Polnočnica
| Polnočnica Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Čutil je utrujenost v nogah in po vsem telesu, a neprijetno mu je bilo, če se je spomnil svoje tesne sobe in blodil je dalje po vlažnih ulicah. Vsa okna so bila razsvetljena in izložbe so se bliščale v beli svetlobi. Tlak je bil pokrit z mrenastim, spolzkim blatom, ki se je na širših trgih in cestah sušilo, da je bilo podobno polstrjeni, črni smoli. Popoldne so se zgrnili čez nebo sivi oblaki in padlo je nekaj kapelj, pomešanih s snegom; a zdaj se je zjasnilo in mrzel veter je pihal od severa.
Vse mesto je bilo polno ljudij. Hodili so od izložbe do izložbe z nemirnimi koraki, zarudelimi obrazi in z zadovoljnim smehljajem na ustnih. Dame ogrnjene v dolge, s hermelinom obrobljene plafiče, roke v gorkem mufu in ovratnik privihan visoko do frizure. Moški v tesno zapetih suknjah, roke v žepih in klobuk globoko na čelu. Na kakem oglu je stal otrok v letni obleki, okrog vrata pisano ruto; oči so gledale nemo in začudeno, kakor bi plulo mimo njih brez prestanka čudovito neznano življenje iz oddaljenega sveta. Po tlaku je hitela vsak trenotek slabo oblečena ženska z nezadovoljnim pogledom in prezeblim obrazom, pod pazduho košaro ali papirnat zavoj. Vozovi so drdrali, na križpotih se je zdaj pa zdaj zajezil promet ... povsod nervozno hitanje ... nestrpno postajanje ... govorjenje in smeh.
Ivan Mrak se je motal mej množico brez posebnega namena. Na obrazu in na obleki se mu je poznalo, da je diurnist. Lica stisnena, upala in dolgočasna; na temnih, krasno obokanih obrvih in na visokem čelu se je poznala inteligentnost; rujave velike oči so gledale krog sebe brez zanimanja; na vsem obrazu je bilo nekaj odživelega, zaprašenega, kar nikakor ni spadalo mej veselo vrvenje; spodobilo bi se bolj na mrtvaški oder. Obleka Mrakova je bila slaba in obnošena; namesto suknje je imel ogrnjen havelok, ki se je vihal v neštevilnih gubah krog koščenih udov.
Ogibal se je samotnih ulic in kadar je opazil, da je hrup ponehaval in da je svetloba bledela, vrnil se je na živahnejšo cesto, mej najgostejše gruče ljudij. Hotel je, da bi se mu bleščalo pred očmi, da bi ga glušilo šumno življenje. Za posamezne pojave tega življenja se ni brigal. Postajal ni pred izložbami, ozrl se ni za najlepšim dekletom, — njegova ustna so ostala mirna, kakor prilepljena druga na drugo in obraz je rudel samó od mraza ... Noge so stopale težko in nejednakomerno, na licih in na rokah se je koža strdila. Zavil se je tesneje v havelok, privihal ovratnik do ušes ter hitel z urnimi koraki po neizmerno dolgi, zapuščeni ulici. Tu pa tam se je svetlikalo izza zastrtega okna, časih je stopila iz kake veže tesno ogrnjena postava ter izginila za oglom. V dolgem razdalji so dremale plinove svetilke, pot je bila zmirom bolj blatna in zanemarjena.
Zavil je v temno vežo, prižgal žveplenko ter stopal po ozkih stopnicah navzgor. Ko je prišel v svojo sobo, odložil je klobuk ter legel v haveloku na posteljo.
Hladno je bilo mej temi vlažnimi stenami. Oko se je zdaj pa zdaj streslo v vetru; na nasprotni strani ceste je stala svetilka in bledikasta svetloba je trepetala ravno nad posteljo.
Mraku so prihajali v spomin njegovi mladi dnevi, njegove krasne sanje, polne zmagoslavnih načrtov in jasnih nad. In konec teh zmagoslavnih načrtov in jasnih nad je prazna podstrešna izba in služba diurnista. Ni si mogel nikdar razlagati, kako je prišel do tega čudovitega zvršetka.
Kriva je bila njegova idealnost ... Ne, — če se dobro premisli, ni bil baš tako idealen. Kadar je bil dobre volje, bril je norce iz svojih sanj in svojih načrtov ... Dà, kriva je ta uničujoča ironija; komaj je vzplamtel v srcu prvi plamen močí in navdušenosti, padla je nanj frivolna ironija, samouničujoč, grenak zasméh ... Čemu je treba premišljevati? Akti so sklenjeni, stvar je končana.
