Pomlad ob Soči

Pomlad ob Soči Črtomir Šinkovec

Izdano:	Založba Mladinska knjiga, Ljubljana (1965)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Hopla, hop

Hopla, hop! Zelenih kril
k nam prijadral je april:
stanovanje med Eskimi
je odkazal starki zimi,
zlate in srebrne strune
pticam je napel na kljune,
na trobentice zapiskal,
z zvončki h Kraševcem privriskal,
moče porosil Dolenjcem,
toplega dežja Gorenjcem,
Štajercem navlekel blata,
da bo letina bogata,
da jeseni bo obilo
polje kruha obrodilo.

Sonce na hoduljah

Sonce na hoduljah, ej,
vsako jutro pne se više,
zlate pesmi v polje piše
kakor kakšen čarodej.

In s hodulj se smeje v svet,
krila je razpel metuljem
in čebelam, ko za uljem
cvetje jim ponuja med.

Na hodulje slednji brst
pné za soncem se v višine,
ko mu dala v korenine
moč za rast je topla prst.

Svatovanje

Sraki dve, dve klepetulji
za zeleni grm sta seli.
Prva pravi: »Mar ste čuli,
kaj so ptički danes peli?«
Druga pravi: »Kaj ne veste,
da so izbrali si neveste,
da sred hoste pomladanje
bo ženitev, svatovanje?
Sod masti je polh privalil,
ogenj očka čuk zapalil,
žolne zdolble take sklede,
da bo sit, kdor zraven sede.«

Kaj pojejo ptički

Kaj pojejo ptički,
kaj pojejo ptički?
Da dnevi so svetli,
zeleni so grički;
da zemljico našo
je sonce ogrelo,
na nedra ji bele
marjetke pripelo.
Da kmetje zdaj orjejo
njivo za njivo
in sejejo vanje
z roko darežljivo;
da zraslo bo žito
in bomo bogati,
ko kruha nam delila
jeseni bo mati.

Šlek, šlek, šlek

Šlek, šlek, šlek! Ej, starka zima,
ker zbežala si v gore,
če se vrneš, krava Dima
nasadi te na roge!
Mačice bi te z vrbinja
požgečkale pod bradó
in trobentice spod brinja
piskale bi ti v uhó.

Če nazaj bi prikrevsala,
kakšen bil bi direndaj:
»Jojmene!« bi vzdihovala
»moje radosti je kraj!«
V maju, joj, bi se znojila
kakor kakšen debeluh,
cmerila se in rotila:
»Sončni maj pa ni od muh!«

Ščegetale te v podplate
mlade trave bi iz tal,
oglušili te, ko vate
piskali bi na piščal;
če na soncu bi postala,
zlezel strah bi ti v kosti,
skrušena bi si dejala:
»Zame več rešitve ni!«

Malčki potepenčki

Kadar bosopeti malčki
kakor palčki, v sami srajčki,
kuštravi in neumiti
drobencljajo na potep,
kmalu znajdejo se v kaši,
ko v grmovju jih prestraši
seženj dolg lisičji rep.
Koj za tem jih droben dèžek,
droben dèžek je umil,
veter jim lase počesal,
jih potem domov spodil.

Kdo je velikan

Kdo je večji velikan,
kdo največji je robavs?
Peter Klepec? Mar Brdavs?
Ali sam Martin Krpan?

Ta ni pravi velikan!
On stanuje v polžji hiši,
jesti dajejo mu miši
ptičje mleko sred poljan.

In ko je do grla sit:
sladoledov sto pospravi,
ves malinovec popije,
pa se gre otrokom skrit.

Tolovaj

Aja, nina, aj aj aj!
Čuk starina, tolovaj
frknil v gozdu je za ptico,
pa pograbil le mušico,
le mušico in komarja
tam pod Krimom, onkraj Barja.
Žabe brž so zaregljale,
čuka v gozd nazaj nagnale.
Joj, če čuk bi privihral,
v hlače bi strahu nagnal
potepinom postopačem,
Tarzanom in razgrajačem,
vsem, ki so za direndaj –
aja, nina, aj aj aj!

