečic in borov. A to sta storila pač le iz dolgega časa in ker sta pozabila, da bi kaj takega ne smela. Včasih sta tudi malo splezala na kako črešnjo okusit sladki sad.
In koliko zlatih gradov sta si na teh skupnih izprehodih zidala v nedosežne oblake! Če bi se jima izpolnile vse želje, ki sta jih na tihem zaupala drug drugemu — ah, gotovo bi bila že oba kralja, cesarja, ali vsaj mašnika z lepo črno suknjo in zlatimi očali. Res, to je bilo toplo in globoko prijateljstvo dvdh mladih src. A nekoč bi se vendarle skor ohladilo in razdružilo. Kako je to mogoče? Eh, to je bila prav vsakdanja in vendar malo čudna stvar.
Nekega dne je prišel v vas gospod mož. Nastanil se je v edini vaški gostilni. In očetu krčmarju je povedal, da je fotograf ter namerava vas in okolico naslikati. Da je baje zanimiv tak gorski kot.
"Lepo je pri nas, lepo — skoro tako, kakor v mestu!" so ponosno menili oča gostilničar. A oča Sivec so bili zgovoren mož. In kmalu so novico raznesli po vasi. Ljudje so se čudili, da celo semkaj v to oddaljeno vas zablodi človek s takim namenom. No, tu je bilo ljudstvo ločeno od sveta, živeče samo za-se in še nepokvarjeno in priprosto. In vse to se je godilo že pred lepo vrsto let - naravno torej, da so se fotografu čudili.
"Zavoljo vojske bo to, vam pravim, dragi moji ljudje - zavoljo vojske," je menil zvečer na vasi stari Strmškov Miha, ki je tisti čas skrbel vaščanom za obleko - in že tudi petdeset let poprej. Bil je namreč po poklicu krojač.
"Da, sliši se nekaj o vojski ... A kako da bi zavoljo vojske, stric Miha-?" "Kako in zakaj? Eh, če nam sovražnik požge vas, bo ostala vsaj na papirju - v sliki" - so se odrezali mojster Miha. Ljudje pa so zmajevali z glavami.
"Saj lahko poprašamo moža samega" — pripomni nekdo. "Le poprašaj! Ali misliš, da ti pove resnico Bog ve, kaj ti natveže ... "
To se je dozdevalo vsem prav verjetno. In pustili so fotografa v miru ter ga niso nadlegovali. Tembolj pa se je zanimala za ptujca vaška dečad. Od daleč so postopali za možem ter se čudom čudili, ko je postavil kje svoje trinogato 'kukalo' ter skril glavo v njem. Mož in vse njegovo početje se jim je dozdevalo čudno in nekako skrivnostno.
Naravno je, da se je tudi Cencek zanimal za ptujega gospoda. Z drugimi vaškimi malimi ljudmi ga je opazoval od daleč. A tudi on ni prav vedel, kaj naj si misli o tujcu in njegovem čudnem početju. Tudi z mamico je doma govoril o tem.
"Mati, ali ste ga videli?" "Koga?" "Onega gospoda!" "Kaj pa ta tebi mari, ha?" A Cencek se ni dal ugnati. "Mati, kaj pa je tisto, kar nosi s seboj ? Da slika, pravijo. Če pa niti barv nima ... " "Pusti gospoda, ti pravim! In da mu ne greš blizu! Sicer te ono ustreli." "Ustreli ... mislite?" Cencek še je začudil. "A nisem še videl, da bi ko ga ustrelilo," je ugovarjal zamišljeno. "Dosedaj ste se gospodu še smilili. A če dolgo lazite za njim in ga nadlegujete, gotovo jednega ustreli. In ali veš, da ne bo ravno tebe?" Cencek je vpričo takih besed umolknil. Rokice je utaknil v hlačni žep, in zamislil se je. "Čudna je, čudna — vsa ta stvar ... A da bi ustrelilo ... hm ... ustrelilo ... "
Ni prav vedel, kaj naj misli. A nekako neprijeten čut se ga je vendarle polastil. — "Nemogoče, res ni, da ustreli. Čudna reč vsekakor!"