Kar ga je grizlo najglobokeje v prsih, — o tem ni hotel premišljati, kakor se boji bolnik, da bi se dotaknil s prstom nezaceljene rane.
Kadar se je spomnil za trenotek njenega mladega obraza, njenih toplih očij, stopila mu je kri v lica in stiskal je pesti ... Izgubljeno, — vse izgubljeno. To je preteklost, izbrisana za vedno; da bi se mogla iztrgati iz srca, četudi bi se izlila iz njega gorka kri ... Obraz mu je gorel od sramote, od brezupne ljubezni, od kesanja ... Prijatelj, ti si diurnist; tvoja suknja je ogoljena in tvoji čevlji so raztrgani; ne želi žene svojega bližnjega, in pred vsem ne žene svojega šefa ... Ustna so se mu zategnila v prisiljeni nasmeh, — a v istem hipu je čutil, da bi dal življenje za jeden sam pogled njenih očij ...
Nocoj je sveti večer.
Pred tremi leti je bil ob tem času v gostih pri Pelanovih. Na mizi je stalo nedovršeno božično drevesce, prižganih je bilo šele dvoje ali troje svečic. Ostala sta za trenotek z Ano sama. On jo je objemal in poljubljal, ona se je branila s smehljajočim obrazom ...
„Ti, Anica ... moja duša ... moje življenje ...“
Pozneje so šli k polnočnici v samostansko cerkev. Mraz je rezal v lica in nebo je bilo svetlo in jasno. Mej potjo je opomnila Ana: „Ali, Ivan, kaj bo iz tega?“
Pogledal jo je začuden.
„Kaj naj bo?“
„Ah! ... Pravijo, Ivan, da ti samo sanjariš in nič ne študiraš. Da ne bo nič s teboj.“
Mrak je molčal in temna rudečica mu je zalila obraz ...
To je bilo pred davnim časom, pred tremi leti. Danes le mu je zdelo, da je minilo od onega večera že pol stoletja. Ana je napravila imenitno partijo in on se je zakopal v papirni grob, mej akte in protokole.
V elegantni sobi gospoda svetnika Malinovca je gorela svetilka pod zelenim senčnikom. Gospod svetnik je oblekel rdečo, rožasto spalno suknjo, izza katere je gledala drobna, plešasta glavica. Sivi obraz je bil pokrit z gubami in očesca so gledala zaspano in motno izza naočnikov. V rokah je držal časopis, a polagoma mu je zlezel na kolena; gospod svetnik je bil pripravljen, da zadremlje, ko je stopila v sobo njegova mlada soproga.
„Prijatelj, ali pojdeš k polnočnici?“
Gledal jo je s široko odprtimi očmi in skrajno začudenim obrazom.
„Kaj ti pride na misel?“
„Da pojdem k polnočnici ... A prosim Vas, gospod svetnik, ne glejte me tako zaspano. Vi ste čudovito smešni, kadar delate tak obraz.“
„Odkod hipoma vse to?“
„Jaz se dolgočasim, — dovolj. Ali pojdeš? Da ali ne?“
„A jaz vendar ... Ana, to se vendar ne spodobi. Moja rajna žena —“
„Je umrla od dolzega časa. Torej ne pojdeš? — Ne? — Ne! — Lahko noč!“
Gospod svetnik je sedel nekaj časa trdo in nepremično od začudenja in slabe volje; a kmalu so mu zlezle trepalnice na oči in zadremal je na stolu.
Skrbno zavita in omotana je hitela Ana po ulicah proti samostanski cerkvi ... Obšel jo je poseben čut, poln brezskrbnega razkošja in vesele mladosti. Predstavljala si je, da je še otrok, da ima pred seboj še vso krasno, neznano prihodnost. Pozabila je na svoj dom in na moža, katerega ni ne ljubila, ne zaničevala. Zdel se ji je otročji in smešen in napravila je iz njega, kar ji je bilo drago. Imela je vse, kar je zahtevala, – a cele dneve jo je mučil neznosen dolgčas. Ležala je na divanu in jokala, ne da bi sama vedela zakaj. Ni ji prišlo na misel, da bi se kesala ali da bi si želela nazaj prejšnjih časov. Tam je bilo uboštvo in tega je je bilo strah, – bolj kot dolgočasnih ur in plešastega moža ...
