Ponarejevalci

Ponarejevalci Januš Golec

Izdano:	Slovenski gospodar 72/1-42, 1938,
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe)

Uvod

Odkar je začel krožiti denar kot plačilno sredstvo, so že bili tudi ponarejevalci, kateri so skušali osrečiti s potvorbami sebe ter okoristiti druge. Posebno stopa ponarejanje v ospredje, kakor hitro so zamenjali novce tiskani bankovci.

Že od nekdaj je smatral priprosti človek ponarejevalca papirnatega denarja za največjega dobrotnika in umetnika. Podeželski narod se niti danes ne zaveda, da bi bila s potvorbami bankovcev oškodovana država. Ne more tudi dalje razumeti, zakaj oblast z vso vnemo zasleduje, preganja ter ostro kaznuje tolike dobrodelnike, kakor so n. pr. ponarejevalci. Nikdar še ni bilo čitati in tudi ne slišati, da bi bil ponarejevalca ovadil kak kmečki človek. Ravno nasprotno! Ponarejevalci so se in se bodo najrajši zadrževali na deželi, kjer jih skrivajo kmetje z lastno življenjsko nevarnostjo, jih dobro hranijo ter jim kupujejo tolikokrat za težek denar dragocene potrebščine za potvarjanje.

Ponarejanje denarja je strast, katera korenini največkrat globokeje nego kvartopirstvo, divji lov in tihotapstvo. Ponarejevalec ima od potvorb v pretežnih primerih komaj toliko, da je oblečen in se preživi. Ne potvarja iz dobičkaželjnosti, da bi postal sam bogat, ampak le iz nagona strasti, v kateri uživa, ker mu je uspela strogo prepovedana potvorba tako, da je navaden zemljan nikakor ne pozna od pravega denarja.

Znano nam je toliko in toliko ponarejevalcev, kateri so presedeli ter prebili leta in leta po ječah. Komaj so bili na svobodi, že so zapadli prejšnji strasti in niso odnehali, dokler niso sklenili nemirnega življenja za zamreženimi okni jetnišnice in kaznilnice.

Kar je bilo pravkar beleženo na račun ponarejevalske strasti, velja 90 odstotkov za ponarejevalce papirnatega denarja. Oni, kateri potvarja novce, se kmalu spametuje. Ta goljufija se ne izplača in je preveč enostavna, da bi zadovoljila res brihtnega človeka. Ponarejevalci kovancev se navadno spreobrnejo že po prvi prestani kazni ter postanejo pošteni člani človeške družbe.

Zgled iz življenja

Piscu naslednjih spominov starega strica z Dravskega polja je znan iz domačega kraja ob Sotli primer, ko je ravno potvarjanje bakrenih štirjač pripomoglo priprostemu pastirju, da se je izučil za podobarja ter slikarja in je bil pozneje vse življenje daleč na okrog znan kot eden najbolj poštenih obrtnikov.

Pred leti je umrl na Bučah pri Kozjem v spodnjih krajih na svoji lepi domačiji v visoki starosti precej nad 80 let Anton I avlič, podobar, slikar in pozlatar.

Bil je sin siromašne matere, katera je morala dati otroka k drugim za pastirja, da si je služil s pašo kruh in obleko. Lenkin Tonček, kakor so klicali pastirja, je iztaknil nekje star bakren kotel za kuhanje žganja. Na paši je stopil kar sam brez predhodnega poduka od kakega starejšega baker. Utisnil je novec za štiri krajcarje v ilovico in z ilovnatim modelom je izdeloval nekaj časa tako natančne posnetke, da je z njimi njegova nič slabega sluteča mati kupovala po trgovinah življenjske potrebščine.

Domačemu trgovcu se je zdelo čudno, ker je plačevala stara Lenka sicer malenkostne nakupe z vsikdar čisto novo štirjačo. Vprašana, kdo jo oskrbuje z blestečim novim denarjem, je povedala brez zavesti ovadbe lastnega otroka, da njen Tonček. Ta dečko je brihten in se celo razume na izdelavo cesarskega denarja.

Od potvorb prizadeti trgovec je naznanil zadevo s pastirskim ponarejevalcem orožnikom. Žandar je prignal lepega dne vsega objokanega Lenkinega Tončka na sodišče v Kozje, kjer je bil tedaj za sodnika pameten gospod. Pri pogledu na aretiranega fantka v solzah se je sam razjokal, ker je imel enako-starega sina, ki je bil popolen bebec. Tonček mu je moral natančno opisati, kako je vlival štirjače in na kak način je sam pogruntal to spretnost. Pastir je zavrl solze pred dobrim gospodom, se izpovedal in mu je tudi zaupal, da gnete vse mogoče kipce iz ilovice ali jih pa rezlja iz smrekove ter borove škorje.

Sodnik se je podal z dečkom na pašnik Tončkovega gospodarja. Tam si je ogledal ponarejevalnico in kiparsko delavnico. Pastirjevo mater je pregovoril kmalu, da mu je izročila sinka, katerega je poslal v uk k znamenitemu podobarju in slikarju Tomažu Fantoniju. Ta vsestranski umetnik iz Furlanije je slikal v taisti dobi v spomladnem in poletnem času cerkve na presno po naši škofiji. Pozimi je izdeloval kipe in oltarje ter zlatil cerkvene okraske.

Mladi Anton Pavlič se je učil pri Fantoniju, ki je kot v drugič oženjen s Slovenko umrl v Konjicah leta 1892, pet let. Postal je iskan ter čislan slikar ter podobar v svojem rojstnem kraju. Še kot starček je rad pripovedoval, kako mu je pripomogla samo spretnost v potvarjanju staroavstrijskih štirjač do boljšega kruha ter umetniške obrti.

Priznaval je dobrim prijateljem, da je ponarejal novce kot pastir iz naravne nadarjenosti, dolgega časa ter veselja, ker je dosegel z ilovnatimi modeli original. V poznejšem življenju ga ni nikoli več mikala strast, da bi se bil lotil kot izučen slikar in podobar potvorb bankovcev, dasi bi jim bil kos z izurjenostjo v risanju.

Navedel sem ta primer, iz katerega lahko posname čitatelj, da ni potvarjanje kovancev strast, ampak le bolj nagajivost oblasti in v največ primerih stiska, iz katere bi si rad pomagal siromak s kako prav nerodno ter po vsebini neodgovarjajočo potvorbo.

Naslednji zapiski spominov, ki nosijo naslov »Ponarejevalci«, ne opisujejo kovinastih denarnih potvorb, ampak najtežjih papirnatih bankovcev. Beleženo je na kratko življenje in delovanje dveh mojstrskih ponarejevalcev, ki sta se ukvarjala s tem prepovedanim poslom iz najbolj ukoreninjenih strasti malodane vse življenje.

Namen v »Slovenskem gospodarju« priobčenih spominov je predvsem ta, predočiti našemu dobremu kmetu pogubonosnost ponarejevalske strasti, ki vodi v ostro nasprotje z zakoni in konča s smrtjo v ječi.

Slednjič je treba koj uvodoma pribiti še to dejstvo, da se ni okoristil doslej trajno s potvarjanjem bankovcev noben slovenski ponarejevalec, pač pa je bil na strogo prepovedani ponarejevalni poti celo ob podedovano in pred zagrešenim zločinom pridobljeno imetje.

I. Poglavje

Ples in pretep

Na Veliko Gospojnico popoldne ob priliki farnega žegnanja se je razvila v Cirkovcah na Dravskem polju običajna kmečka veselica s petjem ter plesom ob zvokih harmonike.

Med plesalce se je natepel Andrej Hvalec, sobo-slikar iz Leskovca pod Ptujem, kateri je slikal boljšim gruntarjem po cirkovški župniji stanovanjske hiše. Že starejši tujec je bil med domačimi poljanci prav slikarsko neznatne in slabotne postave. Dražila je Cirkovčane slikarjeva živahnost, s katero je švigal od dekleta do dekleta, jih sukal ter vrtel kot izurjen plesalec. Znal je ukati iz ozkih prs kakor nobeden cirkovški orjak.

Z leganjem večernega mraka na veselični prostor je razmajala pijača že vse popoldne tlečo razdraženost mladih Cirkovčanov radi brezobzirnega poseganja tujca v njihove fantovske pravice. Če bi bil leskovški Drašek količkaj bolj zastaven ter pri večji moči, bi jih bil izkupil že koj po prvih plesnih zasukljajih z brhkimi poljankami, katerim je naravnost ugajalo, da se je drznil ter upal nališpani malarček prevzemati domačinom vaške krasotice.

Lahko kar očito povemo, da je bilo kmečke fante sram, če bi si bil kateri umazal roke pri belem dnevu in vsem vidno z nasilno odstranitvijo slabotnega Leskovčana z domačega plesišča.

Kraljiček plesne zabave, Drašek iz Haloz, tudi na večer ni bil toliko uvideven, da bi se bil umaknil na tihem ter prostovoljno z zabavišča. Najbrž mu ni bilo znano, kako se znajo postaviti Cirkovčani za svoje pravo in radi tega je izzival s sukanjem deklet celo tedaj, ko so prižgali v sobi luč in je bilo zunaj temno, da ni bilo prepoznati na prostem se hladečih skupin.

V opisanih svetlobnih prilikah je nekdo izpodnesel pri plesu v hiši obe nogi Drašeku in ga je še sunil, da je priletel z vso silo proti podpečnjaku in je zbil pri padcu godcu harmoniko iz rok.

Slikar na tleh, harmonika pri vratih štibelca ... Ta zapeljivi položaj je bil »aufbiks« za vse, ki so že komaj čakali, da odnese vsiljivi tujec na lastnem telesu, kar je iskal in hotel vse popoldne. Komaj se je pobral živahni malar ter poškilil, kako bi jo ucvrl skozi duri, je bil že v drugih rokah, ki so ga tiščale v kot med plesalke. Ženske so kriknile in se zgnetle proti vratom.

Tokrat se Hvalec ni utegnil niti dvigniti. Surove brce z nogami so ga kotalile po tleh in mu grozile s polomom vseh reber, če ne bo kdo posegel v naval desetih na enega.

Mladostni pretepači so že dvigali stole, ko so se zavzeli starejši za obrcanega s hrupno zahtevo, da je dobil dosti in se naj zgubi vsaj živ!

Naenkrat sta bili ustvarjeni dve od vina podžgani stranki. Iz skupine mladcev je priletel v glave mož stol in že je pričel splošen dirindaj. Iz kota mladih in starejših so se stegnile roke, dlani so pluskale po licih, pesti so padale po glavah, ženski spol je kričal v preplašenje pretepačev, ki so povsem pozabili, da se klofutajo, bunkajo ter suvajo radi drznega tujca, katerega je potegnil v splošnem prepiru in pretepu za pete iz zmede stari Gašper Potočnik iz Rošnje pri Št. Janžu na Dravskem polju.

Haložanu je tekla kri iz ust, bil je nezavesten in je dajal komaj z votlim grgranjem znake, da mu še niso čisto izbrcali duše Cirkovčani v gostilniški sobi.

Dobrodušni Gašper je odnesel hudo poškodovanega za škedenj. Zbral je krog sebe svoje sinove ter dve hčerki. Otroci so ubogali očeta in so spravili v noči ranjenega na svoj skromni dom v Rošnji. Položili so ga na posteljo, ga razpravili, mu obvezali rane in omakali glavo, dokler ni odprl oči in oznanil s hvaležnim pogledom, da se zaveda oskrbe pri dobrih ljudeh.

Fotograf in ponarejevalec

Potočnikovi so tako vestno skrbeli za slikarja, da se je izlizal primeroma kmalu. Kakor hitro je zapustil posteljo, se je že tudi upal ven na sonce, ki ga je čisto pocelilo še na znotraj. Sicer zgovorni Haložan je bil na Potočnikovem domu prav redkih besed. Domačim je zatrjeval, da se jim bo skazal hvaležnega, ker zna nekaj več kakor slikati kmečke sobe in pleskati stare križe.

Stari Potočnik in njegovi odrasli sinovi so kar žareli radovednosti, kaj neki jim hoče dati uboga haloška para, ko nima ničesar drugega ko z barvami pocokani ceker, par ravnil, čopičev, nekaj piskrčkov za barve ter vedno skrbno zaklenjeno črno škatlo, katero čuva liki punčico v svojem očesu in je še ni odprl vpričo drugih.

Moškemu spolu na neznatni Potočnikovini je bil slikarček ljub in drag. Mati in gospodinja Potočnica je bila večkrat napram možu Gašperju mnenja, da je prišepala ter se prikradla z Drašekom iz Leskovca pod Potočnikovo streho nesreča. Njej se je že tolikokrat sanjalo o kalni vodi, ki zaliva ter ogroža njihovo domačijo. Gašper se je smejal ženskemu praznoverju in bil prepričan v dno duše, da tujec ne bo pobegnil od hiše kakor pes s fureža.

In res! Lepega dne je odklenil čisto poceljeni Draša črno škatlo. Potegnil in privlekel je iz nje napravo, kakršne Potočnikovi še niso videli. Razvrstil je vso Potočnikovo družino pred hišo. Postavil se je pred razporedene z zabojčkom na stojalu, parkrat mahnil z roko, se zahvalil in obljubil, da jim bo podaril čez par dni njihove obraze in telesa na lepem papirju.

V noči je zastrl okna na štibelcu, prižgal leščerbo z rdečim cilindrom ter nekaj izpiral. Drugi dan je steklo osušil in že se niso mogli Potočnikovi načuditi, kako jih je Drašek resnično take, kakršni so, pričaral na papir.

Opisano je bila prva fotografija v Potočnikovi hiši. Vsi so zazijali od začudenja, le mati je trdila, da je takole slikanje na hitro roko v zvezi s samim bognasvaruj!

Gašper se ni zmenil prav nič za gospodinjino opazko. Haložan je celo fotografiral vsakega člana družine posamič. Ko je imel vsak svojo sliko v molitveniku, je prosil Drašek gospodarja, naj mu posodi za nekaj dni desetak, katerega mu bo vrnil nepoškodovanega in če Bog da — s številnim spremstvom.

Hišni gospodar Gašper je bil uverjen, da je slikar pravi čarodej in mu je oskrbel bankovec. Po izročitvi denarja je moral gospodar obljubiti za vso hišo slikarju, da ga bodo pustili dober teden čisto pri miru v svoji čumnati. Po enem tednu se bo lahko prepričal in gledal Gašper na lastne oči, kakemu dobrotniku je izkazal samarijansko usmiljenje.

Gospodar je verjel ter storil, kar mu je velel tujec. Po zagotovljenih dneh je imel nazaj desetak z obljubo, da sledi nagrada za gostoljubje v nadaljnih štirih dneh.

Drašek je bil mož-beseda. V napovedanem času je stisnil Gašperju v roke šop čisto novih desetakov, ki so bili za las enaki onemu, kateri se je mudil par dni pri slikarju na posodi. Oče je strmel, gledal debelo in nikakor ni mogel verjeti, da bi naj bila njegova last tolika vsota. Haložan je potegnil starega za seboj v zastrti štibelc. Moža sta se pogovarjala dolgo za zaprtimi vrati. Ko je stopil kočar Gašper v beli dan, je bil spremenjen v obraz. Počutil se je srečnega in silno močnega. Velel je ženi postreči tujcu z vsem, kar premore za enkrat še revni Potočnikov dom.

Prvi ponarejevalcev učenec

Andrej Hvalec iz Leskovca je ostal še dalje časa pri Potočnikovih. Pogostokrat je prihajal in se vračal ob vsakem času. Kod je hodil in kje se je mudil, ni znal nikdo. Stalno se je preselil z vso svojo ropotijo v štibelc, katerega je tako skrbno zaklepal, da ni smel nikdo niti pri oknu vanj pokukati. Le tuintam je stopil z vedno bolj zagonetnim slikarjem v skrivnostno izbico oče Gašper. Z njim sta imela daljše razgovore, o katerih ni črhnil stari dalje časa nikomur niti besedice.

Ostali Potočnikovi so znali, da se kuje ter pripravlja v sobici nekaj prav posebnega, a niso mogli ne videti in ne nasluhniti ničesar pri vsej pazljivosti.

Nekega večera je spremil Hvalec Potočnika preko praga čumnate z vsem slišno pripombo: »Gašper, prestar si, da bi razumel mojo umetnost, kaj šele, da bi se je priučil. Pokliči mi najstarejšega sina Jožeta, mogoče bom njemu lažje preoral mladostne možgane in mu vsejal v brazde srečo za vse življenje.«

Še taisti večer je stopil 19 letni Jože Potočnik leta 1890 pri Hvalecu v uk. Pokazal je toliko nadarjenost, da je bil mojster nanj ponosen ter mu je oskrbel fotografični aparat z bogznaj kolikerimi ploščami in vsemi mogočimi stekleničicami.

S predajo fotografičnih potrebščin Jožetu je bila izčrpana Haložanova nagrada za gostoljubnost. Poslovil se je po daljšem razgovoru s starim ter mladim Potočnikom z zagotovilom, da se bo še oglasil ob priliki. Za slučaj, da bi ga potrebovala, jima je rade volje na razpolago na svoji kočariji v Leskovcu, kjer ga pozna dobro staro in mlado.

Novi časi za Potočnikove

Na še pred meseci bajtarsko revni Potočnikovim so pričeli po odhodu Andreja Hvaleca novi časi. Gašper je postajal zamišljen krog voglov. Sin Jože se je zaklepal po zgledu odišlega tujca v čumnato. Drugi mlajši in otroški člani rodbine so tavali povsem tiho v popolni negotovosti. Le mati je bila glasnega mnenja, da je prižvižgal sam ta rogati na njihov dom slikarja, ki je skalil za vselej družinsko srečo.

Nekaj tednov po odhodu Hvaleca se je spremenilo na Potočnikovi kočariji marsikaj, kar je zbodlo v oči sosede, kateri so trobili po domači šentjanški in sosedni cirkovški župniji, kako si pomaga stari Gašper na nerazumljiv način. Hišo ter hleve je prekril. Kupil je nekje na Hrvaškem par težkih volov. Vsi Potočnikovi so hodili čedno oblečeni, dasi jih je bilo za dva poda. Na mizi je bil beli kruh, v kleti dovolj pijače.

Razna ugibanja

Ljudje so govorili, da je odkopal Gašper z onim vražjim malarjem zaklad. Zopet drugi so bili mnenja, da je Haložan tolovaj, kateri ima v sili pri Potočnikovih zatočišče in deli z gospodarjem plen.

Tretja in najmočnejša skupina Šentjanžanov in Cirkovčanov je trdila s sigurnostjo, da je zagonetni možiček iz Leskovca naučil Potočnika izdelovati denar. Poprava razklopotane domačije stane, voli gredo v stotake, življenje pri belem kruhu in pijači je drago. Odkod vse to?

Največji gruntar na Dravskem polju bi ne zmogel v kratkem času to, kar je iztisnil bajtar Potočnik iz borne kočarije, na kateri je poprej komaj in komaj životarila družina z osmimi otroci.

Dve fari sta bili Potočnikovim nevoščljivi, ker so si opomogli in je njih imetje raslo po malem od dneva do dneva, ne da bi se bili bolj trudili ali barantali s kako robo, katera večkrat vrže kar preko noči prav izdaten dobiček.

Kakor pribito je bilo tudi pri najbolj resnih poIjancih, da si je zboljšal Potočnik znatno svoj bedni položaj, odkar je prinesel liki evangeljski Samarijan z otroci iz Cirkovc na dom v Rošnjo komaj še živega Haložana. Po skrbni negi mu je pomagal z bolniške postelje na noge ter v popolno zdravje. Na kak način, s čim in v koliki meri je nagradil Leskovčan Gašperju usmiljenje, je bila zaenkrat zagonetka, kateri še ni prodrl nikdo do dna.

O Gašperju so pripovedovali ter raznašali, da ga je že videl marsikateri na sejmu v Varaždinu ter v Čakovcu, kjer je barantal za živino z gotovim denarjem. O njegovem starejšem sinu Jožetu so znala povedati dekleta iz Rošnje, kako izdeluje slike z ravno tako pripravo, s kakršno je letal okrog po Dravskem polju oni mali malar iz Leskovca. Iz večine vseh onih, ki so poznali Potočnikove ali so slišali o njih, je govorila grda nevoščljivost, ker si je uboga para, kakor je bil kočar Gašper s številno družino, opomogel in mu ni več bila revščina vsakdanji gost.

Svinjska kuga

Ravno v mesecih, ko je rasla, se dvigala ter širila Potočnikova imovina, kakor da je bila prekvašena, je razsajala po vsem Dravskem polju svinjska kuga.

Iz Št. Janža in Cirkovc je že bilo od nekdaj največ špeharjev. Ti so kupovali svinje na Hrvaškem, kjer niso bili skoraj nikoli brez svinjskih bolezni. Na ta način je priromala kužna bolezen med poljance in se ni dala ugnati s prebeljenjem svinjakov. Oblast je segla v skrbi za svinjski zarod po najbolj korenitem iztrebljenju bolezni.

Pri kateremkoli kmetu je poginilo svinjče, se je že pojavila pri njem žandarska patrulja ter konjederec z dvema pomagačema. Neusmiljeno so pobili vse in tudi povsem zdrave svinjske rilce. Ubite živali so stehtali, naložili na voz in so jih odpeljali bogznajkam. Orožniki so zagotavljali obupane kmetice, da jim bo plačala državna blagajna zaplenjeno svinjsko blago po dnevni ceni.

Brezobzirno pobijanje kmečkih svinj je rodilo največjo nejevoljo. Ljudje so ovajali oblasti drug drugega in radi tega so imele pobijalske komisije polne roke dela. Zelo redki so bili oni poljanci, ki so bili obvarovani kužne bolezni in šintarskega obiska, kakor so prekrstili kmetje oblastne pokončevalce svinjske kuge.

Med srečnimi, ki je bil obvarovan pred kužnim udarcem, je bil tudi Potočnikov Gašper. Kuga mu ni izpraznila svinjaka in ravno to ni bilo povolji soseski. Dolžila ga je, da je zakopal v noči na skrivaj poginule svinje. Z zemljo prikrito blago je nadomestil z na Hrvaškem kupljenimi svinjami, da se je lahko izkazal s staležem, kakor ga je imela zabeleženega oblast.

Pri razsajanju kužne bolezni so zavistneži nekako pozabili na razmah Potočnikovega imetja. Nobeden ni več govoril, kako in zakaj se je povzpel Gašper med imovitejše. Kar preko noči je prepodila prvo nevoščljivost druga: zakaj bi bil ravno Potočnik obvarovan pred strašno nadlogo, katera je tepla skoro vse druge in jim ugonabljala težko pridobljen in neznaten špeharski dobiček.

Namigovanja in očitne govorice o ponočnem pokopavanju na kugi poginulih svinj na Potočnikovi ogradi so se priplazile tudi do žandarskih ušes. Lepega jutra na vse zgodaj je prejel Potočnik šintarski obisk.

Pregled njegovih svinj, svinjakov in ograje, katera bi naj prikrivala na skrivnem pokopana svinjska trupla, je pokazal ravno nasprotno, kakor so se glasile ovadbe. Vsa osumničenja so se razletela v škodoželjno ovaduštvo brez najmanjše podlage. Potočniku je pač prizanesla svinjska kuga. Vse drugo, česar so ga dolžili sovaščani, je bila hudobna izmišljotina.

Slučajno odkritje

Med resnično natančnim pregledovanjem Potočnikovih svinjakov je opazil eden od orožnikov čisto slučajno na zastrtem oknu štibelca stojalo s fotografičnimi ploščami. Domači so bili vsi krog komisije. Žandar je jemal nemoteno s stojala eno ploščo za drugo, jo podržal proti luči in se je čudil vidno steklu zaupanim slikam, katerih je bilo več.

Ko je že zaključila komisija oblastni pregled in je naročil Potočnik za gospode prigrizek, se orožnik še vedno ni ganil od okna izbice. Poklical je ostale tri tovariše z dvorišča in jim zapovedal, naj ne pustijo nikogar ven in ne noter. Nehote je odkril nekaj, kar je za oblast večjega pomena kakor pobijanje in uničevanje svinjske kuge po vsem Dravskem polju.

Nenaden nastop orožništva je pretresel do hipne obledelice na obrazu gospodarja Gašperja in starejšega sina Jožeta. Obstala sta kakor pribita, spogledala sta se in znala, da se je zasukala ovadba iz zavisti sosedov nenadoma v čisto drugo in za vso hišo porazno smer.

