Pomladanske muhe

← Ura št. 55.916 (detektivska povest)

Pomladanske muhe Muhoborci (Domorodna povest) Fran Milčinski

Deželna vinska klet →

Spisano:	1912
Izdano:	Ljubljana: L. Schwentner
Viri:	Beseda, virtualna slovenska knjigarna [1]
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Falzifikat, dama brez spodnjega trupa in prvenstvo Slovencev

Suhi filozof in suplent Matej Vrbajs je vsako pomlad nekoliko brenčal. Čudak je bil sicer zmeraj, ne le kar se tiče prekratkih hlač in tistega klobuka, ki so trdili prijatelji o njem, da je izkopanina iz dobe mostišč in ukraden iz muzeja, ampak tudi kar se tiče nazorov. Saj je prav in nič ne rečem: mladina naj le ima, dokler je še ni pohujšal zakon in je ne kloni skrb za družino, naj le ima mladina, pravim, ideale in nazore in sploh in vse — kam pa pridemo drugače! Ali Matej Vrbajs je v tem pogledu pretiraval in njegovi etični nazori so presegali meje dopustnosti in meščanske dostojnosti!

Najhuje je bilo vsako pomlad; tačas je naravnost brenčal. Morda je vse stvarstvo vzbujajoča izprememba letnega časa tako silno vplivala na njegove zaradi nezadostne telesne hrane itak prerahle možgane, morda je bil drug vzrok ... skratka: vsako pomlad je brenčal.

Tako je imel npr. predlansko pomlad tisto afero z deseticami! Že dalje časa je hranil v denarnici ponarejeno desetico; neki večer pa se mu je zamešala med pristne novce in pomotoma jo je izdal v gostilni. Doma jo je pogrešil, a ker je bil filozof in suplent, je šel in jo hotel sledeči dan zamenjati s pristno, da ne bi natakarica trpela škode. Ali natakarica — Pavla ji je bilo ime, lepa je bila in sijajno neumna — je že ni več imela; spoznavši jo za falzifikat, jo je bila hitro zaigrala pri kočevskem krošnjarju, kaj ve pri katerem: mar so ji stari Kočevci — je rekla. Mar so pa bili Mateju Vrbajsu, ki je potem teden dni zasledoval po gostilnah in kavarnah tistega, ki je oškodovan po njegovi ponarejeni desetici. In imel je precej ugoden uspeh: nabral je okoli petdeset takih penezov! Seveda ni bilo izključeno, da na prvega oškodovanca ni naletel, da je nesrečni falzifikat že v četrti ali peti roki in da torej škoda le še ni poravnana. Ta misel je preganjala Mateja Vrbajsa podnevi in ponoči. Ljudje pa so mu smejoč vkupe znašali zamenjevat vsega spaka ponarejenega. Slednjič se je pričela še slavna policija zanimati za sumljivi slučaj in ni manjkalo dosti, da ga niso zaprli, češ da je deležen ponarejanja denarjev. Resnično res! Tri tedne ga je tako imelo! Baš ko se je pričelo osipati kostanjevo cvetje, mu je zopet odleglo. Od deželnega šolskega sveta pa je dobil nos.

No, in lansko leto je razburjala najširše kroge njegova ljubezen z damo brez spodnjega trupa. Tiste dni se je bilo v slovenski javnosti pravkar veliko govorilo in pisarilo na eni strani o lepoti, na drugi strani o pregrešnosti ženskega akta in strastna ta polemika je v zvezi z gorko pomladansko vlažnostjo izpahnila Mateju Vrbajsu občutljive možgane. Lotil se je dokazovanja, da se Stvarniku človeško telo v umetniškem in estetskem oziru ni posrečilo; ne odreka Stvarniku sicer dobre volje in marljivosti, uverjen pa je, da bi bil na Stvarnikovem mestu eden ali drug profesor bogoslovja izvršil to stvar gotovo lepše in čedneje. Zlasti žensko telo! Povzpel se je končno do trditve, da v sedanjih okolnostih za količkaj dostojnega moža sploh ni spodobna in mogoča ljubezen z ženskim bitjem, razen kvečjemu z damo brez spodnjega trupa, kakršna je bila baš na ogled v kolibi ob drevoredu! Ženstvo je bilo močno razburjeno, ko je izvedelo, da je Vrbajs v istini začel ljubimsko razmerje s to poldamo in da ga ni niti sram, javno razmotrivati, kaj bi bilo in kako, če bi stopil z njo v sveti zakon. Stvar se je končala precej misteriozno. Gotovo je le to, da je dobil zopet nos.

