Pomagaj, Gospod

← Nazaj

Pomagaj, Gospod Lojze Grozde

Moj Bog (1) →

Viri:	Izvir, 1938–1939, stran 169; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, stran 64–65, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prečudno sem sanjal nocoj,
da strašna tema je nastala,
da zemlja se je zamajala
in znašel sem se pred Teboj.

Na križu razpet si Ti bil,
na zemljo iz ran je kri lila
in usta so ti govorila:
»Fant moj, ti tega si kriv.«

In jaz pred teboj sem stal.
Noge so se mi pošibile,
solze so oči mi zalile
in na kolena sem pal.

Sem videl dušo svojo
umazano od hudobije,
pa Tvoja kri nanjo se vlije
in kmalu opere jo vso.

Tedaj sem zaslišal glas tvoj:
»Očiščen si, pojdi v življenje,
kjer naj te ne straši trpljenje,
ker bom jaz vedno s teboj!«

»O bodi z menoj res povsod,
glej, vali življenja besnijo
in mene utopiti pretijo,
pomagaj mi, reši, Gospod!«