Jaz ne vidim zvončkov belili,
jaz ne vonjam temnih vijolic.
Žalosten se krivim v pomladnem solncu
in obračam zemljo kakor poslikamo žogo
med svojimi prsti.
Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih
poljanah in snažijo puške —
o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?
Množice se valjajo po travnikih in pulijo
travo — na kruhu pa sede pošasti
in kvartajo za ljudstvo —
o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?
Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici,
ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim
trnjem zakleta Trnjulčica —
o, ali ni junaka, ki bi presekal to
trnje bodeče?
jaz ne vidim zvončkov belih,
jaz ne vonjam temnih vijolic -
jaz vidim samo zemljo, počečkano
s krvavimi lisami.
