Pomiloščen.
Spomin iz vojnih časov
Besedilo ni v celoti digitalizirano, konec manjka.
Izdano: Amerikanski Slovenec 5. januar 1900 (9/3), 6
Viri: dLib 3
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bili so se pri Vionville.

Z velikim trudom se je ulanski oddelek zopet uredil, vroča je bila bitka, marsikaterega je manjkalo.

Ulanci so stali poleg svojih konj, kakor so stali pri ukazu: »Zajezdite!« brez govorjenja, nemi, smrtno utrujeni in onemogli.

Telesne moči so bile od strašanskega truda porabljene, živci prerazdraženi od groznega smrtnega jahanja: predrli so dve sovražnikove vrste, vse je bilo pomorjeno, kar je stalo. Bil je to najbolj krvavi dan v celi francoski vojski.

67.000 Nemcev z 222 kanoni je zmagalo francosko armado, obstoječo iz 138.000 mož z 488 kanoni. A z kolikimi žrtvami!!

Peš polk štv. 16 je sam zgubil ta dan 49 častnikov in 1730 mož — ubitih je bilo 27 častnikov in 526 mož.

Zmaga je bila le strogemu redu pripisati, brez iste bila bi nemogoča!

Ležali so poleg konj, spali, a tudi čuli niso, slišali in vidili niso, ko je divjala pred njimi bitka še naprej, da! tem besneje divjala; bili niso ta dan za nobeno rabo več, onemogli so.

Le častniki so stali na ospredji, ter govorili poltiho z solznimi očmi; marsikateri ljubljeni, hrabri, veseli tovariš je ležal tu na zeleni trati z razkoljeno črepino, z prestreljenimi prsi, pomandran od konjskih kopit — o! vojska je najstrašnejše grozodejstvo.

Vendar, proti večeru, pride ukaz za odhod v bližnjo vas, da si moštvo in žival za par ur privošči počitka in miru.

Živci so se pomirili, a natura je zdaj zapovedujoč zahtevala svojo pravico in na pol speči, na pol čuječi so jezdili ulanci — bilo jim je vsejedno, kam idejo, le mir! in spanje!

Kako so jezdili, niso vedeli, tudi ne, kako se imenuje vas, želeli so edino le, priti kam pod streho in spati!

Vas, v kateri so bili nastanjeni, ni bila slaba; predpisana dobava je bila od načelnika te vasi točno izročena.

Mož je ljudem dobro storil; s srčnim pogumom in okrepčanim telesom so začeli najprvo svoje konje krmiti in snažiti, orožje v red spravljati, na kar so se začeli pogovarjati, kaj so vse doživeli.

Kdo bi jim zameril, ako se zdaj pri polnih kozarcih vina, dobrohotno razvedrujejo?

Na koncu vasi v nekem hlevu, sedita en podčastnik in en poddesetnik na svojih sedlih, vsak trenutek pripravljena za osedlanje in "feldflaša" napolnjena z dobrim rudečim vinom je romala od enega do druzega, in vsakdo je krepko vlekel iz nje.

Bila sta prijatelja od mladih nog, v šolo sta skupaj hodila, igrala se in tikala.

Podčastnik Lebar je pripovedal, svojemu prijatelju Trugerju, kako je nekega francoskega častnika z enim mahljejem s konja posekal, in poddesetnik si tudi ni dal čez rame gledati, marveč je vstal, ter prinesel svojo sulico, na kateri mu je pokazal s krvjo pomočeno zastavo.

»To ni nič, Zepl,« baha se podčastnik, »s sulico navadnega infauterista prebosti, a s častnikom, oko v oko, meč križati! To je pogum.«

»Na, le pustiva to, Anton!« tolaži ga poddesetnik in postavi stražno orožje tiho v kot.

»Svojo dolžnost smo vsi storili kar si ti napravil, bi bil tudi vsakdo drugi!«

Podčastnik napravi velik požirek iz steklenice, katere pa ni izročil tovarišu, kakor prej.

»Nanu?« vpraša ta, »kaj pa to pomeni?«

»To pomeni, da jaz več ne pijem z teboj iz ene posode, ker si butec!« zarujove podčastnik divje.

»Butec si ti!« zavrne ga poddesetnik, »vino je moje, kakor tvoje, sem z njim!«

Vino je razburilo oba, podčastnik je vstal in si opasal sabljo.

»Ali veš ti, da sem jaz tvoj predstojnik?« vprašal je poddesetnika.

»Seveda vem to!« odgovori ta. »A jutri sem tudi jaz mogoče že podčastnik, skušnjo sem tako že napravil.«

»Skušnjo sem, skušnjo tje,« jeclja podčastnik, »ti si me imenoval butca, — jaz te bodem ovadil!«

»Ne norčuj se sam iz sebe, človek, ti komaj stojiš! kaj naj poreče nadstražnik, ako prideš v tem položaju k njemu.«

»Kaj? ti praviš, da sem pijan?« rujove podčastnik hripavo in si pokriva čako.

»Ti si aretiran!« in pri teh besedah hoče poddesetnika za rame pograbiti.

Truger se mu iztrga — ter sune gugajočega se tovariša, da je odletel v kot.

Z divjim srdom se pobere podčastnik, izvleče sabljo iz nožnice, ter plane na poddesetnika. Drugi ulanci, ki so na vrtu ležali, so slišali ta prepir, a prišli so — prepozno.

Poddesetnik se je zagnal na podčastnika, mu izvil sabljo iz rok in ga dobro naklestil.

Z trudom se je ulancem posrečilo, pretepača razdvojiti in ko si je podčastnik svoj krvaveči nos v čebru spral in ohladil, oblekel se je popolno in rekel proti poddesetniku:

»Čakaj! To si bodeš zapomnil!«

Že precej streznen je šel k nadstražniku, kateremu je službeno sporočil, da ga je poddesetnik Truger dejansko napadel.

