Pomlad (Ivan Ranfl)
| Pomlad Ivan Ranfl |
| |||||||||||||
I.
Mladost je bila v deželi. Proti maju se je nagibalo leto.
Življenje je klilo.
Brstelo je v srcu zemlje. Vetrič je poljubljal novo življenje.
Pomlad — cvet in mladost.
Videl sem jo takrat prvič. Bila je otrok. Klila je kakor pomlad okoli nje. Zaživela je kakor maj.
Veselo so vriskali otroci. Podili so se po travnikih, trgali prve cvetove. Iz njih je velo življenje.
Med njimi je bila. Za ped višja, s svetlimi lasmi — Slika, položena med cvetje.
Začudil sem se. Zvonki smeh.
Poklical sem jo k sebi. Pribrzela je. Vlažne, plave oči! Okrog nje in v nji je brstela pomlad.
Šel sem. Razigrani otroški smeh me je spremljal. Mahali so z ročicami v slovo ...
II.
Velikonočni kresovi so razsvetlili polje. Žarelo je za vasjo, po vseh hribih okrog je žarelo.
Vstajenje! Ljudstvo je praznovalo z živo vero.
Zvabilo me je. Okoli kresov petje in smeh. Mladina!
Ognjeni zublji so valovili proti nebu. Na okoliških hribih zvezdnate luči ...
Stopil sem med nje. Veseli so bili, razigrani. Razgledal sem se, Pogled je obstal.
Ob kresu je stala ona. Ognjeni svit jo je objel. Skoraj bi je ne poznal. Bila je napol odrasla. Nasmehnila se je. Saj ta smeh poznam. Vse je v njem: razcvetela mladost, zdravje in sreča ...
Spomnil sem se takrat vseh bojev tam v svetu.
Naj te nikoli ne srečajo ...
Odšel sem. Mladina je še pela, ona je še ostala.
Ognjeni zublji so postajali manjši. Luči po hribih so ugašale.
III.
Pa me je zaneslo po letih spet tja. Pokramljal sem z znanci. Šel sem skozi vas.
Stala je pred hišo. Obstal sem. Oči so ji sijale lepše kakor kdaj prej, na licih je sijalo — zopet: mladost, sreča. Nikoli prej je nisem videl take.
Iz sobe se je čulo smehljanje otročička in moža. Bila je mati.
Pripovedovala je zvonko. Zazrl sem se v cvetočo črešnjo pred vrtom.
Kot mati si zaživela. Sveta ljubezen ti je nanovo izoblikovala dušo. In ta duša je sijala v očeh, ta duša se je smejala na licih. Duša, ki je bila polna ljubezni ...
Šel sem. Črešnja ob vrtu je dehtela.
Pomlad in življenje.