Mati pa mu je še opetovano zabličevala: "Varuj se! Ne lazi za ptujim možem!" In Cencku se je zazdelo, da je res najbolj pametno, če se ptujca in njegovega čudnega kukala varuje.
A Cenckovi dobri sklepi! Koliko jih je že storil — ali pa je je tudi izpolnil? Pač bore malo! No, tega ni prelomil iz otročje lahkomiseljnosti, ampak ker je slučaj tako nanesel.
Drugega popoldne je namreč Cencek sedel ob robu gozda nad vasjo. Mati je danes prala, Cencek pa je kakor po navadi takoj po kosilu odšel malo po vasi na potep. Lepo poletno popoludne je bilo, in prijetno se je sedelo tam ob gozdu. A Cencku je bilo vendar samotno in pusto. Gašparjevega Jožka namreč ni bilo pri njem. Doma je moral čuvati mala piščeta, da jih ne odnese kaka tatinska vrana ali krivokljuni jastreb.
In ker je bilo tako pusto in dolgočasno, je Cencek pomiš1jal, ali bi ne kazalo, da se dvigne ter ide doli h Kožuhovim. Bolj prijetno bi sicer bilo, kje prosto postopati, kakor pa čepeti pri piščetih. Vendar pa je še prijetnejše, da po dva čuvata mladi kokošji zarod, kakor pa da poseda sam tukaj. V tem premišljevanju pa ga je nenadoma zmotil gosposki ptujec. Prišel je s svojim čudnim orodjem iz gozda in Cencek ga je zagledal še-le, ko je stal že tik njega.
Fante se je hipoma spomnil svarečih besed materinih in nekako neprijetno in težko mu je postajalo pri srčecu. Naglo je pomislil, ali bi ne bilo naj pametneje, da plane pokoncu ter zbeži. A to je skoro že nemogoče. — In čemu naj prav za prav zbeži? Saj ptujemu gospodu ni storil nič žalega. Vendar pa se je ogledal tja proti vasi, ali bi ne videl kje koga, ki bi ga v najhujši sili mogel poklicati na pomoč. Nikogar ni bilo nikjer — le stara Strniševa Nanca je pasla spodaj za kočico svojo kravo. No, če bo sila, bo tudi Nanca dobra za pomoč ...
Približno te misli so Cencku hitro in nerodno begale po glavi. A še predno jih je mogel prav urediti, ga gospod prijazno nagovori, češ: "No, fantek čegav pa si?"
Cencku je to prijazno vprašanje delo dobro. Obraz se mu je razjasnil ter se razširil v prijeten smehljaj. "Poljančev!" "Kje pa si doma?" "Tam-le!" "In kako ti je ime?" "Cencek." "To je menda Vincenc, kaj ne? " "Vincenc bom zapisan v šoli. Doma pa sem Cencek." Gospod se je nasmehnil. "Kdaj pa že pojdeš v šolo? " "Jeseni." "Lepo, tako je prav. A Cencek, ali hočeš, da te naslikam?" Cencek je vprašaje gledal tujca. "Da me naslika ... " je pomišljal. In nekaj se mu ni dozdevalo povsem v redu. "Bog ve, ali se možu sme zaupati?" Spet se je spomnil svaritve materine. In po strani je poškilil proti vasi, ali Strniševa Nanca še ni odgnala kravice v hlev. "Naslikam te. Glej ravno tak boš na papirju, kakoršen stojiš sedaj tukaj — kakor živ bodeš."
Cencek je vstal. In spet je pogledal proti vasi. Fotograf je opazil nezaupljivi in boječi pogled fantkov. "Nič se ne boj, nič se ti ne zgodi. Ako mirno tako stojiš kakor sedaj, bo vse v redu ... In navrh ti dam še krajcar!" "Krajcar — to bi ne bilo napačno," je naglo pomislil Cencek. In že je zabijal na svarilne besede materine in na vso nevrnost. Obraz se mu je razjasnil, in oči so se mu dobrodušno nasmehnile.