Letos so se mu pa pojavili neizogibni pomladanski popadki v znamenju kriminalne statistike. Stvar se je pričela takole:

Neki večer je vrgel kar izlepa med rodoljubno društvo »Pri piščalki« izzivajočo trditev, da gre našemu skromnemu narodu na enem področju vendarle prvenstvo med vsemi neštevilnimi narodi naše ljube države. Omizje je radovedno umolknilo, on se je pa s pikrimi besedami obregnil ob naše prvake, ki niso znali te okolnosti, ki jo ima v mislih, spretno porabiti in doseči z njo pomnožitev slovenskih mandatov, ko so bila pogajanja zastran volilne reforme. In z očitajočim pogledom je pokimal orjaškemu doktorju Ivanu Koširju, ki je bil občinski svetovalec in ki ga je zaradi tega skromnega dostojanstva delalo omizje »Pri piščalki« ob vsaki priliki odgovornega za vesoljno slovensko politiko.

»Šema,« se je branil dr. Košir, »kaj me tako zijaš? Mar sem jaz iznašel volilno reformo? Kolikokrat sem že povedal, da z visoko politiko nisem v drugi dotiki, nego da imam v občinskem svetu referat o pasjih markah! Zoper to moje javno delovanje pa še ni bilo pritožbe. Razumeš?« Dvignil je z mezincem vrček k ustom in se okrepčal.

»Prvenstvo! Bog se nas usmili!« je zaječal komisar česen, ki je bil po vplivu cvičkove kisline pesimist. »Slovenci pojdimo spat — morebiti se nam kaj lepega sanja!

Prvenstvo!« Vzdihnil je in si naročil še eno četrt in pa škatlico s sodo.

Gospa dr. Koširjeva, v rdeči bluzi in brez nedrca, je zdajci namignila, da se ji je snoči nekaj jako, jako smešnega sanjalo. Njen prijetni smeh je obetal nekaj pikantnega.

Zato se je moral Vrbajs požuriti, da obrazloži svojo trditev. »V statistiki sem čital,« je rekel, »da je prišlo leta 1901. — za poznejša leta gradivo še ni obdelano — na vsakih 10000 prebivalcev na Češkem 0,97, na Tirolskem 1,25, na Dolenjem Avstrijskem 1,26 itd., v Bukovini 3,89, na Štajerskem 5,56, a končno v naši blaženi Kranjski najvišje število, namreč 6,47 hudodelstev težke telesne poškodbe. Te številke so neovržno dejstvo, ki ga nam ni treba šele sanjati! Niti niso izjemen slučaj, kajti ta ponosni vrhunec zavzemamo že vrsto let in se tudi izlepa ne umaknemo z njega, saj poznamo vztrajnost žilavega našega rodu. Ali je to prvenstvo ali ni, kaj? Krohot peklenski!« In z mrkim pogledom se je zamaknil v strop.

V doktorju Koširju se je vzbudil nagajiv odpor. Resno je prikimal in z glasom naklonjene nepristranosti je izjavil, da so pravkar slišani statistični podatki sicer stara in že splošno znana stvar, omeniti je pa o njih, da jih suhoparni prijatelj Vrbajs, kakor je sklepati iz njegovega ironičnega tona, tolmači s čisto napačnega stališča, kar mu pa naposled ni preveč zameriti, ker ni pravnik, ampak le modrijan in suplent.

»Jasno je,« je rekel dr. Košir, »da eden pač mora biti prvi! Da ne načelujemo mi Slovenci pretepačem, morala bi neizogibno biti deležna te nesrečne časti kaka druga narodnost. Naša nesreča je sreča drugih in vsaka izprememba v naš prid bi postala v škodo kateremukoli drugemu narodu, ki bi nas moral nadomestiti v krvavem prvenstvu. — Zato smo mi Slovenci pravzaprav le mučeniki za druge, ako preudarimo stvar z višjega, nadsuplentskega, sociološkega stališča. V istini mučeniki! Kar bi morale druge narodnosti hvaležno upoštevati! Tisto zaradi števila slovenskih mandatov, kar si prej omenil, torej nikakor ni tako neumno, kakor se je menda zdelo tebi samemu, ki stvari ne razumeš.«

Podprl je svoje besede z izdatnim požirkom. Razvneto omizje se je s smehom in hrupom zagnalo na hvaležni predmet. Matej Vrbajs pa je obmolknil in se zamislil. Potem je plačal, pozabil dežnik in odšel, češ da gre še na izprehod v drevored.

II.