Žandar ob oknu je prenehal z ogledovanjem plošč. Krenil je v vežo in hotel v čumnato, ki je bila zaklenjena. Udar s puškinim kopitom je omajal zapah. Oko postave je presodilo z enim pogledom po sobici, da je odkrita ter razkrinkana ponarejevalnica desetakov s pomočjo fotografičnih plošč.

K pregledu odkritja povabljeni stražmojster je ukazal ukleniti očeta in sina. Orožniki so se lotili hišne preiskave. Brez posebnega truda so našli ter zaplenili mnogo več, kakor so prvotno domnevali. V dobro zaklenjeni hrastovi manjši skrinji pod posteljo so bili celi šopi napol izdelanih desetakov ter bankovcev po petdeset goldinarjev, zaloga fotografičnih plošč, papir, razne kemikalije in dva aparata za fotografiranje.

Pri takem in toliko obsežnem odkritju bi bilo vsako zanikanje krivde zaman. Na licu mesta sestavljen zapisnik je vseboval skesano priznanje očeta in sina, ki pa sta oba zamolčala ime učitelja ter mojstra, Andreja Hvaleca iz Leskovca. Očividno je bilo, da je moral nekdo starejši izvežbati v toliki spretnosti nadvse težavnega ter zamotanega potvarjanja s fotografičnimi ploščami 19 letnega kmečkega fanta, čeravno je bil zelo brihten.

Žandarji so zaslišali nekatere sosede. Koj so imeli v mreži še tretjo in najtežjo ščuko — Haložana Hvaleca.

Z bliskavico se je razneslo po Rošnji, da je spravil na dan šintarski obisk ravno ono, o čemur je že dolgo šušljalo ter govorilo vse po Dravskem polju, da si je opomogel kočar Gašper Potočnik s »fovš« denarjem.

Soseska je uživala, ko je pasla oči na pogledu vklenjenih dveh Potočnikov, katera so odgnali orožniki v zapore mariborskega sodišča. Stari in mladi Potočnik sta bila v roki pravice bridko objokovana le od domačih, ki se niti prav zavedali niso, kaj sta zagrešila, da sta zaslužila verige in spremstvo nasajenih bajonetov.

Usoda razkrinkanih

Rošnjani niso imeli niti trohice pomilovanja z aretacijo Potočnikov. Moški in ženski spol jima je privoščil udarec usode, in sicer radi tega, ker sta ponarejala denar samo zase in ni bil niti eden od sovaščanov deležen obogatenja na hitro roko. Vse se je hudovalo, zakaj sta skrivala denarni papir v škrinji, mesto da bi ga bila razdelila po vasi. Ako bi ne bila skoparila z desetaki in petdesetaki, bi ne bili odkrili žandarji ničesar in vsa vas bi že stala trdno na nogah. Skopuha sigurno enkrat doleti zaslužena kazen in tako je bilo s starim Gašperjem, ki je že ponosno preziral imovite posestnike.

Prvotno so bili vsi prepričani, da je hodil delat denar k Potočnikovim na skrivaj v noči haloški slikar. Da bi se bil kateri kočarskih Potočnikov izbrihtal v ponarejevalca, ni mogel verjeti nikdo!

Orožniki so bili na Potočnikovim malodane dnevni obiskovalci. Bogznaj kolikokrat so pretaknili ono čumnato, iztiskali razna priznanja iz ostalih članov družine ter vpraševali staro in mlado po Rošnji in daleč na krog po Dravskem polju o Hvalecu ter starem in mladem Potočniku. Celo na hrvaško stran se je razpotegnila preiskava, a je ostala povsem brezuspešna. Od Hrvatov ni maral biti nikdo oškodovan od štajerskega ponarejenega denarja.

Preiskava je bila primeroma kmalu zaključena. Šlo je le za tri obdolžence in krivce, ki niso tajili in povrh je še bil v rokah oblasti ves ponarejevalni materijal.

Porotna obravnava je bila razpisana v Celju. Maribor tedaj, še ni bil sedež sodnega okrožja. Ob dolžence so odgnali k porotnemu zasedanju v Celje, kamor so morale tudi številne priče.

Vloga glavnega krivca v obtožnici je bila prisojena Andreju Hvalecu iz Leskovca. Za njim je bil največ kriv stari Potočnik, ker mu je bil preizkušeni ponarejevalec dobro došel. Mladoletni Jože Potočnik je bil le zapeljanec in zelo nadarjeno orodje v rokah obeh glavnih obdolžencev.

Po obtožnici se je ravnala ter glasila tudi obsodba. Hvalec je bil obsojen na 15 let, Gašper Potočnik na sedem let in sin Jože radi mladoletnosti na pet let.

Dva tabora

Kakor hitro je bila razglašena obsodba in so odvedli pazniki obsojeno trojico, so že bile številne priče razdeljene na dva tabora. Eni so obsojenim še vedno privoščili kazen. Bili so odločnega mnenja, da je prav tako, če je iztrebljeno iz sredine poštenih ljudi gnezdo ponarejevalskih sleparjev. Drugi so se pa začeli zavzemati za ponarejevalsko družbo, ki ni oškodovala niti enega kmečkega človeka in je pomogla le sebi iz bajtarske revščine. Ako bi bil Potočnik enkrat obogatel, bi imeli tudi njegovi sovaščani marsikaj od njegovega premoženja. Hvalec je vendar izdeloval tudi drugim siromakom denar, zakaj bi ga ne bil s časom Potočnik, saj je bil na glasu kot človek izredno dobrega srca, miren in vsakemu uslužen sosed.

Povrh je treba pomisliti še to, da znajo delati denar samo na Dunaju. In to cesarsko ter dunajsko umetnost je zadel priprost ter nešolan kmet. Ali ne kaže to dejstvo na izredno nadarjenost in spretnost, pred katerima je treba dvigniti klobuk?! Čim bolj so rešetali poljanci razloge za in proti ponarejevalcem, tem bolj je kopnela krivda in sta se vzbujala navdušenje ter ponos, da so se dobili na Dravskem polju ljudje, kateri so bili za las kos cesarjevim izdelovalcem denarja.

Komaj je minulo nekaj mesecev po obsodbi, je že prešel tabor ponarejevalskih nasprotnikov k onim, kateri so občudovali zaprto trojico, želeč ji od srca, da prestane kazen, se vrne med nje in bolj previdno nadaljuje, kar je že bila začela in v čemer se je izkazala.

Za slučaj, da bi bili poljanci še enkrat pozvani za pričevanje v ponarejevalski obravnavi, bi skušal vsak oprati obtožence in ne nasprotno, kakor so to žalibog zagrešili nekateri iz gole zavisti.

Za slučaj, da bi bil uspel kateremu od obsojenih pobeg iz kaznilnice, bi ga bil skril vsak kmetič na Dravskem polju z največjo skrbjo. Judeža bi iskal žandar zaman med prebivalstvom vsega Dravskega polja.

Dolgo časa so se navduševali poljanci za ponarejevalce, katerih niso prav spoznali, dokler so bivali med njimi. Vsak je gojil eno željo, da bi jim bilo usojeno prestati kazen in se vrniti med uboge pare Dravskega polja.

Oče v smrt — sin v svobodo

Razžalostili sta se šentjanška in cirkovška župnija, ko je sprejela domača občina obvestilo, da je umrl v kaznilinci stari Potočnik. Narod je še tolažilo trdno upanje, da bo zmagal prisojeno kazen sin, ki je vpeljan v vse tajnosti izdelovanja denarja.

Čas razgrne plašč pozabljenja čez vse in tako je bilo tudi s ponarejevalsko zadevo. Prvotno živahne govorice o ponarejevalcih so prešle po preteku par let v svet pravljičnosti. Babice so že pripovedovale vnukom, kako so tam in tam v revni Rošnji na Šentjanžem polju živela oče in sin. Znala sta delati denar ter sta hotela osrečiti z njim bedni svet. Sredi osrečevalnega dela so ju odgnali žandarji in ne bosta nikdar več videla belega dne ker sta si upala izdelovati to, kar sme samo cesar.

Tako in enako so že bile prikrojene ljudske pripovedke o nekoč živeči ponarejevalski družbi, ko se je prikazal na domu v Rošnji Jože Potočnik. Prestal je v ječi od prisojenih mu petih let le dve leti in pol, ostalo kazen so mu spregledali in odpustili radi dobrega ponašanja.

Nenaden pojav mladega Potočnika v Št. Janžu je osvežil in poživil na mah vse ono, kar se je že bilo pozabilo in je obetalo marsikateremu poljancu obogatenje brez trdega dela in znoja.

II. Poglavje

Razočarani domačini in materine prošnje

Kako bridko so bili razočarani Rošnjani kmalu po vrnitvi mladega Jožeta Potočnika! Vsak je tiščal vanj in ga je hotel imeti pod svojo streho in za svojo mizo. Vsi so mu hoteli postreči po možnosti in napeljati z njim razgovor: kako se mu je godilo v kaznilnici, kaj je delal in če ni pozabil v letih za štirimi stenami višek umetnosti — izdelovanje cesarju pridržanega denarja.

Jože je koj sprevidel, kam moli pes taco s prijaznostjo in povabili sovaščanov. Znal je, da bi si vsi brez razlike radi z njegovo pomočjo opomogli na brzo ter lahko roko. Dasi mlad, je imel v kaznilnici dovolj časa se prepričati, koliko se je zanesti ponarejevalcu na ljudsko molčečnost. Kakor hitro bi se spustil z enim, bi ga že silil drugi s pretnjo ovadbe na svojo stran. Zavest ga je svarila na ves glas, da bodo prežali žandarji nanj v rojstnem naselju in delali preiskave ter premetavali ter prebrskovali vse na Potočnikovini, kakor hitro bi opazili količkaj sumljivega.

Na drugi strani ga je rotila dobra mati za pet ran Križanega, naj bo odslej vsaj on pameten ter pošten, ko je že plačal njegov oče z mnogo prerano smrtjo ono vražjo coprnijo, katero je zanesel pod njihovo streho zlodjev stepuh iz Haloz. Ona sama in vsi ostali mlajši bratje ter sestri so prestali več nego dovolj v dobi preiskave pred žandarji. Ko sta bila on in rajni oče zaprta, se je morala ubijati sama, da ni pocepala obilna družina od glada in vsestranskega pomanjkanja. Soseska se ni zmenila za njeno nezakrivljeno bridko usodo in ji je celo privoščila nesrečo! Sedaj se tudi njej vse dobrika ter ponuja v nadi, da bi znali izpod njene strehe pri-frčati desetaki in petdesetaki.

V družbi novih tovarišev

Slednji in najbolj tehtni vzrok, da je obrnil Jože hrbet domači vasi in Dravskemu polju sploh, je bil enostavno ta: njegov rojstni kraj je bil preblizu Maribora.

Rajni oče je trgoval in si je opomogel nemoteno s potvorjenim denarjem po Hrvaškem krog Čakovca in Varaždina. Hrvati ga niso zakopali niti po razkrinkanju v še večjo krivdo, ampak so enostavno prezrli vse pozive štajerske oblasti na izpoved.

Če je že hotel na konja s pomočjo ponarejevalne spretnosti, je moral kam v obmejni kraj, kjer je cvetelo v taisti dobi tihotapljenje ali švercerija z živino. Tihotapske kupčije se sklepajo za gotov denar na hitro roko. Ti meni denar, jaz tebi blago, je govoril tedaj Hrvat.

Haložan Hvalec in njegov rajni oče sta mu vcepila toliko ponarejevalske strasti, da je niti daljša ječa ni iztrebila. Naravnost smrdelo mu je težavno delo za vsakdanji kruh na polju. Znal ie nekaj, česar ne bi zmogel noben drugi poljanec in ravno radi tega je imel pravico do boljšega, gosposkega kruha.

Moral je proč od mnogo pretesnega doma v kraje, kjer ne bodo vpraševali: Kod si hodil, kje si bil doslej in kaj si počel? Od njega samega skrbno izbrana okolica se ga bo že prav tesno oklenila, kakor hitro bo zaslutila, kak ptič da je in da denarno pesem poje. Mladi Jože Potočnik je zginil z doma liki kafra. Leta 1900 se je pojavil v okraju Ormož. Tam se je seznanil z živinskim prekupcem Konradom Podplatnik iz ormoške okolice in z zakotnim pisačem Antonom Vindiš iz Ptuja.

Podplatnik je bil precej dobro stoječ posestnik. Vzdrževal je stalne zveze s hrvaškimi mešetarji, kadar je bila štajerska meja zaprta za hrvaško živino in nasprotno. Kratko in malo: Podplatnik je bil švercar na debelo. Enkrat ali tudi večkrat je lepo zaslužil, pri eni ponesrečeni švercariji je pa bil ob vse. Nihalo njegove sreče je nihalo sem ter tja in ravno ta negotovost ter sprememba sta ga podžigali neprestano v tihotapski strasti.

Tone Vindiš je bil bolj gosposki klatež. Nekaj časa se je šolal. Alkohol mu je uničil veselje do učenja in ga je pognal med lahkomiselne ter na lahko roko živeče potepuhe. Iskali so ga kmetje, katerim je znal za mal denar sestavljati tožbe, dolžna pisma, razne prošnje itd. Vindiš je bil prav za prav zgubljen človek, katerega je preživljalo pri vsej vdanosti pijači zakotno pisarjenje. Podeželski narod ga je cenil, le advokatom, notarjem in sploh sodni gospodi je bil trn v peti. Ožje zveze je gojil z bolj gospodi — švercarji, katerim je bil za boljšo nagrado vsak čas na uslugo s potvorjenimi živinskimi potnimi listi.

Omenjena trojica je bila kakor ustvarjena za skupno družbo, katero je tudi sklenila. Denarno je podprl novo podjetje Podplatnik, kakor hitro se je prepričal na lastne oči, da mu je še ravno manjkal Potočnik s svojo nad vse dragoceno umetnostjo. Podplatniku je tolikrat primanjkovalo večji denarnih vsot. Kot neusahljiv vir denarja mu je bil Jože tako dobrodošel, kakor da so mu ga naklonila v najbolj pravem trenutku sama — nebesa.

Na hrvaški strani se niti bati ni bilo, da bi jih izsledili in zaprli. Hrvat ne pregleduje po sklepu kupčije denarja natančno. Zadovoljen je, če se le ujema zahtevana vsota in vrag po onem, če je denar iz cesarske zakonite ali kake druge tiskarne.

Jože Potočnik je bil hitro in kar najboljše opremljen s potrebščinami, katere je imel skrite pri Podplatniku in Vindišu. V obratu je držal obe delavnici, da mu ni bilo treba čepeti neprestano na istem kraju ter v isti skriti luknji.

Lepega dne je presenetil tovariša s čisto novimi in tako vestno ter natančno potvorjenimi desetaki, da jih ni ločil od pravih niti Podplatnik, ki je imel stalno precej posla s papirnatim denarjem.

Potvorbe so obuli družabniki v škornje, jih na ta način ogulili, nekoliko prepotili in obrabili, da so zgledale kakor čisto pravi denar, kateri kroži po kmečkih rokah.

Prvi poskusi s potvorbami v prometu

Če se bo »fovš« denar obnesel tudi v praksi, je bilo treba preizkusiti pri prvi priliki, katera se je ponudila prav kmalu.

Hrvaški kumeki so prignali preko dravskega mosta trajbo kakih 60 puranov v Ormož. Od tam so bili namenjeni z blagom v Maribor, Gradec, na Gornje Štajersko in na Koroško, kjer je tedaj tako trgovina vrgla vsaj nekaj dobička. Hrvate trajberje je opazil Podplatnik. Koj pri prvem pogledu ga je prešinila misel, da bi preizkusil na teh siromašnih parah, če je res zadel Potočnik pravo.

Pogodil se je brez običajnega dolgoveznega barantanja za vso trajbo. Naštel je desetake purjim gonjačem kar iz listnice na roko. Hrvati so bili v devetih nebesih, ker so prodali purane koj po prestopu meje in jim ni bilo treba raztrgati peterih podplatov do Knittelfelda ali celo Celovca. Plačali so iz veselja obilen likof pri svinjski pečenki in štefanih vina. Ob slovesu so želeli dobremu bratu Podplatniku vso srečo in še izdaten dobiček pri nadaljni prodaji.

Gladka kupčija s purjo trajbo je bila ponarejevalni družbi jasen dokaz, da so Hrvati res brati in bo z njimi tudi na živinskih sejmih najlažji posel.

Pijandura Vindiš je bil mnenja, da spada k pečenemu puranu poleg kislega zelja dobra vinska kaplja. Tudi s to bi se lahko založili z denarnimi potvorbami med brati Hrvati.

Hrvaško vino res ni bogznaj kaj radi mehkobe ter plehkosti. Ponašajo se z izbornim vinskim pridelkom samo Varaždinci iz svojih goric v Križovljanih, po Goričaku in sploh po gričih, kateri mejijo v župniji Zavrč proti štajerski strani.

Podplatnik in Vindiš sta naložila v Ormožu pet praznih polovnjakov in krenila s posodo preko Drave v Križovljane.

Vindiš je poiskal v Križovljanih občinskega pandurja (policaja). Ta je razglasil z bobnom po selu, da iščejo štajerski kupci najboljše vino iz križovljanskih goric.

Pet polovnjakov je bilo drugo jutro po prihodu v Križovljane polnih ter plačanih. Likof za popolno izplačilo v gotovini je bila kar cela gostija. Vindiš je bil pijan kakor čep. Podplatnik ga je moral odvesti s silo, sicer bi bil povzročil še polomijo s kupčijo. V pijani nerazsodnosti je hotel veselim kumekom prižgati pipe s desetakom.

Priprave za sejem

Družba treh je bila oskrbljena s purani, vinom in denarjem. Pri najboljši hrani in pijači so sklenili, da bo izvršen tretji pohod s potvorbami na živinski sejem v Čakovec. Tam bi naj kupil Podplatnik več cenene živine in jo razprodal po ormoški ter ptujski okolici. Na ta način so se hoteli dokopati do bolj izdatnih vsot pravega denarja. S tem bi naj trgoval Podplatnik po obmejnih štajerskih sejmih, kjer je bila na mestu mnogo večja opreznost nego med brati Hrvati.

Za živinsko kupčijo na debelo je bilo treba tudi za Hrvate debelejši denar nego so bili desetaki, s katerimi so goljufali dosedaj.

Potočnik je zagotavljal, da je že bil dobro posnel 50 goldinarski bankovec in ga deloma tudi razmnožil, pa ga je slučajno prehitel žandar in so morali prvi ponarejevalci v ječo. Dogovor glede tedaj krožečih stokronskih stotakov je bil sklenjen.

Preden se je lotil Jože nove in težavne naloge, je obiskal za nekaj dni svojo rojstno vas ter dom. Mater je potolažil z dvema puranoma in z nekaj slatinšeki vina. Pomiril jo je že z zagotovilom, da pomaga pri raznih kupčijah. Na ta način si bo opomogel s časom in bo v podporo borni domačiji.

Ob priliki obiska rojstne hiše je tolikanj silil vanj nad 14 letni brat Jurij, da ga je res vzel s seboj in je smel ostati pri njem par mesecev.

Potočnikovi so se Ijubili resnično med seboj in se nam ne sme zdeti čudno, če je uvedel Jože že v mladeniški dobi mlajšega brata Jurija v ponarejevalno skrivnost. Izmed vseh Potočnikov najbolj nadarjeni Jurij se je šolal pri bratu Jožetu pod Podplatnikovo streho ter na Vindiševem stanovanju v Ptuju ob času, ko je ta potvarjal stokronske bankovce. Jurij je zapopadel z naglico kmečke nadarjenosti vse finese fotografske plošče ter prelivanje ene barve v drugo. Povrh je bil molčeč kot grob. Starejši brat se je lahko zanesel nanj mnogo bolj nego na noč in dan pijanega pisača Vindiša.

Ko je bila dogotovljena precejšnja zaloga novih potvorb ter pripravljena z opisano obrabo v škornjih, se je poslovil Jurij od brata. Moral je domov na željo matere, ki je dala svojega ljubljenca v uk k čevljarskemu mojstru. Hotela je, da se izuči fant obrti. Kot obrtnik ne bo tako lahko zašel na stranpota po zgledu v ječi umrlega očeta in že kaznovanega starejšega brata.

Na sejmu v Čakovcu

S stotaki so se odpravili v Čakovec na živinski sejem: Podplatnik, Vindiš in mešetar Tomaž Drulek.

Čakovski sejmi so še do danes ohranili znamenitost radi obilnega dogona in prav živahne kupčije. Podplatnik je pokupil kmalu, kar se mu je zdelo prikladno za štajerske kupce. Mešetar ter gonjač Drulek je pazil na kupljeno živino. Vindiš se je motal nekaj časa po sejmišču, nato pa se je zgubil tja, kamor ga je vsikdar vleklo najbolj: v krčmo tik ob sejmskem prostoru. Kmalu ga je dobil pod klobuk toliko, da je postal bahav, glasen ter izzivalen. Kot bolj čedno oblečen ter gosposke govorice je popival pri skupni mizi s premožnejšimi barantači ter razno mestno navlako, ki je iskala ob sejmskih dnevih svoje žrtve pri kartah ter drugih sleparijah.

Okajeni Vindiš se je spustil z mestnimi stepuhi v kvartanje. Zgubljal je, dobival, dajal za vino in je vse sproti plačeval z debelim denarjem.

Vrgli so mavšl, Vindiš je bil ob celih 100 kron. Plačati je hotel iz listnice in te ni bilo več v notranjem žepu na suknji. Pretipaval se je kakor je hotel ter mogel, denarja ni bilo. Liki beli dan je bilo jasno, da mu je sunil listnico pri zatopljenosti v igro eden od soigralcev.

Vindiša je zagrabila od vina podkurjena jeza. Prismolil je prvemu sosedu gorko zaušnico, udaril s pestjo po mizi in začel obmetavati sokvartavce z lopovi, gadinami ter goljufi, ki spadajo prav vsi na glogov kolac!

Pisač je naletel s hudim nastopom slabo pri bratih Hrvatih. Ni še zmetal iz sebe vseh psovk, že je imel vso pivsko sobo proti sebi. Vsi, kateri so bili z njim v isti pivnici, so čuli, kako jim psuje dobre majke ter poštene otce kranjski pritepenec.

Kar trenutno se je zasukal celotni položaj tako, da je bil okradeni Vindiš kvartopirski slepar ter navaden tat, kateri spada pod seljaške batine ob prangerju na sejmišču.

Kakor hitro so sprevideli istiniti tatovi in goljufi, kateri so celo pili za Vindišev denar, da je ostala javnost na njihovi strani, je bil prokleti Kranjec koj pod mizo in udri po njem kod in s čim je kateri mogel!

Ubili bi bili šribarja v krčmi, da ni pribrzel radi izredne galame pandur. Komaj in komaj je iztrgal vso obunkano žrtev — Vindiša. Vsa soba je obsodila prebatinanega kot en mož, češ, da je zaslužil dejanski obračun, ker je gadji slepar ter žepni tat nekod iz Štajerja. Pandur ga naj odvede zvezanega na pranger na sejmišču. Narod ga naj kaznuje z batino, da bo pomnil vse življenje, kdaj je goljufal pri igri poštene Hrvate in jim kradel denar iz žepa.

Vsega pomilovanja vredni Vindiš ni prišel do besedice zagovora in že je imel na hrbtu zvezane roke. Stražnik ga je sunil v hrbet, ga zasukal proti vratom in ga obsodil na sramotni oder ali pranger, ki je bil tedaj še na vsakem hrvaškem sejmišču.

Za sramotni steber ali stop privezanega žeparja je sicer stražil stražar. Vsak sejmar, katerega je zaneslo mimo prangerja, je potegnil tata z batino, koderkoli se mu je poljubilo. Udarci so deževali po žrtvi, dokler se ni onesvestila, ali pa so jo celo pobili na smrt in je bilo na ta način zadoščeno ljudski nejevolji v izvrševanju pravice.

Vindiš je dobro znal kot sosed bratske Hrvaške, kaj je pranger na zagorskem sejmišču. Že sama zavest, da bo čisto po nedolžnem počasi batinan na smrt, mu je pregnala slednjo trohico alkohola iz glave in ostalih udov. Verjel je, da bo sigurno po njem, če ga ne otme iz objema seljaškega srda kak izreden slučaj.

Pandur je tiral zvezanega tata proč od gostilne proti sejmišču. Za njima so tiščali resnični kvartopirski goljufi in uzmoviči, kateri so vpili mesto policaja, da ženejo na ljudski sud kranjskega topovskega tatu!

