Pomnoženje gojzdov ali borštov
Pomnoženje gojzdov ali borštov Franc Lizen |
|
Pomnoženje gojzdov ali borštov
Porok mojih besedí so lastne skušnje.
Zadnji čas je, de začnemo na pomnoženje gojzdov ali borštov misliti, zakaj vsak kmetovavec vé, v kakó žalostnim stanu se znajdejo naši gojzdi sedajni čas, ktere brez premislika iztrebujemo, eno drevó za drugim sekamo in potem takim zavoljo prevelike seke, pošilanja in prodaje lesá v vunanje dežele, očitno in neusmiljeno gojzde ropamo. To ropanje borštov je posebno v tistih deželah žalostno, kjer se vino pridelujo in vinska terta raste; tam uboge meje in boršti že clo h koncu gredó, kér se silno veliko lesá za terte potrebuje.
De bi se tedaj gojzdi in boršti v imenovanih krajih zopet v bolji stan pripravili, nam zamore reja navadne akacije1 k tem nar hitreji propomòči, iz ktere se da v malo letih, če bi se je kmetovavci prav poprijeli, čuda veliko lesá, gojzdov in borštov zarediti; zatorej hočem tukaj kaj več od tega takó koristniga drevesa govoriti, ki po vsi pravici zasluži, ga de vsim kmetovavcam priporočimo.
Lastnosti akacije.
Med vsim drevjem, kar koli ga v naših krajih poznamo, ne najdemo nobeniga takó naglo rastljiviga drevesa, kakor je akacija; njena rast je takó spešna in hitra, de v petih letih do 30 čevljev visoko zraste. Marsiktero drugo domače drevo tudi urno raste, vender le komaj polovico akacijeve velikosti v enakim času doseči zamore.
Nje deblo je proti toploti, mokroti in gnjilobi takó stanovitno, de kòli, kteri so bili pred 50 ali 60 letmi v zemljo zabiti, se dan današnji brez vsiga madeža ravno taki, kakoršni so bili va-njo zabiti, iz zemlje jemljejo. Mnogoverstne skušnje učé, de akacija veliko dalje terpí kot nar terji hrastovi les.
V Ameriki sejejo akacijo in jo sadijo s posebno skerbjo, več jo obrajtajo kakor vsako drugo gojzdno drevo. Amerikanskim barkam in ladjam to drevo, ako ravno polovico tanji od hrastovih, prav dobro služi, zato iz njega pri barkah vse tiste dele narejajo, kteri nar več močí in stanovitnosti pred gnjilobo potrebujejo. Amerikanje napravljajo iz akacijevega cvetja tudi neki sirup, kteriga za razne rečí veliko obrajtajo.
Čbele dobijo na akacijevim cvetju neizrečeno veliko in dobre paše; ja še clo perje ali listje se v Ameriki za mnogoverstne farbe porabi.
Veje ali verhi tega naglo rastljiviga drevesa nam dajo nar lepši in nar terdniši kòle ali štange za hmelj, v vinskih deželah pa nar bolji rahle za terte, in kòle in rante za latnike.2
Akacijevi les pa ni samó nar boljši les za imenovane rečí, ampak je tudi tam, kjer se ga pogostama zaraste, celi deželi h neizrečeno veliki koristnosti. Mi smo se že večkrat po lastnih skušnjah prepričali, de nimamo nikakor boljiga lesá za naše kmetiško orodje, za mizarje, kolarje, strugarje i. t. d. kakor je akacijev.3
Akacijevo perje je tudi prijetna klaja za krave in ovcé, ktero merčesi nikoli ne oskrunijo.
Reja akacije.
Mislimo, de bo marsikterìga naših bravcov mikalo zvediti, kakó se akacijevo drevje pomnoži? in v kakšni zemlji se nar bolje obnaša in nar hitreji raste?
