Pomladna noč (Cvetko Golar)
| Pomladna noč Cvetko Golar |
| |||||||||||||
»Kako jaz ljubim življenje! Ljubim je z vso strastjo in voljo, in zdi mi, da sedaj nima smrt do mene nikake moči. Vrgel bi se pod vlak, in kolesa bi odskočila od moje glave, zakaj življenja, tega nebeškega čudeža ne more premagati mrtva materija. Tako se mi zdi, ne samo zdi, to je moje prepričanje, in to je jasno in silno kakor solnce –«.
Govoril sem s svetlimi besedami in zvenečim, močnim glasom, vse pred menoj je bilo v cvetju, moja fantazija je cvetela, in v dimu gostilniške izbe so rajale vile in so plesali amorji.
»Kakor solnce –« je ponovila za menoj Alenčica. Tudi njene oči so se bleščale kakor mavrica in kakor pisana poljana v plamenih opoldanjega solnca. Vsa je bila lepa kakor čista vesna, kadar plameni rosa v jutranji zarji. Njena lica so bila tako polna zdravja in cvetja in luči, da se mi je zdelo, da mora vsak ozdraveti, kdor se zazre nanjo. Zdela se mi je kot živo zdravje, živo solnce. Samo svoja lica bi pritisnile bolniku na srce, in evo, že je vstal, že se je dvignil, kakor čvrst in čil mladec.
»Kakor solnce, kadar vzhaja, kadar premaga noč, ali pa kadar stoji opoldne na vrhuncu svojega pota,« Je dejala Alenčiea in bistre svoje oči je uprla pred se. In zdaj so se mi zazdele njene oči tako silne, da bi premagale smrt, da bi popile noč.
In prijatelj Andrej je dejal:
»In življenje ima vso moč od ljubezni. Solnce je ljubezen, je mati in izvir in konec vsega in nas vseh ...« Govoril je z veličastnim, navdušenim glasom in nato zapel:
»Ljubezen, ljubezen silna,
cveteš kakor zarja na morju.«
In tako smo govorili vsi v visokih in lepih besedah, zakaj bili smo mladi, in nič grenkega še ni porosilo naših usten, in življenje je rajalo memo nas svojo svetlo in lepo pot. Vzdignili smo kozarce, ki so se blesteli in cveteli kakor goreče purpale in pili, dokler nismo bili omamljeni od močnega vina.
Nam nasproti sta sedela dva zaljubljena para. Prvi fant, ki je bil obrnjen proti nam, je imel na desnici zelo razposajeno in živo dekle. Sam je bil zamišljen in resen in je vedno odkimaval dekletu, ki je sililo vanj, neprestano.
»Ah, Janez, zakaj se vendar bojiš? Saj ni drugega doma. Kar pojdiva!« Prijela ga je za roko in potegnila k sebi. Fant se je lahko nasmehnil in tiho govoril:
»Ne, ne ne! Saj veš, zakaj ne! Tvoj oča še zmeraj misli na bogatega vdovca.«
»Zakaj spet tako govoriš? Saj sem ti rekla, da se me oča boji. Prav ničesar si mi ne upa odreči. In vdovec si ne upa blizu. Njega sem na cesti imenitno dala: »Veste, stric,« sem rekla, »še enkrat mi pridite blizu, pa vas za ušesa zvlečem v Savo. Da boste pomnili, kdaj ste hodili za mladim dekletom. Vi, dedec pregrešni!« Tako sem vpila nad njim, da se je prav gor v vas slišalo.«
»Francka, pa sem tudi izvedel, da se tvoj oča ženi. Ali veš kje? Pri tisti debeli Jeri, ki žganje kuha in toči.«
»Zdaj pa mi bodi kar tiho! Vstani, alo, še nocoj moraš z menoj. In govoriti moraš z očetom. Sicer pa tebi še govoriti ne bo treba. Samo da si zraven, govorila bom že jaz.«
»Pa si vendar ne upam. In zdi se mi, da je že pozno, nocoj. Pijva se malo, potem sem bolj srčen.«
»Nič! Si že dosti pil.« Nagnila se je k njemu in mu nekaj zašepetala na uho. Potem ga je v šali vščipnila v lica in se zasmejala. Fant je zardel in vstal. Deklina je stopila na sredo izbe in se obrnila proti nam:
»Hej, fantje, veseli bodite! Jaz vam dam koj za liter vina! Oštarija, kje si, oštarija! Prinesi liter vina! Oj, ti salamenska mačka stara, ali res že dremlješ? Oštarija?!«
Prišel je gostilničar, ves rdeč, pijan in zabuhel in zaspan.
»No, ti punica, kaj bi rada, Francka?«
»Liter vina prinesite, očka, temle mladim fantom.«
»Zakaj pa ne, če je taka tvoja volja. Cel sod ga jim dam, če hočeš, samo na ohcet me boš povabila.«
»Saj vas tudi bom, oča. Vi pa, fantje, dobro pijte! Jaz grem s svojim Janezom k mojemu staremu. Poroko bomo napravili, kaj ne, Janez?«
Gostilničar je prinesel vina in ga postavil na našo mizo.
»Francka, zdaj moraš pa sesti za našo mizo, drugače ne pijemo tvojega vina. In tudi Janez naj prisede. Pili bomo na vajino zdravje.«
»Eh, kaj mislite, da se bojim vina?« je dejala Francka. Sedla je k nam in natakala. Trčili smo in pili, in ko sta odhajala Francka in Janez, jima voščili mnogo sreče, dosti otrok, pa nič skrbi.
Drugi par je še ostal za sosednjo mizo. Fant je bil silno velik in krepak, dekle je bilo gotovo manjše za poldrugo glavo, a zato je bila čudovito bogatih las in zdravega, napetega telesa. Govorila sta tiho med seboj, in gostilničar je nagovoril fanta:
»Ženin, vidva pa nič ne pijeta! Eh, kaj bi se samo smejala! Jaz sem pa žalosten, kar vama ne morem postreči.«
Fant je naročil vina, in dekle je neslo kozarec k ustnicam. Pilo je in dalo fantu.
Bil je lep večer sredi zdravih, kipečih, mladih ljudi, in šele okoli polnoči smo odšli iz vaške krčme. Odpravili smo se peš v mesto. Alenčica je šla v sredi. Vso pot so dehtele cvetoče jablane, in nad nami so klile zvezde, bele in jasne na čudovite.
»Ljubezen, ljubezen silna,
cveteš kakor zarja na morju.«
In tisoč in stotisoč cvetov je žarelo v naših srcih in v naših očeh so cveteli žarki mladosti.
Dolgo, dolgo smo že hodili, in tam, glejte, je stala ob strani nizka hišica, in luč je brlela v njej:
»To je gostilna! Stopimo na kozarec vina in veselja in dobre volje.«
Smejali smo se in tesno objeti in razgreti razkošne radosti stopili s pesmijo na ustnih v razsvetljeno izbo.
In kakor bi trenil, je ugasnil naš smeh in radost in pesem.
Sredi izbe je ležal na deskah mrlič. Bila je ženska, stara, vsa zgubana, vela, z nepopisno grenkim izrazom okolu ust. Dišalo je po smrti.