Pomlad (Ivan Cankar)
| Pomlad Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Kadar vzbrstita vrba in ljubezen, kadar začivkajo ščinkovci krog hiše, kadar celo maček na strehi zapoje svojo divjo zaljubljeno pesem, takrat se razširi to staro srce, zavzdihne in zavriska in samo ne ve zakaj. Povrne se, kar je bilo pred dvajsetimi leti in še prej. V opojnem hlapu, od sončnih žarkov prepletenem, ki se dviga iz zadnjega snega in iz tople prsti, trepečejo ljubi obrazi, mili spomini, gledajo v dušo z rosnimi očmi, smehljajo se, pozdravljajo iz davnine. Bridkosti so pozabljene, izginile so hitreje kakor breznov sneg; skrbi je raztopilo mlado sonce, popilo jih z meglami. Vse nadloge tega življenja se mi zde tako tuje in nepotrebne, tako malo vredne solz in žalosti, da bi jih svobodno vrgel raz pleča, kakor pretežko zimsko suknjo. Vera v slast in sijaj prihodnjih, čisto bližnjih dni je tolika, da bi bila brezbožna že vsaka daljna misel na starost in smrt.
Ob takih časih prideta k meni v goste Dioniz in Jacinta. Pride k meni moja zgodnja, prešerna, vseh sladkosti polna mladost. Kadar sedimo vsi trije v moji kamrici, Dioniz, Jacinta in jaz, si pripovedujemo nezaslišano lepe zgodbe. Vsako leto druge, vsako leto veselejše. Kolikor dalj je tisto sonce, ki je porodilo nas troje in naše zgodbe, toliko svetlejše je, toliko bolj razločne so vse podobe pred mojimi očmi, toliko bolj razumem pomen, občutim lepoto mladostnega nehanja, ki se mi je zdelo spočetka tako lahkotno in bežno, kakor mehki spomladanski veter in kakor otroški smeh.
Nocoj pridita, Dioniz in Jacinta, počakam vaju na pragu! Izpod razpokanega ledu že lijo potoki po klancih nizdol; močni teloh je sunkoma razmaknil odejo, na prisojni rebri diši po vijolicah. Nocoj pridita! Bolj nego kdaj poprej si v strahoti teh časov želim toplote vajinih oči, brezskrbne prešernosti vajinega smeha, čiste nedolžnosti vajinih src.
Iz svoje samote na hribu sem se napotil v mesto. Sonce je grelo tako močno, da me je žgalo v lica kakor sredi maja, čeprav se mi je udirala noga v napol raztopljeni, z ilovico pomešani sneg. Nebo se mi je zdelo nenavadno visoko; in svetlo je bilo, belosinje, kakor od jekla. V toplem zraku, v vetru od juga so bile pomladanske pesmi. Še lepše so bile v mojem pomlajenem srcu. Da bi jih ti slišala, Jacinta!
V tesni ulici so mi zagradili pot. Vrsta velikih lojtrskih voz je stala tam in se ni genila nikamor. V vsaki voz je bilo vpreženih po dvoje težkih konj, ki so kopali sneg in blato z ogromnimi kopiti. In na vsakem vozu je sedel spredaj bradat vojak iz črne vojske, oblečen v uniformo, ki ni bila merjena zanj. Poleg vojaka je sedel mlad fant, ki se je smejal in jokal ter se oziral naokoli z velikimi očmi.
Jaz sem čakal in gledal.
»Tak dajte že no!« je zakričal vojak ter je švrknil po konjih.
Oni spredaj se je okrenil.
»Kako bi, če pa nočejo!«
Otrok se je nagnil preko lojter in se je smejal, čeprav so mu tekle solze po licih.
Zadaj se je bila nabrala gruča ljudi.
»Kaj pa je s temi konji?« sem vprašal golorokega človeka, ki je dišal po žganju.
»Potrjeni so!« se je zasmejal.
Šel sem tik ob zidu po spolzkem tlaku, da bi videl, kje in kakšna je zavora.
Tudi na prvem vozu je sedel bradat vojak in tudi poleg njega je bil mlad fant, ki se je smejal in jokal. Vojak se ni ganil; držal je vajeti ohlapno v svojih težkih rokah ter gledal brezbrižno predse, kakor da ne vidi in ne sliši ničesar. Ni ga zmotilo kričanje tovarišev, ki so čakali nanj.
»Poženi že ... napodi babo!«
»Ali pa naj vsaj za pijačo da!«
V prvi voz je bil vprežen lep konj, rjavec, zelo močan in bujno grivat. Poleg njega, koj ob gobcu, je stala ženska. Poznalo se ji je po prazniški obleki, da je bila prišla od daleč. Lomila je kruh in ga dajala konju. Njene debele ustnice so se smehljale, iz oči pa so ji venomer tekle solze.
»Na, Lucek, na, saj te čaka še dolga pot! Sam Bog nebeški vedi, če se vidiva še kdaj! Kakor je sojeno! Moža so mi vzeli, zdaj pa še tebe. Na, Lucek! Pa nič nikar si ne delaj hudih misli in preglavic. Kakor je sojeno!«
»Tak naženi že babo!«
»Lucek, postavi se! Nič ne maraj! Nikar ne stori sramote nam in sebi! Če so te že potrdili, daj, da opraviš, kakor se spodobi! Ubogaj, kar ti zaukažejo, ne bodi muhast, kakor si časih revček bil; in preudari, da je dobro seno, kadar ovsa ni!«
Bradati vojak se je mirno in moško ozrl nanjo.
»Mamka, vse, kar je prav; zdaj bo pa čas!«
In je narahlo švrknil po konjih.
Z obema rokama ga je pobožala po gobcu in po grivi, nato je pobegnila v vežo in pleča so se ji tresla ...
Nekaj hladnega mi je takrat leglo na dušo, kakor da je sonce ugasnilo. Ah ne, nikoli več ne! Dioniz leži pod snegom trd in tih, Jacinta šiva obveze in joka.