Zazvonili so zvonovi z zamolklim, melodičnim glasom. Ulice so oživele; od vseh stranij so se čuli hiteči koraki; zdaj pa zdaj je pridrdral voz, postal pred cerkvijo, in iz njega je stopila sključena, črno oblečena starka ter izginila skozi portal. Motna svetloba je prihajala skozi visoka cerkvena okna.
V istem času je skočil Ivan Mrak s postelje, kot da ga je stresel kdo za ramo. Udje so mu bili od mraza trdi in okorni. Stegnil je roke in vzbočil prsa. Na cesti je še vedno gorela svetilka. Čul je pod oknom korake in govorjenje; zdelo se mu je, da še ne more biti pozno. Vzel je klobuk, tipal z rokami po stopnicah navzdol ter stopil na ulico.
Zvonilo je k polnočnici in Mrak je pospešil korake. Spreletavalo ga je po telesu in v roke ga je zbadalo kakor z iglami.
Samostanska cerkev je bila natlačeno polna. Na oltarjih, na stenah, na lestencih je gorelo brez števila sveč. Ljudje so se tiščali drug ob druzega, roke v suknji, obraz v ovratniku. Vzduh je bil težak in hladen; dišalo je po svečah, po kadilu, po različnih parfumih in po izhlapevanju teles. Mraz je bilo samo v noge, a prestopiti se ni dalo. Gnječa je naraščala; prerivali so se naprej proti oltarju in zopet nazaj. Tu pritajen smeh, nestrpno šepetanje; tam vznemirjeni obrazi in polglasne besede.
V svečanih oblekah so stopili duhovniki pred oltar in na koru so se oglasile orgije.
Ivan se je zdrznil in kri mu je zastala v srcu. Krog sebe ni videl več neštete množice, ne zlatotkanih oblek pred oltarjem, ne bleščečih lestencev pod seboj; ni slišal bučečih glasov, ki so se vsipali s kora po katedrali, ne raztresenega šepetanja poleg sebe.
Zdelo se mu je, da je sanjal svoja temna poslednja leta, – da se je vrnila preteklost z vso svojo cvetočo krasoto. Dva koraka od njega je sedela njegova ljubica, s svojim nedolžnim obrazom, s svojimi toplimi očmi. Vsesal se je v njen obraz z vročimi, omotnimi pogledi in sedanjost in prihodnost je izginila zanj.
„In kako se Vam je godilo, gospod Mrak, v tem dolgem času?“
„V tem dolgem času, milostiva, nisem živel.“
Nji se je zdelo to svidenje tako kurijozno in kratkočasno, da je ležala v njenem glasu gorka, razposajena ljubeznivost. Mraku je bilo vroče in tresel se je od ljubezni in razkošja.
Mimo njiju so prihajali ljudje, hiteči z urnimi koraki proti domu. Kakor se je kdo ozrl nanjo, obrnila se je ona v stran. Vsa stvar se ji je zdela originalna in krasna, a kljub temu ni hotela, da bi jo kdo spoznal.
„Ali se spominjate najine polnočnice pred tremi leti? Spremljali ste me kakor danes — in takrat sva napravila vse daljšo pot.“
„Zdelo se mi je, da ste pozabili na tisti čas, — da ste izbrisali za zmirom vse, kar je bilo nekdaj.“
„A kaj Vam pride na misel! Tega bi ne mogla pozabiti nikdar. Ah, lepo je bilo takrat ...“
Mrak je pozabil nase, na svoje uboštvo, na ves svet. Ko sta stopila v vežo njenega stanovanja, ovil je roko okrog njenega pasu ter jo pritisnil k sebi.
„Samo en poljub, Anica, življenje moje ...“
Iztrgala se mu je šiloma, in njen obraz je bil resen in nezadovoljen.
„Gospod Mrak, vedeti morate vendar, kaj se spodobi! Ali ste pozabili, kdo sem jaz in kdo ste Vi?“
Mrak je stal okamenel in s povešenimi rokami.
„To se pravi, nisem Vas hotela razžaliti ... Ali, gospod Mrak, Vi sami ste vzrok, da sem Vas spominjala neprijetnih stvarij ... Lahko noč!“
Njena obleka je šumela po stopnicah in Mrak je čul, kako so se duri odpirale in zapirale. Čutil je v prsih bolečino, kakor da se mu je zasadilo vanje mrzlo jeklo.