Akacija je terdo in poterpežljivo drevó, ktero tudi v pustim in pesknatim svetu prav čversto raste. Moje v ti reči storjene skušnje so me popolnama prepričale, de akacija proti solnčnimu prihodu in zahodu pràv dobro, proti polnoči pa še boljši raste, proti poldnevu pa raji boléha.
To mi bo pač vsak zveden kmetovavec poterdil, če rečem, de nam takih golih in praznih in še druzih pripravnih prostorov nikjer ne manjka, kamor bi akacijevo drevje lahko zasadili ali zasejali; nasadimo jih tedaj cele versté, kakor grajo, in ogradimo te verste zopet z akacijo in kmalo se bomo prepričali, koliko nam bo gola graja vergla, če jo vsako tretje leto sékamo; gotovo več, kakor popred cele meje ali boršti druziga lesá. Nasadi si, dragi kmetovavec, akacije zraven potokov in prepadov, takó gostó, kakor moreš; če imaš malo sadeža, sadi ga redko, kér ima akacija to lastnost, de, če jo v tretjim letu pri tleh posekaš, se sama od sebe grozno pomnoží in prav veliko koreninčinih zverškov ali bastardov iz korenik požene. Ravno na to vižo sim se dolgo časa trudil, imenovane zverške presajati, in kér so mi jele meje zmiraj bolj pešati, sim mogel veliko rahel in kolov za terte kupiti. Potem pa, kér sim začel svoje pušave in potoke z akacijo na gori rečeno vižo zasajati, sim v kratkem času akacijovih rahel za vse svoje vinograde dovelj pridobil, in vsako drugo sorto dreves v nemar pustivši, mislim de bom kmalo že akacijevih rahel na prodaj imel.
Večletne skušnje so me izučile, kakó se ima z akacijo v caker hoditi, de bo pràv. Zvedil sim tudi, kakó se mlade drevesica iz akacijevega semena dobijo. Marsikdo mi ne bo verjel, ako mu rečem, de ne bo akacijevo seme nikoli s-hajalo, če se bo takó sejalo, kakor semena druzih plemen; zakaj akacijevo seme je grozno terdó. V pretečenim letu sim še le to prav zvedil, kakó se mora sejati, de bo vsako zerno kalilo, s-hajalo in čversto rastlo, kér sim iz eniga bokala semena čez 5000 akacijevih drevesic zredil, med kterimi jih je večidel po sežnji visokih zrastlo.
Kdaj se mora akacijevo seme nabirati?
Ako hoče kdo dobro akacijevo seme imeti, naj si ga konec Kimovca ali v mescu Kozopersku, dokler še hud mraz ne pritisne, nabira in v kozelcu čez zimo s-hrani. Kdor ga pa še le mesca Sušca nabira, ako ravno ni za seme takó dobro, kér je zavoljo mraza preveč prepernelo, mu bo vender le k pridu prišlo. Naj si ga tedaj vsak, kdor si ga ni v jeseni za setev nabral, saj Sušca nabere, kolikor ga za setev potrebuje; bo vidil, de bo tudi dovelj pridelka doneslo.
Kakó mora seme za setev perpravljeno biti?
Vzemi akacijevo seme iz kozelca, ter ga omlati, prevej in sčisti do dobriga, de bo za setev pripravno; deni ga potem v kakó z merzlo vôdo nalito posódo, pusti ga celi teden namakvati se; potem mu vôdo odlij, odbêri vse napeto seme od tega terdiga, in deni ga zopet v drugo z čisto merzlo vodo nalito posódo. Na uno zernje pa, ki se ni še clo nič napélo, se prilije en mal mlačne vode, de bi se zavoljo svoje terdobe popred napélo; in posóda se dobro pokrije; čez kake tri ali štiri ure se zopet od mlačne vôde napeto zernje od tega terdiga odbêre, in k unimu v merzlo vôdo dene. Na to še terdo zernje se drugič še gorkeji vôde perlije, in posóda, kakor smo ravno rekli, dobro pokrije in čez toliko časa, kakor popred napeto zernje od terdiga odbêre. To delo se takó dolgo ponavlja, dokler se vse akacijevo zernje v mlačni vôdi ne napnè. Če se ti pa pri vsim tem nekaj semena napéti neče, brez vse skerbí vréle vôde na-nj vlij, dokler se ti napenjati ne začnè. Glej pa, de ne boš na napéto zernje gorke vôde vlil, sicer se ti hitro prepari, od gorkote spridi in pokazi takó, de ti ne bo za rabo več. Kar je mlačna vôda omečila, to potem merzla še bolj omečiti zamore. Že napéto ali napihnjeno seme se mora pa takó dolgo v merzli vodi pustiti, de mu večidel koža popoka in že skoraj kaliti začne.
