Pomladno srečanje
| Pomladno srečanje Olga Gutman |
| |||||||
Jani je že malo večji deček. Pridno obiskuje tretji razred osnovne šole in se še bolj pridno uči. V prostem času pomaga mami pri lažjih opravilih. Z mamo živita sama. Oče je pred leti odšel v tujino, od koder se ni več vrnil. Jani in mama niti ne vesta, kje živi. Jani se ga skoraj ne spominja več. Zato ima toliko rajši svojo mamo.
Zima se je počasi začela umikati pomladi. Zemlja je bila še gola in pusta, čeprav se je sneg že stalil, le tu in tam v kakšni kotanji se je še obdržal.
Ko je Jani prišel iz šole, je vrgel šolsko torbo na klop v kuhinji, nekaj časa se je dolgočasil in razmišljal kaj naj počne. Nato se je spomnil, da je naslednjega dne mamin rojstni dan.
"Presenetil jo bom in ji nekaj podaril. Toda kaj?" je razmišljal, ko je obračal žep za žepom, a zaman saj ni imel niti tolarja.
"Mama toliko dela, še zlasti, odkar sva ostala sama Nekaj ji moram podariti, naj se vsaj enkrat razveseli" je razmišljal naprej. Tuhtal je in tuhtal, kje bi kaj našel, kar bi lahko podaril mami.
"Bi nanosil drva v kuhinjo? Ne, to naredim tako vsak dan. Bi spekel potico? Orehi so v predalu, kvas imamo doma, moko tudi. Pa kaj, ko se mi ne bi posrečila. Gotovo bi se vsaj prismodila, če je drugače ne bi pokvaril"
Žalosten in potrt je Jani sedel na pručko, z rokami podprl glavo in razmišljal, razmišljal. Naenkrat mu le zasijal ves obraz.
"Aha, jo že imam!" je veselo vzkliknil, ko se je domislil. "Grem v Gabrov laz. To je najtoplejši kotiček v našem kraju. Tam sonce sije cel dan. Gotovo je s svojo toploto že privabilo na plan zvončke, trobentice, mogoče celo vijolice."
Veselo žvižgajoč je vzel kapo in suknjič, se oblekel in stekel v gmajno in naprej proti Gabrovemu lazu. Naenkrat se je ustavil in se začel ozirati okrog sebe Vse se mu je zdelo nekam čudno, nenavadno. Sonce je svetilo turobno, kot da ni nad njim, temveč se krade skozi lino od nekje daleč, iz dežele Kdovekod. Nobena žival ni zmotila tišine, nobena ptica ni poletela nad njim, niti sosedov pes Tiger ni zalajal, čeprav se je Jani mnogokrat jezil nanj, saj je bevskal kar naprej, brez pravega vzroka. Tudi najmanjša sapica ni zapihala
Jani je nekaj časa gledal okrog sebe, nato se je napotil h Gabrovemu lazu. Stekel je k obronku gozda, kjer so vsako leto zacveteli prvi zvončki, čeprav je v dolini ležal sneg v debelih zaplatah. Sedaj pa nikjer nič, niti popka, kaj šele cveta. Jani je pazljivo gledal okrog sebe.
"Glej, glej! Kaj pa je to?" je začuden obstal, ko je na obronku zagledal nekaj nenavadnega. Upočasnil je korak in se previdno približeval. Ustavil se je pred tremi stožci. Stopil je bliže in jih otipal z roko. Bili so gladki kot steklo in hladni kot led. V enem izmed njih je zagledal čudovito lepo deklico. Opazoval jo je, ji pokimal, a se ni niti premaknila niti spregovorila.
"Glej, glej, saj to je Pomlad, prava pravcata Vesna. Le kdo jo je ujel in zaprl v ta ledeni stožec? Gotovo je to delo starke Zime. Led je njen izdelek. Da, to je prav gotovo delo hudobne Zime, ki noče in noče iz naših krajev, pa čeprav je njen čas že minil," je razmišljal Jani. Ne da bi se zavedel, je govoril na glas. Bil je žalosten, ker se ni mogel domisliti, kako bi pomagal ubogi ujeti deklici.