Norčije na paši

Tisoč je norčij na paši!
Čmrlj pijan je v cvetni čaši,
mravlja hrošča – velikan je –
nese v svoje stanovanje.
Kaj pa janjčki? Kaj pa ovce?
Ti prevračajo kozolce.
Kaj pa kozel? Ob ogrado
sam si češe sivo brado.
Kaj pa osel? Osel brca
in po vrsti vse okrca.
Kaj je s kravo? Muli travo,
kara vola: »Krivda tvoja je, starina,
da takó nori mladina!«

Tonca in jutro

Tonce danes ni zbudila
ptica kukavica,
Tonco danes je budila
ptica prepelica.

»Spi, le spi še, petpedi!«
Tonca pa je spala,
v sanjah je ko v barčici
k soncu se peljala.

Nič ni slišala, da račke
k vodi so racale,
da so umívale se mačke,
in se počesale.

Da petelin jutrnico
je odpel na lesi,
da je škorec dolgo klical:
»Tonca, kje si, kje si?«

Ko utihne prepelica,
Tonca brž zazeha,
sonca polna je gorica,
škorec pa ne neha:

»Le oglej se v ogledalu!«
drobno ji zapoje,
regajo ji žabe v kalu
venomer po svoje:

»Rega, rega! Za dva lonca
vode še imamo
in zaspancem, kot je Tonca,
v piskrček jo damo!«

Pomlad ob Soči

Kadar maj hiti čez polje,
zibljejo se mlade trave;
z vej cvetočih dobre volje
ptički mu drobe pozdrave,
pesmi, ki budijo cvetje,
da odpre čebelam čaše,
daje nežno jim zavetje
in obilne sladke paše.

Tjažek hodi v maj z očetom
v sončne njive nad Gorico
in med ptičjim tem ščebetom
gleda čez bodečo žico
pa sprašuje: »Čemu žica?
Češnje tu kot tam zorijo,
kakor tu je tam Gorica,
tam kot tu ljudje živijo.«

Senca čez oči in lica
očku gre kot črna ptica:
»Sinko, tod smo se borili,
kri točili prav do zmage;
ko izgnali smo sovrage,
z žico spet so pregradili
Kras in Sočo, briške trate,
brate tu in onkraj brate ...«

Račka postopačka

Račko imamo, postopačko,
zlatokljuno, zlatotačko.
Rano vstane v kokošnjaku,
poslovi se, gre k vodnjaku;
čedna v perje, belosiva,
tam se pere, češe, umiva
in ponosno kot gospa
sama spet nazaj racá.
Na obisk brž po obedu
hodi k racmanu sosedu,
pa čeprav je star gospod
in neroda vseh nerod,
po potoku ga sprevaja,
gaga z njim in se sprehaja
od potoka do vasi,
gaganju več konca ni.

Le kje se mudita

Le kje se mudita
lisica, lisjak
in sline cedita,
ko ves kokošnjak
za hišo ob gaju
vprašuje po vaju
in pitke in putke
in pure in race
spet videle rade
bi vajine tace?
Zakaj bi glad predla,
nič pila ne jedla,
v brlogu dremala
in z repom bingljala?
Ho, ho naš čuvaj
je hud kakor zmaj
in pihnil – bum bum!
bi vaju naš kum.

Potice

Mati malico so dali,
pa ne vprašajte, zakaj?
Daleč bomo potovali,
na Gorenjsko in nazaj:
po vodó gremo v Vodice,
na Grmado po suhljad,
v Mlino, k jezeru po moko,
po rozine v Škofjo Loko,
v Medno po najslajši sat.
Mati spekla bo potice
bolj rumene kot cekin,
bolj dišeče kot oblice,
ne točite, malčki, slin!

Tone Trlone

Tone Trlone,
Tonin sin
meh koruze
nese v mlin;
vrne z moko
se domov,
skuhal žgance
bo in pol.

Žlico žgancev
mačku dal,
žlico žgancev
kužku dal,
tebi žlico,
meni žlico,
lačen spat se
sam pobral.

Zorenje

Tingel tongel:
jabolka na vrtu rdijo.
Bongel bongel:
že marelice medijo.
Cingel cingel:
zrelo klasje hoče v mline.
Congel congel:
grozdje dalo bo črnine.
Tongel bongel
v daljo širno; iz daljine
cingel cingel,
sonce seje v svet cekine.

Kaj bi rekli, otroci

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da je živ kot srebro,
da vsak dan nagode jih sto?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da ni samo živ,
da z zračno puško je kosa ubil?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Žalostne misli vas bi objele,
kakor so mene, kakor so ptice,
ki žalostinko, da kamen je jokal,
mrtvemu kosu so v gaju zapele.