Hrvat je koj pripravljen, da koga batina, četudi se mu niti ne sanja, zakaj bi naj bil ta ali oni zaslužil udarce. Osobito hrvaškim sejmskim kumekom, od katerih ima vsak svojo torbo preko rame in gorjačo v roki, je najljubša zabava pretepavanje sejmskih žeparjev, katere je privezal pandur za sramotni kol ali steber. Hrvaški sejmski radovednež je popolnoma pod vplivom splošnosti. Kar stori prvi, učini za njim drugi in tako gre naprej, dokler se ne razljuti besneče iz dostikrat neznanega vzroka vse sejmišče. Ako bi vprašali po umirjenju Hrvata, zakaj je udrihal po privezanem neznancu, bi nam odgovoril ravnodušno, da radi tega, ker so storili isto tudi drugi.

Ko je tiral stražar smrtnobledega Vindiša na kraj izvršitve kazni, so že stisnili sejmarji z levico torbe pod pazduho, prijeli močneje z desnico za gorjače in migali radostno z mustačami v nestrpnem pričakovanju, kateri bo tako srečen, da bo smel ohladiti prvi s palico preko hrbta javnemu kaznovanju predanega kranjskega lopova.

K sreči je opazil sprevod proti prangerju Podplatnik, ki je bil že vajen enakih prizorov. Prestrašil se je do šklebeta z zobmi v bridki domnevi: Pri pijančku Vindišu so izsledili potvorjeni denar, izdana je vsa družba, fuč so mastni zaslužki in danes ali jutri bodo vsi pod ključem.

Preizkušenega švercarja se navadno ne loti takoj obup. Taka je bila tudi s Podplatnikom. Kakor hitro je posnel iz ust razjarjenega Vindiševega spremstva, da gre za tatvino, mu je bilo koj jasno: čakovski mestni stepuhi so si izbrali nedolžnega človeka, da bi prikrili z vzbujanjem ljudske nejevolje svoje lastne tatinske grehe.

Komaj je bil pritrjen pisač k sramotnemu stebru, že je švigal pretkani Podplatnik krog bližnjih nestrpnežev, stisnil vsakemu par svetlih kronic v roko in se drl iz polnega grla: »Pandur naj priveže sem le one dolgopete klateže, ti so lopovi in uzmoviči!«

Podplatnik je bil prvi, kateri je povzdignil glas v nasprotno smer in čisto proč od že obsojene žrtve. Za njim so koj hitro zagnali gromsko ter isto galamo vsi oni, ki so tiščali v rokah iz neznanega jim vzroka podarjene krone.

Stražar, ki si je že oprtaval boben, da bi razbobnal sejmarjem Vindišev greh, se je tako prestrašil pri trenutni spremembi položaja, da mu je padel boben iz rok. Naenkrat se je dvignilo deset in deset gorjač nad glave onih, ki so poprej kričali, da je prokleti Kranjec tat!

Čakovški sleparski potegoni so spregledali, da se bo zdaj pa zdaj vsula toča ljudskega srda nad nje. Spustili so se v beg, kamor je bilo kateremu bolj na roko. Sejmarji so jo ubirali za begunci z dvignjenimi palicami ter vpili vsevprek. V par trenutkih je nastala na sejmišču zmeda, v kateri ni znal nikdo več, kdo je tat, ki zasluži batine.

V občem kričanju, tepežu ter tekanju je bila Podplatniku malenkost, osvoboditi Vindiša ter zginiti iz vrelega kotla ljudske jeze. Rešila sta se srečno do nakupljene živine izven sejmišča. Tamkaj ni še nikdo vedel, kako sta ravno onadva zakrivila nesramen pretep, v katerem je lopal Hrvat po Hrvatu in ne, kakor je bilo namenjeno prvotno, da bo držal Kranjec hrbet hrvaškim batinam.

Brez nadaljnih težav so odgnali dobro plačano živino preko Drave v štajersko varno zatočišče, kjer je obetala dobiček v pravem denarju.

Resni opomini — Obljuba poboljšanja — Ponovni padec — V rokah pravice

Vindiš je prejel od obeh tovarišev oster ukor radi najbolj resnih dogodkov na čakovškem sejmu. V kazen za zagrešeno neprevidnost mu je odrekel Podplatnik delež na dobičku pri prodaji hrvaške živine.

Dogodek v Čakovcu je bil za ponarejevalno družbo resen opomin: zadeva bo buknila prej ali slej na dan, če ne bo opustil Vindiš nerazsodnega pijančevanja po javnih lokalih.

Po zasluženju ošteti grešnik je sprevidel, kako nevarni strasti je vdan. Obljubil je, da si bo v bodoče gasil žejo samo za zaklenjenimi vrati svoje sobe.

Vsakemu je znano, koliko so vredne in kako slabo držijo obljube in dobri sklepi pijančkov. Nakup in prodaja hrvaške živine sta se obnesla parkrat sijajno. Družba je že razpolagala z lepimi vsotami pravega denarja, ko je pahnila nenadoma Vindiševa pijanost vse pod ključ in jih privedla na sodišče.

Nekaj časa ga je pijanček res luckal bolj sam zase in je bil na pomoč s potvarjanjem živinskih potnih listov. Kakor hitro je začutil dovolj cvenka in denarnega papirja pri sebi, se je napotil z raznimi izgovori iz Ormoža v Ptuj. V ptujskem mestu je bilo prav za prav njegovo bolj stalno bivališče. Na njegovem stanu je bila celo podružnica začasno mirujoče ponarejevalnice.

Bolj sam in brez resne tovaršije je zaklatil Vindiš med staro ter sebe vredno kompanijo, ki je popivala po raznih oštarijah in ptujskih beznicah. Udajal se je pijači, plačeval za druge, kvartal in se prepiral s soigralci.

Nekoč je prišlo pri kartah do prerekanja. Iz tega se je izcimil pretep. Vindiš je moral kot povzročitelj dejanskega spopada v luknjo. Po aretaciji so ga na policiji slekli ter preiskali. Osumljen je bil tatvine, da je komu izmaknil denar, ker je že nekaj dni po krčmah brezmiselno in nekako obupno razmetaval kovance in bankovce. Iz Vindiševih žepov niso niztresli nič kaj tatinski krivdi podvrženega. Ko so mu pa potegnili z nog čevlje, je padlo iz njih nekaj čez pol preganjenih stotakov, o katerih prijeti ni hotel priznati, od koga in za kaj jih je prejel.

Vindiša so pridržali v zaporu. Njegovo sobo so premetali in odkrili čisto nov zločin, kakršnega bi ne bil obdolžil pijančka nikdo.

Z bliskavico se je razletelo po mestu: pri alkoholu udanem škricu so staknili urejeno ponarejevalnico, iz katere so frčali v promet izredno posrečeno potvorjeni stokronski bankovci.

Že koj prva zaslišanja zaprtega Vindiša so pokazala z vso sigurnostjo sled, da ni bil sam. Stalno pijani je bil tudi nezmožen, da bi se ukvarjal sam s potvarjanjem denarja. Pozvedovanja za sokrivci so vodila do njegove pajdašije: Jožeta Potočnik in Konrada Podplatnik. Pri Podplatniku so zasledili žandarji in zaplenili drugo polovico ponarejevalnice ter glavno zalogo potvorjenih stotakov.

Prvotno spretno organizirana ponarejevalna družba se je vicala precej mesecev v preiskovalnem zaporu. Tudi tokrat so zadele poizvedbe po Hrvaškem na gluha ušesa.

Porota je obsodila Jožeta Potočnik na 12 let, Konrada Podplatnik na deset in Antona Vindiš na pet let.

Mladi in glavni krivec Joža Potočnik je celo tokrat prestal prisojeno mu kazen. Vrnil se je iz kaznilnice jetičen in je podlegel tej zavratni bolezni po enem letu, katero je preživel na svobodi.

III. Poglavje

V Ameriko in nazaj

Dosedaj smo opisali dve ponarejevalski družbi, pri katerih sta bila udeležena stari Gašper Potočnik in njegov sin Joža, ki je igral vodilno vlogo. Oče je umrl v ječi, sin je prestajal dolgo kazen 12 let. Edini Potočnik, kateremu je bila razodeta od Jožeta skrivnost potvarjanja s fotografičnim aparatom, je bil mnogo mlajši brat Jurij. O tem smo že slišali, kako je vplivala nanj dobra mati, da se je podal v uk k čevljarskemu mojstru. Jurij je bil mlad in se do Jožetove aretacije ni ukvarjal na lastno roko s potvarjanjem bankovcev. Kakor hitro je zvedel, da so se zaprla za bratom vrata zapora in kaznilnice za dobo 12 let, je začutil z vso silo potrebo nadaljevanja, kar je postalo usodno očetu in bratu. Najbrž bi se bil udal ponarejevalski strasti koj po bratovi obsodbi, da se ni zgodilo nekaj, kar je zaokrenilo njegovo življenjsko pot za nekaj časa v drugo smer.

Ko so se dogajali beleženi dogodki na Dravskem polju, je predla poljancem presneto trda za denar. Marsikateri je gledal, če je le mogel, da si je kaj prigaral v tujini, ki je že nudila tedaj pri marljivem ter štedljivem življenju več zaslužka nego z vsemi mogočimi težavami ter nesrečami združeno pridelovanje domačih cenenih poljskih pridelkov in živinoreja.

Veliko ljudi se je tedaj izselilo v Ameriko. Mnogi so doživeli v novem svetu veliko več sreče kakor doma. Ostali so v Združenih državah več let in so se vrnili z dolarji, s katerimi so podprli ter ojačili svoje borne poljanske domačije.

Potrebo po izselitvi v Ameriko je začutil med drugimi tudi Franc Miložič, Jurjev daljni sorodnik. Imel jo namreč hčer sestre njegovega očeta za ženo. Brž ko je nasluhnil Jurij, da usmerja Franc korake v prekomorski svet, se je še on oprijel z vso dušo klica srečne Amerike. Potovanje tako daleč stane denar in ravno tega ni imel Jurij. Tiščal je tako dolgo v Miložiča, da je ta pred odhodom prodal svojo hišo. Izkupiček je posodil Juriju za potovanje pod pogojem, da mu bo povrnil denar v Ameriki, kakor hitro ga bo prislužil. Sigurno je razodel Jurij sorodniku, da je sicer reva na cvenku v žepu, a ni ptič brez zlate pesmi v glavi.

Jurij je moral slišati in čitati, kako obširen svet so Združene ameriške države, kjer se človek lažje skrije ter zgine pred zasledovalci nego na neznatnem Dravskem polju. Amerika je bila osobito tedaj pribežališče vseh mogočih grešnikov iz raznih držav, ki so pokopali pri vstopu v novi svet prošlost in nadaljevali zločine na čisto nov ter svež račun. Resna domneva obstoja, da je nameraval Jurij poskusiti ponarejevalsko srečo v kakem prav skritem kotu neizmerne Amerike. Na omenjeno upanje se mu je najbrž odprl kredit za preselitev.

Jurij Potočnik je odpotoval s Francem Miložičem v Ameriko leta 1907.

Ni znano, kako zaposlitev si je poiskal po vstopu na ameriška tla. Gotovo je, da je bil ravno on eden izmed tistih, katere je Amerika bridko razočarala.

Obilne sreče, katere se je nadejal med Amerikanci, ni bilo od nikoder. Moral je težko delati, da se je preživel. Kmalu je začel pisariti domov pisma, kako slabo se mu godi in mu je že sto- in stokrat žal, ker je ostavil domovino.

Omenili smo že na pohvalno plat, kako je prevladovala v Potočnikovi družini med člani ljubezen. Domače je bolelo, da je zadel njihov miljenec v tujini in daleč od doma tako na slabo. Kazali so Jurijeva obupna pisma okrog po vasi. Še vaščanom se je smilil mladi fant, kateremu se je godilo tolikanj hudo med tujimi ljudmi.

Sam bogznaj kako in kaj, a domači so zbrali s pomočjo soseske toliko denarja, da je zadostovala vsota Juriju za vrnitev.

Neizkušen ponarejevalec

Jurij Amerikanec ni bil več za čevljarski stolček in ne za resno kmečko delo. Po vrnitvi iz Amerike se ga je oprijela ponarejevalska strast z neugnano silo. Ni se mogel dokopati do boljšega ter lažjega kruha s poštenim delom, moral je doseči cilj sreče z očetovo in bratovo zapuščino!

Po Jurijevem povratu iz Amerike se je razlegel in razpotegnil med poljanci glas, da je tudi ta mladi Potočnik podkovan v izdelovanju onega, kateremu pravijo, da je vladar sveta.

Jurij je bil hitro v prijateljskem poznanju z nekim fotografom iz Konjic. Dokopal se je do lastnega fotografičnega aparata ter vseh ponarejevalnih potrebščin. Po preskrbi in opremi lastne ponarejevalnice ni ostal doma, ni sledil bratovi poti v kraje ob hrvaški meji, najdemo ga pri prav revnem viničarju v Svečini ob naši današnji severni meji.

Dasi je bil mladi Potočnik v Ameriki, je bil vendarle še toliko neizkušen, da se je lotil potvarjanja 50 kronskih bankovcev v tako prometu in obisku tujcev izpostavljenem kraju, kakor je okolica Svečine, na katero je v predvojnih časih kar prežala nemškutarija s svojimi ponemčevalnimi organizacijami.

Po zgledu brata Jožeta tudi Jurij ni sam predajal prometu potvorb. Pomagali so mu pri tem najbolj nevarnem opravilu čisto nesposobni ljudje z Dravskega polja. Povrh so bili izdelani petdesetaki prenaglo ter površno. Vsak količkaj glede denarnega prometa izurjen človek je moral prepoznati potvorbe koj na prvi pogled. Hvalili so Jurijev ponarejeni denar samo ubogi viničarji in razni poljanski mešetarji, katerim je zaupal spravljanje med ljudi po okolici Maribora. Komaj so zakrožili falzifikati po raznih trgovinah v mariborskem okolišu, je že sedel na od žandarjev nastavljene limanice glavni razpečevalec Pauko iz Gorice pri Pragerskem.

Omenjenega so zaprli. Jasno je bilo, da bo v preiskavi izdal ime ter bivališče mojstra. K sreči je bil Jurij koj po prvi aretaciji obveščen po svojem bratu, kaj mu grozi v najkrajšem času od strani oblasti, ki je s polno paro na delu.

Razni doživljaji na begu

Jurij je zbral z največjo naglico svoja šila ter kopita. Zginil je od svečinskega viničarja v noči. Pričelo je zanj dolgovezno skrivanje pred orožniki in policijskimi agenti, ki so mu bili za petami, četudi se je čutil še tako skritega ter na varnem.

Jurij nikakor ni smel iz Svečine nazaj na Dravsko polje. Tamkaj je vrglo in razpreglo orožništvo najbolj goste mreže. Moral je med Nemce, kjer ni bilo znano civilnemu prebivalstvu, zakaj pritiska za njim oblast.

Od Svečine je preklepal peš vse Srednje ter Gornje Štajersko. Udinjal se je pri kmetih za poljskega delavca. Prislužil si je vsaj toliko, da se je preživel in bil oblečen. Skrbno je skrival svojo prtljago pred radovedneži. Gospodarjem niti črhnil ni, zakaj ne stopi v stalno službo kot hlapec, dasi je dobro vešč vsakega dela na polju in pri živini.

Iz Gornje Štajerske ga je zaneslo na Koroško. Spomnil se je, da je na Koroškem v vasi Dob pri nekem Winklerju omožena domačinka iz njegove rojstne župnije. Znanko je hitro našel. Sprejela ga je s pristno slovensko ter kmečko gostoljubnostjo in mu dovolila, da lahko ostane pri njej, kakor dolgo se mu bo zljubilo. Winklerjevi je potožil in zaupal, zakaj je moral z doma, kaj da zna in da nosi vse priprave za naglo obogatenje kar s seboj.

Jurij je moral pri Winklerjevih s ponarejenimi petdesetaki dokazati, da se razume v resnici na to, kar oblast tako strogo prepoveduje in kaznuje. Ko so se enkrat prepričali Korošci, da ni Potočnik navaden stepuh in da hrani celo v mezincu največjo spretnost, je postal deležen še večje gostoljubnosti in naravnost oboževanja. Koroški priprosti človek je bil tedaj za las tak kakor štajerski poljanec. Ker so bili Korošci bolj revne pare, bi bil vsak rad kar cel šop potvorb, da bi si krepko podprl svoje razmajano gospodarstvo.

Po Koroškem so se pojavile iste potvorbe petdesetkronskih bankovcev, kakor so jih bili ugotovili pred nedavnim po okolici Maribora. Oblast je sklepala pravilno, da je bil v obeh primerih na delu taisti nerodni ponarejevalec. Preteklo je precej časa, preden je bilo izvohano izhodišče potvorb — koroška vas Dob. Nad omenjeno naselje so poslali kar celo četo orožnikov ter policijskih agentov, da bi poiskali ter izpraznili ponarejevalnico.

Juriju bi bila predla koj ob pričetku orožniškega pogona slaba, da mu ni priskočil v zadnjih trenutkih na pomoč srečen slučaj.

V vasi se je mudila ciganska družina z medvedom ravno ob času, ko so posvarili Dobčani Jurija, da se bliža številna žandarska patrulja, ki ni namenjena nobenemu drugemu kakor njemu. V očigled nevarnosti ga je prešinila misel, da bi se skril med cigane in bi se prelevil v medvedarja, saj je bil čisto po cigansko črnopolten.

Za 50 kron mu je prepustil cigan na mestu svoje capje in medveda, da ga je držal za lanec. Lotil se je pohajkovanja s cigani po vasi, po kateri so se kar razlili žandarji ter izpraševali po hišah za skrivnostnim tujcem. Kjer se jim je zazdelo, so tudi vse premetali, da bi prepodili s kakega prav prikritega kota ponarejevalca.

Preiskava je trpela ves dan in trdno v noč dne 8. septembra 1909. Slednjič so morali poveljniki pogona za ponarejevalcem priznati, da ni Dob sedež in izhodišče falzifikatov. Orožniki so se porazgubili. Winklerjevi so želeli tudi Juriju srečno pot. Kdo neki bi držal pod streho človeka, radi katerega bi bil neprestano z eno nogo v kriminalu!

Potočnik je krenil s cigani dalje po Koroški. Ciganskega medveda je gonil in plesal z njim še po vsej Gornji Tirolski, kjer ga je otela iz rok oblasti njegova telesna moč.

Ko je podil v neki tirolski vasi medveda na dveh nogah v krogu in se del zategnjeno: »Tancaj, tancaj, mrci-na-a«, je pristopil k njemu moški v gosposki obleki. Pokazal mu je legitimacijo policijskega agenta ter ga potrepljal po rami z besedami:

»He, dečko, ti nisi cigan. Stopi z menoj na orožarsko postajo!«

Jurij je posluhnil moža postave in mu je sledil na videz čisto ravnodušno ter pokorno.

Komaj sta bila iz vasi in proč od ljudi, je že klečal na detektivu v obcestnem jarku, mu mašil usta s cotami in je omotal vsega s staro medvedjo verigo.

Celo med cigani ni bil več varen. Kaj mu je preostalo drugega, kakor da je vzel z vso naglico pot pod svoje noge, da bi ušel srečno iz Tirolske na Predarlsko in od tam preko avstrijske meje v Nemčijo. Tolažila ga je zavest, da mu preti nevarnost aretacije samo na avstrijskih tleh. Rajhovski Nemci se niti zmenili ne bodo, kdo in kaj da je bil. Na Nemškem je hotel med rudarje, kateri so tedaj še precej dobro zaslužili. S prihranki je nameraval zapustiti Evropo in se izseliti v kake prekomorske kraje, kjer se ne bosta podila za njim za vsak potvorjen vinar žandar in policijski agent.

Prijet in obsojen

Tirolsko mejo je še prekoračil srečno. V Feldkirchenu na Predarlskem je zašel v roke žandarski patrulji kot potepuh brez delavske knjižice.

Na žandarski postaji v Feldkirchenu so ujetega ptiča preiskali in so prebrskali še njegovo v culo zavito prtljago. Orožniki so kar ploskali z rokami, ko so se jim prikazale iz svežnja denarne potvorbe in fotografični aparat s ploščami. Nehote so ujeli nevarno ščuko, katera se je izmikala spretno precej časa nastavljenim mrežam in trnekom.

Jurija so uklenili kakor najbolj nevarnega roparskega morilca. Zaprli so ga na licu mesta in uvedena je bila proti njemu obširna preiskava. Z zapisnikom vred je bil pod močnim orožniškim spremstvom prepeljan v Maribor, kjer je že bil ustanovljen sedež okrožnega sodišča. V mariborskem preiskovalnem zaporu se ni vical dolgo.

Preiskovalni sodnik je znal takoj, da ima oblast opraviti z že tretjim Potočnikom, katerim je prešla ponarejevalska strast neiztrebljivo v meso in kri.

Jurij Potočnik je dajal odgovor kot mlad za ponarejevalne zločine pred mariborsko poroto decembra leta 1909.

Kljub dotedanji neoporečnosti si je nakopal v očeh porotnikov toliko krivdo, da je bil obsojen na 15 letno ječo.

Kazen je moral nastopiti takoj in je bil kar hitro tamkaj, kjer je končal njegov oče in se je pokoril za iste grehe 12 let njegov starejši brat Jože.

IV. Poglavje

Jurij — mali bog

Povojni prevrat je odprl marsikateremu vrata kaznilnice in ga pustil v ljubo svobodo. Med izpuščenimi je bil tudi Jurij Potočnik. Pojavil se je na domu v Rošnji 8. junija 1919. Prestal je dolgo kazen, izpustili so ga s kaljo bolezni, katera je spravila že njegovega brata Jožeta pod grudo. Jurija je sprejela rojstna hiša jetičnega. Njegovega prihoda so bili veseli vsi domači, rojstna vas in vse Dravsko polje v pričakovanju, da bo zadnji Potočnik, ki je izvežban v izdelovanju denarja, ostal doma med poljanci.

V preobratnem času je krožilo precej denarja med kmečkim narodom radi izplačanih medvojnih podpor, poljske pridelke in od rekvizicij preostalo živino pa je kmet vnovčeval z lahkoto po cenah, katere je sam narekoval. Četudi se je godilo kmečkemu stanu po sklepu vojne primeroma dobro, je želel in hrepenel, da bi mu bilo še boljše. Kmečki človek je znal, da so gledali prva leta po vojni, kar se tiče strogosti zakonov, bolj skozi prste. Da bi pa kaznovala tedaj oblast izdelavo denarja, ni verjel nikdo.

Denar in zopet denar! se je glasil klic vsled vojne dobe iztrpljenega kmečkega naroda. Ravno s to največjo dobroto, z — denarjem bi lahko založil ter osrečil Jurij poljance, ko bi le hotel.

Iz kaznilnice se vrnivši Potočnik je postal mali bog Dravskega polja. Vse se mu je dobrikalo, ker je držal na vrvici zlatega teleta, pred katerim je plesalo celo izvoljeno izraelsko ljudstvo, pa bi povojni poljanec ne?!

Jurij je utešil vsaj eno željo domačinov: ostal je doma med njimi in ni silil proč. Lotil se je slikanja kmečkih sob in še fotografiral je, da je imel skromen zaslužek za vsakdanje potrebe. Kakor hitro so videli ljudje, da se je oprijel slikarske obrti, so verjeli trdno, da bo pričel kmalu z malanjem onih podobic, katere so vsakemu tolikanj ljube in drage.

Razna vabila, prošnje, prigovarjanja

Slikarja, kateri razume izdelovanje v življenju najbolj učinkovitih slik, si skuša vsakdo nakloniti in pridobiti zase.

K slikarju in fotografu niso zahajali ljudje in ga pozivali kar meni in tebi nič: Jurij, pridi in naredi mi denar! Kaj še! Vsi oni, ki so hlepeli po nagli denarni odpomoči, so se posluževali raznih pretvez in izgovorov s ciljem: zvabiti ponarejevalca saj pod svojo streho, mu postreči kar najboljše in vse ostalo se bo že pridružilo v teku razgovora ali kar samo od sebe.

Jurij je koj pogruntal pri preobkladanju z gostoljubjem, kje žuli poljance čevelj in kaj bi radi od njega. Jedel in pil je, saj je bil potreben, ko je vendar toliko prestradal v kaznilnici v medvojnih letih. Kakor hitro ga je speljal gostitelj na stranpot in je hotel imeti od njega kaj namalanega, se je izgovarjal povabljeni, da ni mogel doslej toliko prislužiti, da bi si bil nabavil vse one drage pripomočke, katere je treba imeti pri rokah, ako bi se lotil izdelovanja denarja.