"Kdo si pa ti, fantič? In kaj tako razgrajaš?" je zatulil mimo Janija oster, predirljiv glas, da so se zamajali celo vrhovi najvišjih dreves.
Jani ni takoj odgovoril. Prestrašil se je, a ni nehal tuhtati kako bi rešil ubogo Pomlad.
"Ha, ha, ha! Videti je, da bi rad osvobodil Pomlad, ko ne moreš odmakniti oči od nje. Vse zaman, fantič. Iz te moke ne bo kruha. Z Zimo sva jo dobro vklenila v led. Nihče je več ne reši," je z ledenim glasom govoril kuštravi mož, da je še Janija zazeblo pri srcu.
"Kdo pa si ti?" je Jani zaklical bolj glasno, kot je hotel, da bi prikril strah, ki mu je šibil kolena.
"Jaz? Kaj me ne poznaš? Jaz sem Veter. Mrzel zimski veter. Tetke Zime brat. Kaj pa delaš tukaj, fantič? Mar bi sedel doma za pečjo in se grel."
"Prišel sem iskat zvončke, trobentice pa mačice. Mami bi jih rad nabral. Jutri bo praznovala rojstni dan. Bil sem prepričan, da tukaj že cvetijo. Saj je že skoraj pomlad," je pojasnil Jani.
"Cvetlice, pomlad? Le kaj ti še pride na misel?" se je razcapani mož smejal tako, da se je prijemal za trebuh in mu je glas globoko odmeval po gozdu.
"Kaj pa je, Veter, da tako razgrajaš? Kdo je bitje, s katerim se pogovarjaš? Kaj iščeš v mojem kraljestvu?" se je v turoben dan mrko razlegel zlovešč glas in na plan je stopila kot sneg bela žena, od glave do peta zavita v bel kožuh, okrog glave pa so ji poplesavale biserne snežinke.
"Jaz sem Jani. Cvetlice iščem: mačice, zvončke, morda najdem še trobentice in vijolice, saj je že skoraj pomlad," je pojasnil Jani, da ne bi bilo pomote.
"Kaj, cvetlice, pomlad? Ti si upaš izreči te besede? V mojem kraljestvu teh besed sploh ni. Črtane so celo iz slovarja. Pomladi pa tudi več ne bo. Tukaj bom vladala samo jaz. Tudi cvetlic letos ne bo. Razen ledenih rož na oknih, seveda. Poglej si to svojo Pomlad! Od nje je ostal le stožec večnega ledu," je rekla hladno, da je Janija kar zazeblo pri srcu.
"Ker si v mojem kraljestvu uporabljal prepovedane besede, bom še tebe vklenila v večni led!" je dodala, trikrat zamahnila z roko na sever in Janija je začel od vseh strani vklepati led. Kopičil se je okrog njega in ga hitro vsega prekril, še preden je sploh utegnil pomisliti, da bi zbežal
"Ha, ha, ha, ha! Sedaj pa naj le nabira cvetlice in govori o pomladi!" je rekla starka Zima, prijela Veter za roko in že sta se izgubila med debli dreves.
"Tu - tem, tu - tem, tu - tem. Kaj pa je to? Sto - ji pri mi - ru, pa ni drevo. O - či i - ma in nos. No - ge in ro - ke kot jaz, pa ni člo- vek," je zlogovaje s kovinskim glasom izgovarjalo bitje, ki je pravkar stopilo na obronek gozda, kjer so v ledenem oklepu čemeli naši ujetniki. Bitje, ki je pravkar stopilo iz gozda, je bilo precej večje od Janija. Njegovo telo je bilo oglato in se je kovinsko svetlikalo. Na ramenih mu je čepela prozorna krogla, v kateri so utripale številne luči. Iz nje pa sta štrleli dve dolgi gibljivi tipalki, ki sta se stegovali in zvijali na vse strani, kot da nekaj raziskujeta. Noge in roke je imelo kovinske in členkaste, podobne okončinam robota. Premikalo se je zibaje in pri tem izpuščalo čudne tipkajoče glasove. Skratka, bolj je spominjalo na robota, kot na živo bitje.