Otroci se igrajo

Hojla, igra!
Nas je pet:
mi otroci
in pa ded.

Kdo bo miška?
Kdo bo muc?
Jur sosedov,
naš Štefuc.

Miška, ci ci,
teci! Prav!
Mucek, teci,
mrmrjav!

Miška teče
muc za njo,
kar naravnost
za drevo,
od drevesa
do kopriv –
joj, to peče –
kdo je kriv?

Miška šepa,
muc krevlja,
ta je lepa –
ha ha ha!

Škorčeva šola

Škorec sklenil je – pa pika,
sklenil je aprilske dni:
»Naučil se bom jezika,
pa veljal za škorce tri.«

Kar je sklenil, je veljalo
kakor moških sto besed:
slovnico je kupil malo
in slovar iz tistih let.

Nepremično zdaj na veji
je čepel in se učil,
kakor sova na vereji,
od učenja se potil.

Slovnico si vtepa v glavo,
že slovar na pamet zna,
vmes posluša za zabavo,
kaj otroški svet jeclja.

Obogatil do septembra
je besedni svoj zaklad,
klatil take že decembra,
da se čudi otročad:

»Tepec, bizgec in neroda,
prekla, reva si in pol,
tele, osel, pujs, prismoda,
telebanast kakor vol.«

»Kje pobral je škorec take?«
čudi se otroški svet.
Ded pa reče: »Glej jih, spake!
Vse pobral je z vaših gred!«

Škorec letal na dvorišče
je potem do mladih dni,
ogovarjal slednje pišče,
češ da zna jezike tri.

Domišljav zaradi znanja
z brati ni odšel na jug,
ni se ustrašil zmrzovanja,
zime ne s košaro tug.

Z marcem vrnejo se škorci
s čebetanjem v rodni gaj,
škorec naš v zeleni gorci
jezikovni odpre tečaj.

Šolal je vse sestre, brate,
jih učil vse božje dni:
»Dajte nam, ljudje, za svate,
dajte zrnja in zobi!«

Dvom in sum

Nič naj te ne muči dvom
o deželi Bum-Atom:
mleko teče tam in med,
v dečka prerodi se ded.

Nič naj te ne muči sum
o deželi Atom-Bum:
kamen tam pognal je cvet,
babica je čar deklet.

Ptički to pojo na polju,
veter veje in šumi,
kozmonavti po vesolju
širijo zdaj te vesti:

da v deželi Bum-Atom,
da v deželi Atom-Bum
štruklji beli in medeni
in piščanci že pečeni
v usta padajo z neba –
če ni vmes laži? Ha-ha!

Trije godci

Trije godci
»Veseli Butalci«
pobi so, kot se spodobi:
se pokonci držijo,
po svetu slovijo,
z denarci žvenkljajo,
se z avtom bahajo,
z letalom in ladjo,
s svojo dvanajsto pomladjo.

Hiše se tresejo,
kadar zagodejo,
pari pa plešejo,
kot bes bi jih plental,
kot bi trobental
sam Armstrong –
pa le lonec – je gong,
tromba – lijak,
boben – koš za smeti.
Hi hi hi hi!

Cirkus

Tramtamtam,
traram,
bambambam,
brbam –
cirkuška godba
trobi koračnice,
bobni, činele –
kot zven iz kovačnice,
fanfare –
tratatare,
dudeldudo –
čudo, čudo:
hvala bógu
v Mestnem logu
je cirkus!

Cirkus!
Na letakih,
plakatih,
cirkus;
sedmero,
stotero
čudes,
Indija
Koromandija
zares!

Množica
strastno stopica,
tre se k blagajni,
steza glave,
ziblje na prstih se,
čudi se bajni
razsvetljavi
toboganov,
vrtiljakov,
cirkuški ponjavi
in kakor zamaknjena od sanj
gnete se vanj,
v sedmero,
stotero
čudes,
v Indijo
Koromandijo
zares!

Tisoč skrivnosti
še zastrtih,
tisoč oči
v areno uprtih,
napeta struna
pričakovanj,
srh in strah,
vzdih,
tišina,
tišina.

Jahači prijašejo
na belih konjih,
v svilenih hlačah
trobentači trobentajo:
v areno priskakljajo
glumači,
burkeži,
ljudožerci,
vratolomci,
plesalci na ledu,
vrvohodci,
požiralci
mečev in ognja,
kavboji s pamp in prerij,
pramožje iz tunder in tajg.