Neizprosni večni naravni zakoni

Ko je drugega dopoldne sprevajal dr. Košir svojega običajnega nedeljskega mačka po sveži božji naravi, je na Gradu naletel na Mateja Vrbajsa, ki je stal razkoračen sredi pota, zrl v tla, gubančil čelo in s prstom pisal v zrak tajinstvena znamenja, zapazivši dr. Koširja pa temu nastavil kazalec na prsi in brez slehernega uvoda izjavil: »Ti, jaz sem star 38 let!«

Dr. Košir je nato aforistično odgovoril — in glas mu je bil nekoliko zagrljen — da prihajajo leta večinoma sama od sebe, ako jih le doživiš, in da ni pravzaprav k temu vsakdanjemu pojavu ničesar pripomniti. Šele tedaj, ko se nabere let okroglo število in ne manj nego šestdeset, je smatrati to za narodno zaslugo, ki jo slavi hvaležno ljudstvo s podoknico, z govori in banketom, kuvert po tri krone brez pijače.

Kadar je bil dr. Košir mačkovit, mu ni bilo prav nič sveto!

Vrbajs je zgolj stresnil glavo, kakor da hoče spoditi nadležno muho, in je potem presenetil tovariša z vprašanjem: »Koliko si star? Ali si že bil kaznovan kdaj?«

Doktorju Koširju se je razvijal maček. Če bi imela lobanja pokrov, si je mislil, kakor da ima posodo za juho, dvignil bi zdajle pokrov in si pobrizgal možgane z mrzlim sifonom. Ali bi mi dobro delo! — Vrbajsu pa je odgovoril, da je 42 let star, kaznovan pa le toliko, ker mora zdajle poslušati Vrbajsa.

Vrbajs se je otresel Koširjevega dovtipa, zgrabil tovariša za rokav in ga vlekel s seboj naprej po poti.

»Pošteni moramo biti, pravični, nesebični!« se je hudoval. »Ali veš, da je na Kranjskem od vsakih 10000 prebivalcev leto za letom povprečno po 267 obsojenih?«

Postal je in prebadal svojega spremljevalca s tako plamtečim pogledom, kakor da smatra edino njega odgovornega za to žalostno dejstvo.

»Jaz res ne vem!« je malomarno odgovarjal dr. Košir, njegove misli so pa baš vstopale v posebno sobico »Pri piščalki«, vščenile natakarico v lice in si naročile brizganca — pa košček ledu mora biti v njem! »če mi ne poveš, ali je to preveč ali premalo, niti ne vem, na katero stran se naj začudim.«

»Preveč ali premalo, — to je vseeno! Ampak računaj! 267 je v 10000 sedemintridesetkrat! Ali razumeš?« (Dr. Košir ni prav nič razumel, misli pa so mu srebale ledeni brizganec.) »To se pravi, da bi moral biti na Kranjskem v teku 37 let vsak prebivalec kaznovan — ako — no? — ako bi bile kazni pravično razdeljene na vse prebivalce! Kaj ne? Zdaj pa glej! Jaz sem star 38 let, ti si jih 42, vendar pa še nisva bila kaznovana! Iz tega sledi?« —

Dr. Košir je izjavil, da bi se lagal, ako bi tajil, da iz pravkar slišanih prepričljivih besed sledi z vso nepremagljivo silo človeške logike zanj nujna in neodložljiva potreba, takoj iti k »Piščalki« na zajtrk!

»Žival!« je zarohnel Vrbajs. »Fej! Jesti je tako gnusno telesno opravilo kakor katerokoli drugo! Ne razumem te, kako moreš spričo teh grozovitih dejstev misliti na krčmo! Ali nimaš srca? Ali nimaš vesti? ... Poslušaj! Statistika je očitni evangelij tajnih naravnih sil in nam razodeva njih večne zakone. In glej, tak naraven zakon tudi zahteva, da mora biti vsako leto ena sedemintridesetinka našega prebivalstva kaznovana! Višjega smotra tega zakona sicer ne umevamo, ali naravni zakoni se niso še nikdar ozirali na ozke meje človeškega razuma. Dovolj, da zakon obstoji. A midva? Dasi je nama obema že potekel tisti 37-letni rok, ki ga daje v ta namen naravni zakon, vendar še nisva bila kaznovana. Ker pa midva nisva zadostila tej svoji dolžnosti, izbral si je neizprosni naravni zakon druge svoje žrtve in za naju je drug nesrečen rojak v isti dobi zapadel namesto v eno kazen v dve ali tri! Ali ni to grozno? Drug kaznovan namesto mene!«

Glas se mu je tresel v razburjenosti. Dr. Košir je imel hvalevreden namen pomiriti ga in je rekel:

»Ti salamenski naravni zakoni! Pojdi, greva!«

Grlo mu je bilo suho in duša mu je hrepenela po golažu. A slabo je naletel!