Gospod je segnil v žep ter privlekel nekaj drobiža iz njega. "No, da boš tem bolj priden, ti dam 'bačkar' (štirje krajcarji)." Cencku se je zasmejal ves obraz. Smejal se mu je tudi klobuk ter mu lezel na stran. Fante je že iztegnil roko — a takoj jo je zopet odmaknil. V zadnjem hipu se je še nečesar domislil.
"A kaj poreko mati, če me res ustreli?" je pomislil tiho. Glasno pa je menil: "A-ali me ne bode ono - ali me ne bode ustrelilo?" Gospod se je zasmejal: "Ne boj se, Cencek! — Le mirno stoj in vzemi krajcarje." Cencek je spet iztegnil roko ter vzel denar. In iznova se mu je zasmejal ves obraz. Med tem pa je ptujec že priredil svojo robo. "Le mirno stoj ... Ena — dve - tri! — Tako! Sedaj pa si res priden, Cencek. Pojutrišnjem pa dobiš sliko." "In sedaj smem iti?" "Smeš!" Cencek je, še enkrat naglo pogledal na trinogo kukalo. Potem pa jo je ves vesel udrl proti domu. Torej ga vendarle ni ustrelilo! In navrh je dobil še bačkar! Doma pa se je mati Katra napol čudila in napol jezila.
"Ah, ta otrok, kaj ta vsega ne počne! A daj krajcarje, da jih shranim. Suknjiče bo treba, sicer jeseni niti v šolo ne moreš." Cencek se je sicer težko ločil od bačkarja, a vendar ga je dal. — A predno je zvečer zaspal, je prosil mamico, naj mu ga še enkrat pokaže. In pokazati mu ga je morala! Zabičaval ji je, naj ga na nikak način nikomur ne da. No, za suknjico, to bi še morda bilo — a lepo pisana bi morala biti, ali vsaj lepo siva ...
Drugi dan pa je Cencek pripovedoval Jožku in vaški mladini, da je dobil bačkar, in zakaj da ga je dobil. "Ustrelilo pa me ni!" je pripomnil vsakemu ponosno in radostno, ko mu je pravil ta dogodek.
Tretji dan krog poludneva pa je sedel na pragu domače hiše. Ravnokar je pokosil skledo fižolovice in krožnik žgancev, ki so se še od zajutreka greli v peči. Mati je umivala v kuhinji posodo. Cencku pa je naročila, naj mirno in lepo počaka, da pospravi. Potem pa pojde ž njo na polje.
Cencek je res lepo sel na prag. A v srcu je že premišljeval, ali bi ne bilo bolje, da odbeži kam v vas, kakor pa da pojde z materjo na polje. V teh mislih pa ga je spet zmotil fotograf. "Cencek," je klical od ceste, "Cencek semkaj beži, ti dam sliko!" Cencek se ni pomišljal. Ni se več bal ptujca. In veselo je hitel na cesto. "To imaš! — Ali se ti dopade?" Cencek je vzel podobo, ki mu jo je nudil fotograf. Pogledal jo je ter se zavzel. "Ah—ah—ali ni to moj klobuk? " In snel si je klobuk raz kuštravo glavo ter ga primerjal onemu na sliki. Oči so se mu od začudenja širile. Neverjetno, kako sta si podobna! "Moj — gotovo moj! " — je mrmral. "I, seveda je tvoj! " se je smejal fotograf. "In hlače — tudi kakor moje! " "Tvoje, tvoje! " Cencku se je še bolj širil obraz. In ta srajca — in te naramnice ... "Ha-ha-ha! " Cencek je prasnil v glasen smeh.