Mar privid je iz pravljic in bajk?
Fata morgana mar so guliverji,
pritlikavci Pigmejci,
črni Afrikanci,
rdeči Indijanci,
rumeni Mongoli,
z Ognjene zemljé
strašni možje,
s tečajev zemlje
prebivalci.

To še nič ni,
vrhunec predstave še pride;
cirkus srh spreleti,
groza ga obide,
občudovanje
nad Herkuli atleti,
nad zlatimi dekleti
s ptiči iz pravljic na ramah;
smeh in strah
razvejejo osli in klovni,
krotilci zveri,
tigrov in levov,
slonov,
bizonov,
risov,
žiraf,
krokodilov,
nilskih konj –
joj, kakšne zveri,
nas vse bi požrle,
s kostmi!

Odmor.
Tišina.
Vzdih.
Grozljiv šum.
hrum:
medvedje godrnjači
zdrve na motorjih v areno
kot dirkači,
norčije ponijev,
goril in šimpanzov,
golobov,
in potem je otrpnil smeh,
strah otrdel v laseh:
zvijejo v areno se
klopotače, naočarke,
joj, kače,
strah pragozdov,
pustinj
in puščav –
joj, joj, prejoj,
ah!

Strah zgine
s kačami;
burkeži,
klovni
znova razvejejo smeh,
znova v ljudeh
je sedmero,
stotero
čudes,
Indija
Koromandija
zares,
zares!

Mušja kupčija

Malčki lov so priredili,
muho muhasto ulovili,
pa bi radi jo prodali
in so deda povprašali:
– Koliko je muha vredna
zraven mastne napitnine?
– Ni kaj reči, je prav čedna!
Pol orehove lupine!

– Ded naj sami se igrajo!
rečejo in odvihrajo
med sejmarje in branjarje,
med trgovce – vse za novce –
med mešetarje, mesarje,
med sirarje in mlekarje,
koder muhe mrgolijo,
pa nobene ne ulovijo.

In tedaj nad branjarijo
je začivkala sinica:
– Muha, ta je lepotica,
nudim boljšo vam kupčijo!
Brž še kos je zažgolel:
– Jaz za muho vam bom pel!
Ko je ravno ždel na preži,
pajek se oglasi v mreži:
– Ker vam srečo v hišo nosim,
dajte meni muho, prosim!

Čudna je zares zadrega,
saj se zdaj že žaba krega:
– Da si skuham sladko juho,
meni muho, meni muho!
Mi pa smo se oprostili,
vsem lepo odgovorili:
– Niti v mrežo, niti v vodo,
muha gre naj – na svobodo!

Čas deževja

Od Ljubljane do Kočevja
zdaj jesen je, čas deževja,
od Črnomlja do Gorice
so oblakov perutnice
čez in čez nebo razpete.
Dež pa lije kot iz rete,
da ne more zlata zora
preko mesta Maribora;
zarja se v meglo je skrila
od Pirana do Predila
in ves sivi dan brez konca
ne posije žarek sonca.
Mi pa s to deževno smolo
pod dežnikom gremo v šolo
in iz šole spet nazaj –
kdaj bo le deževja kraj?

Matjažek piše

Sonce jesensko
si krajša hodulje,
rano odpravlja se
v daljno posteljo,
pozno prebuja
poslednje metulje,
skopo se druži
z družino čebeljo.

V gorci se grozdje
slovesno poslavlja,
kostanj na trato
sadove je zložil;
medved se v topli
brlog je odpravil,
jež se je s sadjem
bogato založil.

Kot starke potrte
pred hišo so lipe,
kakor da niso
nikoli cvetele;
malčki pritiskamo
noske na šipe:
da bi snežinke
že k nam priletele ...

Stari mlin

Klipe-klope, klipe-klope
poje v grapi stari mlin,
trudno preobrača stope,
kakor starih dni spomin.

V mlinu melje mlinar Miha
na jesenske sive dni
in posluša: zrnje vzdiha,
tarna, toži in ihti:

»Mlinar, oj, nikar ne zmelji
v belo moko me – čemu?
Posejano bi me želi,
spet mlatili na skednjú.«

Zrnje že med kamna vsiha,
vzdiha kot iz bolečin;
mlinar z roko žleb zaniha
da obstane stari mlin.