Ravnokar omenjeni izgovor so pobijali razni prosilci s tem, da so prodajali živino iz hleva in so stiščali izkupiček enostavno Juriju v žep v prepričanju, da si bo nabavil, kar rabi in potem tudi na nje ne bo pozabil.

Največ je bilo takih prošnjikov, kateri so zvabili Jurija pod svoj krov s pozivom, da jim poslika hišo. Pri kmetu ali obrtniku, kateri je hotel imeti preslikano stanovanje, je bil Jurij kar najboljše preskrbljen, dobil je po več stotakov na roko z očitnim namigom, naj le lepo shrani denar, slikal bo drugič, sedaj stene še niso dovolj počrnele ...

Marsikateri se je zmuzal k Juriju fotografu, se pustil slikati, preplačal v naprej več slik, po katere se sploh ni oglasil v upanju: Jurij me je že razumel in ne bo pozabil name, kakor hitro bo otvoril ono čudodelno tvornico, katero si lasti najvišja državna oblast.

Dobra prehrana ter malo dela sta dobro storila slabotnemu izpuščenemu kaznjencu. Jurij se je vsaj nekoliko telesno popravil in ni več zgledal liki smrt.

Leta 1921 je bil v tako ugodnem položaju, da se je celo oženil in se je preselil k staršem svoje žene. Na ta način se je hotel odmakniti neprestanemu drezanju vsiljivih prosilcev, katerim je že bilo dovolj čakanja z nakupovanjem ponarejevalnih potrebščin.

Malokateri ponarejevalec je bil v takih škripcih kakor Jurij Potočnik, v katerega je vse sililo, moledovalo in ga slednjič priganjalo, naj vendar enkrat začne s fabriko, na katero se razume samo on. Nadlegovani je bil vdan z vso dušo ponarejanju; na drugi strani pa se je veselil komaj poldrugo leto pri šibkem zdravju svobode. Sij svobodnih dni je imel nanj še vedno močnejši vpliv nego ona denarna tvornica, radi katere bi moral prej ali slej nazaj med štiri stene in od tam v sigurni grob.

Iz hrepenenja po ozdravljenju in veselja nad prostim gibanjem se je srečno izmikal poldrugo leto vsem mogočim nadlegovalcem, ki so že bili izmetali tisočake za njegove potrebščine brez vidnih znakov, da bo sploh začel s ponarejanjem.

Zapor radi očitane sleparije

Proti Božiču v letu 1921 je bilo konec ljudske potrpežljivosti. Nekdo ga je ovadil državnemu pravdništvu radi goljufije. V ovadbi je bilo navedeno, kako je osleparil toliko in toliko strank za precej tisočakov z obljubo, da jim bo napravil denar, kolikor ga bodo hoteli. Na to ovadbo je bil aretiran ter obsojen kot navaden goljuf in slepar po zaslišanju več oškodovanih. Izpustili so ga iz zapora po nekaj mesecih maja 1922 radi tega, ker je zlezel v pomilostitev.

Obsodba in zaporna kazen radi goljufije sta bili odločilni za nadaljni žalostni potek in zaključek Jurijevega življenja.

Vrnivši se iz jetnišnice ni bil več tako dobrodošel med domačini kakor po izpustitvi iz kaznilnice. Poljanci so ga začeli dolžiti, da je sploh nezmožen umetnosti, radi katere je presedel toliko let v ječi. Najbrž je »fovš« denar samo razpečaval in še to tako nerodno, da je zašel v pest oblasti, ki ga je obsodila. Ako bi razumel resnično to, kar je znal njegov rajni brat, kje bi že bil v prvih povojnih letih, ko ni gledal nikdo na zakoniti izvor denarnega papirja!

Resni očitki, da je navaden slepar, kateremu je izdelovanje denarja toliko tuje kakor zajcu boben, so zabrisali v Juriju vso ljubezen do ljube svobode in do mirnega ter poštenega zakonskega življenja. Strast za ponarejanje, s katerim bi se lahko postavil in zrasel na ugledu pred ljudmi, je postala silnejša nego bojazen pred ječo. Hotel se je pokazati na vsak način navadnim ljudem, da je resnično to, za kar ga smatrajo in da ni doslej enostavno goljufal z očetovo in bratovo dediščino.

Jurij Potočnik je posedal leta 1924 svojo lastno in z vsemi pripomočki opremljeno ponarejevalnico. Usoda je nanesla, da je spoznal omenjenega leta tovariša in pozneje prijatelja, kateri je njegovo fotografično znanje toliko izpopolnil, da velja Jurij še danes med priprostim narodom in izobraženci za mojstra vseh slovenskih ponarejevalcev.

V. poglavje

Fotograf in njegov egiptovski učitelj

V Mariboru je ostal po prevratu Franc Rupnik, bivši podčastnik in roldicni fotograf. Rodil se je leta 1869 v Premu pri Postojni. Do leta 1916 je posedal svoj fotografski atelje v Ljubljani na Taboru štev. 1. Že pred vojno je bil podčastnik. Pustil je vojaško službo in se je povsem posvetil fotografiji. V začetku vojne je bil vpoklican k trenu v Gradec. Od tam je prišel za štabnega narednika h konjski bolnišnici v Slov. Bistrico. Pri vojakih je služil v celem 23 let in med temi tri leta v Jugoslaviji.

Po postavi je Rupnik majhen ter čokat mož in ne ravno prikupljivega obraza. Izredno je nadarjen ter zvit in prebrisan, da bi mu bilo težko najti par.

V Slov. Bistrici je imel priliko, da se je seznanil z nekim Schmittingom, dvornim fotografom egiptovskega kralja. V bivšo avstro-ogrsko vojsko so se natepli med vojno vsi mogoči ljudje iz vseh delov sveta. Med temi je bil tudi Schmitting, ki je umrl po Rupnikovi izjavi leta 1924.

Na dvoru egiptovskega kralja je imel imenovani fotograf dovolj prilike, da se je povzpel do izrednih spretnosti v svoji stroki. Razen tega je bil doma v vseh čarovnijah, kakršne uganjajo indijski fakirji ali čudodelniki.

Egipt je znan iz dobe faraonov po svojih znamenitih čarodejih in med take je spadal tudi Schmitting.

Slovenska Bistrica je bila pod staro Avstrijo konjeniška garnizija. Pri konjenikih so služili za častnike plemenitaši in bogataši. Med vojno so namestili v Slov. Bistrico enoletno prostovoljsko častniško šolo.

Družbi take gospode je bil v medvojnem času kaj dobrodošel čudodelnik iz Egipta, da je ob dolgih večerih zabaval in kratkočasil imenitnike s proizvajanjem spretnosti, v katerih mu ni bil nikdo kos. Kot zabavitelj bogatih in plemenitaških častniških krogov je bil varen pred fronto.

Z egipčanskim fotografom se Rupnik med vojno v Slov. Bistrici ni samo seznanil, postala sta celo zaupna prijatelja. Od kraljevega fotografa se je priučil Rupnik vseh onih fotografičnih tajnosti, katere so mu bile kmalu po prevratu v stalno pogubo.

Franc Rupnik je pripovedoval stricu z Dravskega polja, kako je postal zaupnik zagonetnega in od vseh občudovanega Schmittinga.

Kadar je bilo zbrano v Slov. Bistrici večje število imenitnejših častnikov, so silili radovedneži tako dolgo v egiptovskega fotografa, da je napravil vpričo njih fakirsko čudo.

Prvi fakirski čudež

V prostorni dvorani so se zbrali sami izbrani gledalci iz častniških krogov. V ospredju dvorane je bil oder in na tem nizka mizica, na tej večji lonec z zemljo in poleg stol.

Na odru se je prikazal oblečen v prav žive barve, kakor so v navadi na Vzhodu, Schmitting. Že po svoji visoki ter koščeni postavi, po zagorelem licu z ognjevitimi očmi je zgledal kakor čudodelnik. Odškrnil je električne svetilke po dvorani. Gorela je samo ena v kotu odra. Bliskal je nekaj časa z očmi v čarobni tišini po zbranih. Vzel je iz žepa seme datljeve palme in ga je, držeč ga med palcem in kazalcem desnice, kazal vsem.

Nato je pristopil k loncu z zemljo, porinil seme v prst in zaklical z rezko donečim glasom, da je vsadil palmovo seme.

Sedel je na stolec, prekrižal roke na prsih in pozval navzoče, naj uprejo svoj pogled v lonec, v katerem že klije komaj vsajeno seme.

Vsa dvorana je zasadila oči v oni pisker. Čarodej je stegnil desnico proti loncu in govoril prav počasi: »Dobro — — — pazite! Klica — — — palme — — — že — — — kuka — — — izpod — — — zemlje. Poganja — — — liste — — — in — — — se — — — razrašča. Palmovo — — — drevo — — — že — — — sega — — — skoraj — — — do — — — stropa — — — in — — — ne — — — more — — — dalje. Oglejte — — — si — — —palmo — — — navzdol — — — od — — — njene — — — višine. Med — — — dolgimi — — — listi — — — že — — — poganja — — — cvetje. Ta — — — bogati — — — cvet — — — diši. Vi — — — vsi — — — prijetno — — — duhate — — — bajni — — — vonj — — — puščavskega — — — cvetja. Dobro — — — pazite — — — kako — — — se — — — ocveteli — — — cvet — — — osipava ter — — — spreminja — — — dozoreva — — — v — — — sladek — — — datljev — — — sad. Palmovo — — — drevo — — — komaj — — — drži — — — obilni — — — sad. Treba — — — vam — — — je — — — stegniti — — — roko. Storite — — — to! Odtrgajte — — — datlje — — — pokusite — — — ta — — — okusni — — — puščavski — — — sad! Vidim — — — kako — — — vam — — — tekne. Palmo — — — ste — — — obrali — — — do — — — zadnjega — — — datlja. Palmovo — — — drevo — — — je — — — bilo — — — vsajeno — — — pred — — — vami. Vzklilo — — — je — — — pred — — — vašimi — — — očmi — — — se — — — razraslo — — — do — — — stropa. Cvetelo — — — je — — — obrodilo — — — obilen — — — sad — — — katerega — — — ste — — — vsega — — — potrgali — — — in — — — do — — — zadnjega — — — povžili. Datljeva — — — palma — — — je — — — dosegla — — — svoj — — — namen — — — in — — — naj — — — zgine — — — izpred — — — vaših — — — oči!«

Egipčan se je pognal s stola ter priškrnil električno razsvetljavo. Na mizici je bil lonec brez palme, le vsa dvorana je cmokala z usti ter jezikom, ker je pravkar poskušala v puščavi dozorele datlje ... Čarodejne predstave je bilo konec. Gledalci so se globoko oddahnili ter se začudeno razgledali po razsvetljeni dvorani ... Minulo je precej časa, preden je zaploskal prvi in za njim vsi drugi v priznanje. Videli in doživeli so čudež, ki je moral presenetiti še tako nevernega Tomaža.

Čez dva dni po opisani čarovniški predstavi se je oglasil pri fakirju štabni narednik Rupnik. Izvlekel je listnico in mu pokazal fotografije, v katere se je zagledal čarodej, se nasmehnil in menil priznalno:

»Ti si pa ptič! Pogruntal si coprnijo. Od danes sva prijatelja.«

Kaj je bilo v resnici na čudežu kraljevega fotografa? S svojim pogledom je hipnotiziral ali uspaval vso dvorano. S prav počasnim govorjenjem je prepričal gledalce, da vidijo, kako se prikaže palma iz lonca, raste, požene listje, cveti, obrodi sad in tega trgajo, ga devajo v usta in s slastjo požirajo.

Rupnik je bil edini od navzočih, ki je ostal bolj prikrito v kotu dvorane, odkoder je snemal z malim fotografičnim aparatom: vzklitje, rast, listje, cvetje in sad palme. Kaj so pokazali razviti fotografični posnetki? Lonec brez palme in čudodelnika, sedečega na stolu s prekrižanimi rokami in motrečega uspavano dvorano ... Fotografija ne more lagati. Čarodej je pošteno potegnil z uspavanjem ter usiljenim prepričanjem najvišje častnike, kateri so prisegali na verodostojnost njegovih čudes.

Staremu stricu z Dravskega polja je še povedal Rupnik, kako je dobil nekoč ta fakir z drugimi vred celo njega pod svojo uspavalno in prepričevalno oblast.

Čudež z dežjem

Poletje leta 1917 je bilo zelo vroče in suho. Malokdaj je deževalo in še tedaj čisto kratko. Kolikokrat so si poželeli ljudje ob soparnih dnevih plohe, da bi lažje zadihali v osveženem zraku!

Kakor povsod, je bila omenjenega leta tudi v Slov. Bistrici izredna ter prepogostokrat neznosna vročina. Dan za dnem pripekajoče sonce je presedalo razvajenim častnikom, katerih je bilo vedno dovolj v Bistrici radi tamošnje častniške šole.

Lepega dne so vprašali častniki Schmittinga, če bi znal napraviti dež, da bi se vsaj nekoliko ohladili. K čudežu pozvani je izjavil, da bodo doživeli še to noč naliv, samo se naj zberejo krog polnoči v oni dvorani, v kateri so gledali in se divili razvoju palme od semena do sladkega sadu.

Krog poldvanajste ure je bila dvorana polna častnikov najboljšega stanu. Copernik Schmitting je pripeljal sam med gledalce štabnega narednika Rupnika z opravičilom, da je njegov prijatelj in bi se tudi rad navžil po dežju svežega zraka.

Čarodej je stopil na oder, priškrnil luči, izvzesmši ono na odru, sedel za mizo ter odprl knjigo. V dvorani je bilo vse čisto tiho ter mirno. Zbrani so si otirali pot z obrazov, napenjali poglede v fakirja v nestrpnem pričakovanju, kaj in kako bo počel, da bo pričaral dež. Čudodelnik je pobliskal z očmi po dvorani ter se zatopil v knjigo, kakor bi ne imel pred seboj nikogar. Dobre pol ure je trajalo molčeče branje ter ostri in zasadljivi pogledi po navzočih, od katerih si ni upal nobeden vzdihniti ali zazdehati.

Slednjič je mojster vendarle zaprl knjigo, pokazal z roko proti oknu in pozval liki zamaknjene radovedneže: »Poglejte skozi ono-le okno! Oblaki — — — sivi — — — težki — — — od — — — vlage — — — se — — — že — — — bližajo. Zdaj — — — zdaj — — — zdaj — — — so — — — se — — — zakadili — — — nad — — — Bistrico. Že — — — morate — — — občutiti — — — rahlo — — — hladno — — — puhljanje — — — vetra — — — pred — — — dežjem.«

Vsak, kateri si je poprej brisal potne srage vsled soparice, je zginil po teh besedah z robcem v žep.

Egipčan je nadaljeval: »Prve — — — debele — — — škrape — — — že — — — padajo. Glejte — — — blisk — — — čujte — — — grom — — — in — — — sedaj — — — ah — — — saj — — — slišite — — — kljuvajočo — — — pesem — — — dežja. Ne — — — dežuje — — — lahno — — — vodne — — — kaplje — — — lijejo — — — pokajo — — — po — — — šipah. Prah — — — po — — — cesti — — — je — — — že — — — blato. Potok — — — hrumi. Mlake — — — se — — — zbirajo. Hlad — — — se — — — širi — — — po — — — naši — — — okolici. Ploha — — — ponehava. Dež je prenehal. Čez pol ure pride prihodnji naliv. Prižgem luči in vas odpustim v hladu ter osveženem zraku, da boste pred drugim dežjem pod streho in vsak v svoji postelji. V sladkem spanju se boste navžili nocoj dovolj hlada, po katerem ste hrepeneli že nekaj tednov zaman!«

Z dežjem oblagodarjeni so zapustili drug za drugim in kolikor mogoče naglo čarodejno dvorano. Vsak je brzel po ulicah, se ogibal skrbno mlak in hitel na vso sapo, da bi bil čim prej pod streho in v postelji pred drugo ploho.

Štabni narednik Rupnik je najslajše zaspal ono noč, kakor bi se bil okopal pred počitkom v sveži vodi. Ko se je drugo jutro prebudil, je naročil vojaku strežniku, naj mu osnaži blatne čevlje, gamaše in hlače. Snoči je čofotal po nalivu po mlakah in se je precej oblatil.

Vojak je pogledal prav na debelo narednika in bil uverjen, da je sigurno še v jutro omotičen ter nerazsoden od preobilne včerajšnje pijače. Ker se ni zganil, da bi odnesel obutev ter obleko, ga je nahrulil Rupnik, zakaj ne stori, kar mu veleva.

Mož je pomolil naredniku pod nos ter pred oči čevlje, gamaše ter hlače s pojasnilom:

»Glejte, čevlji in gamaše so prašne, na hlačah pa ni niti sledi kakega mlakužastega blata. Že dober mesec ni padlo kaplje dežja in kje bi se naj vzele mlake!«

Narednik je sedel na posteljo, si omencal pošteno oči, pogledal skozi okno in videl, da oznanja že zjutraj pekoče sonce neznosno dnevno vročino. Tresel in zmajeval je z glavo, dokler se mu ni zavrtelo toliko v možganih na pravo, da se je spomnil Schmittingovega čudežnega priklica dežja, katerega so doživeli snoči v dvorani uspavani ter usiljeno prepričani; vsi drugi so počivali vso noč nemirno ter se topili od soparice.

Pričaranega prizora Rupnik ni fotografiral, dasi je imel s seboj fotografični aparat. Njegov egipčanski tovariš ga je podredil povsem vplivu svoje volje, ker je stal na sredini dvorane in niti utegnil ni zmisliti se na uporabo fotografije.

Napovedovanje bodočnosti s pomočjo črne kave

Gospoda kaj rada očita kmetu lahkovernost. Če pa primerjamo podeželsko praznoverje z mestnim, vidimo, kako daleč, daleč presega v tem oziru mestjan podeželana. Mesta so kar posuta z raznimi »kartenšlogaricami«, vedeževalkami ter preroki bodočnosti. Vsa ta sleparija živi prav dobro in lahko iz žepa mestne babjevernosti.

Nikoli niso bile napovedi za bodoče tako pogosto na dnevnem redu kakor v letih svetovne vojne. Tudi tedaj so glede radovednosti na prihodnost prednjačili častniki pred moštvom.

V Slovenski Bistrici ni imel egiptovski čarodej opravka samo s čudeži, njegov glavni posel so bila prerokovanja, kaj vse čaka in bo doletelo tega in onega častnika. Ob gotovih dneh, ki so se zdeli Schmittingu posebno ugodni za poglede v bodočnost, je bil naravnost oblegan. Zatekali so se k njemu častniki tudi iz drugih mest, da, celo iz Gradca in Dunaja.

Pri egiptovskem preroku je bila privlačnost posebnost, ki je bila do pojava njegove osebnosti edinstvena. Bivši dvorni fotograf ni čital prihodnosti s kart, ampak iz preostankov — črne kave.

Vsak, kateri je obiskal čarodeja, je dobil v posebni sobici od prerokovega strežaja prgišče na drobno zmlete črne kave. Iz kave je ustvarila stranka sama na povelje fakirja sedem malih kupčkov. Na tri izmed teh je položil radovednež komadič navadnega belega sladkorja v kockah. Čarodejni fotograf je pospravil z roko kavo s sladkorjem v bakreno posodo in jo v tej skuhal.

Kuhano turško kavo je popila stranka. Usedke kave ali »zoc« je zavrtela trikrat v krogu nad mizico in nato poveznila posodico na krožnik, da se je izsul preostanek kave. V razne oblike, črte, kroge in maroge, katere so se še držale kljub izsutju usedka sten bakrene posodice, se je zagledal čarovnik in iz teh je napovedoval prihodnost.

Vsi brezštevilni, kateri so posetili skozi vojna leta Schmittinga, da jim je vražil iz usedka črne kave na zgoraj opisani način, so trdili pozneje, da je čital bodoče dogodke z vso natančnostjo in so sledili prav tako, kakor so bili napovedani.

Rupnik je bil po prevratu napram raznim mnenja, da je posedal skrivnostni Egipčan zelo mnogo prav pristnega ter resničnega preroškega duha. Skrivnosti čitanja bodočnosti iz usedkov turške kave ni zaupal čudodelnik nikomur in niti svojemu dobremu prijatelju Rupniku ne, dasi ga je ta večkrat tozadevno izpraševal.

Opisane čarovnije fotografa egiptovskega kralja so z ozirom na razmerje med čarodejem in Rupnikom le tolike važnosti, v kolikor so navezale ta dva moža drug na drugega.

Schmitting je uvidel koj po fotografiranju čudežne rasti palme, da je zadel pri Rupniku na izredno premetenega človeka, kateri je bil obenem kakor on sam fotograf po poklicu.

Rupnik je iztisnil s poglobitvijo prijateljstva iz Egipčana, da zna za praktično življenje še mnogo več, kakor so bila omenjena slepila s palmo, dežjem in prerokbe iz usedka turške kave. Schmitting je bil eden najbolj izurjenih ponarejevalcev. S fotografičnimi ploščami je bil kos vsakemu še tako zamotano natisnjenemu bankovcu. Držal se je načela: Kar je ustvaril človek, lahko tudi človek ponaredi!

V prijateljsko egiptovsko šolo ponarejanja denarja je zahajal štabni narednik Rupnik skozi leta bivanja v Slovenski Bistrici. Izvežbal se je v najbolj prikritih finesah fotografiranja. Rupnik je bil ob prevratu kot jugoslovanski narednik mojster v vseh panogah fotografiranja. Komaj je čakal, da se je zmazal od vojaščine in se je lahko posvetil z izredno nadarjenostjo svojemu poklicu.

Po slovesu od vojakov se Rupnik ni vrnil v Ljubljano, kjer je posedal pred in med vojno svoj fotografski atelje. Ne! Ostal je v obmejnem Mariboru. Imeti je hotel pri roki stike z Avstrijo in Madžarsko, da bi nabavljal z lahkoto vse, kar rabi šolan ponarejevalec.

S Francem Rupnikom se je seznanil Jurij Potočnik v Mariboru. Že od prvega srečanja naprej sta ostala tovariša, katera je družila skupnost poklica in nikoli pa ne — prijateljstvo!

Ako se je povzdignil Potočnik po mnenju naroda do mojstrstva v potvarjanju denarja, se je priučil sigurno te spretnosti od Rupnika, kateri se je vežbal v egiptovski šoli.

Kako razmerje je vladalo med Potočnikom in Rupnikom ter kaj vse sta zagrešila na škodo državne blagajne, da sta si utešila neiztrebljivo vkoreninjeno ponarejevalno strast, o tem bodo pripovedovala naslednja poglavja.

VI. poglavje

Prvi stiki

Omenjeno je že bilo, da je bil Jurij Potočnik leta 1924 lastnik ponarejevalnic - na Dravskem polju. Nekega dne mu je zmanjkalo kemikalij. Pripeljal se je po potrebne tekočine v Maribor k fotografu na Kralja Petra trgu. Jurij je imenoval pri fotografu imena takih kemičnih sestavin, na katere je postal pozoren majhen ter čokat možic, ki je bil istotam.

Slučajen nakup izrednih kemikalij, katerih Potočnik tokrat niti dobil ni v Mariboru, je prvič spravil v stik mojstrska ponarejavalca: Potočnika in Rupnika.

Skupno sta zapustila fotografa. Rupnik je vprašal Jurija, za kaj rabi redke ter izbrane tekočine. Vprašani je povedal po pravici, da je že presedel 15 let v ječi in se tudi sedaj ukvarja s ponarejanjem bankovcev.

Možakarja sta se porazgovorila marsikaj. Končno je zaupal Jurij svežemu znancu svoj naslov in se je odpeljal domov.

Po preteku enega tedna je bil Rupnik v razgovoru s Potočnikom na Dravskem polju. Ob tej priliki mu je Jurij čisto sigurno povedal in pokazal na ploščah, kaj da zna in katerih bankovcev se namerava lotiti. Če bi ne bil Jurij koj skraja tolikanj zaupljiv, bi tudi previdni Rupnik ne bil vzel Potočnika po prvem obisku enostavno na svoje stanovanje v Maribor.

Potočnik si je smel ogledati pri Rupniku njegove posnetke na ploščah. Videl je tisočdinarske, desetin petdesetdolarske ter pet- in stolirske bankovce fotografirane. Rupnik je imel za vsako ploščo toliko posnetkov, kolikor je bilo na bankovcu barv.

