Moja šestdesetletnica (vse pravice pridržane) Pomemben napredek
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Še enkrat najznamenitejši dogodki 1928
Spisano: 11. decembra 1927
Izdano: Slovenski narod
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kar se tiče naprednosti, je Ljubljana jako napredna. Vsi Ljubljančani so napredni: nekateri so napredni kar tako in brez pridevka, drugi pa so »resnično napredni« in so ti seveda nekoliko manj napredni nego oni, kajti so napredni le v mejah resnice in se ve, da je resnica jako omejena reč in se pravzaprav ne ve, kakšna da je in ali je sploh.

Poglavitno pa je, da so Ljubljančani napredni in da so napredni vsi. Vsako leto so napredni huje.

Na primer letošnji Miklavž — še nobeno leto ni bila takšna njegova slava kakor letos. Vsi krogi, napredni in resnično napredni brez razlike vere, spola in aboniranega dnevnika so si bili složni na polju svetega Miklavža — ta složnost je velepomemben napredek — ne eden ni bil zoper, in mislim, če bi bile občinske volitve, Miklavž bi dobil glasove vseh volivcev, prav vseh, od prvega do zadnjega, in prigoljufane glasove še povrhu in bi bil soglasno izvoljen za župana.

Tolikšno je vanj zaupanje in mislim, da je tolikšno, ker Miklavž ni umazan, ampak ima odprto bisago, kar je od silnega pomena za vero in prosveto. Takih mož nam je treba, pa bi hitro ozdravelo javno življenje in bi bil en sam hlev in ena sama stranka.

Častil se je Miklavž na vse različne sorte in so mu bile vse sorte prav — nobene ni zavrgel. Razmere in talenti so pri različnih ljudeh različni, vsi ne morejo po enem kopitu, ampak vsak, kakor more, le namen mora biti dober in da ni ogrožena javna varnost in policija.

Na primer so ga mnogi verniki častili v gostilni ob vsak dan svežih krvavicah in pečenicah in zajamčeno pristni portugalki, a je darila sprejemal odbor do šestih zvečer. Drugim je narava razvila talente bolj spodaj, pa so na čast mu plesali čarlston in džesbend in foksterier. Sedaj v adventnem času so sicer ples in gostije greh in bi bil ta greh dovoljen le z dovoljenjem kn. šk. ordinariata. Toda Miklavž ni tak, da bi ljudem gledal v zobe in pod noge, — to se sploh ne spodobi — nego gleda le v srce in obisti.

Ulice so bile zvečer kakor tisoč in ena noč.

Nekatere prodajalne so imele v izložbah cele oltarje z razkošnim peklenskim ognjem, ki so v njem rajali objestni hudički, imenovani parklji. Parkljev je bilo videti skoraj več kakor Miklavžev, in če bi bil Miklavž kdo drug in ne Miklavž, bi bil morebiti razžaljen. Toda Miklavž ni tak, da bi rekel: Jaz in samo jaz in nihče drugi! — Nego je bolj moder in ve: če ne bi bilo parkljev, tudi zanj ne bi bilo službe.

Po drugih izložbah pa so bili Miklavžu na čast postavljeni Miklavži. Bili so si jako podobni, nobeden ni imel brade ostrižene na »bubi«, niti niso bili iz umetniške razstave, nego so imeli ravne ude in glavo tam, kjer se spodobi, in ne kod na hrbtu ali na trebuhu.

Koder je kaka prodajalna posebno lepo in spodbudno častila Miklavža, je posredovala policija, da je prodajalna nekoliko odnehala, kajti ni mogel tramvaj mimo zaradi gneče.

Skoraj nobena prodajalna ni bila čisto brez in če ni zmogla več, je imela vsaj rdečo luč — malo rdeče luči, pa je bil Miklavž! In so z rdečo lučjo spoštovale Miklavža galoše in pecivo in hlače in parfumi in ribje olje in knjige in šivalni stroji in glistavčki in sir in vampi in železne blagajne in sardine in nogavice in frizure in kravate in modni saloni in obliž za kurja očesa. Vse je tekmovalo v enodušnem navdušenju: gostilne in Sokol in konzumi in kavarne in obrt in industrija — in le malokateri je bil, da ni.

Ganljivo je bilo videti: celo skromni zavod, ki je namenjen resnični človeški potrebi in ima dva vhoda, za moške posebej in za ženske, je gojil slavne te dni rdečo luč in prijazno vabil posetnike. Ne dvomim, da se je vrli dami, ki s precizno spretnostjo vodi ta zavod, obnesel račun in želim naj se ji s pomočjo visokega zaščitnika obnese še naprej v zvišani meri, zlasti naj ji bo zavod obvarovan Damoklejevega meča redukcije, ki žalibog raznim drugim zavodom žuga iz Beograda in so potem potrebne stavke in protesti in manifestacije in očitki, katera stranka da je kriva.

Lahko se reče, da je proslava bila veličastna in je naredila vtis na vsakogar.

Le režim je zamudil tudi to pot: za Miklavža ni imel kredita in se ve, kje tiči zajec: Miklavž ni v partiji! Zato ga režim prezira in brezobzirno gazi svetinje naroda, kar nikakor ni v skladu s poljem vere in prosvete!

Na primer se je pikro opazila sodnija, da ni imela ne sence kakega Miklavža niti ne toliko pekla in parkljev, kar bi šlo za noht. Lahko jo je sram, ko ima še veliko večji obrat kakor razni drugi obrati, ki vendar mimo njih ni mogel tramvaj in je morala posredovati policija. Zaradi malo proslave Miklavža ne bi šla sodnija v konkurz niti ji ne bi bilo treba posebnega kredita. Kakega sodnika gotovo ima, ki ima brado za Miklavža, državni pravdnik bi lahko bil za angela s sabljo, in kdor bi bil obsojen, pa bi prišli ponj oni iz jetnišnice in bi rožljali s ključi.

Takisto se je narod jako pikro zgražal nad davkarijo, da ni štela Miklavža za vrednega niti počene rdeče lučke.

Taka reč se bridko maščuje in se bojim, narod si jo bo zapisal za ušesa in se naj sodnija in davkarija ne čudita, če jima stranke izostanejo in bo potem kriza.

(Slovenski narod, 11. decembra 1927)