»Tako? To je vsa tvoja modrost, pa hočeš biti zagovornik pravice?« je vzkipel Vrbajs. »Sram te bodi! — Ako se izda ukaz: vsak 37. mož našega polka bodi ustreljen! — in ko pride vrsta name, se izmuznem in namesto mene zadene smrt drugega — ali sem lopov ali nisem?«

»Prismoda si!« je zamrmral ozlovoljeni dr. Košir.

Postajalo je gorko. Na klopici je stokaje smrčal pijanček zalitih lic; po drevoredu se je bližal stražnik, ki ga je privabljal razvneti glas Vrbajsov.

»Jaz ne maram biti nikomur nič dolžan! Jaz se ne maram okoriščati s tujim trpljenjem. Jaz odklanjam žrtve. Kar je meni namenjeno, prestanem jaz lahko sam. Če ste drugi paraziti, jaz nisem in ne bom parazit!«

Košir se je naveličal Vrbajsa in postal je hud. »Komu pa poješ, lakota? Ali samega sebe slepariš ali bi rad mene? Daj, no, daj, in pusti se zapreti, če si res tak značaj! Ampak moraš kaj napraviti! Zgolj za tole tvoje neumno besedičenje te ne zapro, kvečjemu v blaznico, kar pa menda ne zadostuje tistemu tvojemu naravnemu zakonu, šema!«

Vrbajs je debelo pogledal Koširja. Streznil se je in hipno in brez besedice stopil k dremajočemu pijančku in mu, preden je mogel presenečeni dr. Košir ubraniti, priložil silovito zaušnico, da je iznenadeni pijanček kar zaihtel in se zleknil po klopi. Potem je Vrbajs odločnih korakov krenil k osuplemu stražniku, se mu legitimiral z vizitko in ne ozrši se odšel s povzdignjeno glavo navzdol proti mestu. Sonce se mu je upiralo v zguljeni klobuk, izkopanino iz dobe mostišč — in nad glavo mu je zaigrala gloriola mučeništva.

III.

Boj za pravico

Vrbajs je bil navzlic svojim muham dobrosrčen človek. Tudi oklofutani pijanček se mu je smilil. Poizvedel je njegov naslov na policiji in mu poslal za bolečine 10 kron. Več ni mogel, saj je bil zgolj filozof in suplent. —. Vendar pa je bil o pravilnosti svojega ravnanja še vedno trdno prepričan in z mirnim zadovoljstvom je čakal na obsodbo, ki mu naj slednjič izbriše sramotno pego nekaznovanja z njegovega sicer neomadeževanega značaja. Tiste dni se ni dalo dosti občevati z njim; ponos in prezirljivost sta mu odsevala iz pogleda in iz glasu in korakal je samozavestno po mestnem tlaku, kakor znajo korakati le še osmošolci, državni poslanci in pa denarni pismonoše!

Tako je prišel dan razprave.

Vrbajs se je bil opremil s svežim ovratnikom in s čistim robcem in zbranega duha in pobožnega srca je vstopil v svetišče kazenske pravice, da dostojno in svečano opravi dolžno daritev večnim in neizprosnim naravnim zakonom.

Ogorčen pa se je moral uveriti, da se je svetišče izpremenilo v glumišče.

Ozadje razpravne dvorane je bilo nabito polno šumnega, radovednega občinstva, prijateljev, znancev in neznancev.

Vsem se je bralo z veselo razburjenih obrazov neprikrito hrepenenje, kar moč dobro se zabavati, makar na stroške svojega ljubega bližnjega.

Pa kaj se naj očita občinstvu, ko si ni bil svest važnosti položaja niti sodnik, oseba, ki je vendar plačana za to!

Vrbajs ni bil zastonj že 12 let filozof, 8 let suplent in temeljit kakor grška slovnica. Ni se torej čuditi, da se je bil natančno poučil o vseh zakonitih določbah, tičočih se njegovega slučaja. In zato se je zgražal, ko je videl, kako nevredni sodnik tepta v prah vse zakone, ki je nanje prisegel. Baret si je bil pomaknil nad levo uho, kakor da prihaja z vojaškega nabora, in namesto da bi dostojanstveno razložil ovadbo, vprašal Vrbajsa, ali je kriv, in ga potem podučil o njegovi pravici, upreti se obtožbi s povrstno razložbo itd., itd., kakor to točno in določno ukazuje zakon, mu je šaljivo namežiknil in ga vprašal — kakor da ne gre za kaznivo dejanje, ampak zgolj za sicer nedopusten, pa dober dovtip: »Kaj vam pa je bilo, vraga, kaj, da ste poškodovali tega Karpeta? Kaj vam pa je storil?«