Mojster iz egiptovske šole je razkazoval, kako ne sme ponarejevalec bankovca enostavno fotografirati. Treba je na eni plošči zakriti vse druge barve tako, da ostane n. pr. samo rumena. Na drugi plošči se zakrije rumena in vse druge razen modre. Ko so že vse barve na ploščah, je treba obiti s papirjem plošče vseh barv. Kakor hitro so na papirju vse barve druga za drugo, je bankovec ponarejen. Kako pa zgleda v resnici na ta način ustvarjena potvorba, je odvisno od oči, od roke, temeljitega znanja in mukepolne ter dolgoletne prakse mojstra.

Rupnik je posedal za vsak omenjeni bankovec toliko plošč, kolikor jih je potreboval za potvarjanje na opisan način. Poleg zaloge plošč je videl Jurij vse mogoče kamne za litografijo (kamnotisk), cinkaste plošče in bogznaj koliko barv.

Po natančnem razkazovanju ponarejevalnega imetja je vprašal Rupnik Jurija, če bi ne znal za kako stanovanje zanj kje na deželi.

Že poprej je bilo naglašeno dejstvo, da je bil Rupnik skrajno previden. Zavedal se je, da je njegovo mestno stanovanje preobloženo s ponarejevalnim materijalom. Kako nepoklicano oko bi se lahko zasadilo v te zaloge in mojster bi moral pod ključ ter na odgovor.

Že starejši lisjak Rupnik je moral znati iz izkušnje, da spada ponarejevalska delavnica kam ven v kak prav skrit podeželski kot, v katerem ima človek mir pred nezaželjenimi obiski in ga tudi policija nima pod nadzorstvom.

Dokler je bil Rupnik na delu s polno paro kot ponarejevalec, je imel vedno dve stanovanji: enega v mariborskem mestu, drugega na kmetih. Z mestnim in prav za prav praznim stanom je brisal policajem oči; resnično je prebival in delal zdaj tu in zdaj tam pri kakem dobrem kmečkem prijatelju. V Mariboru je bil prijavljen na policiji in se je pokazal v mestu od časa do časa na ulici, da so ga videli zastopniki javne varnosti in bili mnenja, da prebiva v mestu.

Jurij je bil kot praktičen ponarejevalec istotako za to, da se izseli tak mojster kot je Rupnik, kam na Dravsko polje v njegovo bližino, kjer bosta večkrat skupaj in si bo izpopolnil Potočnik svoje znanje. Kmetje prav radi sprejemajo gospode, kateri se razumejo na izdelavo denarja, jim strežejo ter jih skrbno zakrivajo.

Mojster Rupnik v Starošincah

Za resnično Rupnikovo bivališče in delavnico je izbral Jurij dravskopoljsko vas Starošince, kjer je znal, da bo dobrodošel pri marsikaterem posestniku, pri katerem bo potrkal.

Rupnik je dobil v Starošincah hitro zatočišče. Njegov stanodajalec je zapeljal Rupnikovo prtljago v omenjeno vas, da bi bil mojster tamkaj nemoten. Starošinčanu ni zaupal skraja ne Jurij in ne Rupnik, da je sprejel pod svojo streho ponarejevalca. Mojster je trdil, da dela malodane noč in dan na čisto novi iznajdbi, katero bo pustil kmalu patentirati. Javnost bo presenetil z novim načinom tiska brez črk. Za hitro izpopolnitev malenkosti na iznajdbi rabi ročno tiskarsko »prešo«, katera stane 7500 din in jo je že kupil v Mariboru.

Novi Rupnikov gospodar je bil toliko prijazen, da si je izposodil denar za »prešo« pri sosedu, plačal za iznajditelja stroj in ga je pripeljal iz Maribora na svoj dom.

Po preselitvi v Starošince se je mudil Jurij pri Rupniku 14 dni stalno.

Mojstru so opremili na podstrešju kolikor toliko udobno stanovanje in so mu spravili tjakaj v zaboj shranjeno prtljago. Jurij je čistil Rupniku celih 14 dni cinkaste plošče in kupljeni tiskarski stroj, ker je bil poprej že več let v rabi neke mariborske tiskarne. Po dogotovitvi dokazanega mu dela se je podal na ženin dom. V dnevih bivanja pri ženi se je njegovo tovariško razmerje do starošinskega kmeta in mojstra docela spremenilo in krenilo za dalje časa v nasprotno smer.

Razdor med mojstroma

Po le začasnem odhodu Jurija je moral zavohati stanodajalec, kakega tička hrani in prikriva v podstrešni sobi. Starošinčan ter mojster sta postala zaupna. Rupnik je zvedel od gospodarja celotno Jurijevo preteklost in prejel svarilo, naj se čuva tega človeka. Potočnik je vihrav, nezanesljiv in bo izblebetal vse, kakor hitro mu bo za petami oblast.

Po drugi strani se je skušal gostitelj sam vriniti na ono mesto, katerega je zavzemal doslej pri mojstru Jurij.

Ravno pri denarju se zlasajo tolikokrat najboljši prijatelji. V Rupniku je bilo v primeroma kratkem času zabrisano vse zaupanje do Potočnika, ki ga je hotel najbrž samo izrabiti, da bi si izpopolnil prakso in potem — zbogom mojster!

Jurij se je vrnil po preteku nekaj dni od svoje žene v Starošince. Brez nadaljnjega se je napotil v Rupnikovo podstrešno sobico, katera ni bila zaklenjena. Ogledal se je po ponarejevalnici ter se prepričal, kako je mojster vse lepo pospravil po mizi, vendar ne bo zdoma, ker je pustil ključ v vratih. Pod posteljo sta bila dva nepokrita zaboja. Manjšega je Jurij dvignil z lahkoto in ga je postavil na mizo. V njem so bili celi šopi popolnoma izdelanih naših stotakov, ameriških petakov, desetakov, petdesetakov ter italijanskih stotakov. Razložil je potvorbe po mizi in jih ocenjeval strokovnjaško. Zatopljenega v zmožnosti mojstra je zmotil vstop hišnega gospodarja. Ta je pogledal prav začudeno, kako si prav za prav drzne nepoklican v ponarejevalnico. Jurij je prijatelja radostno pozdravil in se mu je hotel opravičiti, ker je vstopil brez dovoljenja. Presneto se je urezal s svojim nastopom! Starošinčan ga je nahrulil, mu očital v ječi prestano kazen in mu je naravnost prepovedal, da bi se smel potikati restant krog voglov njegove poštene hiše in kar vlamljati na podstrešje!

Opsovani je onemel v očigled nerazumljivemu ogorčenju dobrega znanca, s katerim sta se poznala izza ljudske šole. Šele na gospodarjev: »Marš, poberi se, pritepenec!« se je predramil Potočnik iz začudenja in sta zvalovila po njem trma ter odpor. Sedel je za mizo, motril na videz brezbrižno že poprej razložene potvorbe in se delal, kakor bi sploh ne čul laježa razkačenega lastnika hiše, v katero si je drznil nepoklican.

S stopnic na podstrešje so odmevale krepke stopinje. V izbi se je pojavil sam mojster. Ne da bi stegnil roko v pozdrav, se je zakadil v Jurija s psovkami.

Potočnik je imel mesto enega kar dva krepka moža proti sebi. Pretila sta mu dejansko, zagrozila celo s smrtjo, če se ne zgubi, ne molči in se nikoli več ne oglasi pri tej hiši! Jurija je spreletelo prepričanje, da ima pred seboj iz neznanega vzroka ponorela človeka, s katerima se ni šaliti. Hotel je oditi brez opravičila, a ga je zagrabil gospodar od zadaj za obe roki, Rupnik pa mu je pretipal in preobrnil vse žepe, če ni morda kaj izmaknil od po mizi raztrošenih potvorb.

Jurij je ostavil Starošince z jezo in boljo v srcu. Ni mu šlo v glavo, zakaj sta zgubila ta dva moža zaupanje vanj. Mojster mu je vendar sam razkazal v Mariboru vse različne plošče s posnetki bankovcev in sedaj ga podi od sebe kot kakega zaupnika žandarjev in ovaduha!

Pozneje je zvedel, da je nasvetoval hišni gospodar Rupniku kot razpečevalca za promet pripravljenega denarja nekega Cirkovčana. Ta se je zavezal z vso zgovornostjo, kako bodo zakrožili falzifikati v najkrajšem času po Ptuju in Mariboru in bodo natekli v skupno blagajno pravi bankovci.

Komaj pa je bil izdan prvi italijanski stotak v Ptuju, so že imeli razpečevalca in oblast je posvarila javnost pred potvorbami po časopisju.

Kako in kaj se je zgodilo zaupniku iz Cirkovc, sta zvedela v Starošince ponarejevalec in njegov gospodar. Rupnik je kar hitro poslal svojega gostitelja v Ptuj po časopise, da se bo prepričal črno na belem, kaj vse bi naj bil aretirani izdal.

Na povratku iz Ptuja je srečal Starošinčan Jurija, ki je bil namenjen v mesto, da bi nakupil za svojo tvornico razne potrebščine.

Kmet bi se bil sigurno izognil Potočniku, ako bi ga bil količkaj prej zagledal. Morala sta drug mimo drugega. Jurij je vprašal čisto mirno in prijazno, če je mojster še pod njegovo streho. Ogovorjeni je stopil korak naprej in lagal, da je pobral Rupnik šila in kopita. Preselil se je neznano kam iz jeze, ker je šnofal Jurij po njegovih zabojih. Znanca izza šolske dobe sta se razstala po teh besedah. Vsak je bil zadovoljen, da ie lahko nadaljeval pot sam.

Potočnik je natančno vedel, da je bival mojster v Starošincah pod od njega naprošeno streho celih 14 mesecev. Z Jurijem nista govorila, dasi se je peljal Rupnik večkrat na kolesu skozi Dobrovce na Dravskem polju in sta se srečala.

Postrašenje

Dva petelina se ne trpita na enem dvorišču. Tako cazmerje je zavladalo tudi med mojstrom Rupnikom in Potočnikom. Razdora je bil kriv Starošinčan, ker je podžgal v Rupniku nezaupanje v na toliko let predkaznovanega Potočnika.

Jurij se je hudoval na oba nekdanja zaupnika v Starošincah, ker sta ga napodila brez vzroka iz svoje sredine in hočeta preplavljati sama mariborski okoliš s potvorbami.

Rupnik se je s svojim gospodarjem vred bridko motil v veri, da je ostalo njuno početje prikrito kmečkim očem po Dravskem polju. Ožji Jurijevi rojaki so bili odločno na njegovi strani in so ga nagovarjali večkrat, naj bi katero zagodel svojemu mojstru v Starošincah. Potočnik je odlašal dalje časa z maščevanjem. Slednjič je le privolil v nedolžno postrašenje.

Ob času senene košnje si je prevzel Potočnik tri domačine. Ob eni uri v noči se je podal v družbi v Starošince z namenom, da se sam prepriča, če je Rupnik še tam. Ponočni ogledniki so se priklatili neopaženo v vas. Sposodili so si pri nekem kmetu lestvo in so jo pristavili k zadnjemu delu one hiše, na koje podstrešju je bil zaposlen mojster. Eden od Jurijevih spremljevalcev se je potegnil na streho, vzel iz nje dve opeki in posvetil z žepno svetilko skozi odprtino po podstrešju. Zagledal je dve polni mizi priprav za ponarejanje denarja, stroj za tiskanje, Rupnikovo obleko in zlato uro.

Izvidnika na strehi je opazil Starošinčanov sosed. Kdo bi mu zameril, če je zagnal vik ter krik v prepričanju, da se namerava drzen tat splaziti skozi razdrto streho na dile. Vsled krika v noč so ogleduhi gledali, da so kolikor mogoče naglo zbežali iz vasi, sicer bi jih bili pošteno skupili od vzdramljenih in vzbujenih vaščanov.

Nenavadnega nočnega obiska skozi streho se je Rupnik tako prestrašil, da jo je drugo jutro popihal iz Starošincev in se je preselil v Maribor.

VII. poglavje

Sprava

Svetlikanje z žepno svetilko skozi streho pri Starošinčanu je hudo oplašilo mojstra. Po pobegu v Maribor se tudi v mestu ni čutil varnega v domnevi, da so njegovi po zakonu strogo prepovedani ponarejevalni poskusi razkrinkani in so mu že najbrž od oblasti poslani zasledovalci za petami.

Prav od srca si je oddahnil, ko je zagledal v Mariboru na Kralja Petra trgu Jurija Potočnika. Stari zvitež se je potajil ter napravil, kakor bi ne bil zazijal med njima prepad surove prekinitve medsebojnih odnošajev. Mojster je sprevidel, da se je zanesel doslej lahko najbolj na Jurija, ki je kakor on hudo bolan na ponarejevalni strasti. Kar meni in tebi nič je segel Potočniku v roko in mu je potožil, kako mu ni bilo več obstanka pri Starošinčanu. Najbrž je razstrosil sam hišni gospodar po vasi, s čim se ukvarja noč in dan njegov skrivnostni gost. Radovedneži ali ovaduhi so bili tolikanj drzni, da so ga opazovali v noči skozi luknjo na strehi ter svetili po njegovih ploščah z električno lučjo. Moral je pobegniti z dežele v mesto, kjer se pa počuti še veliko manj varnega.

Rupnik se je hotel za vsako ceno prilizniti Juriju in ga pretentati na svojo stran. Spomnil ga je na zvežnje potvorb italijanskih bankovcev, katere je videl itak sam pri Starošinčanu. Posrečilo se mu je, da je spravil te falzifikate po prijatelju v Ljubljano. Iz Ljubljane so poromali srečno v Trst, kjer jih kroži mnogo nemoteno v prometu. Že prva izdaja potvorjenih lir mu bo vrgla lep dobiček. Samo potrpeti bo treba, da zberejo prijatelji na italijanski strani iz falzifikatov pravi denar in mu prinesejo prav izdaten delež.

Mojster je še razlagal obširno o naglem napredovanju njegove tiskarske iznajdbe, katero bo dobro prodal po patentiranju ter se bo oskrbel z izkupičkom za vse življenje. Na dušo zakleto je obljubil Juriju od iznajdbe sto tisoč dinarjev, če mu oskrbi na deželi kako prav varno ter prikrito stanovanje, kjer se bo ukvarjal nemoteno z veliko obetajočimi poskusi.

Laskave besede in visokoleteči obeti iz ust mojstra so koj premamili dobričino Jurija. Pozabil je vse, kar je bilo med njima sovražnega. Najel je stanovanje pri kmetu v Slovenji vasi na Dravskem polju. Novi stanodajalec se je pripeljal z vozom v Maribor po Rupnika in ga je potegnil s težko prtljago vred na svoj dom.

Priprava papirja za dolarje

V Slovenji vasi je ostal Jurij pri mojstru ves teden. Pri tej priliki mu je učitelj natančno razkazal, kako bo posnel v kratkem ameriški dolar, kateremu je bil doslej le malokdo kos.

Pri dolarju povzroča ponarejevalcu največ preglavic in nepremostljive težkoče papir, na katerega je tiskan denar. Dolarskega papirja ni dobiti nikjer. Skušal ga bo ponarediti z raznimi najfinejšimi pripomočki in s papirjem, katerega se poslužujejo za izdelavo bankovcev drugih držav.

Rupnik je kupil v Mariboru žensko svileno obleko. Iz te je pulil nitke, jih mazal na lahno z voskom In jih lepil drugo za drugo na papir.

Pripravljanje papirja za dolarje je eno najbolj zamudnih del in terja toliko potrpežljivosti, kakor jo zmore samo najbolj strasten ponarejevalec.

Na dolarskem papirju je res videti, kakor bi bil prevlečen z najtanjšimi raznobarvnimi svilenimi nitmi. Te nacufane in ovoščene nitke je nalepljal mojster z vso natančnostjo dober teden in je še zelo malo naredil.

Potvarjanje papirja za dolarje je Juriju po osmih dneh toliko presedalo, da je prepustil mojstra nadaljnjemu angelskemu potrpljenju in se je lotil svojih poslov.

Mojstra na delu

Javna tajnost je bila, da sta na Dravskem polju kar dva mojstrska ponarejevalca na delu. Treba samo enega povabiti, mu dati stan ter hrano in denarja ti napravi, kolikor hočeš. Ljudem je bilo obče znano, kdo vse si je že pomagal z narejenim denarjem.

O ponarejevalcih niso govorili samo moški, celo ženske in šoli odrasla mladina. Marsikatera gospodinja je poklicala k sebi na dom Jurija, da bi ji poslikal hišo. Kakor hitro se je odzval ter prišel, je že tudi moral poslušati prav mile prošnje, naj ji namala na papir nekaj takega, čemur pravijo denar in za kar se dobi vse.

Nekateri boljši gruntarji so mu ponujali v uk za fotografiranje svoje sinove s postranskim namenom, če ga bo vzel, bo dečko že tako postrani poškilil, kako slika mojster bankovce.

Domačin in poljanec Jurij se je komaj otepal vsemogočih povabil ter ponudb. Le tuintam je kateremu ugodil, da je pobil očitek, češ, saj niti ne znaš več ponarediti povojnih bankovcev. Oni mali debelušasti dedec, ki se zadržuje in biva tam in tam, ta zna, ta je mojster, samo težko ga je dobiti, ker se drži v skrivnih podstrešnih luknjah in si upa liki jazbec samo v noči na sveži zrak.

Koliko potvorb je prav za prav izšlo iz Jurijevih in Rupnikovih rok, pozneje niti sodišče ni moglo dognati.

Potočnik je veliko obljubljal, rad vtaknil v žep kot predujem v pravem denarju, bolj redki pa so bili njegovi fovš-metulji.

Drznejši od Jurija je bil mojster Rupnik. Iz njegovega skrivališča so pribrenčale dolarske muhe, katere so zabrnele po goriškem ozemlju ter po hrvaški strani in so obetali razni razpečevalci uspehe.

Jurij izsleden in prijet

Priprosti narod po vsem Dravskem in Ptujskem polju je vedel, kakor smo že omenili, da sta v obratu dve denarni tvornici. Mojstra sta prevažala vsak svojo ponarejevalnico izpod ene strehe pod drugo in iz ene vasi v drugo. Pri takih razmerah se moramo vprašati: Ali so orožniki tedaj resnično spali po svojih vojašnicah in se niti zmenili niso za to, koliko škode trpi država?

Nikakor ne! O čemur vas samo šušlja, to sigurno naslehne uho orožnika. Tako je bilo tudi v primerih Potočnik in Rupnik. Jurij je bil s petnajstletno kaznijo od oblasti dovolj žigosan zločinec. Orožnik mora vendarle vedeti, kakor ne pusti mačka miši na miru, tako se tudi ponarejevalec ne more vzdržati, da bi ne zapadel staremu grehu, četudi se je vical radi njega že leta in leta v ječi.

Orožniki so imeli na muhi oba ptiča, a ju niso zagrabili iz enostavnega vzroka: ni bilo prijav, da bi bil kdo oškodovan s ponarejenim denarjem. Dne 27. aprila 1925 je prišel k znanemu trgovcu v Ptuju moški. Prosil ga je za izmenjavo 50 dolarskega bankovca, ker je v nedeljo banka zaprta in bi rad plačal ravnokar kupljeno blago. Trgovec je vzel bankovec in je izplačal zanj 2700 dinarjev.

Naslednji dan ga je odnesel v banko, ki ga je vzela brez nadaljnega. čez nekaj dni je šele ugotovila zagrebška borza po vseh mogočih številkah, da gre v tem primeru za prav dobro posrečeno potvorbo. Oškodovani ptujski trgovec je prijavil zadevo orožništvu in natančno popisal moža, ki mu je povedal pri izmenjavi bankovca, da se piše Anton Breznar ki ima sorodnike v Ameriki.

Orožniki so slutili takoj, da gre za Jurija Potočnika, kateri je romal tedaj po Dravskem polju od ene vasi do druge in od enega znanca do drugega.

Samo radi enega ovadenega dolarskega falzifikata je razpregel ptujski orožniški poveljnik patrulje po vsem Dravskem polju. Šlo je za izsleditev Jurija, katerega so morali orožniki dobiti, da ga predstavijo prizadetemu trgovcu v Ptuju. Predstavljenega iz oči v oči bo ogoljufani sigurno prepoznal. S tem bo podan zadosten vzrok za predajo sodišču vsaj enega ponarejevalcev, o katerem so že čivkali vrabci na strehah.

Jurij se je zavedal, kako jo je polomil čisto sam z izdajo 50 dolarskega bankovca iz Rupnikove delavnice. Slutil je, da bodo orožniki kmalu za njim. V tem tolikanj miroljubnem človeku je dozorel v zavesti nevarnosti sklep, da se bo uprl z orožjem, kakor hitro bi položil nanj roko orožnik in ga pozval na predajo za zapor.

Kako resna je bila Potočnikova prisega samoobrambe, je dokazal v noči 10. maja 1925.

Orožniki so preiskali ter pretaknili vsa naselja po Dravskem polju, kjer so spraševali po Juriju. Noben poljanec ga ni videl in niti sanjalo se mu ni, kje da bi se zadrževal. Kljub temu, da je bilo orožništvo brez ljudskega sodelovanja navezano samo nase, se je lotilo izsleditve ponarejevalca s toliko naglico, da ni imel časa za umik iz območja ogroženega Dravskega polja.

Kjerkoli je poskušal Jurij, da bi prodrl neopaženo orožniški obroč in utekel ter se skril kam na Hrvaško, je moral nazaj. Zopet in zopet je moral omejiti pobeg iz ene vasi v drugo, dokler ga nista napodila dva orožnika v vas Dobrovce. Nista mu pustila prilike za razmislek: Kam bi se potuknil? Na vsak način se je moral skriti preganjalcema. V to svrho si je izbral senik nekega dobrovškega kmeta. Planil je po lestvi na seno in se zakopal. V tem prikrit ju je hotel počakati, da bi se oddaljila največja nevarnost.

Orožniška patrulja ni izpustila enkrat zavohanega plena. Orožnika sta morala zajeti Jurija za vsako ceno. Videla sta ga celo, v katero poslopje je pribežal v skrajni sili in da ni mogel nikamor drugam kakor pod kup krme. Približala sta se res pravemu seniku, na katerem je tičal zasledovani. Najbolj vestni ter službeno navdušeni orožnik je stekel po lestvi na škedenj in pričel pozivati begunca na mirno predajo. Jurija je prešinjala pod senom bridka zavest, da je odzvonilo njegovi svobodi. Razne ukane so mu švigale po možganih, oklenil se je v zmedi ter strahu najbolj nerodne. Iz skrivališča je odgovoril orožniku z jokavim glasom, zakaj neki bi tiščal roke v orožnikovo verigo, ko pa hoče samo k dekletu pod okno.

Prvemu orožniku je priskočil tedaj na pomoč tovariš, ki je poznal dobro Jurija in ga je poklical izpod kupa krme po imenu.

Sedaj je bilo Potočniku za biti ali ne biti. Naenkrat je vstala pred njim osvežena in že enkrat resnično doživeta slika vklenjenega človeka, katerega zaslišujejo, ga obsodijo in se zapahnejo za njim težka vrata ječe za vse življenje ... Ta na lastni koži in duši okušani doživljaj mu je vlil moč, da je potegnil iz žepa revolver in oddal iz razdalje 4—5 korakov tri strele. Zgrešenim Jurijevim kroglam je orožnik odgovoril iz puške in je ranil drznega strelca v desno ramo. Niti skeleča rana ni omajala v preganjanem zavesti, da se mora braniti, sicer bo koj vklenjen — in zbogom zlata svoboda za vselej. Ustrelil je še dvakrat v upanju: zasledovalca bosta skočila proč od sena in mu ponudila priliko za skok s škednja in pobeg v kritju temne noči. Tudi ti dve krogli sta odjeknili v gluho noč ...

Orožnik je užugal prav resnega upornika z drugo kroglo v levo nadlaket in mu strl s hudo rano nadaljni odpor. Patrulja je naglo sprevidela, da je sokol ob peruti, planila proti senu, izvlekla ranjenca in mu nataknila verigo brez zoperstavljanja. Jurij je uvidel brezplodnost odpora in se je pokoril, kar mu je velel mož postave.

Še isto noč po aretaciji na dobrovškem seniku so odvedli Jurija Potočnika v zapor mariborskega okrožnega sodišča, kjer mu je obvezal rani sodni zdravnik. Sodišče je pričelo koj s preiskavo in zasliševanjem nevarnega ponarejevalca. Z izpraševanjem po precej hudem boju prijetega ni bilo nič kaj pravega. Rani sta se razboleli ter obetali gnojitev z najhujšim, če ju ne očistijo z izdatno zdravniško pomočjo v bolnišnici.

Jurij Potočnik je bil oddan v mariborsko splošno bolnišnico 20. maja 1925 radi nevarnega vnetja ran.