Hipoma pa se je obrnil. In ne meneč se več za fotografa, je tekel proti domu ter vpil na ves glas: "Mati — mati — glejte me — to sem jaz — jaz sem to — ah, mati!" Mati je stopila iz kuhinje v vežo. "Kaj kričiš?" "Glejte, mati, glejte ... " In kazal ji je sliko. Tudi Katra se je zavzela. Roke si je skrbno obrisala ob predpasnik. Potem pa je vzela sliko ter jo ogledovala od vseh strani. "Ah — res, kakor živ! — Da te — kaj vse ljudje narede ... " "A kako je to, mati? — Kako se to naredi?" "Bog ve!" Hipoma pa se je Katri zresnil obraz. "Če le ni kake coprnije pri tem ... " je mrmrala zamišljeno. "Ne bojte se, mati! " — jo je miril in tolažil fotograf, ki je prišel za Cenckom ter je izpred praga gledal v vežo. In poskušal je ženici raztolmačiti skrivnost fotografije. Katra je sicer pokimavala njegovim besedam, a razumela ga je bore malo. "Daj, da jo shranim," je govorila mati Cencku, ko je slikar odšel. "Mati, naj jo še malo imam. Naj jo pokažem v vasi!" "Da jo umažete ali strgate." "O ne, ne!" — In Cencek je stisnil sliko k prsim. "Ali smem iti, da jo pokažem vsaj Gašparjevemu Jožku?" "No, pa idi. A pazi na njo! In kmalu spet pridi." Cencka pa že ni bilo več v veži ...
To so se v vasi čudili, kak je bil ta Cencek na sliki. In v marsikaterem mladem srčecu se je porodila želja, da bi ptuji gospod tudi njega tako lepo naslikal. In ob enem se jim je v dušah budila neka zavist proti Cencku.
Tudi Jožko ni bil slike tako vesel, kakor je Cencek pričakoval. Ko je prišel Cencek h Kožuhovim, se je Jožko prvi trenutek pač izredno čudil ter ogledoval sliko z velikimi in blestečimi očmi. In zopet je popraševal prijatelja, kako se je vse to dogodilo.
Polagoma pa je utihnil. Nekako zamišljen je zrl pred se ter nemo poslušal, kako drugi hvalijo sliko. Naenkrat pa je vstal ter tiho šel iz sobe. Cencek je opazil, da Jožko odhaja. "Kam greš, Jožko? " A ta ni odgovoril. Cencku pa se je dozdevalo to čudno. In nekako potrl ga je molk Jožkov. Kmalu je vzel sliko ter odšel od Kožuhovih. Zunaj pa je iskal prijatelja . Našel ga je pod hruško za hišo. Jožko je ležal na trebuhu ter si z majhnimi rokami zakrival lice.
"Jožko, kaj pa ti je?" Jožko se ni ganil. Niti rok ni odmaknil od lica. "Kaj ti je, Jožko? Povej!" "Nič!" Glas Jožkov je zvenel osorno. Cencek pa je postajal žalosten. "Jožko, ali si hud name?" "Ah, pusti me!" "Jožko, saj ti nisem storil nič žalega." "Pusti me! — Le idi s svojo sliko kamor hočeš!" Cencek je povesil glavico. — Torej slika! "Ali si zavoljo slike hud name? " Jožko je molčal. "Pa rečeva gospodu in tudi tebe naslikajo." "Nečem!" Glas Jožkov je vzenel na jok. "Ne? Zakaj ne? " "Ah — pojdi! — Če pa ne greš ti strani, pa pojdem jaz." In Jožko je skočil pokoncu. Predno je mogel Cencek še kaj reči, je že izginil za hišnim oglom ... In Cencek je sam samcat stal pod hruško. Otožno je zrl zdaj tja proti oglu, ki je izginil za njim prijatelj, zdaj na sliko. Veselje, ki ga je še ravnokar imel s sliko, ga je minevalo. "Torej Jožko je hud name— zavoljo te slike!" Tako težko mu je bilo pri srcu. Jožka ima tako rad, in slika mu je tudi tako draga in ljuba. In ravno ta lepa slika naj naredi razpor med njima. Sveže ustnice so mu vztrepetavale. V nedolžnih očeh pa se mu je nekaj zalesketalo — in po mehkem ličecu sta mu zdrknili dve svetli solzi ... S povešeno glavo je hitel za vaškimi hišami proti domu. Mati ga je še čakala doma. Brez obotavljanja ji je izročil sliko, naj jo hrani.