Široko se je zarežal, spodbudno pogledal v razpoloženo občinstvo in potem z zaupanim smehljajem dodal vprašanje: »Ali ste bili pijani, kaj?«

Občinstvo je izpreletel vesel šum, ki se je ojačil v odkritosrčen smeh, ko je zadonel iz ozadja polglasen bas: »Svojega patrona je imel, Matevža!«

Vrbajsu je šinila kri v lice in glas se mu je tresel, ko je jezno odgovoril: »Priznavam, da sem kriv! Bil sem trezen! Nič mi ni storil! Niti poznal ga nisem! To je vse! — Pričakujem kazen!«

Sodnika je žalila razdraženost Vrbajsova in navil je druge strune. Popravil si je baret, nastavil svoj glas za malo terco više in rekel: »Ne razumem, kako more omikan človek brez slehernega povoda napasti drugega, ki ga niti ne pozna!« In strogo je pogledal mimo Vrbajsa v ozadje na dva mlada blazirana poslušalca, ki sta se poprej premalo smejala.

Vrbajs si je mislil: Zakaj me izprašuje dedec rdečenosi; obsodi me naj, saj sem priznal! Kako naj boš pošten in pokoren večnim naravnim zakonom, ko ti ovirajo pot do pravice taki nevredni čuvaji! — Odgovoril je: »Ne poznam zakona, da si moram dati poprej predstaviti človeka, preden ga udarim!«

V občinstvu seveda slavnosten krohot, ki ga je zavist samopašnega sodnika hitro udušila z zvoncem. »Mir!« je zagrmel in sovražno pogledal zdaj Vrbajsa, zdaj občinstvo. »Sedite!« je ukazal obdolžencu, slugi pa je velel, da pokliče pričo, Tomaža Karpeta.

In vstopil je v dvorano Tomaž Karpe, žrtev Vrbajsova.

Bil je ovenčan, kakor se spodobi žrtvam po starem, v poganske čase segajočem obredu. Na klobuku se mu je zibal rdeč kostanjev cvet z dvema peresoma, moške prsi mu je krasila kita vrtnic in roženkravta, a vse vkupe je dišalo kakor iz soda. Žrtev je bila v vsakem pomenu besede »v rožicah«.

Zapazivši ugodni vtis, ki ga je napravil na zbrano občinstvo, dal je duška svoji židani volji s pogumnim vzklikom: »Marička! Ali smo gadje!«

Sodnikov strogi poziv: »Tomaž Karpe!« ga je opozoril na resnost trenutka.

Poizkusil je, da bi se točno kakor vojak zasukal proti sodniku. To predrzno početje mu je v nemalo nevarnost spravilo njegovega telesa ravnotežje. Vendar se je še srečno ujel, nakar je zadovoljen s svojo spretnostjo udaril s petama ob tla in potem v znak svojega spoštovanja salutiral sodniku z enim prstom.

Sodniku se je zopet razjasnilo užaljeno lice.

Pomaknil si je baret nazaj nad levo uho in očetovski posvaril živahno pričo: »Jej, jej, jej, Karpe! Kaj morajo videti moje oči! Pa ne, da ste pijani?«

Karpe se je čutil močno počaščenega po tem dobrohotnem, z njegovim telesnim stanjem se pečajočem ogovoru. Obraz mu je zlezel narazen, zamižal je, pritajen smeh mu je stresel prsi in glavo, obrisal si je solze in nos in potem zaupno izjavil, da ga res nekoliko ima, hvala Bogu, ampak ravno prav in ne preveč.

Sodnik je naklonjen počakal, da se poleže smeh v občinstvu.

»Karpe, Karpe!« je potem rekel, »moje srce je žalostno, da vas vidi takega. Ne bi rekel, da je danes nedelja ali ponedeljek ali sobota! Ampak danes je četrtek in v četrtkih tudi obrtniki nimate pravice biti pijani že pri belem dnevu — ne po božjih, ne po cesarskih zakonih! Nikakor ne! Vedite se torej dostojno, sicer boste zaprti!«

Uprl je svoj pogled v Karpeta, ki je stal vzravnan kakor jambor v nevihti, in mu žugal s svinčnikom.