Kakó se mora akacijevo seme sejati? in v kakšno zemljo?
Za akacijevo setev se mora kaki prost, zračen in jasen kraj odbrati, zemlja mora rahla in narmanj dva čevlja globoko prekopana biti; če se pa globokeji prekoplje, bolj k imenovani setvi služi, zakaj kolikor se korenike v rahlji zemlji bolj razprosté, toliko lepši in hitrejši akacijevi sadež raste. Preden pa akacijevo seme seješ, vzemi govejiga blata in perlij v kaki posódi tolike vôde, de se za setev napravljeno seme v redkim govejim blatu ložej razmeša; ta zmes veliko pripomore, de gre rast nakviško. Potem se akacijevo seme z govejim blatam vred po zemlji polije, ki je za setev odločena bila, s kakimi grabljami po nji razgrabi, in potem se po verhu vsiga semena dobre zemlje, en palc na debélo, potrese, z valarjem ali pa z nogami porahljama potlači in dan za dan zjutrej in zvečer, dokler kal ne ozelení, dobro zaliva. Zavoljo tega je nar pripravniši, če se akacija poleg ali pa saj blizo kake vôde séje.
Akacija se seje, če je gorko vreme, konec Sušca ali pa v mescu Malitravnu.
Kdor bo takó, kakor sim mu tukaj povédal, ravnal, bo vidil, de bo v malo letih svoje meje in gojzde v boljši stan pripravil, in takó zaredil, de jih bo lepó viditi. Saj to seme ni drago, in tudi druzih potroškov ni pri tem delu veliko; skerb in trud pa se obilno in v kratkim času poplačata z pomnoženjem lesá, ki ga takó zlo potrebujemo.
Franz Lizen.
1) Od akacije so 4 plemena znane; za kmetijsko rabo je nar bolji zgorej perporočena navadna akacija (unächter Akazienbaum, amerikanischer Schottendorn, robinia pseudoacacia). To koristno drevo je v Ameriki domá, od kodar ga je Janez Robin, francozki botanikar, pred dvé sto leti v Evropo prinesel. Na Nemškim je še le kakih 50 let znano, kjer ga prav pogastama sadíjo. V tem času je tudi na Slovensko prišlo. V Ameriki zraste do 80 čevljev visoko. Mesca Rožnicveta cvetè z lepo dišečim, belim cvetam, kteri se potem v rujavkaste stroke spremení, v kterih seme tečí. Grozno hitro raste, takó de v enim letu 8 do 10 čevljev dolge mladike požêne. Pravijo, de da akacija tudi za kurjavo posebno dober les. Vredništvo.
2) Besede čast. fajmoštra, gospoda Vertovca na 42. strani „Vinoreje“ so vsiga premislika vredne: „Kjé se bodo naši nasledniki s potrebnim lesam za terte in ognjiša previdili? Mi bomo odmerli, človeštvo bo pa še živelo; ali ni že velika potreba, de bi se začelo, za domačo drevesno rejo kaj bolj poskerbovati? ‒
3) Gorko priporočvanje je akacija tudi pri lanskim velkim zboru Dunajske kmetijske družbe našla, kjer je je slavni gosp. Rupreht prav vživo kmetovavcam priporočval. Vredništvo