Pomlad (Ivan Tavčar)
| ← V kripti djakovske katedrale | Pomlad. Spomen-cvieče iz hrvatskih i slovenskih dubrava Ivan Tavčar |
Samsonov genij → |
| |||||||||||||
Nekdaj se je bila zemlja ogrela, in kar črez noč so se bile
napolnile struge. In vrbovje okrog strug seje posulo s cvetjem. Kamnarjev Jurče, šestletno rumenolaso in dobro rejeno otroče, —
je sedel v sami srajčici in na golih tleh pred očetovo hišo. Prav
nič ga ni zeblo. Pač pa je celo pozornost otroške njegove duše
vlekla na se stara obsekana vrba, stoječa tik potoka.
In v otli vrh stare obsekane vrbe ste tisti dan neprestano prihajali pepelnati dve senici, ter švigali sedaj v vrh, sedaj zopet ž njega. Kaj sta hoteli? Za celi svet bi bil Jurče to rad izvedel. Ker pa je bil pogumen otročaj, splezal je na vrbo in navzgor je silil po grčavem deblu. Konono pa vendar ni vjel pepelnatih tic, pač pa je padel v vodo, in ker so domači prepozno prihiteli, je vtonil in mrtev obležal v potoku.
Ko je stala mala bela rakev pred Kamnarjevo hišo, ko so se zbirali sosedje, da bi opravili pogreb, in ko so starši zdihovali in solzé si brisali z oči, prišla je zadnja iz veže stara babica, ki je še komaj hodila, ki je bila pol slepa, pa popolnoma gluha. Prilezla je torej iz koče, da bi vzela slovo od svojega ljubljenca, ki je tolikokrat bil zaspal v njenem naročju.
»Kaj boste jokali, kaj boste jokali, ljudje? Umrl je v svoji otročji mladosti in šel k Bogu brez greha, kakor je bil brez greha prišel od njega. Taka smrt je pomlad! Nas pa čaka ostra sodba in huda nam pojde za nebesa! Nikar ne jokajte!«
To rekši je položila breskvino cvetočo vejico. Bog zna, kje jo je bila odlomila, na rakev ter dejala še jedenkrat: »Taka smrt je pomlad.«
In tisto breskvino cvetje so z Jurčetom zakopali in zagrebli v zemljo.
Tudi tistega dne se še živo spominjam. Ni bilo sicer pomladi, ali v cerkvi svetega Martina je bila pomlad. Že zunaj po vaši vladala jo nekaka vzvišena zadovoljnost, vladalo je nekako občno veselje. Zeleni mlaji so kipeli navpik in šopirili so se slavoloki z znanimi napisi, v katerih je skušal vaški poet svojo moč. V cerkvi pa jo vladala pobožna radost. Staro in mlado se je bilo od vseh krajev nabralo, in ponos, da jo dobila vas zopet »gospoda«, navdajal je vsako srce. Ponosne so bile mlade deklice, ki so pod svilnatimi ruticami skrivale svilnate svoje obraze, ponosne so bile stare ženice, ki so z jedno nogo že silile v grob, ponosni so bili mladeniči, kakor tudi starci, ki so istotako z jedno nogo silili v grob.
In v svetišče je solnce zasijalo skozi veliko okno pri velikem oltarju, da se je vso bliščalo po stebričih, kapitelih, po svetnikih
»Ti veš,« je spregovoril ponosno, »kako sem negdaj v nerazsodni svoji mladosti gorko hrepenel postati vojak. Hrepenenje se mi ni izpolnilo, a sedaj sem vendar padel na bojišču, sredi smrtonosnega borenja. Sedaj umiram na bojišču!«
Dostavil je še: »Jeli se še spominjaš Notranjske vaši in holma nad njo, kjer je cvetela breskev pri breskvi? Povsod ga gledam sedaj, na levi, na desni, nad sabo in pod sabo, povsod se napaja moj pogled nad onim breskvo-cvetočim holmom. Tam pri oknu pa se pričenja bela steza in vije se visoko, visoko tja gori nad svetove. Ali obrobljena je z ravnoistim cvetjem, rožnatim, nepopisnim! Vidiš, o svoji moški dobi doživel sem svojo pomlad in v pomladi umiram!«
Res je umrl!
Kdo ga ne pozna, dolgočasnega Ijubljanskega južno-železniškega kolodvora?
Na tem kolodvoru smo se zbrali jednega tistih poletnih, deževnih jutrov, ki so v Ljubljani skoraj še dolgočasnejši od južnoželezniškega kolodvora. Pričakovali smo brzovlaka, ki je imel prihiteti od Zidanega mosta sem. Bila nas je izbrana tolpa ljubljanskega planinskega hrvatstva. Večinoma mladi ljudje, z mladimi idejali v mladih dušah. Oblekli smo se bili gosposko, salonsko, in pobratim Ivan nosil je pod svojim srcem najlepši, opiljeni in oglajeni govor, ki je bil pognal svoje kali iz najiskrenejšega navdušenja. Krog nas se je nakupičilo obilo občinstva in z nami je nestrpno čakalo na vlak.
Ko so se težki vagoni ječaje ustavili, zahiteli smo na mesto, kjer je bil izstopil oni, katerega smo pričakovali. Ne rečem, da je bil posebno bogato opravljen. Le križ na prsih pričal je o visokem crkvenem dostojanstvu, obraz sam pa je govoril o velikem knezu duha, katerega beseda je veljala po čeli Evropi za pristno, lepo kovano zlato.
Bil je škof Josip Juraj! Skoraj vsi smo takrat prvič videli zorni njegov obraz in lice njegovo, rudeče, kakor je rudeč breskvin cvet. Vtisk osobnosti njegove bil je mogočen, kakor je vsikdar vtisk mož, ki z vsemi svojimi silami koreninijo v svojem narodu.
Ko pa je odhajal, bili smo soglasni o sodbi, da je taka starost pomlad.