Pomoč

Pomoč

Bila je sreda. “Pojdiva komu pomagat,” je rekel Hubert. “Pojdiva, bova že koga našla,” je rekel Marcel. In sta šla. Žabec Zograf je tuhtal, kako naj skoči na lokvanj, ki se je vse bolj odmikal od brega in je na njem pozabil svoj saksofon. Prav takrat sta v rečico zabredla Hubert in Marcel. Gladina se je dvignila, in lokvanj je priplaval skoraj do brega. Hop! Žabec Zograf je skočil na lokvanj, in spet je imel svoj saksofon. Hubert in Marcel sta bila med tem že na drugem bregu. Pavijanka Maksimilijana je tisti dan vkuhavala marmelado. Obrala je že skoraj vse ringloje, le na najtanjših in najbolj odmaknjenih vejah jih ni mogla doseči.Prav takrat sta mimo počasi prikorakala Hubert in Marcel. Ker je bila pot ozka, se je Hubert po nesreči podrsal ob drevo. Pik! Pok! Pak! so popadali ringloji za njim na tla. “To sem neroden,” si je rekel Hubert. Ko je Maksimilijana prišla iz hiške, se je čudila. kako so lahko ringloji kar sami popadali na tla. Nato je skuhala še dva lončka marmelade. In prav tisti dan so se kobilice Zofija, Tereza in Rebeka trudile zravnati nogometno igrišče, da bi lahko brcale žogo. Pa jim ni in ni uspelo. Zemlja je bila tako lahka, da so se jim nožice udirale do gležnjev in še čez. Na takem igrišču se ne da brcati žoge. Prav takrat sta mimo prišla Hubert in Marcel. Comfa pomfa! in sta odkorakala naprej. “ihihi!” so zapiskale kobilice. “Igrišče je steptano! Igrišče je steptano!” Hubert in Marcel sta korakala ob rečici in srečala pelikana Ludvika. Slikal je akrobatski trio ponirkov. Mala kavka Patricija jih je opazovala. “Zdravo,” sta pozdravila Hubert in Marcel. “Zdravo,” je odzdravila Patricija. Ludvik in ponirki so bili preveč zaposleni, da bi koga opazili. Zvečer sta Hubert in Marcel sedela pod platano in metala v vodo blatne kroglice. “A ni čudno,” je rekel Marcel “ves dan sva hodila okrog in gledala, če bi lahko komu kaj pomagala pa nič. Niti enemu samemu nisva mogla priskočiti na pomoč.” “Mogoče pa sva prenerodna za kaj takega,” je odvrnil Hubert. Vtem je priletela kvaka Izolda. “Sta kaj videla malo Patricijo?” “Pa sva jo res,” je rekel Marcel, “Ludvika opazuje pri slikanju tamle ob potoku.” “Hvala! Hvala!” je zakvakala Izoloda in odletela. “No pa sva le nekomu pomagala,” je rekel Hubert. “Pa sva le,” je pritrdil Marcel. Potem sta si zaželela lahko noč in zadovoljna odšla spat.