V zrnje seže v misli mračni,
ziblje zrnje na dlaneh:
»Saj brez kruha malčki lačni
pozabili bi na smeh!«

Miha zopet žleb zaniha.
»Meljem!« zaklopoče mlin.
Trudno preobrača stope
kakor starih dni spomin ...

Bogatin

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Vendar čista je resnica,
trohice ni v tem laži,
da Andraževa polica
skriva čudežne stvari:

žeblje, gumbe in svetinje,
stare novce iz medi
in okovje stare skrinje
in piščalko, ki molči.

Dedovo odlikovanje
našlo tu je svoj pokoj,
je spomin na vojskovanje,
na sam polk »Nič se ne boj«.

Naj sosedje se hahljajo,
češ da to še ni zaklad:
v turški pipi ga imajo,
saj je njen pokrovček zlat.

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Briški koloni

– V Brdih nekoč so živeli koloni ...
– Kdo pa so bili to, dedek, koloni?
– Leto za letom, do starosti sive
z znojem pojili gospodi so njive,
leto za letom – vsa leta enako
v brajdo hodili so kakor na tlako.

Zemlja je črpala dnino za dnino:
češnje rodile so za desetino,
žetev ni dala jim kruha poleti,
žito oddali so sami izžeti;
ko pa rebulo so grofu oddali,
v prazno prgišče so žulje stiskali.

Zima jih trla ob prazni je skledi,
tlelo jim upanje v slednji besedi,
upanje krhko cvetelo vso zimo:
Zemljica naša, kdaj v last te dobimo?
Kdaj nam boš dobra kot mati in žena,
z znojem in s srčno krvjo napojena?

Kres si upora so v srcu prižgali:
kri kot semena v to zemljo sejali,
srčna jim kri je rodila sadove,
sončne sadove za mlade rodove,
a ne za mejo – že v Števerjani
še so koloni kot lani, kot lani ...

Ej, snežinke

Ej, snežinke priletele
so kot drobceni metulji,
vsepovsodi so posele;
burja v gori tuli.
Vrabec se snežinkam čudi
ves premrl in plašen:
»Jojmene, so dnevi hudi,
mraz, čiv-čiv, je strašen!«

S storžem v šapkah veverica
vrabca potolaži:
»Zrnca, glej jih, so slaščica,
z njimi mraz ublaži!«
In kodeljo – repek viha,
zrnec mu nasuje,
vrabec pa nič več ne vzdiha,
nič se ne huduje.

Hej, na Nanosu

Hej, na Nanosu, vrh Pleše,
burja mlade zdaj ima,
puha, piha, divje pleše
in pometa kar se da:
od Postojne do Šempasa
motovili preko streh,
od Planine preko Krasa
stiska gromozanski meh.

Od Postojne v Nabrežino
in s Snežnika plane v Trst,
ziblje ladjo kot lupino,
joj, gorje mu, kdor ni čvrst:
vrže ga po tleh, obrije
pa povleče za brado,
varen je le, kdor zavije
v suknje tri se za pečjo!

Pravljica o zimi

Ali po gorah zdaj ovčke so bele?
Ali narcise so zacvetele?
Ali so palčki sladkorček sejali,
da sladkosnedi bi z njim se sladkali?
O, če so ovčke – je beketanja!
Če so narcise – čebelic brenčanja!
Če pa je sladkor, tja odvihrajmo,
prvi s sladkorjem se tam posladkajmo!

Niso ne ovčke po gorah to bele,
niso narcise se razcvetele;
a če bi palčki sladkor sejali,
sami bi, sami se z njim posladkali.
Sneg je po gorah, bel kakor óčnice,
burja se smeje in piska poskóčnice;
čujte jo, burjo, na okna – plink, plink,
vrgla prgišče je belih snežink.

Novoletnica

V novo leto, v novo leto
jasno je nebo razpeto,
tihe, svetle, nasmejane
v snežnih biserih poljane,
ko s sanmi se pelje dedek.
Vprežen je v sani medvedek:
čudo vleče kosmatin
z dedkom Mrazom iz daljin.

Sope kosmatin, ko vleče:
težke na saneh so vreče.
Dedek Mraz za cicibane
pelje, pelje do Ljubljane,
iz Ljubljane na vse kraje
za vse pridne otročaje
zvrhane sani slaščic –
lenim ježevih bodic.

Vesela svatba

Našo Mico móžimo,
jo po vasi peljemo,
balo v košu nosimo.