Kako jo je neovirano in srečno potegnil iz bolnišnice 21. maja in kako je povzročal oblasti po popolnem okrevanju v domači oskrbi največje preglavice, o tem nam bosta pripovedovali naslednji poglavji.

VIII. poglavje

Pobeg iz bolnišnice

Kakor hitro je bil Jurij v bolnišnici med drugimi bolniki, se mu je rodil sklep: pobegniti ter zadihati v svobodi, četudi bo umrl radi vnetja ran. Pobeg iz bolnišnice ni bil niti težaven, saj ni bil zastražen in sobolnikom je bilo neznano, kakega tovariša so dobili. V bolniški postelji je prebil samo prvi dan in ugibal: ali se mu bo ponudila drugi dan prilika, da zgine neopaženo in se zateče vsaj za prvo silo k svojcem in prijateljem na Dravsko polje?

Drugi dan, 21. maja je vstal koj po preobvezi. Preizkušal je moči, če bodo vzdržale za precejšen hod iz Maribora proti domu. Opoldne je še jedel v sobi. Nato se je podal z drugimi bolniki v bolniški preobleki po vrtu na sprehod v urah, katere so določene obisku bolnikov. Na sprehodu je gledal ves čas okrog, kje bi iztaknil kako skrivališče, kamor bi se potuhnil do večera, ko bi mu bilo mogoče uiti v bolniški halji na polje in od tam dalje.

Naletel je na odprtino v ograji. Dovolj je bila prostorna za prikritje in povrh je lahko skozi njo v temi smuknil z vrta. Čez dve uri so zapustili dvorišče vsi drugi bolniki. Jurij se je skril neopaženo v že izbrani prikriti kot v ograji in je čakal na mrak.

Tamkaj je prebil leže in sključen neznosno dolge ure. Mraz ga je tresel vsled hudega razbolenja ran. Vse bolečine je zmagalo upanje, da bo zopet prost. Krog osme zvečer je legla z mrakom na vrt še gosta megla. Ogledal se je naokrog. Nikjer žive duše. K zemlji pripognjen se je potegnil skozi ograjo in jo ubral proti železnici ter od tam na polje, kjer se mu ni bilo bati kmečkih ljudi. Zaustavil in zagrabil bi ga ne bil nikdo več, kvečjemu bi se bil hudo prestrašil, kaj tava ter blodi okrog po njivah visoka prikazen v dolgi platneni halji.

Nemotena pot ga je ugrela, moči so mu pojemale vsled bolečin. Njegov pobeg se je zavlekel v ure radi počasne hoje in ovinkov, katere je moral delati po polju, ker se le ni upal na čisto odprt kolovoz.

Pri dobrih prijateljih

Ves onemogel se je priplazil v pozni noči do vasi Loka na Dravskem polju. Potrkal je pri dobrem znancu. Ta mu je odprl in se ga je tako prestrašil, da je na glas zakričal pri prvem pogledu na nočno strašilo v nenavadni obleki. Šele Jurijev proseči glas je prijatelja spomnil nedavne aretacije poznega gosta, ki išče najbrž pomoči ter kritja pred zasledovalci. Spustil ga je v hišo. Begunec se je zgrudil za peč in niti govoriti ni mogel radi šklebetanja zob. Znanec ga je okrepčal z žganjem ter čajem, ga spravil v posteljo in šele izpod tople odeje je Jurij povedal v presledkih, kako so ga že imeli zaprtega in je zaenkrat srečno pobegnil iz bolnišnice. Razlagal je, da si ni upal na materin dom v Rošnjo radi orožnikov, kateri ga bodo že koj drugi dan na vse zgodaj tamkaj iskali. Zavlekel se je z zadnjimi močmi v sosedno Loko, kjer se mora odpočiti vsaj nekaj dni ter dobiti drugo obleko.

Orožniška patrulja je pretaknila drugo predpoldne za beguncem vso Rošnjo. Nikdo ni vedel povedati, da bi se bil iskani zatekel tjakaj. Na srečo orožnikov v sosedno Loko ni bilo, ampak so zavili v Šentjanški gozd, kamor bi se resno preganjani človek skril najlažje.

Jurij se je nemoteno odpočival v Loki dva dni in si hladil s previtki nič dobrega obetajoče rane. Dobrosrčni gostitelj mu je izprosil pri sosedih obleko. V navadnega poljanca oblečen je odšel po dveh dneh na večer v Starošince. Tam se je nameraval ali pozdraviti ali pa umreti pri dobrih ter usmiljenih ljudeh.

V njemu dobro znani vasi je kmalu preprosil nekega posestnika, da mu je dal zatočišče, dokler se ne pozdravi. Jurij je ostal v bolniški postelji v Starošincah celih deset tednov. Usmiljeni Samarijan mu je kupoval v mestu zdravila, s katerimi si je izpiral rane. Dobival je izdatno hrano, premagal je kljub jetičnosti vnetje in rane so se mu začele celiti brez vsake zdravniške pomoči.

Deset tednov je precej dolgo. V tem času tudi orožniki niso držali križem rok. Prepatruljirali so vse dravskopoljske goščave, v naseljih pregledali sumljive hiše ter najbolj skrivna pribežališča — a vse zaman! Precej hudo ranjeni ter oboleli begunec se je tako skril pred oblastjo, da ni zapustil nobene sledi in ni znal nikdo povedati, katero smer si je izbral za pobeg. Po tolikerih brezuspešnih iskanjih in povpraševanjih so javili orožniki sodišču, da se je moral Jurij Potočnik zateči in skriti kam na Hrvaško, kjer ga bo mogoče najti čez dalje časa.

Vse orožniške pogone je srečno prestal v Starošincah se zdraveči ponarejevalec in se je toplo zahvaljeval gostitelju, kateri je tvegal zanj za slučaj izsleditve hudo kazen. Najbrž v vasi sami ni znal nikdo za Jurija, razen onih, ki so mu stregli. Ti slednji so skrbno molčali, koga skrivajo in mu pomagajo do zopetnega zdravja.

V Starošincah se je zgodilo samo enkrat, da je zavohal Jurijevo skrivališče neki živinski barantač. Od Potočnikovega gospodarja je imel na posodo vole ter par tisočakov. Grozil je z ovadbo, ako mu zaščitnik zločinca ne spregleda dolga in ne prepusti za vselej volov. Ogroženi dobričina je peljal izsiljevalca k Juriju. Pogled na prepadeni obraz ranjenca je nasilneža tako presunil, da se je začel prijazno pogovarjati z Jurijem, ponudil mu je tobaka in mu je obljubil pri odhodu kurjo pečenko, da bo poprej okreval in si opomogel. Celo ta je molčal liki grob in je pošiljal oslabelemu bolniku vse mogoče priboljške v nadi, da se bo že spomnil nanj, ko se bo pocelil in se zopet posvetil ponarejanju.

Ljudski glas o Juriju

Ko je bil Jurij Potočnik po preteku desetih tednov toliko pri moči, da je lahko vstajal s postelje in je hodil po sobi, so se že bili tudi orožniki umirili. Vse Dravsko polje je domnevalo svojega najbolj brihtnega rojaka kje med Hrvati. Znanci so si ga želeli v svojo sredino. Govorili so očito, če se vrne, ga bodo znali skriti, da ga ne bo izsledilo nobeno še tako bistro orožniško oko.

Posrečeni in najdrznejši Jurijev pobeg je obdal mojstra z vencem občudovanja. Ljudje so raztrosili o njegovem junaštvu mnogo več, nego je bila resnica. Postal je pravi ljudski junak in dobrotnik. Jurij ni kradel, ni pobijal, le denar je delal in ga je hotel deliti med poljanske siromake. Tako početje vendar ni bil noben greh v očeh navadnega človeka! Pri delu na njivah in travnikih si je pripovedoval moški in ženski svet marsikatero o Juriju Potočniku, ki je vztrajal s svojo ponarejevalno spretnostjo med njimi trpini. Vsi bi bili lahko z njim vred premožni in srečni, ako bi ga ne preganjala oblast kakor divjo zver ali najbolj zlobnega in brezsrčnega roparskega razbojnika!

Med takimi in podobnimi ljudskimi govoricami je zapustil Jurij svojega velikega dobrotnika v Starošincah in je začel romati po vaseh Dravskega in Ptujskega polja.

Zopet skupaj z mojstrom

Po odhodu iz Starešine se je zadržaval Jurij pri Sv. Kungoti proti Ptuju pri nekem posestniku dva meseca, pri njegovem sosedu pa šest tednov. K Sv. Kungoti si je dal pripeljati na vozičku vso ponarejevalnico. Kolikor so mu dopuščale moči, je bil pridno na delu. Tjekaj so zahajali k njemu razni prijatelji in znanci z vabili, naj pride k njim, kjer mu bo še boljše ter bo bolj skrit in na varnem.

Koliko in kake potvorbe je predal Jurij prometu iz Sv. Kungote, ni znano. Sigurno je, da ga sicer dobri kmečki ljudje niso gostili zastonj, ampak jim je že moral odriniti kaj bolj izdatnega papirnatega denarja.

Za Jurijevo bivanje pri Sv. Kungoti je zaznal njegov učitelj Franc Rupnik. Večkrat ga je obiskal. Razlagal mu je na dolgo in široko, kako se ne čuti nikjer več varnega. Ljudje govorijo preveč o njem, ga nadlegujejo in nekateri delomržni stepuhi so mu že grozili kot tujcu z ovadbami. Moral jih je odpraviti pomirjevalno s kakim večjim ter pisanim metuljem.

Jurijevo prebižališče pri Sv. Kungoti se je zdelo Rupniku toliko varno, da si je znosil počasi tja svoje plošče s posnetki bankovcev po 100 din, več cinkastih plošč in eno celo knjigo, v kateri so bili shranjeni na pol in čisto izdelani falzifikati po 100 din, 50 in 10 dolarjev.

Za Potočnikovo bivanje pri Sv. Kungoti orožniki sploh niso zvedeli. Čudno se jim je le zdelo, da ima tamkaj toliko opravka Rupnik, katerega so imeli že dalje časa na muhi kot zelo sumljivega podeželskega fotografa. Orožniške patrulje so vestno povpraševale Kungovčane, če ima Rupnik pri njih res toliko posla s fotografiranjem. Pretkani kmetje so jim kazali fotagrafične posnetke raznih tamošnjih oseb, katere je bil porazdelil osumljeni zastonj po hišah, da bi otresel s sebe vsak prah krivde.

Takšna poizvedovanja niso bila nič kaj dobrega obetajoča za nobenega ponarejevalnih mojstrov. Vsak čas bi se bilo lahko lotilo orožništvo natančnejše preiskave in bi zajelo kar oba z bogatim inventarjem vred.

Pri nadaljnih nočnih sestankih sta bila mojstra resnega mnenja, da se je pričelo krog Sv. Kungote nekaj plesti in bo treba misliti na premembo gnezda. Rupnik je bil za to, da bi sploh zapustila za oba preveč razkričano Dravsko polje in bi se izselila vsak v drugo državo. Jurij bi jo naj potegnil v Avstrijo, kjer že ima svoje znance. Rupnik jo bo ubral na Madjarsko, kakor hitro mu bo izročen od njegovih razpečevalcev delež na izkupičku dolarskih potvorb iz Julijske Krajine.

Taki in podobni pogovori in načrti za izselitev so tolažili na sestankih ponarejevalca. Kljub zavesti neprestane nevarnosti in sklepu za pobeg sta še dalje ostala pri dobrih ter molčečih ljudeh, dokler ju ni razgnala najresnejša nevarnost nenadne aretacije.

Srečen pobeg mojstrov

V nočni pomenek zatopljena je presenetilo trkanje na precej visoko okno na spodnji strani hiše. Mali Rupnik je poškilil skozi zastor na oknu, prebledel in se stresel ... Na šipo je kljukal s konico bajoneta orožnik! Bolj hladnokrvni Jurij je prebudil gospodarja in mu pojasnil s par besedami položaj. Ponarejevalca sta tiho odklenila spredaj glavna vrata. Lastnik hiše je klošturil glasno z leščerbo v roki po kuhinji, preden je odcepetal po par stopnicah proti mnogo nižjim vratom spodnjega dela hiše. Duri je odklenil in že sta bila pri njem orožnika in zahtevala vstop. Pregledala sta površno vse izbe. Naletela sta samo na domače in odšla brez plena, kateri je pobegnil radi njune neprevidnosti skozi glavna vrata na cesto in po njej proti bolj zgornjemu Dravskemu polju. Če bi bil eden od orožnikov stražil izhod na cesto in drugi onega na dvorišče, bi bilo došlo do hudo krvavega spopada, ker sta bila begunca oborožena vsak s svojim samokresom.

Po slučajno posrečenem pobegu za oblast še vedno prikritemu Juriju pri Sv. Kungoti in še orožnikom na nosu ni bilo več obstanka. Potočnik se je dodobra zavedal, kaj ga čaka prej ali slej pri kungoških dobrotnikih.

Več nego en teden ga ni bilo na spregled. Po sedmih dneh se je pripeljal pri belem dnevu z vozičkom po svojo prtljago kmečki človek. Povedal je po pravici, da se je preselil mojster k njemu v vas Braunšvajg ob cesti proti Račam, kjer je več hiš, gozd bolj pri rokah, orožnikov pa tamkaj sploh še ni bilo.

Zadnji in mirnejši kotiček je bila za Jurija Potočnika Sv. Kungota. Iz tega prebižališča ga je prav za prav prepodil Rupnik s preveč pogostimi dnevnimi in nočnimi obiski. Upal je, da bo v Braunšvajgu še bolj na varnem, a se je varal.

Rupnikovo neprestano pohajkovanje po dravsko-poljskih vaseh je vzbudilo splošno pozornost orožnikov. Orožništvo, katero je sumilo, da je zapleten ta tujec v ponarejevalske zadeve, je skrbno nadzorovalo vse njegove obhode. Orožniki so hoteli imeti za njegovo aretacijo vsaj nekaj z dokazi podprte krivde. Neprestano patruljiranje, ki je bilo namenjeno mojstru Rupniku, je vznemirjalo tudi Jurija in ga svarilo, da bo prišel lepega dne še on na vrsto. Vse Dravsko in Ptujsko polje je bilo kljub izredni naklonjenosti in molčečnosti kmečkega prebivalstva ogroženo. Za oba ponarejevalca je bil že skrajni čas, da bi se bila razbežala s svojo prtljago vred po dogovoru pri Sv. Kungoti: eden v Avstrijo, drugi na Madžarsko.

IX. poglavje

Rupnik ob severni meji

Rupnikov nekdanji stanodajalec v Starošincah, pri katerem je bival v podstrešni sobi 14 mesecev, je kupil posestvo pri Zgornji Sv. Kungoti ob severni meji. Večkrat je nanesla prilika, da se je razgovarjal s tamošnjimi kmeti in viničarji. Kakor povsod, so tožili tudi Kungovčani o slabih časih. Saj hrane in pijače bi še bilo, le denarja ni mogoče iztisniti od nikoder. Kmet le plačaj, izkupiš pa itak nič ali kako malenkost. Pri takih upravičenih zabavljanjih na pomanjkanje denarja po kmetih je hotel voditi Starošinčan glavno besedo. V poljanski zgovornosti mu je ušlo, da ve za človeka, kateri dela denar in pomaga najrajši revnim podeželanom, saj se je tudi naselil med kmeti ter biva med trpini že nekaj let. Križ je s tem dobrim človekom samo ta, da ga zalezuje oblast z orožniki in ga je treba skrivati, dokler ni gotov z delom. Kakor hitro je podprl z denarjem enega slabo stoječega, se odpravi kar sam dalje. Za svoj veliki trud zahteva samo boljšo hrano, stanovanje, mir ter skrb, da ga ne bi iznenadili orožniki.

Kungovčani so migali z mustačami in usti, ko so čuli rajsko povest o največjem dobrotniku človeštva na tem bornem svetu. Vsak od poslušalcev je hotel imeti tega čudovitega človeka pod svojo streho, mu ponuditi več nego premore, samo da bi mu naredil denar, s katerim bi vsaj nekoliko lažje zadihal.

Starošinčan k sreči ni izblebetal ponarejevalčevega imena ter njegovega bivališča, sicer bi bila romala vsa severna meja k čudodelniku na Dravsko polje. Poljanski tolažnik je pogovoril radovedneže z obljubo, naj se lepo umirijo in potrpijo. On sam jim bo pripeljal tega človeka, ki bo delil po svojem presodku obilne denarne dobrote. Kmetje so verjeli ter so se razhajali po takih pomenkih v nadi ter želji, da bi jih ta zlati človek res kmalu posetil in začel ob meji z osrečevalnim delom.

Starošinčan je uvidel kmalu sam, da je bil skrajno nepreviden, ker je govoril o ponarejevalcu v družbi. Za bodoče se je otresal po možnosti pogovorov o napravljenem denarju. Za svoja zaupnika je zbral dva kungoška priseljenca, katera sta si kupila posest ob severni meji radi švercarije in sta bila pred leti navadna kmečka poljanca. Oba je žulila ter privijala denarna stiska. Starošinčan se je namenil, da bo pomagal v prvi vrsti domačinoma. Nagovoril bo na Dravskem polju zasledovanega Rupnika, naj se preseli za nekaj časa k bolj varni in obmejni Zgornji Sv. Kungoti.

Poiskal je ob priliki mojstra Rupnika v dravsko-poljskem brlogu. Tiščal je vanj tako dolgo z opisovanjem kraja ob meji in tamošnjih najboljših ter zanesljivih prebivalcev, da ga je resnično pretental. Rupnik se je odločil za Kungoto. Pred preselitvijo s prtljago vred si je hotel toli hvalisano župnijo ogledati osebno, da bi ne kupil mačka v žaklju.

Mojster se je odpeljal lepega dne čisto sam na kolesu v obljubljeno obmejno deželo, da bi videl, če se tamkaj res precejata mleko in med varnosti ter možnosti pobega v Avstrijo za primer preteče nevarnosti. Dedec se je hitro vrnil. Z vso resnostjo je sklenil, da ga ne vidi Kungota nikoli več. Prvič mu nikakor ni bilo pogodu krajevna lega z vinogradnimi griči. Pri vsakem drugem koraku je naletel na financarja, orožnika ali graničarja. To drugo ga je v toliko oplašilo, da ni maral ni zmisliti se na preselitev v kraje proti Avstriji.

Razstanek mojstrov

Kmalu po vrnitvi z ogleda Zgornje Sv. Kungote je obiskal Rupnik prav oprezno svojega tovariša Jurija v Braunšvajgu. Bil je to njun zadnji sestanek in razgovor na svobodi.

Ponarejevalca sta bridko tožila drug drugemu, kako ju je narod veliko preveč razbobnal preko mej Dravskega ter Ptujskega polja. Noč in dan nimata miru pred prosilci, kateri prihajajo k njima pod vsemi mogočimi pretvezami s ciljem: denarja bi rad! Radi prevelikega govorjenja so na nogah vse orožniške postaje, ki, sledeč ljudski govorici, stikajo za krivcema, katera bodo prej ali slej le izsledili ter odgnali na odgovor. Rupnik je bil odločno za razhod, in sicer jo naj ureže eden na desno in drugi na levo. Zgineta in zgubita se naj v temni noči iz sredine poljancev. S tem bodo zavezani ljudem jeziki in oblastnim zasledovalcem zabrisana sled.

Mojster je še razlagal drugu na dolgo in široko, kako je bil sam pri Zgornji Sv. Kungoti, kjer pa ni zanj, ker je preveč vajen ravnine. Skrbno je zamolčal Juriju, da so ga najbolj prestrašili številni financarji, orožniki ter graničarji, ki so navlaka in nadloga za vsako mejo. Priporočal je kraj Juriju. On je že bil nekoč tamkaj in je še danes zanj najprikladnejše radi bližine meje. Dal mu je naslova onih kmetov, katera mu je priporočal Starošinčan kot najbolj zanesljiva in mu bosta najlažje razpečevala potvorbe, ker imata stalni opravek z avstrijskim prebivalstvom.

Po tem priporočilu Zgornje Sv. Kungote je segel mojster mojstru v roko. Jurij je ostal v Braunšvajgu, Rupnika pa je vzela noč in pri tem zadnjem razgovoru niti povedal ni, kje se trenutno zadržuje.

Pospešitev Jurijeve preselitve

Ako ni grozila Potočniku največja nevarnost, je bil zelo neodločen ter počasen v izvrševanju sklepov. Mikala in vabila ga je radi pobega za primer izsleditve severna meja, ostal je pa še dalje v Braunšvajgu v dobri veri, da najbrž orožnikom še niti znano ni, da bi se bil vrnil iz Hrvaške. Oblast hoče zvabiti v past po lisičje zvitega Rupnika in radi tega to pogosto patruljiranje ter poizvedovanje noč in dan.

Iz razglabljanja: ali zasledujejo orožniki njega, ali mojstra Rupnika, ga je vzdramila kar najbolj vznemirljiva vest iz njegove rojstne vasi. Zaupnik mu je izročil na razmnoževalni stroj popisan listek, na katerem je bilo zabeleženo:

Dragi prijatelji orožniki!

Dve pijavki ste mi že nastavili iz puške v Dobrovcah. Že davno sem se pocelil. Delam denar v Vaši sredini na Dravskem polju in ne na Hrvaškem!

Vas pozdravlja

Jurij Potočnik.

Lističev z navedeno vsebino je bilo skoro po vseh dravsko-poljskih vaseh. Poseben slučaj bi moral biti, če ne bi zašel nobeden orožnikom v roke. Jurij je bil uverjen, da mu je natrosil to ovadbo Rupnik iz nejevolje, ker se še ni preselil ob mejo. Dedec je hotel biti nekaj časa sam med poljanci. Skušal je konkurenta prisiliti na vse obsodbe vreden način, da si poišče drugo zatočišče in druge odjemalce za svoje potvorbe.

Po prečitanju ovaduškega opozorila je bil Jurij pripravljen, da prenese svoj delokrog k Zgornji Sv. Kungoti in od tam v Avstrijo.

Vajeti preselitve so vzeli v roke zaupniki. Hitro so sporočili kungoškima priseljencema, da jima pride radevolje v štero drug največji dobrotnik, ki se bo mudil pri enem in drugem, dokler ne bosta bogata.

Eden od novopečenih Kungovčanov je bil z bliskavico pri Juriju v Braunšvajgu. Dogovor za preselitev je bil koj sklenjen.

V noči 19. novembra 1925 je bil Jurij pripravljen z vsem potrebnim v braunšvajgskem gozdu. Pripeljal se je ponj njegov novi hišni gospodar z izvoščkom iz Maribora.

V kočijo so vstopili trije: Jurij, njegova žena in Kungovčan. Izvošček je vzel na kozla poleg sebe košaro, v kateri je tičala vsa mogoča ropotija. Vozeča se trojica je pila med potjo parkrat v krčmi čaj. Ob pol enajsti uri v noči so bili v Mariboru, odkoder so zavili v Košake in proti Zgornji Sv. Kungoti. V Kungoti je obstala kočija pri hlevih grofa Pachte. Izstopili so vsi trije. Vsak je vzel nekaj prtljage in podali so se od ceste peš proti novemu pribežališču, ki je bilo za Jurija poslednje na svobodi.

Jurij ponovno aretiran

Omenjenjeni listič, kateri je prepodil Jurija iz braunšvajgskega brloga, je zašel tudi orožnikom v roke. Nato so se šele zavedli, da imajo opravka z dvema preizkušenima ponarejevalcema. Proti enemu je itak že davno izdalo mariborsko okrožno sodišče tiralico; drugemu bo dokazana krivda, kakor hitro bo prvi ubegli ptič v zaporni kletki.

Orožniki so se lotili z vso natančnostjo ter vnemo zasledovanja Jurija, kateri se je sigurno skrival pri svojih znancih in prijateljih po Dravskem polju. Povrh ga je še nekdo ovadil neposredno s po naseljih raztrošenim papirjem iz maščevanja, ker ga sploh ni ali pa nezadostno založil z denarjem.

Vse številne patrulje so se vračale dnevno praznih rok in brez pravih poročil v svoje vojašnice. Orožništvo je bilo premalo gibčno, da bi bilo hitro kos tako prefriganemu zločincu, kakor je bil pobegli Potočnik, ki je že obiskoval dolgo vrsto let kaznilniško praktično šolo.

Orožniško poveljstvo se je združilo z mariborskim policijskim komisarijatom. Ta ima na razpolago policijske agente. Detektiv v civilni obleki lažje poizveduje za zločincem, kakor mož v uniformi in z nasajenim svetlim bajonetom.