"Glej, glej! Se en primerek v moji ledeni zbirki! je zlobno zavreščala Zima in stopila izza debla, kot da je tam stražila in čakala, da ujame vsakogar, ki bi si drznil približati se njenemu kraljestvu. Ze je dvignila roko in hotela še to čudno bitje vkleniti v svoj ledeni vrt.
"Ne tru - di se. Nad ma - no ni - maš mo- či!" je rekel kovinski mož in dvignil rokam podobne okončine, iz koncev prstov in izpod nohtov se mu zeleno zabliskalo. Zimo je odneslo, da ni bilo več ne duha ne sluha za njo. Komaj je Zima izginila, je izginil tudi njen čar in moč njenega uroka. Led stožcev, v katere je vklenila svoje žrtve, se je začel taliti, dokler ni od njega ostala le majhna luža na tleh. Nebo se je zjasnilo in posijalo je sonce tako prijetno toplo, da bi še mrtvega obudilo. Jani in Pomlad sta se premaknila in pretegnila od hladu in mirovanja premrle in otrdele ude. Otoplilo se je. V gozdu so zapeli ptički, tako lepo, kot nikoli prej. Zapihal je topli pomladni veter in v dolini so zažuboreli nešteti potočki in zablesteli v jasni pomladni dan.
"Hvala ti, rešitelj, kdorkoli si že," se je Pomlad obrnila k čudnemu obiskovalcu in se mu nasmehnila tako toplo, da so veje začele zeleneti in na pobočju hriba so zazvonili prvi zvončki in zatrobile zlato rumene trobentice. Pod leskovim grmom pa je pokukala na plan še vijolica. Nato je Pomlad zamahnila z rokami na vse štiri strani neba. In vsepovsod je vse oživelo in ozelenelo.
"Tako, prijatelji, sedaj pa moram naprej. Tudi drugje me težko čakajo. Na, Jani! Šopek za mamo in vošči ji tudi v mojem imenu! Adijo, prijatelja!" je še rekla in lahko kot sapa splavala prek ozelenelih livad na sever.
Jani je nekaj trenutkov stal kot kip in gledal za Pomladjo, potem se je tudi on obrnil k novemu znancu, svojemu rešitelju in spregovoril:
"Hvala ti, Robotek, da si me rešil iz večne ječe!"
"Jaz ni - sem Ro - bo - tek. Jaz sem Tu - tem iz de - že - le Tu - tem - ka - la - maj - zis."
"Kje pa je ta dežela?" je radovedno vprašal Jani.
"Tam go - ri. Toč - no nad tvo - jo gla - vo," je odgovoril Tutem in s kovinskim prstom pokazal navzgor.
"Pojdi z menoj, Tutem, moja mama bo jutri prazno¬vala. Bodi najin gost!" ga je povabil Jani.
"Saj bi rad šel, pa ne mo - rem. Ma - ma me kli - če. Mo - ram do - mov. Si - cer bo v skr - beh za me - ne."
"Tudi tvoja mama se boji zate?" je začudeno vprašal Jani.
"Tu - di. Vse ma - me so e - na - ke," je se rekel, narisal po zraku raketo, iz katere je švignil plamen. Stopil je vanjo. Raketa se je sunkovito dvignila in z neznansko hitrostjo odnesla Tutema nad oblake.
Jani je nekaj časa stal in žalostno gledal v nebo, nato se je napotil domov. Ko je stopil v kuhinjo, je mami voščil za rojstni dan ter ji podal šopek pomladanskega cvetja. A o doživetju tega dne ni rekel nič. Saj mu mama ne bi verjela. Odrasli pač ne morejo razumeti stvari, ki jih doživljajo otroci.