Polumrak je v njeni sobi

Polumrak je v njeni sobi

Polumrak je v njeni sobi;
sveča plapola na mizi
in tresoči, bledi žarki
léno dremljejo na stenah.

Tam na postelji Milena
poloblečena leži;
kot v sanjàh nemirnih, težko
dvigajo se prsi njene.

»Ne, ah ne krasnà in jasna
kakor toplo majsko jutro...
Ah bojim se je, bojim se
te ljubezni smrtnoblede.

Oni prvi lepi večer...
Sanje, vse otroške sanje,-
ta nedolžna, tiha sreča,
to boječe hrepenenje...

Prvikrat nas je posetil-
koliki je že od tega?
Zdi se mi že davno, davno...
Ali bilo je prelepo.

In mamá je govorila,
govorila brez prestanka,
bógve kaj vse...ni besede
nisem takrat razumela.

Gledala sem samo njega,
poslušala samo njega
in drhtela sem od sreče,
zdelo se mi je, da sanjam.

Lep je bil: oči njegove
nepokojne, koprneče;
okrog usten-lahna senca,
krožil je smehljaj ponosen.«