Mariborska policija je zagrabila tako dolgo zagonetno zadevo s polno paro in z vso natančnostjo. Stopila je v stike z obmejnim orožništvom. Naenkrat se je razgibal ves varnostni aparat od severne meje do Pragerskega in Ptuja. Ako je bil dolgo iskani resnično v tem omrežju, je moral pasti pravici v roke.

Kungoški orožniki so prijavili v Maribor, da se kretajo tamkaj prav sumljivo tjakaj pred nedavnim priseljeni ljudje.

Na lice osumljenega mesta na ogled poslani policijski agenti iz Maribora so dognali z vso previdnostjo, da se jim obeša na vrženi trnek sam Jurij Potočnik. Znano jim je bilo, kako je že dvakrat streljal v Dobrovcah na orožnika, katera sta ga pozvala na predajo. Pri utežnem kaznjencu je treba vedno predvidevati, da se bo branil, dokler mu bo mogoče, in si ne bo delal težke vesti, če pobije na smrt par zasledovalcev.

Na lice osumljenega mesta na ogled poslani policijski agenti iz Maribora so dognali z vso previdnostjo, da se jim obeša na vrženi trnek sam Jurij Potočnik. Znano jim je bilo, kako je že dvakrat streljal v Dobrovcah na orožnika, katera sta ga pozvala na predajo. Pri utežnem kaznjencu je treba vedno predvidevati, da se bo branil, dokler mu bo mogoče, in si ne bo delal težke vesti, če pobije na smrt par zasledovalcev.

Z aretacijo Jurija je bilo treba opreznosti. Mariborska policija in kungoški orožniki so si izbrali večer za to, da vlovijo brez krvi in žrtev nevarnega moža, ki že enkrat ni poznal šale.

Jurij ni znal za zadnji napad na njegovo kungovško skrivališče. Niti dvomil ni o tem, da bi ne bil varen ob meji. Njegova preselitev se je izvršila v noči ter neopaženo. Pri Zgornji Sv. Kungoti se sploh ni podal izpod strehe, pod katero je bil marljivo zaposlen, da spravi po svojih novih zaupnikih kolikor mogoče dinarskih in dolarskih potvorb preko meje v Avstrijo, kamor se je nameraval sam zateči, če bi mu začela oblast vznemirjati obmejno životarenje. Niti sanjalo se mu ni, da bo njegovega bivanja in samotarenja pri Zgornji Sv. Kungoti tako kmalu in za vselej v življenju konec.

Čisto mirno je spal v noči s svojo ženo v izbi, ko so vdrli orožniki in stražniki ter so mu napovedali aretacijo. Niti enega trenutka ni imel prilike, da bi se bil postavil po robu tolikeri premoči. Na mah je bil v verigah. Mirno je moral gledati hišno preiskavo, pri kateri so naleteli koj in brez vsakega truda na mnogo več, kakor so pričakovali. Z mojstrom vred je bila zaplenjena celotna ob mejo prepeljana delavnica.

Policijski agenti so razložili po mizi in postelji veliko košaro, ceker in zaboj. V zaboju so bile vse mogoče priprave za ponarejanje, barve, kemikalije in še nacufana svila za dolarski papir. Najbolj so bili veseli detektivi svoj čas od Rupnika Juriju izročene debele knjige z izdelki stodinarskih, deset-, dvajset- in petdesetdolarskih bankovcev.

Pri tolikem in najbolj obtežilnem gradivu je bil Jurij brez besedice zagovora. Pustil se je odvesti v avto, s katerim so se pripeljali policisti iz Maribora.

Hitro za Potočnikom je bil predan sodišču tudi Franc Rupnik.

Obsodba in smrt

Preiskava se je vlekla nekaj nad pet mesecev. Zaslišanih je bilo bogznaj koliko oseb od severne meje do Pragerskega in Ptuja.

V preiskovalni zapor je bilo oddanih poleg glavnih dveh krivcev več osumljenih, katere so izpustili hitro. Aretirani niso izdajali in zakapali drug drugega. Radi tega je bilo tudi to, kar je očitala obtožnica mojstroma, malenkost v primeri s tem, kar sta resnično zakrivila na občutno škodo države.

Jurij je čutil že v preiskavi, da bo tokrat v kaznilnici po njem, na toliko bo obsojen. Noč in dan je razglabljal, kako bi potegnil iz zapora s kako zvijačo, na svoj zagovor in milost pred poroto ni mogel računati. Bil je vidno ter res hudo bolan na pljučih. Jetičnih ne oddajajo iz zaporov v navadne bolnišnice in osobito pa še njega ne, ker je enkrat že pobegnil tako drzno v bolniški halji.

Cela dva meseca se je delal norega v tihem upanju, da se bo zmazal v umobolnico in od tam v zlato svobodo. Za njegovo glumljenje blaznosti pa se nikdo niti zmenil ni.

Veliko pametneje nego Jurij je nastopal v preiskavi mojster Rupnik. Preiskovalnemu sodniku je narekoval take zapisnike, kakor da se sploh ni ukvarjal s potvarjanjem bankovcev. Delal je le tozadevne poskuse sam zase in niti eden njegovih poskusnih falzifikatov ni krožil v prometu.

Ko je bilo po več mesecih popisanih kilograme zaslišanj, je sestavilo državno pravdništvo obtožnico ter obtožilo sedem ljudi.

Pri porotni neravnavi 26. maja 1926 je bil obsojen Jurij Potočnik na 20 let. Drugi mojster, Franc Rupnik, si je sklepal kazen z več nego advokatsko spretnostjo zagovora na trimesečni zapor, katerega je prestal v preiskavi in je bil koj izpuščen. Obsodba je zadela še enega kmeta, ker se je zoperstavil z vilami aretaciji. Ostali štirje obtoženci so bili oproščeni.

Po potrjeni obsodbi je bil Jurij Potočnik predan mariborski kaznilnici. Od prisojene mu kazni je prestal samo sedem mesecev. Pretrgala mu je nit burnega življenja jetika v kaznilniški bolnišnici dne 12. marca 1927, na dan, ko je bil njegov somojster Franc Rupnik drugič na zatožni klopi.

X. Poglavje

Fotografija ponarejevalca Fr. Rupnika

Pravkar smo beležili, kako je nanesla usoda, da je dajal isti dan, 21. marca 1927, ko je umrl za jetiko v mariborski kaznilnici Jurij Potočnik, odgovor pred sodiščem za ponarejevalske zločine Franc Rupnik, kateri se je tako spretno zagovarjal kot Potočnikov soobtoženec 26. maja 1926 v Mariboru, da so mu prisodili le trimesečni zapor, katerega pa je odsedel v preiskavi in je bil takoj po razglašenju sodbe izpuščen na svobodo.

S smrtjo Jurija Potočnika zadeva najspretnejših slovenskih ponarejevalcev nikakor ni zaključena. Nadaljeval jo je z občudovanja vredno spretnostjo še leta in leta resnični ponarejevalski mojster Franc Rupnik, ki se je znal izmikati in kljubovati oblasti dobrih deset let z vso drznostjo in največkrat pa s preračunano previdnostjo ter srečo.

Ker bodo pripovedovala naslednja poglavja o Rupniku ter njegovih novih sopomagačih, moramo poudariti v boljše razumevanje nadaljnjega nekatere posebnosti Rupnikove nadarjenosti in istočasno zagrešenih nerodnosti.

Parkrat smo že naglašali, da se je odlikoval Rupnik z izredno prirojeno nadarjenostjo, katero je izpopolnil s študiranjem fotografske umetnosti, v koje posebne tajnosti in natančnosti ga je uvedel med svetovno vojno v Slov. Bistrici fotograf egiptovskega kralja.

Rupnik se je dobro zavedal, da mu ni kos v ponarejevalski umetnosti nikdo. Zavest znanja je razpihala v njem toliko strasti za potvarjanje, da se je podajal kljub obsodbam in neprestani nevarnosti vedno znova ter znova na prepovedano pot ponarejanja, dasi ga je komaj preživljala in ni užival nobenih ugodnosti, kaj šele koristi!

Kakor je bil Rupnik sam zase izredno pretkan in zvit, je imel po Potočnikovi smrti največjo smolo v izbiri zaupnikov in sopomagačev. Na tem polju ga niso ničesar naučile številne najslabše izkušnje. Zatekal se je zopet in zopet na deželo, kjer si je poiskal sotrudnike in razpečevalce med najbolj neizkušenimi kmeti, obrtniki in mešetarji. Njegovim družbam so pripadale celo ženske, katere so znane kot najmanj zanesljive tovarišice pri tako tveganem podjetju, kakor je ponarejanje bankovcev.

V največji zagrizenosti in prežetosti od ponarejevalske strasti Rupnika ni oplašila ječa in ne neprestana zalezovanja orožnikov in neprevidna brbljanja tovarišev.

Mojster ponarejevalske umetnosti se je oklepal svoje stroke nepoboljšljivo.

Kakor je bil nespreten v izbiri družbe sopomagačev, tako mu je bila naklonjena usoda, kar tiče izvohanja sedežev ponarejevalnic in skrivališč pred orožniki in policijskimi agenti, kateri so ga parkrat prepodili iz varnih gnezd po blebetavosti drugih, a ga niso mogli zagrabiti.

Po vsakem posrečenem pobegu je domnevala zasledujoča oblast pretkanega lisjaka bogznaj kje na jugu naše države, kjer je laže zabrisati sled pred preganjajoče roko pravice, a se je skrival prefrigani starec vsikdar prav v bližini kraja, iz katerega je moral pobegniti.

Čas skrivanja pred zasledovalci je uporabil v to, da si je izbral takoj drugo podeželsko zatočišče, katero je spremenil z novo denarno pomočjo lahkovernih kmetov v ponarejevalnico z najbolj modernimi ponarejevalskimi potrebščinami.

Ravno zaradi tega, ker ni nikoli bežal pred tirajočo ga oblastjo kam daleč in se je potuknil v kak še bolj skrit kot njemu dobro znane okolice, je vodil za nos leta in leta orožnike, kateri so z vso vnemo poizvedovali za njim in so ga iskali povsod, le po okolici skrivališča ne, iz katerega se je izmuznil v zadnjem trenutku.

Rupnik ni bil samo mojster nad mojstri kar zadeva potvarjanje, ampak se je znal izmikati ter skrivati, kakor bi ga bil izvežbal tudi v tej spretnosti čarodej egiptovskega kralja.

Taka je torej fotografija preizkušenega prefriganca Rupnika, ko sedi na zatožni klopi 21. marca 1927, in tudi pozneje po prestani kazni v mariborski kaznilnici in na novih potih v svobodi do zopetne končne slučajne izsleditve ter obsodbe.

Prvič občutno kaznovan

Pri poroti 26. maja 1926 je bil obsojen Jurij Potočnik na 20 let. Radi jetičnosti ni prestal v mariborski kaznilnici niti eno leto kazni, ampak mu je ugasnila ponarejevalsko strast in zabrisala kazen — smrt 12. marca 1927 v kaznilniški bolnišnici.

Celotna pravna ali juridična javnost z mariborsko policijo vred, ki ji je toliko prizadejala, da je predala po tako dolgem skrivanju roki pravice glavna krivca: Jurija Potočnika in Franca Rupnika, ni mogla razumeti, da je tako rekoč ušel kazni glavni ponarejevalski mojster Rupnik, ako odračunamo preiskovalni zapor.

Najbrž je iznenadila obsodba na trimesečni zapor, katerega je odsedel v preiskavi, samega Rupnika, ko so ga izpustili na svobodo takoj po razglasitvi sodbe.

Na svobodnih nogah je vzbudila v njem malenkostna kazen bahavost ter namišljeno zavest, da je še to malo sedel po nedolžnem.

Kakor hitro je zapustil sodne prostore, je prečital časopisje ter se je poučil natančno, kako in kaj je pisalo o njegovi zadevi in krivdi v času, katerega je moral prebiti v celici jetnišnice.

Med drugimi listi je prebral tudi »Slov. gospodarja« ter jo je kar mahnil v uredništvo v Tiskarno sv. Cirila.

Predstavil se je urednikoma, kdo je in da hoče dati nekatera pojasnila k »Gospodarjevemu« poročilu o njegovem po zakonu prepovedanem početju.

Mali dedec je sedel na ponudeni stol. Z lisičjo previdnostjo je premotril oba urednika in menil med veselim nasmehom:

»Tu-le imate Rupnika, tega velikega grešnika, katerega je obsodilo ljudsko sodišče (porota) komaj na tri mesece in še to čisto po nedolžnem! Ne bom vaju tožil, ker nista prinesla povsem točnega poročila, ampak ustmeno hočem dokazati, da nisem hudodelec, pač pa poklicen fotograf in razumem tiskarsko stroko bolj nego vsi vaši stavci in strojniki.«

Dobrovoljni, majhni, čokati in skoraj trebušasti možic je začel razlagati šegavo, kje vse je hodil, kaj se je učil, kaj da zna in da se bavi samo s fotografskimi ter tiskarskimi poskusi, kateri bodo posvetili z velikanskim presenečenjem v fotografijo in barvotisk. Vse občuduje njegovo znanje ter dosedanje iznajdbe, katere je mogoče izpopolniti le s ponavljanjem poskusov. Samo novinarji, orožniki, policaji in še kak sodnik vidijo v njegovem početju zločin.

Mojster se je zaklinjal na krščeno dušo, da je najboljši dokaz, kako sodi o njegovem delu narod, pravkar zaključena porota, katera bi ga bila povsem oprostila, da se ni zaganjal vanj in v njegove znanosti slušeče poskuse državni pravdnik liki tiger v nedolžno ovčko.

Mojster je znal pripovedovati res zanimivo ter razlagati s šalami in z dobrimi primerami zabeljeno, kako bo v najkrajšem času najimenitnejši gospod, v kojega iznajdbe bo zrl celotni kulturni svet z največjo pozornostjo ter napetostjo.

Poleg naravne nadarjenosti ter s fotografsko in tiskarsko vajo pridobljene spretnosti ga je dičila precejšnja mera domišljije, katero je umel spretno speljati na mlin kaj vse še bo enkrat pomenilo za človeško družbo.

Pametno in zanimivo podane razlage ponarejevalskega mojstra so se raztegnile kar v cele ure. Radi neznatne kazni obsojeni možiček bi še bil bogznaj kaj vse nablebetal, da ni opomnilo nujno delo urednika, da se ne more zabavati predolgo s poslušanjem doživljajev ter načrtov, pretkanega ponarejevalca.

Rupnik se je dvignil s stola, podal vsakemu roko s pripombo, da se bo oglasil v uredništvu, kakor hitro bo zasledil večje nove napredke v svojih iznajdbah, katere bo moralo beležiti dnevno časopisje v tiskani besedi ter sliki.

»Gospodarjeva« urednika sta želela mojstru vse najboljše za bodoče s posvarilom, naj nemudoma zapusti Maribor, kjer je postal prevelik znanec oblasti. Naj se preseli drugam. V drugih in tujih krajih bodo znali prav ceniti ter upoštevati njegovo iznadljivost.

V Maribor in okolico preveč zaljubljeni Rupnik pa se je obregnil na dobro hoteči opomin z rezko opazko:

»V Mariboru so me vlačili in mrcvarili prvič v življenju po zaporih. Mariborska porota me je skoraj oprostila. Mariborski policiji bom dokazal, da sem velik dobrotnik človeštva in ne hudodelec, ki spada pod paragraf in v ječo!« 

Tako nekako so se glasile poslovilne ter samozavestne besede velikega mojstra. Komaj je odcepetal po stopnicah, ga je že čakal v veži tiskarne tajni policist in ga je pozval v imenu zakona na policijski komisariat.

Mariborska policija je predala proti Rupniku preveč kar najbolj obtežilnega gradiva in ga je enostavno zaprla kljub dejstvu, da je že bil od porote mu prisojeno kazen prestal v preiskavi.

Policija je zagrabila glavnega krivca Rupnika z novimi dokazi krivde, katera nikakor ni bila manjša nego Potočnikova.

Mojster se še ni bil prav nasrkal svežega zraka v ljubi svobodi, že je moral za zamreženo okno policijskih zaporov v tako zvanem hotelu »Graf«.

Zasliševali so ga v presledkih zelo dolgo na policijskem komisariatu. Natipkali so pole novih zapisnikov ter izpovedi prič.

Od »Grafa« je romal Rupnik z na novo podprtimi obdolžitvami v jetnišnico mariborskega okrožnega sodišča, kjer je pričelo izpraševanje, vesti o starih ter znanih in na novo odkritih ponarejevalskih grehih.

Skoraj leto dni je trajala preiskava, ki je bila zaključena s ponovno obtožnico za poroto. Porotniki so se zbrali radi osvežene Rupnikove krivde 12. marca 1927, na dan, ko je dospelo iz kaznilnice v sodno dvorano sporočilo, da je ravno to jutro umrl obtožencev sodrug ter somojster — Jurij Potočnik.

Porota pravkar beleženega dne je prisodila Francu Rupniku devet let ječe.

Stol sedmorice v Zagrebu mu je znižal kazen na pet let. Od prve velike kazni je prestal mojster v mariborski kaznilnici štiri petine, eno petino mu je zbrisala amnestija ali pomiloščenje.

Po malodane petih letih se je vrnil iz ječe čil po duhu ter zdrav na telesu. Naselil se je v Mariboru v svojem starem bivališču ob Dravi.

Druga huda kazen

V Mariboru obstoja in deluje društvo za odpuščene kaznjence. Namen organizacije je: oskrbeti iz kaznilnice odpuščenim po prestani kazni kako službo. Društvo ima zelo težavno nalogo, ker se kaznjenca vsak nekako boji, kaj šele, da bi razbojnika, sleparja ali tata zaposlil pri sebi.

Zgledi namreč učijo, da je le neznaten odstotek onih, kateri bi se bili v ječi poboljšali ter krenili po prestani kazni na pravo pot. Prav nasprotno je resnica! Kaznjenec se v slabi družbi v kaznilnici še bolj pokvari. Komaj je na svobodi, že zapade starim zločinskim grehom in roma nazaj za zapahe zaporne celice.

Res je tudi, da ne dobi pretežni del večjih hudodelcev po izpustitvi primerne službe in je večkrat naravnost prisiljen, da se oskrbi nasilnim potom ali s krajo s tem, kar rabi za življenje.

Z našim starim znancem ter mojstrom Rupnikom je bilo v tem oziru čisto drugače. Bil je dober fotograf. Dalje je bila njegova ponarejevalska spretnost znana po vsem Mariboru in okolici. Ljudje z Dravskega polja so že kar prežali, kdaj bo največji umetnik in ljudski dobrotnik zopet na svobodi, da ga zvabijo pod svojo streho in ga poprosijo, da jih osreči z vladarjem sveta — denarjem.

Rupnik je prebil prisojenih mu pet let v mariborski kaznilnici.

Po izpustitvi se sigurno ni obrnil na zgoraj omenjeno dobrodelno društvo, ampak se je koj naselil kot fotograf v svoje tolikanj priljubljeno stanovanje ob Dravi.

Mojstrove izredne zmožnosti so vzbujale skozi leta zanimanje zanj ne le pri bolj lahkovernemu kmečkemu narodu, celo pri mestnih izobražencih.

Po prestani prvi večji kazni izsledimo ponarejevalca v Melju v Mariboru pri družini, katera mu je hotela dobro in ga obdržati z zaslužkom za opravljeno delo na potu poštenosti.

Kot ponarejevalec je razumel Rupnik izdelovanje klišejev (v kovinaste plošče s pomočjo kislin vdelani fotografični posnetki), kateri se uporabljajo za tisk slik.

Klišarne še danes nimamo v Mariboru in smo navezani na tozadevne precej drage izdelke, da jih naročamo iz Ljubljane ter Zagreba.

Zakonca v Melju sta povabila mojstra k sebi ter sta mu opremila delavnico, v kateri bi naj izdeloval klišeje in bi vsi trije lahko dobro zaslužili.

Rupnik je bil seve koj za to, da bi delal na tem zanimivem polju. Že koj pri vstopu v novo službo pa je imel postranske namene. Ni mu bilo do tega, da bi izdeloval klišeje, kateri bi se dali razpečati na tiskarne, pač pa se je hotel vežbati v novo opremljeni delavnici pod krinko nekake klišarske obrti v potvarjanju bankovcev. Klišarna mu je nudila najlepšo priliko, da bi izdeloval denar na lahek način.

Meljska zakonca sta kupila Rupniku vse za izdelavo klišejev potrebne naprave, kemikalije in sta mu naročila celo strokovni list iz Nemčije.

Stari lisjak ni prišel z naročenim delom nikamor. Zaradi tega sta mu odrekla delodajalca denarno pomoč. Rupnik se je moral zavezati, da bo poravnal vsaj del nabavnih stroškov. Ostal bi sicer še dalje v podjetju in bi naj skušal odplačati dobrotnikoma in podpornikoma vsaj nekaj odškodnine z zaslužkom od fotografij.

Iz vseh lepih obljub in pogodb ni bilo nič, ker je silila mojstra v čisto drugo stran ponarejevalna strast, kateri se ni mogel predajati v kaznilnici dolgih pet let.

Rupnik je obrnil hrbet meljski klišarni ter si je poiskal svoje stare znance na Dravskem polju. Stopil je mednje s fotografskimi posnetki sto-, tisočdinarskih bankovcev in avstrijskih 25 šilingov.

Leta 1931 je bil mojster s pripravami za potvarjanje tako daleč, da je posedal posnetke zgoraj omenjenih bankovcev na cinkastih ploščah pripravljene za tisk kar na debelo.

Čeprav je bil Rupnik na svobodi, ga je nadzirala mariborska policija neprestano. Vedela je, da ima prefrigani starec ob Dravi le bolj navidezno stanovanje kot slepilo za oblast in da je njegov pravi delokrog pri starih prijateljih na Dravskem polju.

Policisti in orožniki so samo čakali, da bi mogli pomoliti Rupniku pod nos kako z dokazi podprto obdolžitev in bi ga zopet zamehurili.

Ker je bil možic v izbiri sotrudnikov od nekdaj naravnost smešno nepreviden, je bila vsaka njegova ponarejevalska zadevščina preprečena od oblasti, preden je prišlo do resničnega tiskanja in razpečavanja bankovcev. Tik pred pričetkom hasnovanja dolgotrajnega truda se je pojavilo zaradi blebetavosti sopomagačev razkrinkanje, sledile so aretacije, preiskave, obsodbe ter večletne ječe.

Tudi leta 1931 so se bahale razne v zadevo zapletene ženske, da bo kmalu denarja kot listja in trave, ker je na delu stari čarodej Rupnik in ima že vse pripravljeno, da osreči na lahek ter hiter način uboge poljanske pare.

Zaradi takih govoric iz ženskih ust je moral Rupnik v zapor. Razne hišne preiskave so odkrile za tisk pripravljene posnetke stotakov ter tisočakov ter za drag od kmetov zbrani denar iz inozemstva naročenih ponarejevalskih sredstev. Policija in orožništvo sta zaplenila dragoceni plen ter ugotovila vse glavne sokrivce.

Rupnika vidimo 1. aprila 1932 s celo kompanijo pred sodniki, ki so mu prisodili šest let robije in 1800 dinarjev denarne kazni.

Prva večletna ječa ni mojstra prav nič izučila in poboljšala. V primeroma kratkem času je bil z dušo in telesom stari neprevidni ponarejevalec, ki je garal in se trudil noč in dan ter je imel od vsega le toliko, da je hodil oblečen, da je spal pod streho v neprestanem strahu pred zasledovalci in najbrž malo bolje živel.

V drugič so se zaprla za njim železna vrata kaznilnice za dolgo dobo šestih let.

Izrabljanje bogatejših kmetov na račun mojstrov

Jurij Potočnik je bil pod zemljo več nego 10 let. Istočasno je presedel njegov tovariš Rupnik 10 let v kaznilnici s primeroma kratkim presledkom.

V toliko letih in osobito še, ako se godi ljudem na deželi slabo, je znal priprosti poljanec dodjati k resnici, kar se tiče ponarejevalnih zmožnosti obeh mojstrov in razpečavanja od nju ustvarjenih potvorb med narod, vse mogoče neverjetne bajnosti. Starejši očanci so vedeli povedati marsikaj, koliko sta koristila ter pomagala Potočnik in Rupnik kmečkim trpinom v letih, ko sta še bili denarna ter obča gospodarska kriza tujki. Radi istinitih ter z ljudsko domišljijo povečanih govoric se ne smemo čuditi, da so nasedali kmetje po Dravskem polju v Rupnikovi večletni odsotnosti navadnim goljufom ter sleparjem.