Potem je nadaljeval: »Karpe Tomaž! Tale gospod priznava, da vas je poškodoval. Povejte torej po resnici, kako se je vršila vsa stvar!«

Karpeta je spravilo nenadno sodnikovo vprašanje v veliko zadrego. V tistem hipu si namreč ni bil več svest, kje da je in kaj se pravzaprav godi. Ali polagoma se mu je skoz začudene oči in zijajoča usta vrnil spomin. Ozrl se je v svojega sovražnika in — rajska milina se mu je naselila po mastnem rdečem obrazu. S ploskom je sklenil roki in vzkliknil: »Marička! Ni mogoče! Ali ta gospod? Vi ste mi rešili življenje? Vi, vi ste moj angel varuh, moj dobrotnik! O ti, ti, ti duša moja zlata! Čakaj, jaz te moram poljubiti!«

Razprostrl je roki in se zagugal proti umikajočemu se Vrbajsu, da uresniči svojo grožnjo.

Osramočeni Vrbajs je z ogorčenim pogledom iskal pomoči pri sodniku.

Občinstvo se je nebeški zabavalo, toliko da ni ploskalo.

Njega hrupni smeh je vzdramil celo avskultanta zapisnikarja, ki je bil, utrujen od naporne ponočne službe pri »Kaplji«, zakimal za svojim zapisnikom.

Sodnik se je grizel v ustnice in pomignil slugi, da je s krepko roko pritiral obotavljajočega se Karpeta nazaj pred sodno mizo. Potem je s strogim glasom ukazal slugi. »Petrič, postojte tukaj poleg Karpeta, in če se le za las gane s svojega prostora, denite ga takoj ob glavo!« Nad Karpetom pa je zagrmel: »Karpe, pijana muha! Poslušajte me! Gorje vam, gorje, če bi moral zaradi vas preložiti razpravo! Ne boste videli nebeškega kraljestva! Moj čas je drag! Ne utegnem se dvakrat pečati z vašo klofuto! Boga se bojte, Karpe, pravim! Razumete? ... Tako! ... Zdaj pa povejte natanko kakor na izpovedi, kako je bilo z vašo poškodbo!«

Krvoločne besede sodnikove niso bile brez vtiska na Karpeta. Zaprle so mu sapo; le plašno je gledal sodnika in ga s povzdignjenima rokama nemo prosil, naj ne izziva s svojimi strahovitimi grožnjami jeze nebes, saj bo on, Tomaž Karpe, priden in poslušen kakor kužek, kateremu je bil v plašnem pogledu in v prosečih kretnjah rok resnično podoben.

Sodnik je končal svoj ukor. Tomaž Karpe si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat z izrazom prekipevajoče hvaležnosti ozrl po nesrečnem Mateju Vrbajsu, potem pa je, čestokrat opominjan po sodniku in dregnjen po slugi, razložil sledečo mukotrpno predzgodovino svoje klofute in njen nepričakovani učinek.

Boleli so ga zobje, je pravil; menda je bil eden votel, v votlini pa črv ali kaj. In od bolečin se mu je nabrala pod čeljustmi neznanska oteklina, velika kakor reglja, in oteklina je rasla, da naposled ni mogel nič več jesti — le piti, če je kaj imel. Razbolel se mu je še vrat, ni mu bilo več prestati in preudarjal je, ali naj obupa ali naj skoči v vodo. Napravil je celo že svoj testament, ki je seveda spričo njegovih skromnih imovinskih razmer obsegal le dve točki: svoje telo z vsem, kar je na njem, je izročil materi zemlji, dušo pa Bogu, če jo bo hotel.

— Tisto jutro si je bil navsezgodaj v kleti poleg mitnice omamil bolečine s slivovko in potem je na Gradu malo zadremal — kar mu je treščilo v zobe! Skraja je izgubil sapo in se davil in kri mu je curljala iz ust kakor rozolja iz fraklja; — nenadoma pa je zapazil: Marička! — otekline ni več! Udarec jo je prebil, splahnela je in — bolečine so bile kakor odrezane! Hvala Bogu, svetim dušam v vicah in pa temu zlatemu gospodu, ki mu je iz odkritosrčne hvaležnosti pripravljen takoj plačati pijače, makar toliko, da mu bo slabo, ali pa bo molil zanj — kar si gospod sam izvoli. In ako je le količkaj pravice na svetu, mora ta gospod dobiti talijo za rešitev življenja — to se naj zapiše v protokol! — ali pa naj ga nastavijo v špitalu za višjega doktorja, ker zna tako dobro operirati! Na vse to lahko takoj trikrat priseže kakor na svojo lastno smrtno uro, amen!