Dideldideldačka –
v košu stara mačka.

To nevesta je poštena,
snaha bo, kot ni nobena,
možu dobra, dobra žena.

Vas modruje: »Kar je prav!
Ženin je preveč šantav,
fantovščino je zaspal.«

Hej, da plesati bo kje,
ne pozabite metle!

Kamor Mica se moži,
v pajčevini bog visi,
seženj je povsod smeti.

Pometajte, vija, vaj
do podstrešja in nazaj!

Ko bo bajta pometena,
v bajti bala razložena
in še Mica omožena,

ko iz koša – dideldačka
bo skočila stara mačka:

vsi se bomo veselili,
sirotko na zdravje pili,
se z lesnikami gostili.

Kurent

Dudeldu in dudelde!
Kurent gre po vasi;
dve si del je na roge,
tolsti dve klobasi.

V ovčji kožuh je zavit,
zvonce ima za pasom;
brije norce, sam nabrit,
prosi z milim glasom:

»Dajte mi klobas, ljudje,
dajte vedro vina,
pa bo zvesta sreča vam,
zdrava vam družina!«

»Dudeldu in dudeldaj!
Tisti dve klobasi,
Kurent, Kurent, brž nam daj –
tak brenčijo basi.

Juho skuhamo ti kurjo,
damo vina reto,
da se vrneš, pa ne z burjo,
k nam prihodnje leto!«

Spomin

Sivi tujci so pridrli
z juga v naše kraje,
sivi tujci so pridrli
kot volkovi v staje.

Prvi dan so preiskali
naše hleve, hiše, hrame;
drugi dan so vas požgali
kot lonišče slame.

Tretji dan so ustrelili
talce tri ob cesti;
na pomoč prišli so v sili
partizani zvesti.

Vojko je razvnel vaščane,
ki so dom ljubili,
da z orožjem na tirane
vsi so navalili.

In čeprav je Vojko padel
za to zemljo drago,
še jih vodil je v napadu,
v svobodo in zmago.

Naša zemlja

Naša zemlja, sončna zemlja –
pod Triglavom vrt!
Lepših ni nikjer na svetu
polj in rek in brd.

Kdo na zemlji tej ni srečen,
v srcu ves zavzet
nad trpljenjem naših dedov
do nedavnih let?

Tujec strahoval in ropal
in moril je tod,
zdaj po dolgem tisočletju
smo sam svoj gospod!

Kdor bi zemlje te ne ljubil,
ta naš bratec ni!
Ta se bo brez tal izgubil
v vetru kot sneti.

Letni časi

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo.

Ko pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice,
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Sonca polno je poletje,
zrelo žito v polju sije:
z lip košatih zlato cvetje
lije zdravje v domačije.

Jésen vsem plačuje dnine,
znoj in žulje po pravici:
voda zašumi na mline,
mlinar se smehlja pšenici.

Rast za dneve pomladanje
zrnje v zimi znova snuje:
s krofi se kurentovanje
in s poticami praznuje.

Spet pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice:
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo ...

JEDRCA IN LUPINE

1
Bela njiva – pa ni ajda,
črno seme – pa ni mak:
kdor to seme rad prebira,
bo morda še učenjak.

2
Srček ima iz grafita
in životek iz dreves:
polja bela, lesovita
prepotuje vse počez.

3
Štiriindvajset sestra
na belem polju stoji:
ko jih Andražek spozna,
rad se za njimi lovi.

4
Bel kot sneg,
kot zdrob droban,
sneži vsak dan
za dober tek.

5
Beli mlinarji,
zdravi dninarji;
piškavi – pomni –
grdi so in bolni.

6
Ni padalo,
samo krov,
ko v dežju greš
z njim domov.

7
Nese, nese,
ni nosač,
bele sodčke
za kolač.

8
Znanka vrla vsake hiše
brska in brklja in briše,
ko pa več ne zmore čišče,
sama pojde na smetišče.

9
Kovina iz Idrije
nikdar ne laže:
nam mraz in toploto
natanko pokaže.

10
Zvrhana skrinjica
škatlic in žic,
iz nje pa prepevata
tetka in stric.

11
Po strogo razmerjeni
pisani trati,
po poti določeni
cikcak kolovrati:
med štiri trdnjave
dva para konjičev,
med kronane glave
šestnajst kmetičev.