Pojavljali so se zdaj v tej, zdaj v oni poljanski vasi goljufi iz vseh stanov, kateri so zatrjevali, da znajo delati denar s pomočjo fotografije, ker so bili učenci Potočnika ali Rupnika.

Posebno srečo s sleparenjem so imeli nekateri mešetarji, o katerih so vedeli lahkoverneži, da so bili resnično dalje časa v družbi ponarejevalskih mojstrov, od katerih bi si že bili morali prisvojiti vsaj nekaj največje osrečevalne umetnosti.

Je precej sodno dokazanih primerov, kako so izmetavali dobro stoječi poljanski kmetje iz golega pohlepa po še večjem denarnem bogastvu težke tisočake za nabavo novih ter dragih fotografskih aparatov, kemikalij in drugih ponarejevalnih pripomočkov. Povrh so preživljali ter napajali laži-ponarejevalca prav po grofovsko pod svojo streho ter so mu plačevali za prevaro še lep denar.

Kaj in koliko je dosegel tak mešetarski goljuf, nas naj pouči naslednje pojasnilo:

Za vzorec je zahteval vedno nove stotake in tisočake, katere je fotografiral od vseh strani, razvijal plošče in kazal posnetke vsem lažem dostopnim podeželanom. Šele tedaj, ko je hotel imeti kmet izdelano potvorbo, je lopov zginil s pravimi vzorci vred.

Kratko označena potegavščina se je vlekla po cele mesece, dokler ni izžel goljuf iz kmečkega škrtljavca vseh denarnih prihrankov in mu je zapustil kot spomin na udobno in še povrh plačano življenje nekaj fotografskih plošč in posnetkov stotakov ter jurjev.

Prebridko razočarana kmečka para si je dal duška po popihanju sleparja v upravičeno razbesneli jezi s tem, da je ovadil goljufijo orožnikom. Orožniška poizvedovanja so rodila obtožnico ter obsodbo ogoljufanega kmetiča in ponarejevalca, a za slednjega ne zato, ker je skušal ponarediti bankovce, ampak zaradi navadne goljufije.

Kakor hitro je bil razkrinkan en lopov, se je že pojavil drugi, kateremu so sedale na limanice nove žrtve.

Zgodilo se je celo, da je premožen kmet izdajal goljufu mesarskega poklica težke tisočake, ga redil ter napajal cele mesece in sta končno romala po medsebojnem prepiru oba v zapor. Ogoljufani je bil še toliko nespameten, da je izpovedal po aretaciji, kako je napravil zaobljubo, če bo uspela ponarejevalna zadeva in bo naenkrat obogatel. Naročil je dragoceno razpelo za nov križ v zahvalo za primer, ako bo vsaj nekaj res od tega, kar mu je obetal lažni ponarejevalec.

Ko je plačal prav debelo potegavščino poleg gotovine še z zaporom, ni hotel poravnati izdatkov ne za novo razpelo in ne za križ.

Zaarano zaobljubo je moral po prestani kazni izpolniti do pare natančno v pravem denarju. ZaobIjubljenega križa sicer ni postavil, a je bil kljub temu deležen od vseh strani toliko škodoželjnih zbadljivk ter posmeha, da je hudo zbolel in odromal mnogo, mnogo prerano pod grudo.

Vse številne prevare z izdelovanjem denarja, katere je popisovalo časopisje v svarilo, ali pa so bile znane po bližnjih okolicah, kjer so se dogodile, nikakor niso spametovale lahkovernežev. Večkrat ni postal previden ter pametnejši niti taisti, ki je že enkrat nasedel ter je naravnost silil in tiščal še drugič in tretjič v osleparjenje pod kako novo krinko.

Dravsko polje je bilo preplavljeno z laži-ponarejevalci, ko je prestal Franc Rupnik prisojeno mu drugo večjo kazen in je zapustil mariborsko kaznilnico 19. marca 1936.

Izpuščeni mojster na ogledih po zaposlitvi

Komaj je prestopil Rupnik prag kaznilnice in je zasijalo nad njim poletno sonce svobode, jo je urezal kar preko glavnega mariborskega mosta v svoje že večkrat omenjeno stanovanje ob Dravi, katero je bilo zanj ob vsakem času in še po tolikih letih pripravljeno ter na razpolago.

Bogznaj kolikokrat mu je prebrskala in prevrgla njegov stan policija. Iztaknila je marsikaj obtežilnega in mu je zaplenila dostikrat dragocene naprave ter ponarejevalne pripomočke. Do danes pa ni uspelo oblasti, da bi se bila polastila mojstrovega najdražjega predmeta — fotografskega aparata.

Rupnik hrani še danes nekje skrito izredno posrečeno izdelano fotografsko lečo, s katero je ustvarjal na zagoneten in samo njemu znan način denarne posnetke, jih prenašal na kovinaste plošče in izdeloval mojstrsko posrečene potvorbe.

Od kod in od koga je nabavil mojster to fotografsko čudo, je do danes uganka. Dokazano je, da je prepustil Rupnik tolikokrat zasledovalcem cele zaloge na pol dogotovljenih bankovcev, kemikalije, vse mogoče pripomočke in tajnosti, le s fotografskim aparatom je zginil tolikokrat prav v poslednjem trenutku, ko so že grabili po njem orožniki ali policisti. Na lečo fotoaparata je bil tako navezan, da jo je v nočeh, ko je počival, običajno snemal z aparata in jo je nesel kam izven skrivališča, v katerem je tičal ter delal.

Res je, da je zahteval Rupnik od onih, kateri so ga vabili na štero, da mu morajo dati predvsem denar za nabavo fotografskega aparata, katerega je večkrat tudi kupil in še prav dragocenega. Takih aparatov je oblast več zaplenila, a leča Rupnikovega aparata je še danes skrita in čaka na mojstra. Izredne zmožnosti in prikritosti tolikanj čuvanega aparata bo ponesel Rupnik s seboj v grob.

Kar se tiče tovarištva in zaupanja, so bili zapisani v Rupnikovem srcu koj za fotografskim aparatom razni kaznjenci, s katerimi je prestajal kazen in kateri so bili mnogo pred njimi izpuščeni.

Znano je, da po kaznilnicah sklenjena znanstva in prijateljstva prav trdno držijo tudi na svobodi. Rupnik je užival sigurno ugled v kaznilnici kot zločinec izrednih zmožnosti, ki lahko človeku vedno koristijo v življenju. Razni tatovi ter sleparji, kateri so bili z mojstrom vred v ječi, so poslušali njegove ponarejevalske doživljaje in so obviseli na njem z vso vdanostjo ter komaj čakali, da jih obišče, kakor hitro bo prost.

Po izpustitvi leta 1936 je bil Rupnik hitro v družbi bivših kaznilniških tovarišev na Pobrežju pri Mariboru. Tamkaj je zvedel vse, kar se je zgodilo zanj in za njegovo znanje važnega v dobi, ko je moral čuvati štiri stene.

Od tovarišev je zaznal, kje bi bil najbolj zaželjen in kje najbolj varen, ako bi se predal uživanju ponarejevalne strasti.

Po poročilu o splošnem položaju se je začel oglašati mojster po Dravskem polju, in sicer pri onih kmetih, o katerih je imel poročilo, da so jih speljali v škodo ter posmeh sleparji.

Stari ogoljufani poljanski znanci so sprejeli Rupnika z odprtimi rokami in so mu potožili vse, za kar so bili bridko oškodovani v njegovi večletni odsotnosti. Kot dokaz za lopovsko sleparstvo so mu kazali fotografske posnetke bankovcev, katerim se je mojster smejal z razlago in zagotovilom, da je dokopanje po tako neuki poti do potvorb, ki bi bile le senca pravega bankovca, nemogoče!

Po temeljitem ogledu na licu mesta in prepričanju na lastne oči, kaj vse so zagrešili najbolj drzni »fušerji« na račun ljudske radovednosti, se je umaknil mojster z Dravskega polja v svoj brlog ob Dravi in je bil fotograf, kateri se ukvarja z vsemi mogočimi poskusi za nove iznajdbe na polju fotografije in barvotiska.

Udobna ponarejevalnica v Gornjem Radvanju

Po obisku svojih prijateljev po Dravskem polju, po ogledu ničvrednih potvorb tekmecev ter navadnih sleparjev in v prepričanju, da se njegovemu načinu ponarejanja ni niti eden za las približal, kaj ga šele dosegel, se je zaprl mojster Rupnik v svoje obdravsko zatočišče v Mariboru ter je bil nekaj časa ves zatopljen v poskusno fotografiranje.

Čakal je stari pretkanec, da ga bo povabil na ponarejevalno štero kak bolj petičen človek, pri katerem se mu bo godilo udobno in bo lahko udejstvil na kakem dobro skritem ter varnem mestu na bankovcih, kar so mu rodili novega in uporabnega poskusi s prenašanjem fotografij na razne kovinaste plošče.

Kmalu se mu je ponudila prilika, da je bil povabljen od premožnega dravskopoljskega posestnika, v Gornje Radvanje v bližino Maribora. Prejel je na roko lepe tisočake, da si je uredil v čedni hiši s pomočjo pomagača, s katerim sta bila znanca iz Starošinc in je nekaj razumel o ponarejanju, ponarejevalno delavnico.

Soba, v kateri sta bila ponarejevalca na delu, je imela vhod iz spalnice zakoncev, pri katerih sta se nastanila. Vrata je zakrivala omara, katera se je dala premikati sem ter tja.

Vsa okna pritlične hiše so bila zamrežena. Križe ponarejevalnice je pustil Rupnik prežagati na vseh koncih. Bili so samo prislonjeni v okno, katero je bilo na ta način pripravljeno za pobeg.

Po Rupnikovih navodilih je bilo nabavljeno koj po preselitvi v Gornje Radvanje orodje in kemikalije za ponarejanje. Glavni pripomoček je bil mojstrov fotografski aparat z naravnost čudodelno lečo.

V radvanjski kamrici pri dobri jedači in pijači je izdelal mojster več klišejev v obliki fotografskih plošč, s katerimi je prenašal sliko bankovca na papir.

Rupnik je bil na delu s svojim nespretnim pomagačem, kojega pravi poklic je bila mesarska obrt, vso jesen leta 1936.

Izdelana je že bila na pol zaloga tisočakov, kateri so bili namenjeni v zimskem času za promet. Nedogotovljene potvorbe so bile tolikanj posrečene in so se krile z izvirnikom, da so presenečale na najbolj veselo stran vse zaupnike, kateri so vedeli prav dobro za skrito ponarejevalnico in so si obetali iz nje v najkrajšem času brezskrbne čase ter obilnega uživanja vseh zemeljskih dobrot in naslad.

Tokrat so bili podani najlepši upi, da bo rodilo trudapolno ponarejanje vsaj enkrat toliko let zaman pričakovane sadove obogatenja na hitro roko.

Zunanjemu svetu se niti sanjalo ni, kaj se godi že nekaj mesecev v skrivnostni gornjeradvanjski kamri, ki bo z eno znatno izdajo bankovcev osrečila vse, kateri so bili količkaj udeleženi pri sicer najnevarnejšem podjetju.

Mojstrova ponarejevalnica v Gornjem Radvanju bi bila sigurno oškodovala državno blagajno za težke vsote in bi bila povzročila nadzorni oblasti čez glavo dela in skrbi, da ni porušila moška blebetavost vseh za bodočnost pozidanih zlatih gradov.

Mojstrov najbolj nesrečno izbrani mesarski pomagač se je hvalil okrog po Dravskem polju, da bo kmalu med siromašnim poljanskim narodom denarja kot listja in trave. Take-le bahave govorice so vzbudile pri raznih ljudeh, ki niso imeli upanja na obogatenje, nevoščljivost. Ena zavistnih duš je opozorila pismeno orožnike v Cirkovcah pri Pragerskem, s čim da se ponaša v vinjenosti mesar, kateri zna celo delati denar.

Najbrž ni bilo za orožnike posebno naporno, da so zavohali s poizvedovanjem ter opazovanjem, kam se zateka bahač, ki hoče postati preko noči bogatin.

Cirkovška orožniška postaja je obvestila o zadevi orožnike v Studencih pri Mariboru, kamor spada Gornje Radvanje. Orožniki omenjenih postaj so določili 9. december 1936 za skupen pohod nad ponarejevalca, katera se nista čutila zasledovana, pač pa sta bila previdna in vsak trenutek pripravljena, da bežita, ako bi bila ogrožena.

Cirkovška in studenška orožniška potrulja sta si ogledali skrbno hišo v Gornjem Radvanju, katera je prikrivala čudodelno kamro. Orožniško oko je videlo pravilno na vseh oknih železne mreže. Dobro pripravljeni zasledovalci so bili prepričani, da je pobeg skozi katero koli okno nemogoč. Zastražili so samo vrata na obeh straneh ter so vdrli s silo skozi vhod, ker jim domači niso hoteli odpreti.

Ko so bili v veži, sta Rupnik ter pomagač, ki sta se nahajala v ponarejevalnici, takoj opazila nevarnost. Naglo sta skrila v peč najbolj obtežilne dokaze — na pol izgotovljene potvorbe — potem pa sta odstranila z okna prežagano omrežje ter pobegnila s fotografskim aparatom vred na prosto. Orožniki so sicer našli ponarejevalni material, toda najvažnejšega, obeh ponarejevalcev, ni bilo več. Mesarja so sicer kmalu izsledili ter so ga zaprli. Prav tako so vtaknili v zapor hišnega posestnika in njegovo ženo ter glavnega denarnega zalagatelja, za Rupnikom pa ni bilo nobenega sledu. Prihajale so vesti, da so ga videli v Zagrebu ter v Karlovcu. Vsa poizvedovanja so bila zaman, dasi so ga iskale oblasti po vsej državi.

Istočasno kakor sta ušla dvema orožniškima patruljama oba zasledovana tiča, je napravila mariborska policija preiskavo v Rupnikovem obdravskem stanovanju. Našli so pa le nekaj fotografskega materiala, iz katerega se ni dalo ničesar sklepati.

Oblast se je morala zadovoljiti tudi v ravnokar opisanem najbolj resnem ponarejevalnem primeru s tem, da je bil pregnan mojster iz nevarnega gnezda še ob pravem času, ko ni bila niti ena potvorba predana prometu in država ni bila oškodovana.

Zadnje presenečenje in obsodba

En del orožnikov je stražil skrbno oboja hišna vrata v Gornjem Radvanju. Njihovi tovariši so pretaknili vse sobe ter kote. Zadeli so tudi na kamro, katera je služila za ponarejevalnico. Kako so se začudili, ko je bilo vse po skritem prostoru premetano, kadil se je dim iz peči po sobi, križev ni bilo na oknu, s toliko skrbjo izbrano gnezdo je bilo prazno ... Ponarejevalca sta se srečno ter pravočasno potegnila skozi okno ter zbežala bogznaj kam.

Zaradi nenadnega izgina Rupnika in pomagača sta bili orožniški patrulji tako presenečeni, da sta iskali begunca povsod, le pred nosom, kjer sta resnično tičala, ne! Skupno sta bežala, kar so ju nesle noge, naravnost v bližnji gozd, v katerem sta se skrila neopaženo od zasledovalcev. V kritju hoste sta počakala, da se je stemnilo in sta lahko tvegala ogrled položaja na vse strani.

Vsakdo bi pričakoval, da jo bosta ubrala z vso naglico kam dalje proč iz ogrožene mariborske okolice in zatonila kje na Hrvaškem, kakor so sklepali z gotovostjo orožniki. Zgodilo se je baš nasprotno! Namesto daleč proč od Maribora sta krenila z vso drznostjo iz gozda naravnost v Studence pri Mariboru, kjer je orožniška postaja, koje orožniki so bili s polno paro na delu, da ju izsledijo ter zagrabijo za vsako ceno. Iz Studencev sta šla po brvi preko Drave v mesto. Tam sta se ločila na Koroški cesti vpričo policijskega stražnika. Mojster se je motal nekaj časa po razsvetljenem mariborskem Glavnem trgu ter mahnil po dravskem mostu na Pobrežje. Srečno je pristal pod streho prijatelja iz let, katere sta prebila skupno v kaznilnici.

Še isto noč po posrečenem pobegu je osnoval Rupnik novo ponarejevalno družbo, katera je delala še velike skrbi ter preglavice oblasti.

Časopisje se je razpisalo na dolgo in široko o občo pozornost vzbujajočem razkritju ponarejevalnice v Gornjem Radvanju ter o izginu glavnega krivca Rupnika, ki je že tičal v pasti, a je izpuhtel liki kafra brez sledu skozi zadnjo luknjo in se je tako dobro skril, da ga nista ujeli dve orožniški patrulji, dasi jima je pobegnil pred nosom.

Dnevniki so namigavali koj po pobegu, da bo mojster tokrat previdnejši in bo iskal kritje kje dalje proti jugu, kjer oko postave ni tako pazljivo in imajo tudi ljudje več smisla za zlatega dobrotnika, kakor je bil Franc Rupnik s svojim čarodejnim fotografskim aparatom in z izredno ter od vseh očividcev občudovano in priznano ponarejevalsko spretnostjo.

Orožniki so iskali noč in dan, časopisi so ugibali smer pobega; Rupnik je pa mirno prespal noč od 9. na 10. december 1936 pri svojem prijatelju na Pobrežju, kateri ga je že bil spravil v zvezo z novim pomagačem.

Drugo jutro po dobro prespani noči se je podal Rupnik v spremstvu novega pobreškega zaupnika na mariborski Glavni trg. Od tam sta se odpeljala z mestnim avtobusom v Slovensko Bistrico. Iz Bistrice sta zavila v Spodnjo Novo vas na kmete k sorodstvu Pobrežana.

Rupnik je bil sprejet v službo za hlapca pri posestniku, katerega je pretental prebrisani novi mojstrov zaveznik s Pobrežja z domovnico. Rupnikov laži-dokument se je glasil na ime: Anton Sušnik, klepar iz Kranja.

Stari lisjak je opravljal nekaj časa prav pridno kmečka dela pri novem zavetniku. Prosto se je gibal po vasi in drzno obiskoval Slov. Bistrico, kjer so tudi hranili od sodišča za njim izdano tiralico.

Rupnikov pobreški zaveznik je obiskoval večkrat svoje novovaške sorodnike, katerim je razodel počasi, kdo je prav za prav njihov hlapec, kaj da zna in bo osrečil vse, če se bodo oklenili njegovega zlatega teleta.

Kdo bi zameril denarja željnim in potrebnim kmečkim ljudem, če so prisluhnili obetom žlahtnika s Pobrežja in privolili, da začne veliki mojster s ponarejevalnico pod njihovo streho.

Omenili smo že, kako je čuval Rupnik svoj fotografski aparat liki punčico v svojem očesu in ga je rešil pred orožniško roko v Gornjem Radvanju. Aparat je spravil pri neki krčmarici na Pobrežju. Od tam mu ga je prinesel novi zaupnik v Spodnjo Novo vas, kakor hitro je dobil dovoljenje hišnega gospodarja, da se svobodno posveti svojemu pravemu in z največjo strastjo vdanemu poklicu.

Pri dobrodušnem kmetu v slovenjebistriški okolici si je opremil mojster svojo najbrž zadnjo; ponarejevalnico v podstrešni sobici. Na podstrešje je dal nanositi sena ter razne suhljadi, s katero je obdal na debelo svoje skrivališče. V krmo si je izdolbel več lukenj, katere bi mu naj služile v zatočišče, če bi se oglasil pri hiši kak tajni policist ali orožnik. Iz kuhinje v pritličju je bil napeljan skrbno prikrit zvonček v podstrešno kamrico. S cinglanjem so hoteli posvariti domači mojstra, ako bi se le pojavila kaka nevarnost, da smukne pravočasno pod seno ali uteče na ta ali oni način, ki bi se zdel trenutno najbolj prikladen in rešilen.

Na opisani način zavarovano ponarejevalnico je opremil Rupnik s pomočjo pobreških znancev ter prijateljev z vsem potrebnim, da bi povrnil v doglednem času s stotaki in tisočaki vsem, kateri so mu bili na pomoč, da se je lahko predal znova ponarejevalni strasti.

V to skrbno opremljeno podstrešno kamro se je vgnezdil ponarejevalec. Od vselitve pa do aretacije ga ni bilo več na svetlo. Prehrano so mu nosili v ponarejevalnico, v kateri se je trudil noč in dan, da bi vsaj enkrat po tolikih letih dogotovil čisto natanko stotake in tisočake. Prizadeval si je z vsemi modernimi pripomočki, da bi bile potvorbe dovršeno delo, katerega bi lahko zaupal z mirno vestjo in sigurnostjo prometu.

Fotografski poskusi so mu uspeli po dolgem v toliko, da je bil celo kos tako zvanemu vodnemu tisku, s katerim je vtisnjena v bankovec glava kralja Aleksandra.

V podstrešno delavnico k mojstru je smel edino le zaupnik s Pobrežja, kateri mu je nakupoval vse mogoče potrebščine, da bi bile potvorbe čimprej natanko posnete in pripravljene za tisk na stroj, katerega je sestavil Rupnik sam po dolgotrajnih izkušnjah.

Tak in tako daleč dozorel je bil ponarejevalni položaj v Spodnji Novi vasi, ko so zanesli ženski predolgi in bahavi jeziki mariborskim policijskim agentom na uho, da je že v polni pripravljenosti ponarejevalnica nekje na kmetih pri Slovenski Bistrici.

Rupnikovi pobreški prijatelji ter zaupni možje so popivali nekoliko prehitro kar na kredo za medvedovo kožo. Radi pijančevanja ter zapravljanja so jih prijemale žene. Možje so jih tolažili, da si lahko privoščijo mirnega srca vsega preko mere, ko pa dela zanje bankovce največji umetnik, kateri zna več ter bolje nego vsi kraljevi risarji ter tiskarji državnega denarja.

Ravno ti neprevidni izgovori napram ženskemu spolu so bili v pogubo Rupnikovemu zadnjemu ponarejevalnemu podjetju.

Mojstrov najbolj zakleti zasledovalec — mariborska policija je razbrala iz ženskih pomenkov, kje bi mogel tičati stari tič, katerega je domnevala oblast daleč na jugu naše države.

Poizvedovalne niti in mreže so bile krog Rupnika 28. maja 1937 tako povezane in zadrgnjene, da se je policija lotila ta dan v spremstvu orožnikov iz Slov. Bistrice aretacije.

Tajni policisti in orožniki so presenetili Rupnika v podstrešnem gnezdu, ko je bil ves zatopljen v delo, katero se je bližalo koncu. Nenadni vdor skozi zaklenjena vrata na podstrešje mu je ponudil še toliko časa, da je smuknil iz kamre v seno izpuljeno luknjo, kjer so ga kmalu odkrili. Iz senenega skrivališča potegnjenega so aretirali in so zasegli ponarejevalno zalogo, od katere so mu zaplenili vse. Še celo fotografski aparat je bil v ponarejevalnici, a brez — čudežne leče, o kateri še danes molči mojster, kam jo je podtaknil, da niso zadeli na njo, dasi so se trudili z večkratnimi in najbolj vestnimi hišnimi preiskavami.

Z Rupnikom vred so zaprli njegovega hišnega gospodarja, gospodinjo ter pobreške brbljavce, kateri so pokopali najbrž za vselej s predolgimi jeziki mojstrove upe, da bi užival vsaj enkrat, kako se čudi njegovim potvorbam širši in strokovno izobraženi svet.

Preiskava se je vlekla od maja do oktobra 1937.

Senat mariborskega okrožnega sodišča je obsodil Rupnika na obravnavi 1. in 4. oktobra 1937 za številne ponarejevalske grehe samo na šest let. Olajševalno je vplivala na izrek sodbe mojstrova visoka starost ter dejstvo, da države ni goljufal, ker je bil razkrinkan, prijet in predan roki pravice tik pred izdajo sicer natančno posrečenih potvorb.

Apelacijsko sodišče je potrdilo sodbo.

Dosedaj najspretnejši slovenski ponarejevalec Franc Rupnik prestaja v mariborski kaznilnici tretjo daljšo kazen, katere zaradi starostne oslabelosti najbrž ne bo zmogel in mu bo ugasnila smrt v ječi neugnano ponarejevalno strast, koje suženj je bil vso moško dobo.

Življenjski usodi Jurija Potočnika in Franca Rupnika sta si zelo podobni. Potočniku je že prerezala smrt pred več nego desetimi leti ponarejevalsko žilico, isto bo tudi z Rupnikom.

Ponarejevalec se spreobrne, kadar ga zvrnejo pogrebci v grabo — groba!

(Konec)