Karpetu se je bil med pripovedovanjem vrnil duh podjetnosti. Pogumno je pokimal svojemu dobrotniku Vrbajsu, češ dobro sem se odrezal, kaj? — A burni smeh občinstva, ki je izbruhnil po njegovem pričevanju, je samozavestno smatral za izraz priznanja. Svoji radosti nad tem nepričakovano častnim uspehom je dal duška, kakor je vedel in znal: zamižal je, stresel glavo, poteptal z desno nogo in potem zavriskal: »Hijijijijih!« Vrisk res ni bil bogve kako umetniški izveden, ker je bil Karpe hripav in kratke sape, ali Karpe ni bil vriskač po poklicu, v takem slučaju pa je bolj upoštevati dobro voljo nego izvršitev, kakor se je opravičeval nedeljski lovec, ki je meril na srno, zadel pa gonjača!

Sluga je ogorčen zaprl Karpetu usta s svojo široko šapo. Sodnik je ljuto zvonil, in ko se je nemir za silo polegel, je hitro končal vso komedijo in razglasil sodbo, da se Matej Vrbajs oprosti od obtožbe, ker ni poškodoval Tomaža Karpeta, ampak mu zgolj pomagal do zdravja, zdravljenje pa po sedaj veljavnem zakonu ni kaznivo, če se zgodi brezplačno.

Vrbajs skoraj ni verjel svojim ušesom. Vsa sramota te razprave brezuspešna! Oproščen! ... S strmečimi očmi je pogledal na sodnika, a ta mu je hladnokrvno pokimal: »Opravili ste! Lahko greste!«

Jezno je zgrabil svoj klobuk in se preril ven skoz čestitajoče mu občinstvo, a z obraza se mu je bralo toliko zagrizene strasti, da je smatral dr. Košir za svojo prijateljsko dolžnost, takoj mu slediti in ga ne izpustiti iz oči. —

Sodnik in Karpe sta imela še kratek pogovor.

»Karpe!« je rekel sodnik, »za 24 ur greste sedaj v zapor, da se naučite trezni prihajati na sodnijo.«

Karpe je dokazoval, da je njegovi pijanosti kriva zgolj nerodna mera v kleti poleg mitnice: »En frakelj je premalo, dva sta pa preveč!« A nič ni pomagalo, kar moral je s slugo. —

Tako je prišlo, da je bil v zasmeh večnim neizprosnim naravnim zakonom — Matej Vrbajs oproščen, Tomaž Karpe pa zaprt ...

IV.

Lek

Matej Vrbajs je, z zobmi škrtaje in polglasno pred se rohneč, hitel slepo naprej po cesti: niti svojega lastnega ravnatelja ni zapazil, ki mu je prihajal naproti in je bil v duhu že pripravil roko za pokroviteljski odzdrav ...

Košir ga je komaj došel. Položaju primerno se mu je videlo, izreči prijatelju sožalje ob nepovoljnem izidu razprave.

»Že prav!« je zarenčal Vrbajs in nezaupljivo in postrani je pogledal tovariša. »Saj vem, da me imate za norca, pa nisem! Ugonobili bi mi radi moje moralno življenje, ker ga sami nimate, pa mi ga ne boste! Jaz grem svojo pot in tudi dosežem svoj cilj — boste kmalu videli!«

Ura je bila šest.

Srečala sta vrsto prisiljencev, vračajočih se z dela.

»Ali jih vidiš! Mučeniki so zame, zate in za druge take mehkužneže, kakršna sva midva! Bog ve, koliko kazni ima vsak izmed njih na rovašu samo zaradi tega, ker drugi zanemarjajo svoje naravne dolžnosti ... Ampak Matej Vrbajs je siromak, toda nikomur nič dolžan in tudi ne mara, da bi smel kdaj takle človek stopiti predenj in mu reči: ‚Glej me, kak sem, kako je moje življenje in kako mi bo vse žive dni! Zakaj? Ker sem vzel nase tvoje in tvojih tovarišev grehe, da morete igrati ponosno gospodo, jaz pa koprnim v nesreči!’ Takih očitanj Matej Vrbajs ne mara, ker bi bila upravičena!«

Zavila sta v drevored.

»Dobro,« je nadaljeval. »Danes se mi ni posrečilo! Človeku se je treba na svetu boriti za vsako mrvico pravice, ako nima protekcije. Ali končno si jo vendar izvojujem — zapomni si to! Videti hočemo, ali dosežem svojo kazen, ki mi gre po naravnem zakonu, ali ne! Jaz ne odneham!«

Dr. Košir je pomilovalno pogledal razburjenega prijatelja, potem je pa rekel z vso resnobo, ki je je bila zmožna hinavska njegova duša.