12
Visoki črnuhi
na strehah čepijo,
ob peki in kuhi
kot Turki kadijo.

13
Zob pri zobu,
polna usta –
dva možaka –
les prehrusta.

14
Štirje stebri
debel sod,
štirje mlečni
vrelci spod.

15
To mi ugani,
če trgovec si zvit:
sto tisočakov,
poštenih božjakov
velja pet krav:
po čem ena k drugi
pride po strugi
na večer pit?

16
Krav ne pase ne kobil
ta pastirček svetokril,
a na paši nad povirjem
rad pridruži se pastirjem.

17
Če nima sape,
le bedi,
če veter piha
oživi:
tatove straši
in podi.

18
Že od daleč ga spoznamo,
ko opravlja svoj poklic;
dasi v glavi nosi slamo,
nam koristen je možic.

19
Kdo za sušo
in za močo
nosi s sabo
svojo kočo.

20
Iz stroja teče
potok zlat,
koder teče,
proč je glad.

21
Delavke krilate
si zgrade palačo:
v sobe, kot za svate,
nosijo pijačo.

22
Kar v čumnato nosi
ta drobna družina:
Matjažek rad prosi,
medveda skomina.

23
Je progasta vrv
in če te opika,
brž po zdravnika,
sicer boš umrl.

24
Tiskan in kovan
ljub je nam in drag:
zmazan, razcapan
ostane še veljak.

25
Do noči se skrije,
ko se zazori,
svetla spet zasije
v črni čas noči.

26
Če poznate ptiče,
nočne potepine:
kdo tam iz temine
vedno sebe kliče?

27
Pevci so hiše
zgradili iz ila,
vanje pa sodčke
zvalili aprila.

28
Mati – pa taka –
na berglah sloni,
sinko junaka
na tla položi.

29
Kdo je, povej,
ta, ki kaže pravljične slike
in poje, govori,
čiričare uganja čarodej,
ki v anteno na strehi lovi
natanko vse do pike.

30
Pojedel je, odjezdil –
potem v žarečem gnezdu
sesiplje živa se v sivo,
zakoplje mrtev živo.

31
Voz je, pa ni voz
niti ne gosposka kočija,
vendar ta, ki kdaj je hodil bos,
vozi v njem se kot Elija.

32
Leti čez nebo kakor ptice,
po bližnjicah meri daljine:
pri nas Ikarus se iz Gorice
z njim prvi povzpel je v višine.

33
Ura ni, pa tiktaka
v širni svet novico:
zve jo v trenutku Metlika,
pride v minuti v Gorico.

34
Včasih cel hleb,
včasih samo krajec hleba
pelje na potep
se preko neba.

35
Hlap, oblak in sneg in toča
v njo se vselej spremeni,
reka ni brez nje pojoča,
jezero ne valovi;
včasih tiha je, prozorna,
včasih kalna, glasna, gibka,
včasih divja, nepokorna
čolnom je in ladjam zibka.

36
Beli – veseli,
sivi – jezljivi
vremen so znanilci –
kdo so ti lahkoživci?

37
Temno sito
zrnje je sejalo,
z ihto pozobalo
grozdje je in žito.

38
Ko mraz nastopi, se rodi
in se kot steklo lesketa,
v odjugi v mater se stopi
in tak po strugi odskaklja.

39
Beli metulji
so sedli v poljane,
na njih – ste čuli –
krakajo vrane.

40
V beli srajci
legla je na zemljo,
tekajo zajci po srajci,
telohi skoznjo cveto.

41
Od vekov v veke dragocen
ljudem se zdi dokaj cenen,
a zamujen, za ves denar
ne da kupiti se nikdar.

42
V skednju zlat potoček teče,
bel se izpod kamna seje;
mati zmesi ga in speče,
vsak se mu na mizi smeje.

Kje so jedrca

1. knjiga 2. svinčnik 3. črke 4. sladkor 5. zobje 6. dežnik 7. kokoš 8. metla 9. živo srebro 10. radio 11. šah 12. dimniki 13. žaga 14. krava 15. po nogah 16. kačji pastir 17. klopotec 18. strašilo 19. polž 20. žito 21. čebele 22. med 23. kača 24. denar 25. luč 26. čuk 27. ptički 28. trta-vino 29. televizor 30. ogenj-žerjavica-pepel 31. avto 32. letalo 33. brzojav 34. mesec 35. voda 36. oblaki 37. toča 38. led 39. snežinke 40. zima 41. čas 42. pšenica-kruh