Nadstražnik se je trudil zaman, ga od tega nesrečnega koraka odvrniti, ostal je pri besedi in moral je ž njim k škandronskemu načelniku.

Ta je vzel stvar jako resno, je poklical poddesetnika, sestavil zapisnik in proglasil poddesetnika ujetnikom.

»Red mora biti,« reče na poddesetnikovo prošnjo, »v vojski temveč, tisočkrat več, kakor v mirnih časih; kaj bi bilo iz nas vseh, ako ne bi bilo reda? Mi vsi bi bili tako mogočnemu sovražniku nasproti zgubljeni!«

V vojski gre kaj tacega hitro.

Popoludne je bilo sklicano vojno sodišče, katero je poddesetnika Trugerja zaradi dejanskega napada na predstojnika, obsodilo na smrt.

Tako stoji v vojnih zakonih, na katere je prisegel!

Ker je bil pa poddesetnik nahujskan, predlagal je vojni državni pravdnik sam za napravo prošnje na kralja za pomiloščenje.

Kakor v sanjah slišal je Truger svojo smrtno sodbo, in podpisal z tresočo roko zapisnik; mehanično je stopal za podčastnikom.

Ječe seveda ni bilo, tje v kot hleva so mu vrgli snop slame in konjsko odejo in nemo pred se zroč, pade na odkazani prostor. En ulanec z golo sabljo v roki ga je stražil.

Ko so drugo jutro tovariši zasedli konje, za bitko pri Gravelotte, eskortirala sta dva malo ranjena vojaka en podčastnik in en ulanec, smrtnega kandidata na trdnjavo Grandenc.

To je dolga pot do Grandence in osobito v vojskinih časih se potuje jako počasi.

Tudi na nemški zemlji se ni tem trem nič kaj mudilo in na oskrbovalnih uradih jedli in pili so prijateljsko vsi trije skupaj.

»Jej in pij pogumno,« prigovarja mu podčastnik dobrovoljno, »kdo ve, ako se ti bo še kedaj tako dobro godilo?«

Začudeno ga pogleda Trugar.

»Kako to?« — vpraša. — »Saj bodem pomiloščen in vojska še ni končana.«

Podčastnik ga milo po strani pogleda; mar ta nesrečnež zares ne sluti, s kako strašno kaznijo bode pomiloščen? S kaznijo, proti kateri je smrt očitna milost?

»Kaj sem pa vendar storil?« vpraša se Truger; svojega sošolca sem naklestil! Da je bil ta slučajno podčastnik, to nič ne predrugači stvari.

V službi tudi ni bilo, ali ni on začel prepira? Ali se naj od pijanega človeka pustim prebosti? Nikoli! — To mora kralj na prvi pogled sprevideti, kakor hitro mu bodo akti predloženi in predloženi mu morajo biti, to je vedel.

Gotovo so morali akti kralju predloženi biti, a to ni tako hitro šlo, kakor si je Truger mislil; zlasti sedaj v vojskinem času, ko železne kocke sem ter tja po zraku frčijo, ko vsaki dan tisoči in zopet tisoči svojo življenje zastavljajo — za domovino in za zmago.

Teden za tednom je minil, minili so meseci in še vedno je sedel Truger v Gradenci v preiskovalnem zaporu.

Sčasoma bilo mu je vendar nekako čudno pri srcu, kajti tovariši so mu počasi stališče razjasnili in njegov up, zopet pred sovražnika priti in se z hrabrostjo odlikovati — je splaval po vodi.

Pač je čul o sijajnih zmagah, a razveselil se ni teh novic; pač je slišal, da se je njegov prijatelj Lebar, kateremu se ima zahvaliti za svojo nesrečo, isti dan pri Gravelotte, od pekoče vesti preganjan, s smrtnim zaničevanjem zaprašil v sredo sovražnikov, da so ga po končani bitki našli do nepoznanosti razsekanega, a njegovo prenaglost ni s tem poravnal. Prekletstvo — brez vsacega vzroka cvetoče človeško življenje za vedno uničiti, moral je vendar seboj vzeti k veliki armadi, k večnemu sodniku!

Tudi svojim starišem je pisal Truger. Njegov oče je bil sam vojak, zato je pričakoval, da mu pomaga, da bode prej stvar končana! Vojska je bila zares že končana, a Truger še ni prišel ven.

Očetov odgovor ni bil nič kaj vesel.

Ni mu predbaceval hudega, ker se je z Lebarjem upijanil in stepel, a pisal mu je, da bi mu bilo vseeno ljubše, videti vsaj svojega sina v cerkvi na spominski plošči padenih vojakov zaznamovanega, nego, da se mu bode tako godilo, kakor se mu sedaj.

In ako mu ni bilo usojeno umreti častne smrti za očetnjavo, potem bi bilo še vse eno bolje, da bi bil vojaški zakon svoje zvršil; da, bolje bi bilo, tisočkrat bolje, nego človeka živega pokopati.

Zdaj so se mu oči odprle in grozo je sprevidel, kaj ga čaka.

Nekega poludne, ob 12. uri, pride podčastnik, kateri odpre njegovo celico, ga pogleda od zgoraj do doli in pravi potem:

»Idite z menoj, Truger, k vojnemu državnemu pravdniku, Vaše pomiloščenje je tu!«

Pomiloščenje tu! Čast bodi Bogu!

Kako dolgo, kako neskončno dolgo je na to čakal! Kolikokrat je bil že obupal in vendar je pričakal — pomiloščenja!

Njegove oči so se mu svetile, srce mu je hotelo počiti in hitro si je zapel obnošeno ulanko.