Potem pa je šel ž njo na polje. Katra je plela Sivčevo pšenico. Cencek pa je ob kraju njive celo popoldne presedel mirno in globoko zamišljen. Mati se je temu izredno čudila, ker kaj takega še skoro ni pomnila.
Zvečer pa se Cencek vendar le ni mogel premagovati. Po večerni molitvi je prosil mater, naj mu pokaže sliko. Nekaj časa jo je pozorno in zamišljeno ogledoval, potem pa jo je dal mamici nazaj in tiho je legel na klop ob peči ...
"Da, tudi Jožka mora naslikati. In vse bode zopet dobro!" S to mislijo se je drugi dan Cencek prebudil. In proti poldnevu je šel k botru Sivcu vprašat, kje je tuji gospod. "Kaj pa hočeš ž njim? — Saj te je menda že fotografiral" — so menili boter Sivec ... "Ali te naj slika še enkrat?" "Ne, kumek! — A da bi tudi Kožuhovega Jožka." "Nič ne bo. Gospod fotograf se je danes zjutraj odpeljal od nas."
Nova žalost za Cencka. Torej s sliko Jožkovo ne bo nič. "Kaj se tako kislo držiš? Vesel bodi, da so te gospod tako lepo naslikali. Tu imaš žemljo." "Bog plati, kumek!" A tudi žemlja Cencka ni kaj posebno potolažila. Kaj pa sedaj? Ni vedel, kako si naj pomaga, kaj naj stori, da prijatelja potolaži. Najbolj pametno se mu je še dozdevalo, da poišče Jožka ter mu pove, kaj da je storil zanj, a da je zdaj vse prepozno.
A Jožko ga je nekako malomarno poslušal. Razgovor se jima ni mogel prav razpresti. In kmalu sta se razšla. In to je Cencku delo tako hudo! Tako rad je imel Jožka. "Ah, ta slika! Brž bi bilo bolje, da bi me gospod ne naslikal!" A videti jo je vendarle moral vsaj enkrat na dan. Sicer ni bil miren. A veselje, ki mu ga je delala slika, mu je vedno kalila misel na Jožka ...
In tisti čas, kakih štirinajst dnij približno, Cencek ni vznemirjal vas in vaščanov s svojim krikom in mladostno razposajenostjo. Bil je čudno tih, miren in zamišljen. Mati Katra pa je bila v velikih skrbeh za Cencka. "Uroki so to, uroki ... Saj sem pravila, da se iz tega ne bo skuhalo kaj dobrega. Mož ti je gotovo urekel. — Bog ve, kak človek je bil. Ali te boli glava Cencek?" "Ne!" A matere to zagotovilo ni umirilo. "Dete samo ne ve, kaj mu manjka in kaj ga boli." In vrgla je tri žareče oglje v skledico mrzle vode. In res so šli na dno, kar je Katro še bolj prepričalo, da je Cencku res urečeno. In fante je moral pol vode popiti, dasi je trdil, da je povsem zdrav. Z ostalo pa mu je mati močila čelo in teme.
A Cencek je vedel, da to zdravilo gotovo ne bo pomagalo ...
A ta mehka mlada srčeca — kmalu celijo in kmalu zabijajo. Tako je tudi Jožko kmalu pozabil svoje boli in žalosti ... In črez dva, tri tedne sta si bila s Cenckom zopet najboljša prijatelja. Slike Cencek Jožku ni več kazal. A sam jo je ogledoval doma še često.
Po vasi pa je Cencek vpil kakor prejšnje dni. In zopet se je ves vesel in razposajen ravsal s fantki in paglavčki, lučal s pračo kamenje ter uganjal še raznolike druge nedolžne vragolije ...
Vaščani pa so se zopet jezili nad njim ter govorili kakor prej: "Ah, ta Cencek — ta Poljančev Cencek!"