Pomlad (Fran Roš)
Pomlad Fran Roš |
|
Pomlad prišla je s tihimi koraki
in čez polje lahno dahnila
in spečo zemljo prebudila.
Pomlad s koraki tihimi
prišla je tudi k meni v sobico;
prav tiho stopila in mi dahnila
na čelo je poljub.
iz sanj sem planil, gledal ji v oko,
v oko tak milo tak sladko,
ne vem kako pač dolgo.
Ko se vzravnala je in spet odšla
s koraki tihimi in v mislih
pustila samega me težkih
sledil se ji z očmi, dokler ni izginila.
In duša moja je zaplakala
in na srce je pala temna noč.