»Veš, prvi hip se mi je videla tvoja ideja o naravnem zakonu kriminalitete res nekoliko čudna. Nocoj pa nisem mogel spati — zvečer ne smem jesti omlet — pretežke so za moj želodec — pa sem premišljal to stvar in zdaj se popolnoma strinjam s tabo.

Resnično ti povem, ta tvoja ideja je naravnost veličastna! Jaz jo smatram za vrhunec socialnega mišljenja!«

Vrbajs je molčal, deloma ker je bil dr. Košir kanacija, ki se je morebiti le norčeval, deloma, ker je bil Vrbajs sam tiste vrste modrijan, ki ne deli rad svojih nazorov z drugimi.

Dr. Košir pa je s svojim prepričljivim, globoko iz prsi donečim glasom, kakršnega je uporabljal zoper porotnike, in z živahnimi gestami nadaljeval: »Žal, da sva midva edina, ki spoznavava velikansko krivico, ki se nepreglednemu številu naših bratov trpinov godi zgolj zaradi naše brezvestne mehkužnosti, ki nam brani dajati statistiki, kar je statistike! — In te nesrečnike celo zaničujemo! častiti bi jih bilo treba, deliti jim odlikovanja! Kdor je spoznan za tatu iz navade ali za nepoboljšljivega pretepača, odkrivajmo se mu naprej in spomenik se mu naj postavi za zasluge, ki si jih je pridobil za človeštvo!«

Živahnost Koširjeva je vzbujala pozornost šetajočega se občinstva in Matej Vrbajs je bil vesel, da sta krenila iz drevoreda na gozdno pot.

»O, resnično me je sram pred takimi heroji!« je vzkliknil dr. Košir. »Prosim te, v občinskem svetu sedi n. pr. tovariš, ki je bil že osemkrat kaznovan. Jaz pa še nikoli! Zdaj se mi šele svita, zakaj me vedno tako prezirljivo gleda! In mož ni niti akademično izobražen! Temu mora biti konec! Kar on zna, znam tudi jaz, in dr. Košir ne bo več letal okoli po mestu brez kazni kakor pes brez marke!«

»Če ti ne izpodleti kakor danes meni!« je bridko pripomnil Vrbajs, ki se je dolgočasil, kadar ni sam govoril, ampak je moral poslušati. »Naše javne razmere so tako gnile, da niti kazni ne dosežeš, če nimaš protekcije!«

»Nič protekcije, samo pameti je treba!« je zavpil dr. Košir. »Ampak ti nisi pravnik, ti si zgolj filozof in suplent in zato ne boš vse žive dni kaznovan, ker si preneroden! Neznanega pijanca se lotiš, ki je polbedast in ne loči klofute od marijaceljskih kapljic! Jaz si ne bom skrunil rok s tako nezanesljivo kreaturo! — Ali veš, kaj je klasična priča? Trezen, inteligenten, nepristranski, neomadeževan mož! Tako klasično pričo si izberem jaz za najin vzvišeni cilj, boš videl, in uverjen sem, da me ne bo pustila na cedilu! In če si ti obsojen, prijatelj, da ostaneš še naprej parazit človeške družbe, ostani parazit; moja ura je prišla in kar se mora zgoditi, naj se zgodi!«

Filozof in suplent Matej Vrbajs je bil zelo neljubo presenečen, ko ga je po teh besedah dr. Košir sunil z desno in z levo pestjo v rebra, potem ga je pa pričel bunkati po glavi, da mu je klobuk odletel na tla in da se mu je kar iskrilo pred očmi.

Dr. Košir je glasno štel svoje udarce, in ko jih je bilo petnajst, je rekel: »Tako! Zdaj me pa pojdi ovadit, ti, ti parazit!« Obrnil se je in odšel.

Vrbajsu so se šibila kolena, ko se je sklonil za klobukom, častitljivo izkopanino iz dobe mostišč. Osnažil ga je z rokavom in se pokril. Potem se je spomnil na svojo jezo, hripavo zakričal: »Lopov!« pobral kamen in ga vrgel za dr. Koširjem. Zadel ga pa ni, ker ni bil pravnik, ampak zgolj filozof in suplent in preneroden za to.

Zmračilo se je in napotil se je domov.

Tisti večer ga ni bilo več na spregled. Pač pa se je sledeči večer zopet prikazal v običajni družbi. Imel je višnjeve pege na licu ...

Na vprašanje, kaj mu je, je odgovoril suhoparno, da si je dal možgane masirati in da mu je dobro storilo. Dr. Košir pa je svoj rahli nasmeh diskretno utopil v vrčku.